VSL sodba II Cp 2581/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 194,22 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 1.649,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 479,79 EUR za čas od 11. 8. 2009, od zneska 584,90 EUR za čas od 1. 12. 2009 in od zneska 484,90 EUR za čas od 30. 11. 2010.

2Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršeno je razpravno načelo in načelo kontradiktornosti, koncentracije, ekonomičnosti ter pospešitve postopka. Ker sodišče ni uporabilo prvega odstavka 455. člena ZPP, je tožnica umaknila dokazne predloge za zaslišanje prič. Takšno ravnanje sodišča je razumela kot favoriziranje pasivnega toženca. Materialnopravno zmoten je argument izpodbijane sodbe, da zapuščina še ni razdeljena. Ta argument nima vpliva niti na aktivno legitimacijo niti na utemeljenost tožbenega zahtevka. Skupna lastnina na dediščini se spremeni v solastnino že z določitvijo dednih deležev. Ker so dediči določili dedne deleže v dednem dogovoru, so se sporazumeli o delitvi zapuščine. Dediščinska skupnost je prenehala že na podlagi takšnega dogovora o solastnini. Ker je bil dedni dogovor sklenjen v obliki sodne poravnave, ima enak učinek kot dedni dogovor, ki je povzet v sklep o dedovanju. Za veljavnost dednega dogovora, sklenjenega v obliki sodne poravnave ni potrebno, da je povzet v sklep o dedovanju. Delitev dediščine je možna še pred izdajo sklepa o dedovanju. Prekinitev zapuščinskega postopka nima vpliva na odločanje v tem postopku. Konkretni dedni dogovor ima učinek res iudicata. Prekinitev postopka se nanaša le na tožbo zaradi vštevanja daril, ki ne more imeti vpliva na velikost dednih deležev. Tožba zaradi vštevanja daril lahko vpliva le na obseg razpoložljive zapuščine. Podana je kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe v 10. točki obrazložitve, da konkretni dedni dogovor ne more imeti vseh učinkov sodne poravnave. V konkretnem primeru predstavlja predhodno vprašanje ugotavljanje dednih deležev. O tem vprašanju je bilo že odločeno z učinkom res iudicata. Sklicuje se na predloženi listini v prilogah A 11 in A 12. Ker se sodišče do teh listin in do trditev, povezanih z njimi ni opredelilo, je kršilo 22., 23. in 25. člen Ustave. Iz enakega razloga je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici v primeru pasivnosti ostalih treh dedičev ni mogoče odreči pravnega varstva. Sodišče ni ustrezno obrazložilo stališča o odsotnosti aktivne legitimacije. V konkretnem primeru je pomembno, da iz listin v prilogah A 11 in A 12 izhaja, da dediči z ravnanjem v praksi potrjujejo dogovor o obstoju solastninskih deležev na podedovanem premoženju. Razlogi v 13. točki obrazložitve so nejasni in v nasprotju z vsebino dednega dogovora ter listinami iz prilog A 11 in A 12. Ker ni mogoč preizkus razumnosti nosilnega stališča izpodbijane sodbe, je obrazložitev izpodbijane sodbe navidezna. Ugotovitev v 15. točki obrazložitve, da tožba nima trditvene podlage o nepremičninah in da tožnica ni podala konkretiziranih navedb o podlagi prehoda nepremičnin v zapuščino, je protispisna. Podane so kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi kršitve razpravnega načela in tožničine pravice do izjave. Čeprav je tožnica predložila sodbo (priloga A 14), ki dokazuje, da je postopek v zvezi z vštevanjem daril na prvi stopnji končan, je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnica te sodbe ni mogla predložiti pred njeno izdajo in vročitvijo. S sklicevanjem na četrti odstavek 286. člena in 311. člen ZPP utemeljuje zmotno uporabo 452. in 453. člen ZPP. Ker sodišče ni upoštevalo predložene sodbe in z njo povezanih navedb, je zagrešilo kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku. Ni se opredelilo do tožničinega pravnega naziranja o obstoju možnosti, da spornega zneska nikoli ne bo dobila, ker bi ponovno vložena tožba pomenila zastaranje terjatve, zato je kršilo pravico do učinkovitega sodnega varstva. Nerazumljivi in pravno zmotni so razlogi v 14. točki obrazložitve. Čeprav je toženec grobo zlorabil skrbništvo, izpodbijana sodba o tem dejstvu ne vsebuje obrazložitve. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Kot bistveno je navedel, da želi tožnica deliti dediščino mimo zapuščinskega postopka in da postopek zaradi vštevanja daril v dedni delež še ni pravnomočno končan.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica v tožbi navaja, da je zakonita dedinja (z deležem do ene četrtine) po svojem pokojnem očetu A. A. (v nadaljevanju zapustnik), ki mu je bilo, kot denacionalizacijskemu upravičencu, vrnjenih tudi več nepremičnin v k. o. … S tožbo zahteva od toženca plačilo ene četrtine zneskov, ki jih je toženec prejel na podlagi Pogodbe o najemu nepremičnin, ki so bile vrnjene zapustniku v denacionalizacijskem postopku. Toženec je bil eden izmed skrbnikov vrnjenih nepremičnin in je na svoje ime sklenil Pogodbo o najemu nepremičnin. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvijo, da ji je toženec zamolčal sklenitev Pogodbe o najemu nepremičnin in prejem denarja na podlagi le-te ter da je bil med dediči sklenjen dedni dogovor, da dedujejo zapustnikovo denacionalizirano premoženje njegovi štirje potomci po enakih delih, in sicer vsak do ene četrtine.

6V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je zapuščinski postopek prekinjen, da konkretni dedni dogovor ni dogovor dedičev o nastanku solastninske skupnosti na podedovanem premoženju, da ne predstavlja dogovora o razdelitvi zapuščine in da zato, ker zapuščina še ni bila razdeljena, skupnost dedičev še ni prenehala. Stališče izpodbijane sodbe je, da bi morala tožnica v skladu s 145. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi zahtevala izpolnitev v korist dediščinske skupnosti in ne zgolj v svojo korist.

7V predmetnem sporu gre za spor majhne vrednosti. Sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8S pritožbenim sklicevanjem na nepravilno uporabo 455. člena ZPP tožnik po vsebini ne utemeljuje kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo sama umaknila dokazne predloge za zaslišanje predlaganih prič (ni jih zavrnilo sodišče), zato ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Vsak dedič lahko pred razdelitvijo zapuščine v skladu s drugim odstavkom 416. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahteva od dolžnika zapuščine, da izpolni obveznost vsem dedičem skupaj ali da jo položi pri sodišču.(1) Do delitve namreč dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno.(2) Ker so v nerazdelni kolektivni skupnosti, morajo v pravnem prometu nastopati skupaj kot celota. ZD namreč temelji na konceptu skupne lastnine dediščinske skupnosti.(3) Tudi v primeru, ko je bilo premoženje z odločbo o denacionalizaciji vrnjeno pokojnemu denacionali-zacijskemu upravičencu, so dediči do razdelitve denacionaliziranega premoženja mednje v skupnosti dedičev.(4) V konkretnem postopku predstavlja torej predhodno vprašanje ugotavljanja dejstva, ali so si dediči zapuščino že razdelili.

10Za delitev se šteje tudi dogovor dedičev, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari.(5) Za delitev se uporabljajo predpisi Stvarnopravnega zakonika o delitvi skupne stvari (70. člen v zvezi s petim odstavkom 72. člena SPZ).(6) V primeru sporazumne razdelitve se v skladu s prvim odstavkom 70. člena SPZ za pridobitev lastninske pravice smiselno uporabljajo določila, ki urejajo pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom.

11Dedni dogovor v postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju D 717/2007, zapisan na zapuščinski obravnavi dne 29. 8. 2011, s katerim je po pritožbenih trditvah prišlo do razdelitve zapuščine, se v relevantnem delu glasi:

„1. Dediči se sporazumejo, da denacionalizirano premoženje pokojnega A. A. dedujejo njegovi potomci B. B., C. C., D. D. in E. E., po enakih delih.

2Dediči se sporazumejo, da se pri delitvi zapuščine pokojnega A. A. med dediče upoštevajo vsa prejeta darila in terjatve do zapustnika, ki jih je prejel oziroma imel posamezen dedič do zapustnika.“

12Nosilni argument pritožbe, da je bila v konkretnem primeru dediščina že razdeljena na podlagi navedenega dednega dogovora, je materialnopravno zmoten. Zgolj na podlagi dejstva, da so dedni deleži dedičev določeni, dediščinska skupnost ne preneha. Z določitvijo dednega deleža solastniški delež še ne nastane. Brez izrecnega dogovora o nastanku solastninske skupnosti dediščinska skupnost ne more prenehati.(7) V konkretnem primeru je bistveno, da dedni dogovor ne vsebuje izrecnega dogovora dedičev, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari. Takšen dogovor ne izhaja niti iz sodne poravnave med dediči z občino X. (priloga A 11), niti iz pogodbe o poravnavi s P., d.d. (priloga A 12). Posledično je pravno nerelevantno pritožbeno sklicevanje na prilogi A 11 in A 12.

13Sporazum o delitvi zapuščine, ki je vnesen v izrek sklepa o dedovanju, ima v vsem učinke sodne poravnave.(8) V konkretnem primeru pa dedni dogovor ne vsebuje niti sporazuma o delitvi zapuščine niti ni vnesen v izrek sklepa o dedovanju. Posledično je pravno nerelevantno tožničino stališče, da ima konkretni dedni dogovor učinek sodne poravnave. Ker se pred koncem zapuščinske obravnave zapuščina ne more razdeliti,(9) ni utemeljena pritožbena navedba, da prekinitev zapuščinskega postopka nima vpliva na odločitev v konkretnem postopku. Posledično je pravno nerelevantno pritožbeno nestrinjanje s stališčem izpodbijane sodbe, da tožnica ni podala trditvene podlage o nepremičninah in o podlagi njihovega prehoda v zapuščino.

14Ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnici v primeru pasivnosti ostalih treh dedičev ni zagotovljeno pravno varstvo. Ker je tožnica od toženca zahtevala plačilo kolektivne terjatve, bi lahko v skladu s pravnim pravilom iz drugega odstavka 416. člena OZ zahtevala izpolnitev bodisi v korist vseh dedičev, bodisi bi lahko zahtevala, da toženec zahtevani znesek položi pri sodišču. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo zgolj v svojo korist, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Pritožbena navedba „o navideznosti izpodbijane obrazložitve“ ni utemeljena.

15Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave izhaja, da se je sodišče dolžno opredeliti do navedb stranke, ki so dopustne in za odločitev relevantne.(10) Sodišče se ni dolžno opredeliti do strankinih očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb.(11) Ker so tožničine navedbe v zvezi z listinami A 11, A 12 in A 14, kakor tudi navedba, da bi ponovno vložena tožba pomenila zastaranje tožničine terjatve, nerelevantne, se sodišče prve stopnje do teh navedb ni bilo dolžno opredeliti, dokaznega predloga za vpogled v listino iz priloge A 14 pa ni bilo dolžno izvesti. Zaradi tega niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter o kršitvah ustavnoprocesnih jamstev iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

16Ker so razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih jasni, popolni, razumljivi in med njimi ni nasprotij, je pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke druge odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

17Pritožbeni očitki o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena niso utemeljeni. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena je podana v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, torej ko pride do napačnega prenosa podatka iz natančno določene listine iz spisa v sodbo, česar pa pritožnica konkretizirano ne zatrjuje.

18Po navedenem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane procesne in materialne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). O stroških odgovora na pritožbo, ki jih je priglasil toženec, je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožencu je priznalo nagrado za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 v višini 139,20 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22% DDV, kar skupno znaša 194,22 EUR. V primeru zamude s plačilom bo tožnica dolgovala tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------

Op. št. (1): Kadar je pri nedeljivi obveznosti več upnikov, med katerimi ni niti s pogodbo dogovorjena niti z zakonom določena solidarnost, sme posamezen upnik le tedaj zahtevati, naj jo dolžnik izpolni njemu, če so ga drugi upniki pooblastili, da sprejme izpolnitev; sicer pa lahko vsak upnik zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost vsem skupaj ali da jo položi pri sodišču (drugi odstavek 416. člena OZ).

Op. št. (2): Prim. prvi odstavek 145. člena ZD.

Op. št. (3): Prim. V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 372.

Op. št. (4): Prim. sodba in sklep VS II Ips 364/2010 z dne 6.2.2014 .

Op. št. (5): Prim. četrti odstavek 146. člena ZD.

Op. št. (6): Prim. K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2009, str. 225.

Op. št. (7): Prim. M. K. Peternel, Delitev skupnega premoženja v zapuščinskem in pravdnem postopku, Pravni letopis, 2013, str. 25.

Op. št. (8): Prim. sklep VS RS II Ips 877/2009 z dne: 17.5.2012, 8. odst.

Op. št. (9): Prim. K. Zupančič, nav. delo, str. 224.

Op. št. (10): Prim. sklep US Up 12/97 z dne 25. 3. 1999.

Op. št. (11): Prim. odločbo US Up 373/97 z dne 22. 2. 2001.