113. člen KZ

V zvezi z v pritožbi večkrat zatrjevanimi očitki, da s strani države odreditve naknadno posredovani opisi dejanj niso bili vsebovani v ENPP, sodišče druge stopnje izpostavlja določbo tretjega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1, ki prav z namenom presoje izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe tudi med samim tekom postopka predaje dopušča dodatno pridobivanje podatkov od države odreditve. Ustreznost opisov kaznivih dejanj je potrebno presojati v luči vseh posredovanih listin. Pritožbeno stališče, da jezikovna razlaga zakonskega besedila iz 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 izkazuje, da pri vprašanju obstoja tega zavrnitvenega razloga zadošča že abstraktna (hipotetična) pristojnost slovenskega sodišča, ni utemeljeno. Razlog za zavrnitev predaje po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 je podan le v primeru, če bi bil odrejen nalog za izvršitev kazni, katere izvršitev bi zastarala, če bi bilo sodišče v Republiki Sloveniji v konkretnem primeru pristojno za izvršitev zaporne kazni ali kazenski pregon, kar pa v predmetnem postopku predaje zahtevane osebe ni izkazano.

Ob uporabi pravilnega, za konkretnega obsojenca (naj)milejšega zakona, tj. KZ-1, je izvršitev denarne kazni zastarala po treh letih od pravnomočnosti obsodilne sodbe, zato ni podlage za spremembo neplačane in neizvršljive denarne kazni v kazen zapora.

Prekinitev prestajanja kazni zapora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, ni primer, „da zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči, ko obsojenec nastopi kazen“ (Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 2005, Pravno mnenje II/2005), zato je po preteku dvakratnika relativnega zastaranja roka izvršitev kazni zapora absolutno zastarala (peti odstavek 115. člena KZ).

Vložniki zahteve se v zvezi z vprašanjem zastaranja izvršitve kazni zavzemajo tudi za uporabo KZ-1, ker naj bi bil za zahtevano osebo milejši. Pri tem pa zagovorniki zahtevane osebe spregledajo določilo tretjega odstavka 94. člena KZ-1, po katerem zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči z dnem nastopa kazni in če obsojenec pobegne s prestajanja kazni (kar je tudi storil), izvršitev preostanka kazni ne zastara.

Za izvršitev denarne kazni je za obsojenca milejši KZ-1 kot KZ, ker predvideva krajši zastaralni rok. Primeri iz 2. odstavka 48. člena KZ-1, 2. odst. 71. člena KZ-1, 3. odst. 72. člena KZ-1, ko zastaranje ne teče, se ne nanašajo na izvršitev denarne kazni, temveč na kazen zapora in varnostne ukrepe.

Za odločanje o zastaranju izvršitve kazni zapora je pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Ker se izrečena stranska kazen zaradi zastaranja ne sme več izvršiti, tožnik nima več pravno varovanega interesa, da izdano odločbo izpodbija. To pa velja tudi v primeru, da je bila izrečena stranska kazen izvršena že pred nastopom zastaranja izvršitve. Revizijsko sodišče je tako revizijo, za katero revident nima pravnega interesa, na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

Preiskovalno dejanje, ki ga opravijo policisti na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika še pred pričetkom kazenskega postopka zaradi utemeljenega suma storitve določenega kaznivega dejanja, je procesno dejanje, ki pretrga zastaranje kazenskega pregona, saj je usmerjeno v pregon storilca (zasleduje obsodilno sodbo, ne glede na kasnejše rezultate preiskovalnega dejanja).

Ker je sodišče izdalo sklep o spremembi denarne kazni v zaporno po poteku 3-letnega zastaralnega roka iz 5. točke 1. odstavka 113. člena KZ, je nastopilo relativno zastaranje izvršitve kazenske sankcije.

Ker je sodišče odločilo o spremembi denarne v zaporno kazen v času, ko je že nastopilo absolutno zastaranje in denarne kazni ni bilo več mogoče izvršiti, ni pravilna odločitev, da se spremeni v kazen zapora.