638. člen OZ

Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode zaradi kršitve poslovne obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje pravilno (torej brez napak), ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami. Predpostavke odgovornost izvajalca za stvarne napake so, da ima opravljeni posel napako in da vzrok za napako izvira iz sfere izvajalca. Ta predpostavka se domneva. Zato se podjemnik odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Razloge za razbremenitev mora zatrjevati in dokazovati podjemnik. Prevzem opravljenega posla je naročnikova dolžnost, ki nastane samo, če je posel pravilno opravljen. Pregled opravljenega posla (pred prevzemom) pa sam po sebi ni naročnikova obveznost, čeprav bi to iz besednega zapisa prvega odstavka 633. člena OZ lahko izhajalo. Pregled opravljenega posla namreč nima značilnosti ravnanja upnika (naročnika), ki je potrebno za izpolnitev podjemnikove (dolžnikove) obveznosti. Če naročnik opravi prevzem opravljenega posla, ne da bi pred tem opravil pregled opravljenega posla, tako ni v upniški zamudi. Pravočasno obvestilo o napakah je tako predpostavka p

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločba pritožbenega sodišča obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?

Tožena stranka ni podala zadostnih trditev o uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov zaradi obstoja stvarnih napak, s katerimi bi se razbremenila obveznosti plačila, zato se na tožečo stranko ni prevalilo trditveno in dokazno breme, da na delu ni napak.

Za odločitev v tem primeru je pravno odločilno le, da so se dela, ki so bila zaračunana v spornem računu, nanašala na dela po sklenjeni Pogodbi. Ni bistveno, da v vtoževanem računu niso bila zajeta le dela, glede katerih je tožena stranka tožeči stranki očitala napake. Vsa dela, ki so bila dogovorjena po Pogodbi, vključno z dodatno dogovorjenimi deli, je treba gledati kot celoto. Tožena stranka je namreč v skladu z določili Pogodbe in PGU imela pravico, da do odprave napak zadrži plačilo za katerokoli opravljeno delo po sklenjeni in naknadno razširjeni Pogodbi ter tudi, da v kolikor tožeča stranka napak ne odpravi, naroči odpravo napak pri drugem izvajalcu na stroške tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tudi v kolikor tehnična dokumentacija tožeči stranki s strani tožene stranke ni bila izročena, bi jo tožeča stranka skladno s svojo dolžno skrbnostjo morala zahtevati pred vgradnjo geberita in se zato svoje odgovornosti za napake pri vgradnji geberita in pisoarja tudi, če ji tožena stranka tehnične dokumentacije za vgradnjo geberita samostojno ni izročila pred začetkom njegove vgradnje, ne more razbremeniti. Tožeča stranka bi namreč morala toženo s

Zmotna je razlaga sodišča prve stopnje glede pravice tožnice do odstopa od pogodbe. Pojasniti je, da peti odstavek 20. člena ZVKSES kupcu nudi takojšnje odstopno upravičenje (brez predhodnega grajanja napak) v primeru, ko ima nepremičnina takšno napako, ki znatno ovira njeno normalno uporabo.

V skladu s 633. členom OZ je naročnik dolžan pregledati opravljeno delo, brž ko je mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Od podjemnika lahko zahteva odpravo napake v primernem roku, v določenih primerih pa lahko odstopi od pogodbe (637. in 638. člen OZ).

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za napako, ker kamen ni imel takšnih značilnosti, kot je bilo med strankama dogovorjeno, pri čemer toženka pred sklenitvijo pogodbe ni bila opozorjena na obstoj kalcitnih žil, je neutemeljeno zatrjevanje, da je sodišče napačno brez sodelovanja izvedenca kamnoseške stroke ocenilo, da gre za napako. Neutemeljena pa je tudi navedba, da za stvarno napako sploh ne gre. Toženka se je res odločila za kamen Paradizo Classico, ki ga je imela konkretno pred seboj, vendar, kot je bilo že obrazloženo, je sodišče ugotovilo, da sporna plošča ni bila očiščena, toženka ter njen sin tudi nista videla njene hrbtne strani ter kalcitne žile takrat niso bile opazne, zato je neutemeljena navedba, da je odveč govoriti o opustitvi predpogodbene dolžnosti informiranja.

Materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno (tj. njegova opustitev ne predstavlja niti relativne procesne kršitve), če stranko na pomanjkljivosti njene trditvene in dokazne podlage opozori nasprotna stranka. Odsotnost formalne in vsebinske primopredaje pomeni ravno to, da tožeča stranka tožene stranke ni izrecno pozvala k prevzemu makete na način, ki bi toženi stranki oziroma za to usposobljenim pooblaščenim osebam na njeni strani, omogočil strokoven pregled makete in preizkus njenega delovanja. Vendar pa je bila maketa izročena toženi stranki v uporabo s konkludentnimi dejanji, ki jih je bilo mogoče razumeti kot izročitev toženi stranki. Izročitev izdelane stvari v rabo, tudi, če izrecnega poziva k pregledu in prevzemu stvari ni bilo, naročniku ne daje upravičenja, da stvar vrne. V takem primeru ima naročnik (če trenutek izročitve v rabo za pregled in prevzem stvari ni bil primeren) le pravico odložiti pregled in prevzem stvari do trenutka, ko bi bilo takšen pregled stvari mogoče objektivno opraviti, in k prevzemu pozvati podjemnika. Pogoji, ki jih določajo pravila v postopkih javnega naročanja, bi lahko predstavljali "izrecen pogodbeni pogoj" v smis

Če naročnik podjemnika že med samim izvajanjem del obvesti o tem, da ima delo napake, je namen grajanja napak, tj. omogočiti podjemniku, da se seznani z napakami in jih odpravi, dosežen, zato naročniku po zaključku izvajanja del ni treba ponovno notificirati istih napak. Tudi če napaka nima značilnosti iz 638. člena OZ (torej tudi če ni takšna, da je zaradi nje delo neuporabno, in tudi če posel ni opravljen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji), naročnik ni dolžan omogočiti podjemniku, da napako odpravi, če je glede na značilnosti napake oziroma druga podjemnikova ravnanja pri opravljanju posla (npr. hujša kršitev pravil stroke pri opravljanju posla) očitno, da podjemnik napake ni sposoben uspešno odpraviti. Naročnik lahko v takem primeru uveljavi druge jamčevalne zahtevke po tretjem odstavku 639. člena OZ, ne da bi prej omogočil podjemniku, da napako odpravi.

Za morebitne napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost, odgovarja izvajalec, pa tudi projektant, če napaka gradbe izvira iz kakšne napake v načrtu. Za dela, ki jih izvajalec izvede zaradi odprave napake, OZ niti v poglavju o podjemni pogodbi niti v poglavju o gradbeni pogodbi, ne določa posebnih pravil za položaj, ki nastane, ko se pozneje izkaže, da ta dela napake niso odpravila oziroma da so opravljena z napako. Zato je za ta položaj treba smiselno uporabiti 463. člen OZ (v zvezi s 100. členom OZ). To pomeni, da za ta dela (dela, na katerih naj bi bila napaka odpravljena, in dela, ki so bila izvedena zaradi odprave napake), z njihovo izročitvijo naročniku pri napaki v solidnosti gradnje začne znova teči desetletni jamčevalni rok iz prvega odstavka 662. člena OZ. Posledično v poštev ponovno pridejo tudi vsi jamčevalni zahtevki. Vendar mora biti za uporabo omenjenih pravil najprej vzpostavljena odgovornost tožene stranke (kot izvajalca ali projektanta) za prvotno izvedbo gradbe z napakami, ki so bile grajane in so se nato (skušale) odpraviti.

Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa v roku 30 dni ni odgovorila na tožbo in ker v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, in utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama, ali z dejstvi, ki so splošno znana, presodilo, da so izpolnjene vse zakonske predpostavke v skladu s 318. členom ZPP. Sodišče je zato na podlagi 314. in 318. člena ZPP izdalo delno zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko za plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2019 dalje do plačila. Pri obeh tožbenih zahtevkih gre za dajatvena tožbena zahtevka, ki ju tožeča stranka vtožuje potem, ko je skladno z določbo 639. člena OZ kot naročnica del izbrala jamčevalni zahtevek, ki ji daje pravico do odstopa od pogodbe in je to oblikovalno pravico uresničila z enostransko izjavo volje, ki jo je sporočila toženi stranki,

Podjemnik (izvajalec) se ne more sklicevati na prepozno in/ali napačno notifikacijo, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana, ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku. Če izvajalec ne odpravi napake v postavljenem roku in se naročnik odloči, da bo napake odpravil sam na njegov račun (tretji odstavek 639. člena OZ), ni nujno, da jih dejansko sam odpravi in šele nato vtožuje plačilo dejanskih stroškov sanacije, temveč pravna teorija in sodna praksa dopuščata, da naročnik še pred dejansko odpravo napak zoper izvajalca vloži tožbo, s katero zahteva plačilo zneska, potrebnega za odpravo napak, in pristopi k dejanski odpravi napak šele, ko od izvajalca prejme denar za to. Zahtevkov na odpravo napak na stroške izvajalca in odstop od pogodbe ter vrnitev plačila ni mogoče uveljavljati kumulativno, temveč le alternativno. Izvajalec bi moral v primeru, ko je naročnik napake notificiral, izvajalec pa je pristopil k njihovemu odpravljanju, vendar jih ni odpravil v celoti, na to dejstvo (da vse napake niso odpravljene) izrecno in nedvoumno opozoriti naročnika in v primeru spora tudi zanesljivo izkazati (in še poprej zatrjevati), da je naročn

Sodišče prve stopnje je predmetni postopek, ki se je sprva vodil kot redni postopek, po vložitvi dopolnitve tožbe in odgovora na tožbo vodilo po pravilih postopka v gospodarskih sporih majhne vrednosti. Ugotovilo je, da je tožnica s tožbo uveljavljala več denarnih tožbenih zahtevkov, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za njihovo seštevanje po prvem odstavku 41. člena ZPP. Zahteva po sklepčnosti tožbe je opredeljena v 318. členu ZPP, ki določa, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi. Tožnica ni podala konkretiziranih trditev oz. trditev, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, niti v zvezi z delno neizpolnitvijo (kaj konkretno bi morala tožena stranka še izdelati oz. opraviti) niti glede jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine (koliko manj je vredno delo z napakami v razmerju z delom brez napak) niti glede nastanka škode (kakšna škoda je tožeči stranki nastala zaradi napak). Če je delo neuporabno, se predpostavlja, da ga ni mogoče sanirati z odpravljanjem napak in drugimi jamčevalnimi zahtevki, oz. odprava le-teh ni več smotrna. Jamčevalni zahtevki (odprava napak, znižanje pl

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Sodišče prve stopnje (kljub ugotovljeni napaki) toženi stranki pravilno ni ugodilo v zahtevi, ki je postavljena skupaj za vse površine v hišah. Pravilno je pojasnilo, da je tožena stranka zgolj vztrajala, da so bili računi izstavljeni zaradi sanacije vseh napak, ki jih je pri gradnji povzročila tožeča stranka in v spis vložila še dva računa podjetja, ki se (med drugim) nanašata na izdelavo strojnih ometov v kletnih prostorih, ni pa ovrednotila le tistega dela stroškov izdelave strojnih ometov, ki so odpadli na sanacijo AB sten in stropov, ki jih je izdelala tožeča stranka (saj je bilo med strankama nesporno, da sten in stropov v kleti in pritličju ni izvedla). Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem delom zahtevka po nasprotni tožbi je bilo namreč na njej. Iz razloga, ker tožena stranka ni posebej ovrednotila tistega dela, ki se nanaša izključno na oceno vrednosti opravljenega dela brez napake in vrednosti, ki ga je imelo delo tožeče stranke 'z napako', pa sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi niti njenemu ugovoru znižanja plačila (640. člen OZ). Sodna praksa je že zavzela omejujoče stališče, da znižanje plačila nikoli ni dopustno opredeliti z vsoto stroškov, ki so

Čeprav tožena stranka po eni strani trdi, da tožeča stranka ni izpolnila pogodbene obveznosti, po drugi strani priznava, da je končno poročilo od tožeče stranke prejela. Njene trditve je zato treba razumeti v smislu 638. člena OZ. Tožena stranka nosi trditveno in dokazno breme ne le o tem, da je imelo opravljeno delo napake, ampak tudi, da so bile te tako hude, da je delo neuporabno.

Glede na to, da je o zahtevku za znižanje plačila že bilo pravnomočno odločeno tako, da je bil v celoti zavrnjen, je bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Če tožena stranka ni upravičena do nikakršnega znižanja plačila, to nujno pomeni, da je tožeča stranka upravičena do celotnega plačila izvršenega dela. Drugačna odločitev bi pomenila nedopusten poseg v pravnomočno razsojeno stvar.

Nesklepčnost ni podana, če stranka vtožuje manj, kot bi lahko v skladu s pogodbo, na katero se sklicuje. V kolikor bi tožena stranka delo tožeče stranke smatrala za neuporabno, bi lahko odstopila od pogodbe. Te možnosti ni izkoristila, ampak je tožeči stranki omogočila odpravo napak v smislu, da bo počakala na novo verzijo programske opreme v septembru. S tem je nase prevzela tudi dolžnost, da tožeči stranki omogoči, da napake odpravi oz. dopusti, da ji predstavi novo verzijo. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter načelom venire contra factum proprium bi bilo, če naročnik, ki je podjemniku omogočil odpravo napak izvršenega dela, nato odkloni pregled in prevzem dela, s katerim je podjemnik napake odpravil. Ker se fingira, da je naročnik delo prevzel, če ga brez utemeljenega razloga na podjemnikovo zahtevo ne pregleda in prevzame, je takšno delo treba šteti za ustrezno.

Določbe 635. člena OZ ne gre razlagati na tak način, da lahko stranka s kasnejšo tožbo popravi, kar je z ugovorom pred tem zamudila. V prejšnjem postopku, ko je tožeča stranka kot naročnik podala ugovor znižanja plačila, je bil njen ugovor zavrnjen zaradi presplošnih in nekonkretiziranih navedb o pravočasnem grajanju napak in uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov. S tem je imela vso možnost uveljaviti svoje jamčevalne zahtevke že tam, pa je bila pri tem neuspešna. Okoliščina, da o ugovoru ni bilo odločeno v izreku sodbe, pri tem ne igra odločilne vloge. Sodišče je namreč odločilo, da je bila stranka kot izvajalec upravičena do celotnega plačila in ugovor naročnika, ki je imel naravo jamčevalnega zahtevka, zavrnilo. Drugačna odločitev sodišča v zdajšnjem sporu bi posegala v pravnomočno sodbo. Določba 636. člena OZ, ki izvajalcu jemlje pravico sklicevanja na potek rokov, pomeni izjemo od splošnih pravil in je kot tako ni mogoče razlagati na široko. Res je, da je tožena stranka profesionalna oseba, od katere se zahteva večja skrbnost. Ampak to še ne pomeni, da ji je vsaka morebitna napaka opravljenega dela, ki se lahko pokaže, že zaradi tega znana in naročniku ni treba spoštova

Naročnik mora podjemnika obvestiti o konkretni napaki. Temu pa ne more zadostiti zgolj s splošnim (pavšalnim) sklicevanjem, da predmet pogodbe ni takšen, kot je dogovorjeno, da ne dela zadovoljivo ali tako, kot bi moral ipd. Naročnik je, čeprav je praviloma res laik, na določen način oz. na podlagi določenih dejstev, ki zadevajo lastnosti ali delovanje predmeta pogodbe, vendarle moral priti do ugotovitve o neustreznosti tega predmeta. V nasprotnem primeru namreč niti ne bi mogel ugotoviti, da napaka sploh obstaja. Takšna dejstva sestavljajo laični opis napake, ki ga mora naročnik sporočiti podjemniku.