VSL sodba II Cp 2319/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 524,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku, da se ugotovi neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 478/1 k. o. X na toženko in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se toženka izbriše kot imetnica lastninske pravice in se vknjiži lastninska pravica v korist tožnice. Toženki je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je pri sklepanju pogodbe prišlo do napake, ki jo je pripisati toženkini malomarnosti, dejstva v pogodbi pa niso bila nikoli izpodbita in je prekluzivni rok za izpodbijanje pogodbe že iztekel, stališče sodbe o neobstoju kavze predstavlja zlorabo pravic. Ključno je, ali je toženka pridobila lastninsko pravico na izviren način na podlagi petega odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS). Glede na nespornost dejstva, da je bila nepremičnina tako 11. 3. 1993 kot 25. 4. 2000 opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, je izpolnjen temeljnih zakonski pogoj, da postane last občine tj. da gre za nezazidano stavbno zemljišče, ki ga je občina namenila za graditev objektov. Stališče sodbe, da gre za razširjeno interpretacijo zakona izven konteksta, ni pravilno. Že iz jezikovne razlage izhaja, da občina postane lastnica nezazidanih stavbnih zemljišč, ki so vsebovana v določenih občinskih aktih. Namen je bil, da se vsa zemljišča, ki so jih občine namenile za graditev objektov in so v lasti tožnice in upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju: Sklad), prenesejo na občine. Ni sporno, da je sporna nepremičnina v naravi gozd. Že po samem zakonu je zato Sklad njen upravljavec. Zmoten je zaključek sodbe, da tožnica ni lastnica nepremičnine od leta 1989, ampak od vknjižbe v letu 2003. Ker je bil posel realiziran že leta 1989 (kar potrjuje tudi pogodba o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 24. 9. 1998), je bila tožnica lastnica že odtlej. Zaključek sodbe o neobstoju kavze pogodbe je neutemeljen, ker iz pogodbe izhaja, da je do prenosa prišlo na podlagi zakona, da je s sporno nepremičnino upravljal Sklad, da je bila tožnica lastnica nepremičnine in da je bilo zemljišče opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Morebiten obstoj napak volje ni pomemben, ker gre za posadno listino. Peti odstavek 57. člena ZJS je urejal vprašanje lastninjenja nezazidanih stavbnih zemljišč, ki so bila pred 11. 3. 1993 v družbeni lastnini in so bila kot gozdna ali kmetijska zemljišča z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZG) prenesena v last Republike Slovenije. Sporna nepremičnina ni bila nikoli v upravljanju Sklada. Pritožbeno stališče o nespornosti dejstva, da gre za gozd, ni utemeljeno. Tožnica je ves čas zatrjevala, da gre za pripadajoče zemljišče k stavbi, ki je v njeni lasti.

4Pritožba ni utemeljena.

5Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Morebitna materialnopravna zmotnost še ne pomeni, da pravilnosti in zakonitosti sodbe ni mogoče preizkusiti.

6V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je bila nepremičnina parc. št. 478/1 k. o. X predmet kupne predpogodbe, sklenjene 7. 4. 1989 med J.K. in Republiškim sekretariatom za notranje zadeve Republike Slovenije,

- da se je kupec zavezal plačati kupnino takoj po podpisu predpogodbe, prodajalec pa se je zavezal državi izročiti nepremičnino po prejemu kupnine,

- da je bila kupnina plačana 13. 4. 1989,

- da sta pogodbeni stranki 24. 9. 1998 sklenili pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja,

- da je bila s sklepom Dn 1531/2001 z dne 25. 8. 2003 dovoljena vknjižba lastninske pravice v korist tožnice in da je bila nepremičnina, ki je bila dotlej vpisana v vl. št. 16, istočasno prepisana v vl. št. 464,

- da je bila toženkina lastninska pravica vknjižena na podlagi pogodbe o prenosu nezazidanih stavbnih zemljišč v k. o. X, sklenjene 3. 5. 2007 med Skladom in toženko,

- da je nepremičnina parc. št. 478/1 k. o. X v Dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljana za obdobje 1986 do 2000 za območje MOL opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče,

- da nepremičnina ni bila nikoli v družbeni lastnini,

- da nepremičnina ni bila predmet pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 9. 5. 1996, sklenjene med G. in tožnico.

7Sodba zavzema stališče,

- da je pogodba, ki je bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na toženkino ime, posadna listina,

- da je posadna listina, ki nima temelja v zakonu, zaradi kavzalnosti razpolagalnega posla nična,

- da niti morebitna premajhna skrbnost tožnice pri sklepanju pogodbe iz leta 2007 niti (ne)resničnost nekaterih ugotovitev v uvodu pogodbe nista pomembni,

- da za pridobitev toženkine lastninske pravice ne zadostuje, da je bila nepremičnina namenjena za gradnjo z novim prostorskim izvedbenim aktom, usklajenim z obveznimi občinskimi izhodišči (sploh pa je bilo ugotovljeno, da je bilo zemljišče opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče v občinskih aktih izpred leta 2000),

- da toženkina lastninska pravica nima podlage v petem odstavku 57. člena ZJS, ker nepremičnina ni bila nikoli družbena lastnina,

- da sporne nepremičnine glede na to, da ne gre za kmetijsko zemljišče, niti ni bila v družbeni lastnini, niti ni bila pridobljena neodplačno (in posledično tudi ni bila v upravljanju Sklada), ni mogoče uvrstiti v okvir 14. člena ZSKZ.

8Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so za presojo odločilne ugotovitve, navedene v pogodbi o prenosu nezazidanih stavbnih zemljišč z dne 3. 5. 2007. Pravilno je namreč stališče sodbe, da je pogodba po svoji vsebini posadna listina. S posadno listino se priznava izvorna pridobitev lastninske pravice, neodvisno od pravnih prednikov. Po pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 18. 12. 2001 gre za priznanje obstoja dejstev, katerih posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice. Ne pomeni temelja za pridobitev lastninske pravice, ker je bila ta pridobljena že na podlagi zakona.(1) Na enak način jo opredeljuje tudi teorija.(2) V sporu o imetniku lastninske pravice so zato odločilna dejstva, pomembna za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona, četudi se ne ujemajo z navedbami o dejstvih, zapisanimi v listini. Morebitna neopravičljivost zmote izjavitelja posledično ni pomembna.(3) Nenazadnje je toženka na drugem mestu v pritožbi sama navedla, da je za odločitev bistveno, ali so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona.

9Listina, ki vsebuje izjavo volje izstavitelja o priznanju izvirne pridobitve stvarne pravice v korist druge osebe, se po 1. točki tretjega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) šteje za zemljiškoknjižno dovolilo. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da neobstoj podlage zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla pomeni njegovo ničnost (četrti odstavek 39. člena OZ) in da je vknjižba na podlagi takega dovolila materialnopravno neveljavna. ZZK-1 v 243. členu, v katerem ureja izbrisno tožbo zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe, med primeri izbrisne tožbe izrecno ne predvideva enakega položaja, kot je obravnavani, a je pravilen argument izpodbijane sodbe, da gre za položaj, primerljiv s položajem iz 1. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1. Po navedeni določbi je vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo, neveljavno že ob njegovi izstavitvi zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla. V obeh primerih je podlaga razpolagalnega posla nična oziroma neobstoječa. Pravilen je zato tudi nadaljnji zaključek o materialnopravni ustreznosti izbrisnega zahtevka, ki ga je postavila tožnica in ki mu je z izpodbijano sodbo ugodeno.

10Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka izpodbijane sodbe, da vknjižba nima podlage v petem odstavku 57. člena ZJS. Navedena določba se glasi: "Nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10. 3. 1993 družbena lastnina in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov, postanejo last občine na območju katere ležijo."(4)

11Izpodbijana sodba pravilno zaključuje, da navedena določba sodi med zakonske določbe, ki so urejale preoblikovanje družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki. Z njo je zakonodajalec odpravil neskladnost tedaj veljavnega tretjega odstavka 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ) z Ustavo,(5) ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča U-I-78/93.(6) Z določbo je bil opredeljen kriterij, po katerem se kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lastnini, ki so z uveljavitvijo ZSKZ postala last države oziroma občine, razdelijo med njiju. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da izbira kriterijev za razdelitev podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov med državno in občinsko lastnino spada v polje presoje zakonodajalca, vendar pa mora biti izbrani kriterij stvarno utemeljen in skladen z legitimnim ciljem oziroma namenom zakonodajalca. Ugotovitev neustavnosti je bila posledica presoje, da izbrani kriterij za razmejitev med zemljišči, ki z uveljavitvijo ZSKZ postanejo last države oziroma občine, ni bil stvarno utemeljen.

12Da določba sodi v okvir zakonskih določb o preoblikovanju družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki, izhaja tudi iz besedila zakonske določbe. Pravilo se nanaša na zemljišča, ki "so bila do 10. 3. 1993 družbena lastnina". Določba se sicer nanaša na dva sklopa nezazidanih stavbnih zemljišč: (1) tista, ki so bila z občinskimi prostorskimi akti (za obdobje od 1986 do 1990 oziroma od 1986 do 2000) namenjena za graditev objektov, in (2) tista, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta (usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči) namenila za graditev objektov. Dodatni pogoj, da so bila zemljišča do uveljavitve ZSKZ družbena lastnina, je v petem odstavku 57. člena ZJS, če upoštevamo samó besedilo, določen le v zvezi s prvo skupino zemljišč. Pravilen je argument izpodbijane sodbe, da se tudi drugi del določbe lahko nanaša le na zemljišča, ki so bila olastninjena na podlagi ZSKZ. V primeru drugačne razlage bi bila – kot je navedeno že v sodbi – nesprejemljivo široko odprta podlaga za prehod lastninske pravice z države na občino. Kot je utemeljeno opozorjeno v odgovoru na pritožbo, pa pomen drugega dela določbe petega odstavka 57. člena ZJS v obravnavanem primeru ne more biti odločilen. Sporna nepremičnina je bila namreč kot nezazidano stavbno zemljišče opredeljena že s prostorskim aktom iz prve skupine nepremičnin, ki so predmet zakonskega urejanja.

13Stališče pritožbe, da je bil namen zakona prenesti na občino vsa zemljišča, ki so jih občine namenile za graditev objektov in so v lasti tožnice ter v upravljanju Sklada, nima podlage niti v besedilu zakona, niti ni razvidno, od kod pritožba črpa svoje stališče o namenu zakonske določbe. Táko razumevanje drugega dela petega odstavka 57. člena ZJS odvzema ves pomen prvemu delu določbe in je zato nesprejemljivo. Poleg tega bi, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, predstavljal povsem nedoločno podlago za prehod lastninske pravice z države na občino, taka določba pa bi bila v nasprotju (vsaj) z zahtevo po določnosti pravnih norm kot sestavnim delom načel pravne države (2. člen Ustave).

14Nenazadnje v prid razumevanju petega odstavka 57. člena ZJS, na kakršnem temelji izpodbijana sodba, govori tudi zakonska določba, ki po prenehanju veljavnosti ZJS ureja obravnavane pravne položaje. V 16.a členu ZSKZ je izrecno navedeno, da gre za zemljišča, ki so bila do uveljavitve ZSKZ družbena lastnina.

15Ugotovljeno dejansko stanje in stališča izpodbijane sodbe tudi ne dajejo podlage za zaključek, da je ugoditev zahtevku v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic. Podlaga za odločitev o tem, ali je lastninska pravica pripadla državi ali lokalni skupnosti, je določena v zakonu. Lastninski položaj sporne nepremičnine je bil za obe pravdni stranki v enaki meri razviden iz podatkov zemljiške knjige. Tudi toženka je zato ob sklepanju pogodbe mogla vedeti, da nepremičnina ob uveljavitvi ZSKZ ni bila v družbeni lastnini in da zato njena zahteva za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila nima zakonske podlage.

16Ker za pravilnost izpodbijane sodbe zadostuje že ugotovitev, da sporna nepremičnina ob uveljavitvi ZSKZ ni bila družbena lastnina, se o pravilnosti ostalih zaključkov sodbe in utemeljenosti z njimi povezanih pritožbenih stališč ni treba izreči.

17Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika kršitev materialnega in procesnega prava, katerih obstoj je pritožbeno sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnici povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (504,00 EUR po tar. št. 3210) ter materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002) in znašajo skupaj 524,00 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------

Op. št. (1): Pravna mnenja VSS, št. 2/01, str. 19.

Op. št. (2): Prim. tudi Vodopivec, Pristojnosti zemljiškoknjižnega pomočnika v postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine in posadna izjava ob informatizirani zemljiški knjigi, Pravosodni bilten, št. 3/13, str. 83, in Velkaverh, Vpisi lastninske pravice v zemljiško knjigo v zvezi s postopki lastninjenja, Pravosodni bilten, št. 3/13, str. 95.

Op. št. (3): Tako tudi sodba VS RS II Ips z dne 22. 8. 2001, na katero se sklicuje tudi izpodbijana sodba.

Op. št. (4): Po prenehanju veljavnosti ZJS je bila določba petega odstavka 57. člena ZJS nadomeščena s tretjim odstavkom 55. člena ZJS-1, ki je pričel veljati 12. 8. 2008, ta pa s 16.a členom ZSKZ, ki je pričel veljati 20. 2. 2010. Navedeni določbi se od petega odstavka 57. člena ZJS razlikujeta le v tem, da bolj določno opredeljujeta drugo skupino zemljišč, ki preidejo na občino. Po ZJS-1 gre za zemljišča, ki jih je občina namenila za graditev objektov do 10. 3. 1993, po ZSKZ pa za zemljišča, ki so bila do 10. 3. 1993 družbena lastnina in jih je občina namenila za graditev objektov s prostorskim aktom, sprejetim do 20. 7. 2004.

Op. št. (5): Po navedeni določbi se za kmetijska zemljišča štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, za katera ni veljavnega prostorskega izvedbenega načrta oziroma ni izvršen odkup oziroma prenos v sklad stavbnih zemljišč.

Op. št. (6): Odločba z dne 18. 10. 1995, Uradni list RS, št. 68/95.