VSL sklep VII Kp 56017/2010

I. Pritožbi zagovornika obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Postopek za izvršitev denarne kazni se iz razloga po 5. točki 92. člena KZ-1 zaradi zastaranja ustavi.

III. Stroški tega postopka, potrebni izdatki obsojenca in nagrada ter potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun.

1Z izpodbijanim sklepom (pravilno: sodbo) je Okrajno sodišče v Brežicah neplačano denarno kazen v višini 48 dnevnih zneskov, tj. 1.598,88 EUR, izrečeno obsojenemu A. A. s sodbo istega sodišča II K 56017/2010 z dne 16. 4. 2012, spremenilo v kazen zapora v trajanju 24 dni.

2Zoper sklep se je „iz vseh pritožbenih razlogov“ pravočasno pritožil obsojenčev zagovornik in sodišču druge stopnje predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da bi sodišče prve stopnje v tej zadevi moralo odločiti s sodbo, kot to izrecno določa šesti odstavek 129.a člena ZKP, in ne s sklepom. S tem, ko je odločilo s sklepom, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP), ki je pritožnik ne uveljavlja, sodišče druge stopnje pa nanjo po uradni dolžnosti ne pazi (prvi odstavek 383. člena ZKP). Je pa pritožbeno sodišče pri preizkusu ravnalo tako, kot da bi presojalo izpodbijano sodbo.

5Pravilno je pritožbeno naziranje, da je izterjava obsojencu izrečene denarne kazni zastarala, saj so minila več kot tri leta od pravnomočnosti obsodilne sodbe, kar posledično pomeni, da neizvršljive denarne kazni ni dopustno spremeniti v kazen zapora. Kljub temu, da se pritožba sklicuje na napačno pravno podlago (113. člen KZ), je za odločitev ključno, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo določbe KZ kot strožjega materialnopravnega predpisa za obsojenega, s čimer je prekršilo kazenski zakon v smislu 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

6Normativna podlaga zastaranja izvršitve denarne kazni je bila v obdobju po storitvi kaznivega dejanja obsojenca (tj. leta 2006) večkrat spremenjena. V času storitve dejanja veljavni KZ je v 5. točki prvega odstavka 113. člena določal, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko so pretekla tri leta od obsodbe na denarno kazen. Po prvem odstavku 115. člena KZ se zastaranje izvršitve kazni začne tistega dne, ko postane sodba pravnomočna (v tem primeru 19. 12. 2012). Po tretjem odstavku istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje pristojnega organa, ki mu je namen izvršitev kazni; četrti odstavek pa določa, da se po vsakem pretrganju začne zastaranje znova. Izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakona za zastaranje izvršitve kazni (peti odstavek istega člena). Medtem ko je KZ torej razlikoval relativno in absolutno zastaranje izvršitve kazenskih sankcij, pri čemer je bil absolutni zastaralni rok določen kot dvakratnik relativnih zastaralnih rokov, je KZ-1, ki je stopil v veljavo 1. 11. 2008, sistem spremenil tako, da je odpravil razlikovanje med relativnim in absolutnim zastaranjem ter s tem tudi pomen pretrganja zastaranja. KZ-1 je v 5. točki 92. člena ohranil ureditev, da se izrečena denarna kazen ne sme več izvršiti, ko so potekla tri leta od obsodbe; zastaranje izvršitve kazni pa se po prvem odstavku 94. člena (enako kot prej) začne s pravnomočnostjo sodbe. Določb o pretrganju zastaranja KZ-1 iz že pojasnjenih razlogov ne vsebuje več. Novela KZ-1B, ki je začela veljati 15. 5. 2012, pa je zastaralni rok za izvršitev denarne kazni po 5. točki 92. člena podaljšala na šest let.

7Tako 3. člen KZ kot 7. člen KZ-1 določata, da se v primeru (enkratne ali večkratne) spremembe kazenskega zakona po storitvi kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je milejši za storilca. V predmetni zadevi je evidentno, da je KZ-1 kot t. i. interimni zakon za obsojenca milejši tako od prejšnjega KZ kot kasnejšega KZ-1B. Tako po KZ kot KZ-1B je namreč (absolutni) zastaralni rok izvršitve denarne kazni šest let, pri čemer relativni zastaralni rok treh let po KZ, kot že povzeto, pretrgajo vsa dejanja pristojnega organa z namenom izvršitve kazni, razlagati pa jih kaže precej ekstenzivno. Z izvajanji sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu (tč. 7) glede vprašanja pretrganja zastaranja v predmetni zadevi pritožbeno sodišče sicer soglaša, vendar to razlogovanje zgolj utemeljuje, zakaj odločitve ni mogoče opreti na določbe KZ, po katerih izvršitev denarne kazni (še) ni zastarala, saj je bilo zastaranje pretrgano tako z izdajo sklepa o izvršbi dne 12. 2. 2013 kot (v nasprotju s pritožbenim naziranjem) s sklepom o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom dne 17. 3. 2015. Ob uporabi pravilnega, za konkretnega obsojenca (naj)milejšega zakona, tj. KZ-1, je namreč izvršitev denarne kazni v vsakem primeru zastarala po treh letih od pravnomočnosti sodbe, torej dne 19. 12. 2015. Stališče (tč. 5 sklepa), da „KZ-1 določa daljše zastaralne roke za izvršitev denarne kazni“, je neobrazloženo in temeljno zmotno. Prav zato pa so neodločilna izvajanja pritožbe o vprašanju, katere odločbe izvršilnega sodišča pretrgajo zastaranje, kar bi bilo relevantno le ob uporabi KZ. K povedanemu pritožbeno sodišče le še dodaja, da je sodišče prve stopnje tudi ob izreku obsodilne sodbe po opravljeni primerjavi prvega odstavka 245. člena KZ ter prvega odstavka 209. člena KZ-1 (pravilno) uporabilo KZ-1 kot za obsojenca milejši zakon, v izpodbijanem sklepu pa je nato od uporabe ustreznega kazenskega zakona neutemeljeno odstopilo.

8Ker je zagovornik v pritožbi upravičeno opozoril, da je izvršitev oziroma izterjava denarne kazni v obravnavani zadevi zastarala, zaradi česar tudi ni podlage za spremembo neplačane denarne kazni v 24-dnevno kazen zapora, je sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi izpodbijani sklep razveljavilo. Ker je že nastopilo zastaranje izvršitve denarne kazni, je istočasno odločilo, da se postopek za njeno izvršitev iz navedenega razloga ustavi. Odločba o stroških tega postopka temelji na določilu prvega odstavka 96. člena ZKP.