55. člen ZJS-1

Neutemeljeni so pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava in sodišče prve stopnje je pri odločanju povsem pravilno uporabilo 16.a člen ZSKZ. Predmetna določba je kasnejša od 57. člena Zakona o javnih skladih (ZJS) in njegovega naslednika, to je 55. člena Zakona o javnih skladih (ZJS-1), zato velja ne samo pravilo lex posterior derogat legi priori (velja kasnejši zakon), ampak je bil z uveljavitvijo 16. člena ZSKZ (glej novelo ZSKZ-B) celo razveljavljena določba 55. člena ZJS-1, ki je nadomestila določbo 57. člena ZJS. Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke, da bi morali biti za presojo po prvem odstavku 16.a člena ZKSZ izkazani glede spornih nepremičnin še prostorski izvedbeni akti. Predmetno iz omenjene določbe ne izhaja.

Revizijsko sodišče je ob upoštevanju tretjega odstavka prvega člena Zakona o ustavnem sodišču, na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP pri ponovnem odločanju ugodilo reviziji ter razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in temu sodišču vrnilo zadevo v ponovno sojenje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jih je smiselno oziroma vsebinsko ugotovilo Ustavno sodišče. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje celovito presojati zadevo v luči določb ZJS, ZJS-1 kot tudi 16.a člena ZSKZ upoštevaje zgoraj povzete procesne očitke Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na pomanjkljive in nerazumljive razloge sodišča druge stopnje ter na kršitev 22. člena Ustave RS, predvsem se na podlagi ustreznih dejanskih ugotovitev jasno in argumentirano opredeliti tudi do vprašanja ali je/ni obstajal ustrezen PUP (torej med ostalim tudi usklajen z republiškimi izhodišči), ki je/ni omogočal ex lege pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na predmetnih zemljiščih.

Pravilno je stališče, da neobstoj podlage zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla pomeni njegovo ničnost (četrti odstavek 39. člena OZ) in da je vknjižba na podlagi takega dovolila materialnopravno neveljavna. ZZK-1 v 243. členu, v katerem ureja izbrisno tožbo zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe, med primeri izbrisne tožbe izrecno ne predvideva enakega položaja, kot je obravnavani, a je pravilen argument izpodbijane sodbe, da gre za položaj, primerljiv s položajem iz 1. točke drugega odstavka 243. člena ZZK-1.

Sodišči prve in druge stopnje se sklicujeta na določbo petega odstavka 57. člena ZJS. Po tej določbi so postala nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do leta 1993 družbena lastnina in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov, last občine, na območju katere ležijo. Razen v zadnjem delu je besedilo vsebinsko enako povzel ZJS-1, ki je nadomestil ZJS, in sicer v tretjem odstavku 55. člena, nazadnje pa tudi še omenjena sedaj veljavna določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ. Nobena od predložene dokumentacije, niti potrdilo o namenski rabi zemljišč, pa ne izkazujejo obstoja zakonskih predpostavk za pridobitev lastninske pravice v korist tožeče stranke - „novega prostorsko izvedbenega akta, ki bi bil usklajen z obveznimi republiškimi izhodišči“ oziroma „prostorsko izvedbenem aktu, usklajenem z obveznimi republiškimi izhodišči“, kot to do