VSL sodba in sklep V Cpg 1066/2015

I. Pritožba zoper točke I/1 glede zneska 43.875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2011, I/2, I/4 glede zneska 23.625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2011 in I/5 izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper točke I/1 glede zneska 25.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2011, I/3, I/4 glede zneska 33.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2011, I/6, I/7 in II se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v tem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke z vsebino:

„1. Prvotožena stranka J. d. d., je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 69.525,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2011 dalje do plačila.

2Prvotožena stranka je kršila avtorske pravice tožeče stranke, ko je na spletnih straneh www1 ter www2 objavila dela z likom rakuna B. v okviru kampanje X in je dolžna ta dela odstraniti s spletnih strani www1 in www2 v 24 urah od vročitve sodbe ter tudi v bodoče prenehati s takšnimi oblikami uporabe sredstev oglaševanja v kampanji X, ki vsebujejo lik rakuna B.

3Prvotožena stranka je dolžna nemudoma, najkasneje v 24-urah od vročitve sodbe prenehati z uporabo in uničiti vse fizične primerke oglaševanih del, ki vsebujejo silhueto „dekleta, ki barva“, in niso predmet predračuna stroškov z dne 7. 3. 2008, ter s prenosom avtorskih pravic na vseh delih, ki imajo silhueto „dekleta, ki barva“ na tretje osebe, ter se je dolžna takšnih kršitev vzdržati tudi v prihodnje.

4Drugotožena stranka JI d. o. o., je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 57.525,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2011 dalje do plačila.

5Drugotožena stranka je dolžna nemudoma, najkasneje v 24-urah od vročitve sodbe, prenehati z uporabo oglaševanih sredstev, ki vsebujejo lik rakuna B. in niso predmet „predloga pogodbenih cen priprave in odkupa kampanje“ z dne 10. 4. 2008 ter s prenosom avtorskih pravic na delih, ki vsebujejo lik rakuna B., na tretje osebe ter se takšnih kršitev vzdržati tudi v bodoče.

6Drugotožena stranka je kršila avtorske pravice tožeče stranke z uporabo del v oglaševanju, ki vsebujejo silhueto „dekleta, ki barva“ v okviru kampanje Y, ter je dolžna nemudoma prenehati z vsemi oblikami uporabe in uničiti vse fizične primerke del, ki vsebujejo silhueto „dekleta, ki barva“ v okviru kampanje Y ali za katerokoli drugo znamko.

7Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni plačati v roku 15 dni tožeči stranki stroške pravdnega postopka, v primeru zamudne z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.“ (I. točka izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da toženima strankama povrne 4.805,21 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila sta stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik (oglaševalska agencija) je zoper prvega toženca (J. d. d.) in zoper drugega toženca (JI d. o. o.) uveljavljal denarne in nedenarne zahtevke, povezane z dvema vrstama oglaševalskih elementov (reklam), pri izdelavi katerih je sodeloval. Tožnik je zahtevke uveljavljal iz naslova kršitve pogodbenih obveznosti in iz naslova kršitev avtorskih pravic, povezanih z izdelki drugega toženca (proizvajalca barv) X in Y.

I. Glede zahtevkov v zvezi z X (lik rakuna B.)

6Tožnik je v prvostopenjskem postopku navajal, da je z drugim tožencem na podlagi „predloga pogodbenih cen priprave in odkupa kampanje“ 10. 4. 2008 sklenil dogovor o naročilu avtorskih del za posamezne oblikovalske elemente za znamko X. Predmet tega dogovora je bila ideja, zasnova in postavitev dolgoročne identitete blagovne (pod)znamke (tč. A dogovora), idejna zasnova kampanje s tiskanimi, internetnimi in radio-TV oglasi (tč. B dogovora), odkup avtorskih pravic za uporabo kampanje časovno in prostorsko neomejeno (tč. C dogovora) in vodenje projekta (tč. D dogovora).

7Iz tega naslova uveljavlja zoper drugega toženca zahtevek zaradi kršitve tč. E.1 navedenega dogovora in zahtevek zaradi kršitev avtorskih pravic, ki so v povezavi z navedenim dogovorom. Zoper prvega toženca pa uveljavlja zahtevek zaradi kršitev avtorskih pravic.

Zahtevek zaradi kršitve pogodbene klavzule E.1 zoper drugega toženca

8Dogovor z dne 10. 4. 2008 v točki E.1 določa: „v primeru nesodelovanja J. (drugega toženca; op. VSL) z VB (tožnika; op. VSL) pri produkciji kateregakoli ATL elementa in razvoju kampanje X v obdobju 5 let od podpisa pogodbe (jezikovne mutacije po C so iz tega izvzete) - 15.000 EUR“.

9Pogodbeno določilo ima pravno naravo pogodbene kazni, ki jo mora drugi toženec plačati tožniku, če brez njegovega sodelovanja razvija ATL elemente kampanje X v petletnem obdobju (pogodbena ekskluziviteta). Gre za določilo o pogodbeni ekskluziviteti, ki je zagotovljena tožniku za oglaševanje izdelka oziroma podznamke drugega toženca (X), kar izhaja že iz uvodnega dela dogovora pravdnih strank z dne 10. 4. 2008 (priloga A6). Pritožbeno sodišče zato poudarja, da spornega pogodbenega določila ni mogoče razumeti tako, da vsebuje dve alternativni dejanski stanji kršitve („produkcija kateregakoli ATL elementa“ ali „razvoj kampanje X“), pri čemer bi že drugotoženčev samostojen „razvoj kampanje X“ upravičeval tožnika do pogodbene kazni po tč. E.1 dogovora. Dejanski stan kršitve je torej enoten. Bistveno je le, ali kršitvena ravnanja, ki jih je tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah očital drugemu tožencu, predstavljajo ATL oglaševanje ali ne.

10Med pravdnima strankama je sporno, ali drugemu tožencu očitana ravnanja spadajo med oblike ATL oglaševanja („above the line“ oglaševanje oziroma oglaševanje nad črto) ali BTL oglaševanja („below the line“ oglaševanje oziroma oglaševanje pod črto). Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka zavrnilo na podlagi presoje, da za odločitev o kršitvi E.1 točke dogovora niti ni relevantno razlikovanje ATL/BTL oglaševanje, ker naj bi tožnik z ravnanjem drugega toženca soglašal. O obstoju soglasja je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi njunega večletnega sodelovanja, kjer je tožnik z nekaterimi ravnanji drugega toženca soglašal v pričakovanju nadaljnjega poslovnega sodelovanja.

11Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da zgolj na podlagi večletnega poslovnega sodelovanja, v katerem sta tožnik in drugi toženec nekatere spore sproti razrešila z medsebojnim popuščanjem oziroma toleranco ene ali druge stranke, ni mogoče sklepati o (generalnem) obstoju soglasja za kršitvena ravnanja, ki jih je navedel v trditveni podlagi predmetnega spora in na njihovi podlagi zahteval pogodbeno kazen po E.1 točki sporazuma (15.000,00 EUR z obrestmi). Takšno stališče sodišča prve stopnje je zato zmotno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, saj bi s tem pravno relevantna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče je pritožbi v tem delu ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (355. člen ZPP).

12Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v višini 15.000 EUR po tč. E.1 sporazuma z dne 10. 4. 2008 je odločilno, ali drugemu tožencu očitana samostojna oglaševalska ravnanja(1) spadajo med ATL oblike oglaševanja. Tožnik je trdil, da gre za ATL oglaševanje, toženec pa, da gre za BTL oglaševanje. Pravdni stranki sta predložili vsaka svoje strokovno mnenje o naravi očitanega oglaševanja (prilogi A79 in B152). Ta strokovna mnenja je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo le kot del navedb pravdnih strank in ne dokazov. Dokazno breme, da drugemu tožencu očitana ravnanja predstavljajo ATL oglaševanje, je na tožniku. V ta namen predlagal tudi izvedbo dokaza z izvedencem oglaševalske stroke.

13ATL oglaševanje, ki sta ga v dogovor z dne 10. 4. 2008 vnesli pravdni stranki, je pravni standard. Sodišče prve stopnje bo moralo ta pravni standard vsebinsko konkretizirati. Za to bo moralo imenovati predlaganega izvedenca oglaševalske stroke glede vsebine ATL oglaševanja. Prav tako so v smeri ugotavljanja pomena in vsebine ATL klavzule v dogovoru z dne 10. 4. 2008 relevantni tudi ostali že izvedeni dokazi (listinski in personalni). Na podlagi take (celovite) dokazne ocene bo mogoče sklepati, kaj sta imeli stranki v mislih z določbo o ATL oglaševanju v njunem dogovoru. Šele nato bo mogoče ugotoviti, ali ravnanja, ki jih tožnik očita drugemu tožencu, ustrezajo ATL tipu oglaševanja. Od razjasnitve teh vprašanj je odvisen izrek pogodbene kazni po tč. E.1 dogovora z dne 10. 4. 2008 (prvi odstavek 362. člena ZPP).

Glede očitanih kršitev avtorskih pravic s strani drugega toženca

14Tožnik je trdil, da je imetnik avtorskih pravic na delih, ki so opredeljena z dogovorom z dne 10. 4. 2008. Na drugega toženca naj bi prenesel avtorske pravice na teh delih v obsegu, ki je bil potreben za njihovo uporabo (tj. pravico do reprodukcije in distribucije tiskanih primerkov del, radiodifuznega oddajanja TV in radio oglasov ter za spletno pasico pravico do dajanja na voljo javnosti). Drugemu tožencu pa je očital, da je brez tožnikovega sodelovanja razvijal kampanjo X. To naj bi storil z naslednjimi ravnanji:

- z objavo vijolične spletne pasice s skakajočim likom rakuna B. na www1 (v nadaljevanju vijolična spletna pasica),

- z objavo spletne pasice v prevladujoči rumeni barvi z likom rakuna B. in izpisom X na www1 in www.hr (v nadaljevanju rumena spletna pasica),

- z oblikovanjem spletne strani www2 z likom rakuna B., ki v celoti prevzema idejno zasnovo kampanje, ki jo je oblikovala tožeča stranka (v nadaljevanju spletna stran X) in

- z objavo reklamnega oglasa „B. v ljubljanskem živalskem vrtu“ na www1 (v nadaljevanju B. v živalskem vrtu).

15Z naštetimi ravnanji naj bi drugi toženec kršil tožnikove avtorske pravice - pravico do predelave (prve tri alineje) in pravico do reprodukcije v e-obliki (zadnja alineja). S prenosom vseh naštetih del na spletno stran prvega toženca, ki je registrirani imetnik spletne domene, in prenosom dela iz druge alineje na J. d. o. o. Zagreb, pa še pravico do uporabe teh avtorskih del. Zaradi kršitev materialne avtorske pravice od drugega toženca zahteva plačilo običajnega nadomestila in civilne kazni v višini 23.625,00 EUR.(2)

16Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo na podlagi presoje, da je tožnik soglašal s samostojnim oglaševanjem in za to potrebnim razvojem oglaševalskih elementov drugega toženca, s čimer je izključen element protipravnosti ravnanja. O obstoju soglasja je sklepalo na podlagi večletnega poslovnega sodelovanja strank, kjer tožnik v pričakovanju nadaljnjega poslovnega sodelovanja posameznim ravnanjem drugega toženca ni oporekal; kršitve avtorskih pravic v obliki posamičnih kršitvenih ravnanj pa je pričel uveljavljati šele, ko sta prenehali poslovno sodelovati.

17Avtorska pravica je absolutna pravica avtorja, kar daje avtorju upravičenje, da vsakomur dovoljuje ali prepoveduje posege na svojem avtorskem delu. To izhaja iz vsebine avtorske pravice, ki jo definira 15. člen ZASP: avtorska pravica je enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja). Materialne avtorske pravice, katerih kršitev je bistvo tožnikovih očitkov drugemu tožencu, v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZASP varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela in primerkov svojega dela. Če ni s tem zakonom drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu s tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico (drugi odstavek 21. člena ZASP). Stališče sodišča prve stopnje, ki je o obstoju soglasja glede prenosa in dovoljenja za uporabo posameznih materialnih avtorskih pravic sklepalo na podlagi tožnikove neaktivnosti pri opozarjanju na drugotoženčeve kršitve njegovih materialnih avtorskih pravic v sicer pomanjkljivo urejenem poslovnem razmerju, je zato zmotno.

18Osrednji razpoznavni grafični element na očitanih oglaševalskih elementih, ki so bili našteti že zgoraj (spletne pasice, spletna stran in spletni oglas), je lik rakuna B. Med pravdnima strankama ni bilo nikoli sporno, da je avtor tega lika, poznanega iz istoimenske risanke, hrvaški avtor P. Š. S P. Š. je drugi toženec sam sklenil Pogodbo o pridobitvi materialnih avtorskih pravic in priredbi ter predelavi risanega lika B. (priloga B135; v nadaljevanju Pogodba). Tožnik ni stranka te pogodbe. Avtor je naročniku (drugemu tožencu) v 3. členu Pogodbe dovolil (med drugim) uporabo lika B. v komercialne in ostale promocijske namene za reklamiranje svojih izdelkov. V 4. členu Pogodbe je določeno, da lahko naročnik lik B. predrugači in priredi glede na svoje komercialne in promocijske potrebe (obleče v delovni kombinezon, mu nadene pokrivalo, da se lahko pojavlja v različnih držah in gibih, ipd.).

19Na vijolični spletni pasici je drugi toženec uporabil „originalni“ lik B., na katerem je materialne avtorske pravice s Pogodbo pridobil neposredno od avtorja. To priznava tožnik tudi v pritožbi (str. 8, drugi odstavek). Že iz bistva tožnikovih očitkov pa izhaja, da je drugi toženec sam izdelal celotno vijolično pasico. Tožnik torej ni avtor niti uporabljene lika rakuna niti pasice kot celote. Zato so njegovi očitki o kršitvi materialnih avtorskih pravic drugega toženca z vijolično spletno pasico že iz tega razloga neutemeljeni.

20Na preostalih oglaševalskih elementih (rumena spletna pasica, spletna stran X in B. v živalskem vrtu; v nadaljevanju tudi „preostali trije oglaševalski elementi“) je drugi toženec uporabil „prečiščeni“ lik B. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da je „prečiščeni“ lik B. nastal kot del oglaševalske kampanje, ki jo je zasnoval tožnik. Zato naj bi drugi toženec ne imel neomejene pravice uporabljati tega lika, saj je od tožnika pridobil le tiste pravice, ki so bile opredeljene z dogovorom z dne 10. 4. 2008. Neomejena uporaba „prečiščenega“ lika B. pa naj ne bi bila del tega dogovora.

21Pritožbeno izhodišče, da bi drugi toženec potreboval soglasje za oblikovanje preostalih treh oglaševalskih elementov s „prečiščenim“ likom B., drži le pogojno. Predpostavlja namreč veljaven obstoj materialnih avtorskih pravic tožnika na tem liku, za katerega je tožnik tekom prvostopenjskega postopka navajal, da predstavlja predelavo prvotnega lika B. hrvaškega avtorja (prim. l. št. 161).

22Prevodi, priredbe, aranžmaji, spremembe in druge predelave prvotnega avtorskega dela ali drugega gradiva, ki so individualna intelektualna stvaritev, so samostojna avtorska dela (prvi odstavek 7. člena ZASP). Na njih predelovalec uživa izključne pravice iz 15. člena ZASP - moralne avtorske pravice, materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja. Vendar taka narava predelanega avtorskega dela predelovalcu še ne daje monopola nad izkoriščanjem novo nastalega dela, temveč je izkoriščanje predelav odvisno od privolitve avtorja prvotnega dela. To je posledica nastanka predelave. Zanjo je značilno, da intelektualni vpliv okolice (tj. doslej že znanega/ustvarjenega) ni povsem nepomemben, zbledel. Velja ravno obratno; predelava je stvaritev z visoko stopnjo intenzivnosti prevzemanja tujih stvaritev v lastno delo. V predelavi je zaznavno že obstoječe delo. Z izkoriščanjem novega dela se hkrati uporablja tudi originalno delo, zato ima avtor prvotnega dela tudi monopol nad izkoriščanjem na novo nastalega dela.(3) Pravno podlago tem stališčem predstavlja drugi odstavek 7. člena ZASP, ki določa, da s predelavo ne smejo biti prizadete pravice avtorja prvotnega dela, in tretji odstavek 33. člena ZASP, ki določa, da avtor prvotnega dela obdrži izključno pravico do uporabe svojega dela v predelani obliki.

23Obveznost avtorja predelave je, da v primeru uveljavljanja svojih materialnih avtorskih pravic na predelavi zoper domnevnega kršitelja zatrjuje in (če je potrebno) dokazuje, da je veljavno pridobil pravice od prvotnega avtorja. V nasprotnem primeru sploh nima aktivne stvarne legitimacije za uveljavljanje pravic na predelavi.

24V konkretnem primeru je drugi toženec od P. Š. na podlagi Pogodbe pridobil pravico do grafične, multimedijske oziroma avdiovizualne komercialne uporabe, priredbe in predelave prvotnega lika rakuna B. V skladu s 73. členom ZASP je prenos posamičnih materialnih avtorskih pravic ali posamičnih drugih pravic avtorja lahko vsebinsko, prostorsko ali časovno omejen. Nadaljnje prenose (personalno veljavnost prenosov) ureja 78. člen ZASP. Imetnik, na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja, ne more brez dovoljenja avtorja te pravice prenesti naprej na tretje osebe, če ni s pogodbo drugače določeno. S tem določilom je v avtorskem pravu dosledno izpeljano pravilo, da nihče ne more na tretjega prenesti več pravic kot jih ima sam (nemo plus iuris transferre ad alium potest quam ipse habet). Nobene izjeme ni, četudi bi bil tretji dobroveren.(4)

25S Pogodbo je bil obseg dovoljenih (nadaljnjih) prenosov, ki jih lahko opravi drugi toženec, določen. Drugi toženec je bil upravičen prenašati pravice iz te pogodbe le na družbe iz Skupine J. (prim. 1. člen Pogodbe). Mednje pa tožnik ne spada. Ob taki pogodbeni ureditvi z drugega toženca na tožnika pravica do predelave ni mogla veljavno preiti (načelo nemo plus iuris ... iz 78. člena ZASP).

26Drugi toženec je že v odgovoru na tožbo (l. št. 41 - 42) ugovarjal, da tožnik ni pridobil avtorskih pravic do uporabe lika B. Kasneje je ugovor še ponovil (npr. na l. št. 145 in 174). Najkasneje ob takih ugovorih je nastopila tožnikova obveznost, da bi določno zatrjeval obseg in vsebino soglasja avtorja prvotnega lika rakuna B. (to je soglasja P. Š.) glede prenosa materialnih avtorskih pravic - pravico do predelave, na katero se sklicuje v tem sporu. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni bilo kakorkoli dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva. Takšna dolžnost ne obstaja, kadar gre za jasne procesne položaje oziroma ko že ravnanja nasprotne stranke opravljajo enako vlogo.(5)

27Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik trditvenemu bremenu ni zadostil. Navajal je, da pogodbe z avtorjem prvotnega lika P. Š. ni sklenil (l. št. 161 na hrbtni strani). Odsotnost pogodbe o prenosu materialnih avtorskih pravic s P. Š. je tožnik torej priznal (prvi odstavek 214. člena ZPP). Z navedbami, da je pridobil dovoljenje od hrvaškega avtorja, pa je povzročil, da so njegove navedbe postale še kontradiktorne. Tožnikove navedbe so v obsegu zatrjevane privolitve avtorja prvotnega lika sicer povsem nekonkretizirane. Ker je nedoločno zatrjevanje dejstev izenačeno z odsotnostjo zatrjevanja pravno relevantnih dejstev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni zmogel svojega konkretnega trditvenega bremena, kot mu to nalaga 212. člen ZPP, čeprav bi konkretne trditve moral ponuditi za zagotovitev svojega uspeha v postopku glede na jasnost toženčevih ugovorov. K temu pritožbeno sodišče dodaja še, da so ob upoštevanju pravila o nadaljnjih prenosih materialnih avtorskih pravic (78. člen ZASP) in s tem povezano vsebino Pogodbe med avtorjem in drugim tožencem pravno nerelevantne vse tožnikove navedbe v smeri, da je pridobil pravico do predelave od drugega toženca z naročilom marketinškega materiala. To naročilo je kvečjemu posel obligacijskega prava. Avtorskih upravičenj pa tožniku ne daje, kot je bilo že pojasnjeno.

28Ob upoštevanju drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, se izkaže, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu pravilna (23.625,00 EUR z obrestmi). Tožnikova tožba je bila nesklepčna. Nesklepčnosti tožnik ni odpravil niti po toženčevih določnih ugovorih. Preizkus sklepčnosti je preizkus materialnopravne utemeljenosti tožbenega zahtevka, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba je v obravnavanem delu zoper drugega toženca neutemeljena. Ker že navedeni razlogi terjajo zavrnitev tožbenega zahtevka (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovih nedenarnih zahtevkov zoper drugega toženca, čeprav v sodbi manjkajo razlogi za tako odločitev (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker pa ni podan že temelj zahtevka, je pritožbeno sodišče lahko navedeno kršitev odpravilo samo na podlagi pooblastila iz 6. alineje drugega odstavka 358. v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP.(6)

Glede očitanih kršitev avtorskih pravic s strani prvega toženca

30Bistvo tožnikovih očitkov prvemu tožencu je, da je ta na svojih spletnih straneh (kot registrirani imetnik spletne domene) objavil in s tem dal na voljo javnosti dela, s katerimi naj bi bile kršene tožnikove avtorske pravice: vijolično spletno pasico, rumeno spletno pasico, spletno stran X in B. v živalskem vrtu (podrobneje našteta v zgornjem razdelku). Zaradi kršitev materialne avtorske pravice od prvega toženca zahteva plačilo običajnega nadomestila in civilne kazni v višini 23.625,00 EUR.(7)

31Kot je bilo že pojasnjeno v razlogih zoper drugega toženca, na vijolični spletni pasici tožnik nima avtorskih pravic. Zato je tožnikov zahtevek iz naslova materialnih avtorskih pravic že zato neutemeljen tudi zoper prvega toženca. Glede preostalih treh oglaševalskih elementov pa bi bil predpogoj za uspešno uveljavitev tožnikovega tožbenega zahtevka izkaz pravice do predelave, ki bi jo tožnik pridobil od hrvaškega avtorja prvotnega lika B. Trditvenega bremena tožnik v tej smeri ni zmogel, kot je bilo pojasnjeno. Tožbeni zahtevek zoper prvega toženca kot imetnika spletne strani, kjer so se nahajala sporna dela, tako tudi ni utemeljen.

32Že iz navedenih razlogov tožbeni zahtevek tožnika zoper prvega toženca ni utemeljen (23.625,00 EUR z obrestmi). Ker že navedeni razlogi terjajo zavrnitev tožbenega zahtevka (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

33Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovih nedenarnih zahtevkov zoper prvega toženca, čeprav v sodbi manjkajo razlogi za tako odločitev (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker pa ni podan že temelj zahtevka, je pritožbeno sodišče lahko navedeno kršitev odpravilo samo na podlagi pooblastila iz 6. alineje drugega odstavka 358. v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP.(8)

II. Glede zahtevkov v zvezi z Y (silhueta dekleta, ki barva)

34Tožnik je v tožbi navajal, da je s prvim tožencem na podlagi „predračuna stroškov“ 5. 3. 2007 sklenil dogovor o naročilu avtorskih del za oblikovalske elemente za znamko Y. Predmet tega dogovora je bila idejna zasnova in oblikovanje dveh tiskanih oglasov, dveh zgibank in samostoječega oglednega kartona ter idejna zasnova in produkcija radijskega oglasa in serije TV oglasov. Obseg prenosa avtorskih pravic je bil s tem dogovorom omejen na izdelana dela in na naročnika - prvega toženca.

35Tožnik uveljavlja zoper prvega in drugega toženca zahtevek zaradi kršitev avtorskih pravic, ki so v povezavi z navedenim dogovorom (oziroma, ki presegajo navedeni dogovor in zato predstavljajo kršitev).

36Tožnik je prvemu tožencu očital, da je brez njegovega dovoljenja reproduciral avtorska dela tožeče stranke in prenesel pravico do uporabe teh del na druge družbe v skupini J. Z dogovorom z dne 5. 3. 2007 pa naj bi prvi toženec ne pridobil pravice do reprodukcije oblikovane silhuete dekleta, ki barva, v različnih dimenzijah in na različnih nosilcih. Prvi toženec naj bi tožnikove avtorske pravice kršil (v oklepaj pa je VSL zapisalo denarni znesek, ki ga tožnik zahteva za navedeno kršitev):

- z reprodukcijo silhuete dekleta, ki barva, na pročelju kompleksa prvega toženca v ... pri Ljubljani (5.400,00 EUR + 10.800,00 EUR civilne kazni),

- s prenosom pravice do objave reprodukcije silhuete dekleta, ki barva, na jumbo plakatu na družbo J. d. o. o. Sarajevo, ki je bil objavljen v Sarajevu (3.600,00 EUR + 7.200,00 EUR civilne kazni),

- s prenosom pravice do reprodukcije silhuete dekleta, ki barva, na stojalu za embalažo na drugega toženca, ki stojalo uporablja v tovarniški trgovini v ... pri Ljubljani (3.150,00 EUR + 6.300,00 EUR civilne kazni),

- s prenosom pravice do reprodukcije silhuete dekleta, ki barva, na samostoječem oglasnem panoju na drugega toženca, ki je ta pano uporabil na MOS 2009 in na družbo J. d. o. o. Zagreb, ki je tak oglasni pano uporabil pred svojo poslovno stavbo (3.150,00 EUR + 6.300,00 EUR civilne kazni).

37Tožnik je drugemu tožencu očital, da je brez njegovega dovoljenja uporabljal silhueto dekleta, ki barva, saj mu ni dovolil uporabe navedenih del. Kršitvena ravnanja drugega toženca naj bi bila (v oklepaj pa je VSL zapisalo denarni znesek, ki ga tožnik zahteva za posamezno kršitev):

- reprodukcija silhuete dekleta, ki barva, na stojalu za embalažo v tovarniški trgovini v ... pri Ljubljani (3.150,00 EUR + 6.300,00 EUR civilne kazni) in

- reprodukcija silhuete dekleta, ki barva, na samostoječem oglasnem panoju na MOS 2009 (3.150,00 EUR + 6.300,00 EUR civilne kazni).

Zahtevek glede silhuete na poslovni stavbi v ... pri Ljubljani (zoper prvega toženca), zahtevek glede silhuete na stojalu tovarniške trgovine v ... pri Ljubljani (zoper prvega in drugega toženca) in zahtevek glede MOS 2009 (zoper drugega toženca)

38Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke, povezane:

(i) z reprodukcijo silhuete dekleta, ki barva, na poslovni stavbi v ... pri Ljubljani (zahtevek zoper prvega toženca),

(ii) s prenosom pravice (zahtevek zoper prvega toženca) in reprodukcijo (zahtevek zoper drugega toženca) silhuete na stojalu tovarniški trgovini v ... pri Ljubljani in

(iii) z reprodukcijo silhuete dekleta, ki barva, na samostoječem oglasnem panoju na MOS 2009 (zahtevek zoper drugega toženca)

zavrnilo na podlagi presoje, da je tožnik soglašal z uporabo avtorskih del v tem obsegu, saj mu v več kot dveh letih od nastanka ni nasprotoval.

39O prenosu materialne avtorske pravice ni mogoče sklepati na podlagi pasivnosti avtorja pri uveljavljanju svojih pravic. Zato je presoja obravnavanih zahtevkov v izpodbijani sodbi napačna.

40Uporaba avtorskega dela je dopustna le, če je avtor v skladu tem zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico (drugi odstavek 21. člena ZASP). Materialne avtorske pravice se praviloma prenašajo posamično (prim. drugi odstavek 70. člena ZASP), obseg prenosa pa je vsebinsko, prostorsko in časovno omejen (73. člen ZASP). V drugem odstavku 75. člena ZASP vzpostavlja domnevo glede obsega prenosa posamične materialne avtorske pravice s tem, da se tedaj, ko ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe. V skladu s prvim odstavkom 76. člena ZASP prenos posamične materialne avtorske pravice ne vpliva na prenos drugih pravic, če ni s tem zakonom ali s pogodbo drugače določeno. Izjeme od tega pravila določa drugi do četrti odstavek 76. člena ZASP in 77. člen ZASP.

41Nadaljnje prenose med imetniki, na katere je avtor prenesel eno ali več materialnih avtorskih pravic pa ureja 78. člen ZASP. Imetnik, na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja, ne more brez dovoljenja avtorja te pravice prenesti naprej na tretje osebe, če ni s pogodbo drugače določeno (prvi odstavek 78. člena ZASP). V skladu s pravilom iz drugega odstavka 78. člena ZASP dovoljenje iz prejšnjega odstavka ni potrebno, če je nadaljnji prenos pravice posledica statusnih sprememb imetnika, njegovega stečaja ali redne likvidacije.

42Zaradi uvodoma povzetega zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje je glede očitanih kršitvenih ravnanj ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, saj bi s tem pravno relevantna dejstva prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče je pritožbi v tem delu ugodilo (za 25.650,00 EUR z obrestmi zoper prvega toženca in za 18.900,00 EUR z obrestmi) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (355. člen ZPP).

43Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali so bile materialne avtorske pravice v delu, kjer tožnik zatrjuje kršitev, ustrezno prenesene ali pa gre za kršitev pravic (168. člen ZASP). To velja tako glede prenosa posamičnih materialnih avtorskih pravic kot tudi glede imetnika, na katerega so bile te prenesene ob upoštevanju okoliščine, da so spremembe na strani tožencev nastale po sprejemu dogovora z dne 5. 3. 2007.

44V primeru ugotovljenih kršitev pravic določba 168. člena ZASP določa pravila o povrnitvi škode in civilni kazni. V skladu s prvim odstavkom 168. člena ZASP za kršitve po tem zakonu veljajo splošna pravila o povzročitvi škode, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tožnik je višino svojega zahtevka utemeljeval s sklicevanjem na licenčno analogijo. Pri določanju obsega odškodnine po licenčni analogiji iz drugega odstavka 168. člena ZASP je kršilec dolžan plačati upravičencu škodo v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Zato je v tej smeri pomembno (pod predpostavko ugotovljenih kršitev), ali zahtevani zneski ustrezajo običajnemu nadomestilu za zakonito uporabo posamezne vrste materialne avtorske pravice, ki jih kot kršitev uveljavlja tožnik. Za ugotavljanje primernosti zahtevanih nadomestil bo potrebno postaviti izvedenca, ki ga je predlagal tožnik.

45Primerno nadomestilo za uporabo posamezne vrste materialne avtorske pravice je tudi podlaga za izračun civilne kazni. Dopustnost odmere civilne kazni pa je odvisna od izpolnjenih predpostavk iz tretjega in četrtega odstavka 168. člena ZASP.

46Sodišče prve stopnje mora pri ponovnem odločanju ugotavljati dejansko stanje glede na izpostavljena materialnopravna izhodišča in o zahtevku ponovno odločiti (prvi odstavek 362. člena ZPP).

Zahtevek glede silhuete na jumbo plakatu v Sarajevu zoper prvega toženca

47Sodišče prve stopnje je ta zahtevek zavrnilo na podlagi presoje, da so imele hčerinske družbe toženca, s katerimi je tožnik samostojno sklepal pogodbe o oglaševanju, dostop do propagandnega materiala - skico silhuete dekleta, ki barva, tožnik pa ni izkazal, da je (prav) toženec naprej na svoje hčerinske družbe prenašal avtorske pravice iz sporazuma z dne 5. 3. 2007 (sodba str. 20, drugi odstavek).

48V drugem odstavku 165. člena ZASP je predpisano, da kadar je več kršiteljev neke pravice iz tega zakona, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev. Vendar v ZASP pravila o oblikah udeležbe niso predpisana. Zato je treba uporabiti splošna pravila o odgovornosti več oseb za isto škodo iz 186. člena OZ (sostorilec, napeljevalec in pomagač).(9) Zgolj s pritožbenimi navedbami, da je prvi toženec zagotovo edini, ki je lahko prenesel pravico do uporabe silhuete dekleta, ki barva, na svojo hčerinsko družbo v BIH, še ni mogoče utemeljiti zahtevka po pravilih o solidarni odgovornosti, saj je izostalo izpodbijanje ugotovitve sodišča prve stopnje, da so imele hčerinske družbe tudi same dostop do sporne skice (silhuete dekleta, ki barva). Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZASP (v povezavi s 186. členom OZ) kot solidarno odgovornega za kršitev materialne avtorske pravice (pravice do reprodukcije) ni mogoče šteti prvega toženca zgolj zaradi kapitalske udeležbe v hčerinski družbi (J. d. o. o. Sarajevo), temveč bi moral tožnik utemeljiti njegov prispevek pri konkretni zatrjevani kršitvi materialne avtorske pravice. Tega pa z nekonkretiziranimi pritožbenimi razlogi ni uspel storiti.

49Odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka (10.800,00 EUR z obrestmi) se na podlagi obrazloženega izkaže za pravilno. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

Zahtevek glede silhuete na MOS 2009 in silhuete na panoju v Zagrebu zoper prvega toženca

50Sodišče prve stopnje je obravnavani zahtevek tožnika zavrnilo na podlagi stališča, da je soglašal z izrabo materialnih avtorskih pravic v tem obsegu, o čemer je sklepalo na podlagi njegove pasivnosti pri uveljavljanju teh pravic. Takšna presoja je napačna upoštevaje že citirano pravilo iz drugega odstavka 21. člena ZASP o dopustnosti uporabe avtorskega dela le pod pogojem prenosa ustreznih materialnih avtorskih pravic. Zavrnitev zahtevka (v delu, ki se nanaša na zagrebško kršitev) je podkrepilo še z argumenti, da so imele hčerinske družbe toženca, s katerimi je tožnik samostojno sklepal pogodbe o oglaševanju, dostop do propagandnega materiala - skico silhuete dekleta, ki barva, tožnik pa ni izkazal, da je (prav) toženec naprej na svoje hčerinske družbe prenašal avtorske pravice iz sporazuma z dne 5. 3. 2007 (sodba str. 20, drugi odstavek).

51Odločitev sodišča o zavrnitvi obravnavanega tožbenega zahtevka je pravilna kljub napačnemu materialnopravnemu stališču glede konkludentno izraženega soglasja zaradi tožnikove pasivnosti pri uveljavljanju pravic. Tožnik namreč ne izpodbija dejanskih ugotovitev o dostopnosti spornega propagandnega materiala zagrebški hčerinski družbi. Prav tako v pritožbi ne navaja, s čim je utemeljil odgovornost prvega toženca po pravilih o udeležbi (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 186. členom OZ). Zato prvega toženca ni mogoče šteti kot kršitelja materialnih avtorskih pravic tožnika na spornem zagrebškem panoju.

52Ker odgovornost prvega toženca za zatrjevano zagrebško kršitev ni podana, tožnik pa je s sklicevanjem na licenčno analogijo obe kršitvi (MOS 2009 in pano v Zagrebu) uveljavljal v skupnem znesku 3.150,00 EUR s pripadajočo civilno kaznijo, že odsotnost ene zatrjevane kršitve glede na način uveljavljanja zahtevka povzroči neutemeljenost tožbenega zahtevka v celoti. Odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka (9.450,00 EUR z obrestmi) se na podlagi obrazloženega izkaže za pravilno. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

Prepovedni zahtevki glede uporabe silhuete dekleta, ki barva

53Tožnik je zoper oba toženca uveljavljal še nedenarne zahtevke. Tožnik je od prvega toženca zahteval prenehanje uporabe, uničenje fizičnih primerkov oglaševanih del s silhueto dekleta, ki barva in niso predmet sporazuma med strankama, prepoved prenosa avtorskih pravic s to silhueto na tretje in prepoved bodočih kršitev. Od drugega toženca pa je tožnik zahteval ugotovitev kršitve avtorskih pravic s silhueto dekleta, ki barva v okviru kampanje Y ter prenehanje uporabe in uničenje vseh fizičnih primerkov del s tako silhueto.

54Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo te zahtevke. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zato je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je pritožbi zoper I/3. in I/6. točko izreka ugodilo, izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

55Nedenarne zahtevke ureja predvsem 167. člen ZASP. V prvem odstavku tega člena je predpisano, da lahko upravičenec ob kršitvi izključnih pravic iz tega zakona zahteva:

„1. da se prepovejo kršenje in bodoče kršitve;

2da se odpokličejo predmeti kršitve iz gospodarskih tokov z upoštevanjem interesov dobrovernih tretjih oseb;

3da se odstrani stanje, ki je nastalo s kršitvijo;

4da se nepreklicno odstranijo predmeti kršitve iz gospodarskih tokov;

5da se uničijo predmeti kršitve;

6da se uničijo sredstva kršitve, ki so izključno ali pretežno namenjena ali se uporabijo za kršitev in so v lasti kršilca;

7da se upravičencu prepustijo predmeti kršitve proti plačilu proizvodnih stroškov;

8da se sodba objavi.“

56Dopustni so tudi ugotovitveni zahtevki zaradi kršitev izključnih pravic iz ZASP. Namen teh zahtevkov je ugotovitev nedovoljenega pravnega razmerja, s čimer se potegne meja med dovoljeno in nedovoljeno sfero uporabe.(10)

57Zakon z abstraktnimi prepovedmi definira samo obseg dopustnega sodnega varstva. Vendar to še ne pomeni, da lahko upravičenec „na zalogo“ zahteva od sodišča odpravo in prepoved vseh mogočih kršitev, do katerih v določeni obliki niti še ni prišlo. Sodno varstvo pri presoji nedenarnih zahtevkov zaradi kršitve avtorskih pravic je torej namenjeno odpravi in preprečevanju konkretnih kršitev. Obstoj kršitve v določeni obliki je zato predpogoj za ugoditev, kar od upravičenca terja navedbo konkretnega dejanskega stanu, ki ustreza zakonskemu abstraktnemu dejanskemu stanu. Posamično kršitveno ravnanje pa mora upravičenec konkretizirati tudi v tožbenem predlogu; v nasprotnem primeru tožbeni zahtevek sploh ni določen. Tožba s takim zahtevkom pa je nepopolna, ker ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 180. člena ZPP.

58Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožnikovi nedenarni zahtevki nedoločni, ker razen sklicevanja na silhueto dekleta, ki barva, kampanjo Y in na dogovor z dne 7. 3. 2008 (pravilno najbrž 5. 3. 2007), konkretnih pojavnih oblik kršitev, ki jih v dejanski podlagi tožbe navaja tožnik, ne vsebujejo. Ugoditev tako postavljenim zahtevkom bi povzročila prepoved tudi tistih abstraktnih kršitev, do katerih sploh še nikoli ni prišlo.

59Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo na podlagi 108. člena ZPP tožnika pozvati, da nepopolno tožbo popravi. Če v postavljenem roku tega ne bo storil, pa bo moralo sodišče tožbo v tem delu kot nepopolno zavreči (četrti odstavek 108. člena v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP).

III. Stroški prvostopenjskega postopka

60Odločitev o pravdnih stroških je odvisna od uspeha v glavni stvari. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zoper I/7. in II. točko izreka ugodilo in izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen in 3. točka 365. člena ZPP).

IV. Pritožbeni stroški

61Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Prim. navedena ravnanja v III. točki tožbe, XXXXIII. točki pripravljalne vloge z dne 4. 12. 2013 in na drugih mestih v tožnikovi trditveni podlagi.

Op. št. (2): Znesek je seštevek naslednjih postavk: 3.150,00 EUR za nadaljnji prenos pravice do uporabe vijolične in rumene spletne pasice (za vsako pasico 1.575,00 EUR), 3.150,00 EUR za prenos pravice do objave spletne strani www2 na prvega toženca, 1.575,00 EUR za prenos pravice do uporabe tiskanega oglasa iz zadnje alineje v e-obliki na prvega toženca in pripadajoče civilne kazni v višini 200 % na navedene zneske.

Op. št. (3): VS RS III Ips 3/2012 (18. in 19. točka obrazložitve) in B. Oman v M. Trampuž (ur.), Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 111.

Op. št. (4): M. Trampuž v M. Trampuž (ur.), Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 196.

Op. št. (5): Prim. VS RS III Ips 46/2010. V skladu s citirano določbo VS RS (vsaj) v dveh primerih ni potrebno izvajati materialnega procesnega vodstva, in sicer kadar bi šlo za i) šolsko pravno poučevanje pooblaščencev pravdnih strank (tj. situacija jasnih procesnih položajev) ali ii) ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.

Op. št. (6): Prim. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2009, tretja knjiga, str. 381.

Op. št. (7): Znesek je seštevek naslednjih postavk: 1.575 EUR vijolično spletno pasico, 1.575,00 EUR za rumeno spletno pasico, 3.150,00 EUR za spletno stran www2, 1.575,00 EUR za oglas B. v živalskem vrtu in pripadajoče civilne kazni v višini 200 % na navedene zneske.

Op. št. (8): Prim. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2009, tretja knjiga, str. 381.

Op. št. (9: VSL V Cpg 560/2015 (8. točka obrazložitve).

Op. št. (10): M. Trampuž v M. Trampuž (ur.), Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 382.