VSL sodba PRp 28/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika sta dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso: pravna oseba v znesku 120,00 EUR in odgovorna oseba v znesku 45,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo pravno osebo A. d.o.o. in obdolženo odgovorno osebo B. B. spoznalo za odgovorni za prekršek po 4. točki prvega odstavka 109.a člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2), za kar je pravni osebi izreklo opomin kot glavno sankcijo in stransko sankcijo izločitev iz postopka javnega naročanja na območju Republike Slovenije za dobo treh let od pravnomočnosti sodbe, odgovorni osebi pa je izreklo le opomin. Obema je naložilo plačilo sodne takse za postopek in sicer pravni osebi v znesku 80,00 EUR, odgovorni osebi pa v znesku 30,00 EUR.

2Proti sodbi se pritožujeta s skupno pritožbo pravna in odgovorna oseba po zagovorniku. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo razveljavi in postopek zoper oba pritožnika ustavi. V nasprotju s stališčem prvostopnega sodišča namreč trdita, da jima ni mogoče očitati odgovornosti za očitani prekršek. Že v zagovoru sta pojasnila, da je B. B. 30. 10. 2013 pri izpolnjevanju dokumentacije v razpisnem postopku javnega naročanja izjavo, da družba ni davčni dolžnik, podala v prepričanju o njeni resničnosti, in je tudi predočila okoliščine izpolnjevanja obrazcev ponudbe pred prazniki. Pritožnica je v postopku izpovedala, da je bila že v predhodnih postopkih seznanjena, da ima ponudnik možnost vse njene izjave in podatke preveriti in da to vselej opravi za najugodnejšega ponudnika in prav tako je že izpovedala, da ji je bilo znano (ker je družba pred tem že sodelovala v nekaj postopkih javnega naročanja), da te v primeru neplačanih davkov ponudnik izloči iz postopka. Pritožnik je že pred oddajo tega javnega naročila opravljal storitve čiščenja v ..., nadaljevanje opravljanja čiščenja za ... pa je bilo izjemno pomembno, saj se mora vsakodnevno boriti za delo, zato je tudi v postopku JN000 svojo dotedanjo ceno še znižal in bil najugodnejši ponudnik. Nikakršne življenjske logike zato ni, da bi B. B. kot odgovorna oseba pri vsem njenem prizadevanju za ohranitev tega posla tvegala, da jo zaradi neplačanih davkov izločijo iz postopka. Res je sicer pri izpolnjevanju vloge v postopku javnega naročanja ravnala malomarno, saj je podala izjavo o poravnanih obveznostih družbe in se je kasneje izkazalo, da niso bile, vendar pa imenovani odgovorni osebi pri opisanem ni mogoče očitati zavestne malomarnosti, saj se nikakor ni zavedala znakov prekrška, ki ga je storila (temveč je bila prepričana, da podpisuje resnično izjavo) niti se v posledici ni zavedala možnosti, da bo iz njenega ravnanja nastala prepovedana posledica niti vzročne zveze med njima. Zaradi opisanih okoliščin dne 30. 10. 2013 dejansko sploh ni vedela, da podpisuje neresnično izjavo, zaradi česar ji je mogoče očitati zgolj nezavestno malomarnost. Sama se v resnici ni zavedala, da podpisuje krivo izjavo, vendar bi se po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostnih tega morala in mogla zavedati, saj je direktorica družbe (čeprav opravlja v družbi še vse kaj drugega kot direktorsko funkcijo) in dolžna bi bila 30. 10. 2013 posebej preveriti stanje pri svoji računovodkinji, vendar je bila prepričana, da je vse v redu in tega ni storila. Ker določilo 4. točke prvega odstavka 109.a člena ZJN-2 določa, da je navedeni prekršek mogoče izvršiti samo naklepoma ali z zavestno malomarnostjo, pritožnica trdi, da ni podana njena krivda in s tem odgovornost za ta prekršek. Ker je odgovornost pravne osebe pogojena z odgovornostjo odgovorne osebe, pa je s tem podan pritožbeni razlog za oba pritožnika.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolženi pravni in obdolženi odgovorni osebi ni prišlo do bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na njuno škodo, prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, v katerih pritožnici uveljavljata smiselno pritožbena razloga iz 3. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1 in posledično še 2. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1, ko zatrjujeta zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obliko krivde, ki se očita pravni in odgovorni osebi, in posledično kršitev materialnih določb ZP-1 v zvezi z določili Kazenskega zakonika (KZ-1) glede pravnih zaključkov sodišča.

5Pritožba ponavlja navedbe zagovora pravne in odgovorne osebe, da je direktorica podala izjavo v prepričanju o njeni resničnosti. Tak zagovor je že ocenilo sam po sebi in v povezavi z drugimi okoliščinami in dokazi sodišče prve stopnje ter je pravilno ocenilo, da je potrebno izjavo obdolžene odgovorne osebe presojati ustrezno kritično in v povezavi z dejstvom, da obdolženka ne opravlja le čiščenja pri pravni osebi, temveč je ekonomistka in dolgoletna direktorica pravne osebe, ki je glede na svojo funkcijo dolžna izpolnjevati zakonske obveznosti in skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe. Tako je pritrditi razlogom sodbe v točki 8, da zgolj prepričanje o resničnosti izjave ne zadošča, temveč se je bila obdolžena odgovorna oseba dolžna pred podpisom izjave prepričati o stanju na računu in o dejstvu, ali ima (ne)poravnane zapadle obveznosti z naslova socialnih prispevkov in davkov na primeren način (bodisi direktno pri davčnem organu bodisi preko računovodskega servisa pravne osebe) preden je izjavo podalo, predvsem zaradi dejstva, da je glede na datum zapadlosti prispevkov morala računati z možnostjo, da ima pravna oseba na dan oddaje ponudbe 4. 11. 2013 neporavnane zapadle obveznosti. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja na podlagi dopisa DURS z dne 18. 6. 2014 (priloga A1), da je šlo za davek od dohodka pravnih oseb DDPO z valuto 10. 10. 2013, akontacijo dohodnine z valuto 18. 10. 2013 ter prispevek za zaposlovanje, za starševsko varstvo, za zdravstveno varstvo in prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z valuto 18. 10. 2013 ter DDV v znesku 1.777,00 EUR z valuto 30. 10. 2013, torej za redne obveznosti, ki jih direktorica iz meseca v mesec pozna in se jih zaveda in ne gre za nepričakovane obveznosti, ki bi jo lahko presenetile, temveč za obveznosti s predvidenim rokom zapadlosti. Glede na spisovne podatke so tudi pravilne ugotovitve v točki 8 razlogov sodbe, da je iz podatkov v spisu razvidno, da pravna oseba že prej ni pravočasno poravnavala zapadlih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, kajti iz istega dopisa (in priložene vloge za odlog) je še razvidno, da je bila 17. 1. 2013 vložena vloga za obročno plačilo DDV z zapadlostjo na dan 31. 1. 2013 in 30. 4. 2013 vloga za obročno plačilo DDV z zapadlostjo na dan 30. 4. 2013 tako, da je obdolžena odgovorna oseba nedvomno vedela, da 30. 10. 2013 zapadejo v plačilo prispevki in DDV, v zvezi s katerimi ni zaprosila za odložitev plačila, zato pritožbeno sodišče ne more slediti vnovičnemu uveljavljanju, da je odgovorna oseba podala izjavo v prepričanju o resničnosti izjave, da na dan roka za oddajo ponudbe pravna oseba nima neplačanih, zapadlih obveznosti v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost in davkov v skladu z zakonskimi določili države v vrednosti 50,00 EUR ali več. Nenazadnje je obdolžena odgovorna oseba tako izjavo dala pod materialno in kazensko odgovornostjo, pri čemer tudi pritožba pritrjuje ugotovitvam sodišča, da bi bila direktorica dolžna pred podajo izjave 30. 10. 2013 posebej preveriti stanje pri svoji računovodkinji, zato neupoštevne pritožbene navedbe, da je opisala okoliščine, zaradi katerih izjave ni preverila. Glede na funkcijo obdolženke v pravni osebi in dejstvo, da gre za redne zapadle obveznosti, pri čemer je obdolženka že dvakrat pred tem v letu 2013 zaprosila za odlog plačila, so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da obdolženka ni ravnala s potrebno pazljivostjo, čeprav se je morala zavedati, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislila, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečila, kar pomeni ravnanje z obliko zavestne malomarnosti glede na določbo 26. člena KZ-1, ki se na podlagi določbe 8. člena ZP-1 smiselno uporablja tudi v postopku o prekršku. Glede na v sodbi že navedene pravilne razloge v zvezi z obliko krivde in pritožbene navedbe, da je bila pritožnica že v prejšnjih postopkih seznanjena, da ima ponudnik možnost vse njene izjave preveriti, da to vselej opravi za najugodnejšega posameznika in da ji je bilo znano (ker je družba pred tem že sodelovala v nekaj postopkih javnega naročanja), da take družbe v primeru neplačanih davkov ponudnik izloči iz postopka, ni mogoče govoriti o nezavestni malomarnosti, kot to predlagata pritožnika, temveč sta pri obdolženki podana zavestni in voljni element (vsaj) v smislu zavestne malomarnosti. Glede na to, da je ZJN-2 določal, da je prekršek po 4. točki prvega odstavka 109.a člena mogoče izvršiti vedoma ali z zavestno malomarnostjo, je tako podana zahtevana oblika odgovornosti odgovorne osebe za navedeni prekršek po 4. točki prvega odstavka 109.a člena ZJN-2.

6Pravilni so tudi razlogi sodbe v zvezi z odgovornostjo pravne osebe na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1, saj je obdolžena odgovorna oseba kot direktorica storila prekršek v zvezi z opravljanjem dejavnosti pravne osebe (splošno čiščenje stavb) in v imenu pravne osebe, ker je izjavo podala v okviru ponudbe pravne osebe v postopku JN000. Tako ni dvoma o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o akcesorni odgovornosti pravne osebe zaradi prekrška, ki ga je direktorica kot njena odgovorna oseba storila z zahtevano obliko krivde.

7Na podlagi določbe 165. člena ZP-1 je višje sodišče preizkusilo sodbo tudi v zvezi z odločitvami o sankcijah in je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravni in odgovorni osebi izreklo z uporabo določil 21. člena ZP-1 kot glavno sankcijo opomin namesto sicer predpisane globe, pravni osebi pa je utemeljeno in zakonito poleg glavne sankcije izreklo še obvezno predpisano stransko sankcijo izločitev iz postopkov javnega naročanja in to v trajanju treh let, ker so bile predmet javnega naročila storitve.

8Zaradi navedenega je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo pravne in odgovorne osebe, vloženo po zagovorniku, zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9Ker pritožba ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče na podlagi 147. člena ZP-1 pritožnicama naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je zaradi uporabe tar. št. 8132 s faktorjem 1.5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8112 (za izrek opomina 30,00 EUR) in pri pravni osebi še iz tar. št. 8114 (za izrek stranske sankcije dodatnih 50,00 EUR). Znesek sodne takse (pravna oseba 120,00 EUR, odgovorna oseba pa 45,00 EUR) morata pritožnici plačati po prejemu te sodbe in v skladu z rokom iz poziva za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.