16.a člen ZSKZ

Glede na to, da so bili solastniki nepremičnine, ki je bila predmet delitve, zgolj predlagateljica in tri nasprotne udeleženke, je skupne stroške ustrezno razdelilo med štiri solastnike, kot pojasnjeno v 36. do 41. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker Občina ... ni bila solastnica zemljišča, ki je bilo predmet delitve, temveč je postala lastnica dela nepremičnine šele po opravljeni delitvi solastne nepremičnine, skupnih stroškov delitve stvari v solastnini ne krije.

Tožeča stranka iz razloga, ker vračilo stvari v naravi naj ne bi bilo več mogoče, ker jo je tožena stranka odtujila, od slednje zahteva plačilo vrednosti dosežene koristi (ki jo utemeljuje s tržno vrednostjo zemljišča), za kar pa se pravila SPZ ne upoštevajo (ta ne urejajo položajev, ko vračilo stvari (oziroma plodov) ni več mogoče in se zato za (kondikcijske in verzijske) zahtevke (obveznosti), katerih predmet je nadomestilo vrednosti predmeta izpolnitve, uporablja 190. člen OZ). Tožeča stranka oporeka presoji izpodbijane sodbe, da okoliščina, da je bila sporna nepremičnina v tistem času predmet (ponovljenega) sojenja v sporu glede toženkine lastninske pravice, njenemu prenosu ne daje nedopustne vsebine, a je njen očitek po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Četudi bi bilo zatrjevano ravnanje tožene stranke – prenos solastnega deleža do ½ pri parceli št. 000/1, k. o. X, na Občino A. nedopustno (pa ni), je z vidika obravnavanega spora namreč bistveno, da bi tožeča stranka vse (domnevno) škodljive posledice takšnega ravnanja lahko učinkovito preprečila sama. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi tožeča stranka z institutom zaznambe izrednega pravnega sre

Pogoj za ex lege pridobitev lastninske pravice občine po ZSKZ v danem primeru ni izpolnjen. Res je šlo za kmetijsko zemljišče, na dan uveljavitve ZSKZ je šlo za družbeno lastnino, ki je ležala na območju občine, a na dan 6. 4. 1941 ni bila v lasti občine. Tudi priposestvovanje v tem primeru ni bilo mogoče.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava in sodišče prve stopnje je pri odločanju povsem pravilno uporabilo 16.a člen ZSKZ. Predmetna določba je kasnejša od 57. člena Zakona o javnih skladih (ZJS) in njegovega naslednika, to je 55. člena Zakona o javnih skladih (ZJS-1), zato velja ne samo pravilo lex posterior derogat legi priori (velja kasnejši zakon), ampak je bil z uveljavitvijo 16. člena ZSKZ (glej novelo ZSKZ-B) celo razveljavljena določba 55. člena ZJS-1, ki je nadomestila določbo 57. člena ZJS. Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke, da bi morali biti za presojo po prvem odstavku 16.a člena ZKSZ izkazani glede spornih nepremičnin še prostorski izvedbeni akti. Predmetno iz omenjene določbe ne izhaja.

Toženka z izpodbijano odločbo ni še enkrat odločila o vrnitvi deleža na isti nepremičnini, ampak na drugi nepremičnini. Zato tudi ni spremenila zavezanca za vračilo prve nepremičnine, ampak je določila zavezanca za vračilo druge nepremičnine.

Revizijsko sodišče je ob upoštevanju tretjega odstavka prvega člena Zakona o ustavnem sodišču, na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP pri ponovnem odločanju ugodilo reviziji ter razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in temu sodišču vrnilo zadevo v ponovno sojenje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jih je smiselno oziroma vsebinsko ugotovilo Ustavno sodišče. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje celovito presojati zadevo v luči določb ZJS, ZJS-1 kot tudi 16.a člena ZSKZ upoštevaje zgoraj povzete procesne očitke Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na pomanjkljive in nerazumljive razloge sodišča druge stopnje ter na kršitev 22. člena Ustave RS, predvsem se na podlagi ustreznih dejanskih ugotovitev jasno in argumentirano opredeliti tudi do vprašanja ali je/ni obstajal ustrezen PUP (torej med ostalim tudi usklajen z republiškimi izhodišči), ki je/ni omogočal ex lege pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na predmetnih zemljiščih.

Sklad je ustanovljen zato, da gospodari s kmetijskimi zemljišči in kmetijami v lasti Republike Slovenije (4. člen ZSKS). Za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči ni pooblaščen. Zato je edino razumno, da se stavbna zemljišča, ki jih je prejel v upravljanje, prenesejo drugemu lastniku. Sklad bi lahko na nezazidanem stavbnem zemljišču še vedno gospodaril v skladu z namenom, za katerega je bil ustanovljen, ne pa tudi na zazidanem (stavbnem) zemljišču. Če so bila nezazidana stavbna zemljišča prenesena na občine, potem je toliko več razlogov za prenos na občine zazidanih stavbnih zemljišč.

Pravilno je stališče, da neobstoj podlage zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla pomeni njegovo ničnost (četrti odstavek 39. člena OZ) in da je vknjižba na podlagi takega dovolila materialnopravno neveljavna. ZZK-1 v 243. členu, v katerem ureja izbrisno tožbo zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe, med primeri izbrisne tožbe izrecno ne predvideva enakega položaja, kot je obravnavani, a je pravilen argument izpodbijane sodbe, da gre za položaj, primerljiv s položajem iz 1. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1.

Lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožeča stranka že na podlagi zakona in sicer 14. člena ZSKZ z njegovo uveljavitvijo, dne 11. 3. 1993, postala lastnica vseh s tožbo zajetih nepremičnin, ki so bile v času uveljavitve tega zakona (dne 11. 3. 1993) družbena lastnina in vse opredeljene kot kmetijska zemljišča. Da bi bil tožbeni zahtevek tožeče stranke kot stvarnopravni zahtevek iz 92. člena SPZ glede nepremičnin, ki so bile na dan 23. 11. 2002 opredeljene kot stavbna zemljišča, to pa so vsa zemljišča, razen zemljišč parc. št. .../12 in .../15, obe k.o. ..., ki so ostala kmetijska zemljišča, kljub temu v času odločanja neutemeljen, pa bi morala tožena stranka izkazati, da so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 16.a člena ZSKZ za neodplačen prenos teh zemljišč na občino, česar pa, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni izkazala.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je na podlagi določbe 16.a člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na občino prešla lastninska pravica na zazidanem stavbnem zemljišču.

Sklad kmetijskih zemljišč je na podlagi 3. člena ZSKZ samostojna pravna oseba, na katero je RS prenesla vsa pooblastila v zvezi z gospodarjenjem in upravljanjem s premoženjem, kakor tudi sredstva, ki jih s tem pridobi. Upravljanje z zemljišči po tretjem odstavku 2. člena ZSKZ zajema tudi obremenjevanje s stavbnimi pravicami. V obravnavani zadevi, ki se nanaša na pravno usodo pogodbe, ki jo je Sklad sklenil v okviru upravljanja s premoženjem, le-ta kot samostojna pravna oseba v postopku nastopa povsem samostojno.

V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZSKZ so se kmetijska zemljišča lastninila že po ZSKZ in niso predmet lastninjenja po ZLNDL. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v predmetnem postopku ne gre za vpis lastninske pravice na podlagi 5. člena ZLDNL in da je potrebno izpolnitev zakonskih pogojev za vknjižbo lastninske pravice predlagateljice presojati glede na status zemljišča (namensko rabo) v skladu s 14. oziroma 16.a členom ZSKZ.

Pritožbeno naziranje, da za nepremičnine, ki so v lasti gospodarskih družb, ovire za vrnitev v naravi, upoštevajoč določbo tretjega odstavka 16. člen ZDen, ne obstajajo (ter da bi bilo treba posledično zahtevek/predlog na plačilo odškodnine za njih zavrniti), je napačno. V konkretnem primeru gre za vračanje podržavljenega premoženja na podlagi določb ZIKS. Vračanje zaplenjenega premoženja v naravi je možno v tistih primerih, v katerih to še ni v zasebni lasti, torej premoženja, ki ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja oziroma privatizacije. To velja tudi za pravne osebe (gospodarske družbe). Slednje so zavezanke le za vrnitev tistih stvari (premoženja), ki še niso v zasebni lasti. Če pa je premoženje olastninjeno oziroma so pravne osebe (gospodarske družbe) njegove lastnice, se to v naravi ne vrača. V takem primeru je treba za premoženje plačati odškodnino, kar je obveznost pritožnice. Pri vprašanju vračanja podržavljenih nepremičnin je treba uporabiti določbe ZDen, ki je specialni predpis. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz določb tretjega odstavka 18. člena in 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pravilno zaključilo, da za predmetne nepremičnine vračilo (izjem

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporna parcela, ki meri 86 m2, ni cestno telo, je občina zavezanka za vračilo te parcele v naravi. Dejstvo, da je med cesto in to parcelo meja neurejena in pločnik nekoliko sega po južnem delu v naravi v to parcelo, še ne pomeni, da parcela spremeni namembnost.

Sodišči prve in druge stopnje se sklicujeta na določbo petega odstavka 57. člena ZJS. Po tej določbi so postala nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do leta 1993 družbena lastnina in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov, last občine, na območju katere ležijo. Razen v zadnjem delu je besedilo vsebinsko enako povzel ZJS-1, ki je nadomestil ZJS, in sicer v tretjem odstavku 55. člena, nazadnje pa tudi še omenjena sedaj veljavna določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ. Nobena od predložene dokumentacije, niti potrdilo o namenski rabi zemljišč, pa ne izkazujejo obstoja zakonskih predpostavk za pridobitev lastninske pravice v korist tožeče stranke - „novega prostorsko izvedbenega akta, ki bi bil usklajen z obveznimi republiškimi izhodišči“ oziroma „prostorsko izvedbenem aktu, usklajenem z obveznimi republiškimi izhodišči“, kot to do

Določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 1828/77 na podlagi samega zakona (pred tem enako peti odstavek 57. člena ZJS in tretji odstavek 55. člena ZJS-1) ter da ne volja ne ravnanje pridobitelja na nastanek lastninske pravice tako ne vplivata in da za pridobitev lastninske pravice tudi vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena, saj šteje lastninska pravica za pridobljeno z uveljavitvijo zakona. Glede nepremičnine s parc. št. 1828/77, ki jo je družba F. d.d. v postopku lastninskega preoblikovanja prenesla v last Republike Slovenije ter je po ZSKZ prešla v upravljanje tožnika, na podlagi 16.a člena tega zakona šteje za njeno zakonito lastnico Občina B. Kot tako pa jo je šteti za zavezanko za vrnitev nepremičnine.

Predmetna nepremičnina, ki je bila opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, je postala z uveljavitvijo ZSKZ last Republike Slovenije, z uveljavitvijo ZJS pa last občine. Nadaljnje zakonske spremembe na njen lastninski položaj niso vplivale, saj je ureditev v delu, da so nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila kot taka opredeljena v ustreznih občinskih planskih dokumentih in so bila do 10. 3. 1993 v družbeni lastnini last občin, enaka v ZSJ, ZJS-1 in ZSKZ-B. Zato se je prvostopenjski organ pri ugotavljanju, v sredstvih katere pravne osebe je predmetna nepremičnina, lahko oprl na določbo 16.a člena ZSKZ. Tožnica se torej glede lastništva predmetne nepremičnine zmotno sklicuje na zemljiškoknjižni vpis. Vpis v zemljiški knjigi sicer vzpostavlja domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ki pa je izpodbojna. Ker tožnica lastninske pravice ni pridobila s pogodbo, ampak na podlagi zakona, zanjo tudi ne velja vpisno načelo, kot ga zahteva 49. člen SZ. Sodna praksa pa je tudi že zavzela stališče, da se načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na (ne)poznavanje izvenknjižnega stanja ozirom