94. člen KZ-1

Iz utrjene sodne prakse namreč izhaja, da v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče1. Zastaranje pa ni teklo niti v času, ko je bil zoper obsojenca uveden stečajni postopek (St 1261/2021)2. Postopek osebnega stečaja je bil zoper obsojenca uveden 18. 8. 2021, pravnomočno pa se je zaključil 23. 5. 2025, tako da v tem času zastaranje ni teklo v skladu z drugim odstavkom 94. člena KZ-1.

Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V zahtevi zastavljeno vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1, je vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Izvrševanje kazenskih sankcij je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu – ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb napotuje na uporabo drugega procesnega zakona – ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ni razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Za vročanje poziva se uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP.

Neutemeljena je pritožbena navedba obsojenca, da je izvršitev denarne kazni zastarala. Obsojenec sicer pravilno izpostavlja določbo 5. točke prvega odstavka 92. člena KZ-1, po kateri se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo šest let od obsodbe na denarno kazen. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Glede izvršitve denarne kazni spada v ta čas tudi obdobje trajanja postopka osebnega stečaja. Osebni stečaj obsojenca je bil začet s sklepom z dne 28. 2. 2017 in je bil končan s sklepom z dne 13. 6. 2023, pravnomočnim dne 14. 7. 2023. Osnovni namen osebnega stečaja je za stečajnega dolžnika odpust njegovih obveznosti do upnikov, vendar v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje (med drugim) za denarne kazni, izrečene v kazenskem postopku, kar posledično pomeni, da tudi morebitni odpust obveznosti obsojencu v stečajnem postopku, ni ovira za plačilo denarne kazni po končanem stečajnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojencu po pravnomočno končanem st

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po uradni dolžnosti preverilo, ali je izvršitev kazni zapora zastarala po slovenski zakonodaji, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 28. člena ZIKS-1; zastaranje izvršitve kazni po pravu Republike Slovenije je tudi eden od razlogov za zavrnitev priznanja in izvršitve kazni po 5. točki prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1. Ugotovilo je, da do zastaranja še ni prišlo, upoštevaje nedosegljivost obsojenca državnim organom (beg) ter upoštevaje t.i. Covid-19 zakonodajo, torej iz razlogov po tretjem odstavku 94. člena KZ-1. Zastaranje izvršitve kazni teče namreč od pravnomočnosti sodbe, tedaj od 19. 9. 2017, po zakonodaji države izvršitve, torej po slovenski zakonodaji in ne od pravnomočnega priznanja sodbe druge članice Evropske unije. Pri tem ni spregledalo niti, da država izdaje, Republika Hrvaška, ni umaknila potrdila do začetka izvrševanja kazni zapora, v smislu 13. člena Okvirnega sklepa. Določba prvega odstavka 145. člena ZSKZDČEU-1 je povsem jasna, da se namreč kazenska sankcija izvršuje skladno z zakonodajo Republike Slovenije in je skladna s prvim odstavkom 17. člena Okvi

Zastaranje izvršitve denarne kazni po tretjem odstavku 94. člena KZ-1 ne teče takrat, kadar se obsojenec izmika izvršitvi kazni, pri čemer mora iti za aktivno in zavestno ravnanje obsojenca, s katerim preprečuje izvršitev kazni, ob tem pa morajo razlogi, ki preprečujejo izvršitev kazni izhajati iz sfere obsojenca in jih ni mogoče pripisati nezadostni aktivnosti organov glede izvršitve kazni.

Zastaranje izvršitve kazni ni obsojenčeva pravica, ampak pravna posledica, ko posamezna kazen v določenem času ni izvršena. Opozoriti je le, da po četrtem odstavku 94. člena KZ-1 zastaranje izvršitve kazni preneha teči z dnem nastopa enotne ali posamične kazni in da različno kot pri pretrganju kazenskega pregona, nikoli ne začne teči znova.

V postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni pride v poštev tisti kazenski zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni. V takem primeru je treba uporabiti zakon, ki je glede vprašanja, kdaj zastara izvršitev izrečene kazni, za obsojenca najugodnejši. Izvršitev izrečene kazni zapora je mogoča vse do zastaranja njene izvršitve, ki je vezano na izrečeno kazen in čas obsodbe. Pri opravljanju dela v splošno korist ne gre za samostojno vrsto kazenske sankcije, temveč le za drugačen način izvršitve kazni zapora, pa zato za pravno stališče sodišča prve stopnje, da izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen zapora ne sme izvršiti in ki posledično povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega alternativnega načina izvršitve kazni, v kazenskem zakonu ni podlage.

V celotnem času, ko je bilo obsojencu dovoljeno plačevanje denarne kazni po obrokih, vse do trenutka, ko je v plačilo zapadla celotna denarna kazen, torej z zapadlostjo zadnjega obroka, prisilna izterjava denarne kazni ni bila mogoča. Ker sodišče ni moglo začeti s postopkom prisilne izterjave denarne kazni, vse dokler je imel obsojeni odprt rok za njeno prostovoljno plačilo, torej do zapadlosti zadnjega obroka, zastaranje izvršitve kazni v tem času ni teklo.

Presoja o milejšem zakonu v smislu določbe drugega odstavka člena 7 KZ-1 pred pravnomočnostjo sodbe omejuje izključno na tiste določbe in institute kazenskega materialnega prava, ki so glede na okoliščine konkretnega primera relevantne v tistem trenutku, ko se konkretni osebi sodi in ki vplivajo na njen položaj do nastopa pravnomočnosti sodbe. Presoja, kateri zakon pa je za storilca milejši z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, pa v pravnomočni sodbi ni zajeta. Že prvo sodišče je, upoštevajoč pri tem obstoječo sodno prakso, ki je pri tem enotna, pritožniku pravilno pojasnilo, da se vprašanje, kdaj zastara izvršitev kazni, pojavi šele v fazi izvrševanja izrečene kazni, torej v vsakem primeru po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena.

Zadržanje zastaranja izvršitve kazni je v primeru, ko se obsojenec aktivno izogiba izvršitvi kazni, ko torej s svojim zavestnim aktivnim ravnanjem državi oziroma njenim organom, pristojnim za izvršitev kazenske sankcije, preprečuje izvršitev kazni, skladno z 2. in 22. členom Ustave. Zadržanje zastaranja izvršitve kazni v primeru, ko obsojenec njeno izvršitev aktivno sam preprečuje, ne nasprotuje namenu zastaranja in ne posega v temeljne ustavno zagotovljene pravice obsojenca, ki se s tem institutom zasledujejo oziroma varujejo. Je pa potrebno obstoj razlogov, ki povzročijo zadržanje zastaranja, presojati glede na vse okoliščine posameznega primera, pri čemer mora biti izkazano, da so organi, pristojni za izvršitev kazni, storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi pravnomočno sodno odločbo izvršili. Razlogi, ki preprečujejo izvršitev kazni, morajo torej izhajati iz sfere obsojenca in jih ni mogoče pripisati nezadostni aktivnosti državnih organov glede izvršitve kazni.

Ali je izvršitev kazni zapora zastarala, se ugotavlja po Kazenskem zakoniku, ki je veljal ob pravnomočnosti sodbe, v kateri je bila obdolženemu tujcu izrečena kazen zapora, ne pa po Kazenskem zakoniku, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

V skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 je mogoče retroaktivno uporabiti samo kasnejši milejši zakon, ne pa tudi morebitnega prejšnjega milejšega. Sodišče namreč ne more uporabiti morebitnih milejših določb predhodnih kazenskih zakonov, ki jih je v postopku do pravnomočnosti sodbe že imelo možnost uporabiti, vendar jih ni, ker so bila pozneje spremenjena določila, glede na celoten kontekst zadeve milejša.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo sedaj veljavni zakon KZ-1C, po katerem izvršitev denarne kazni zastara po šestih letih od pravnomočnosti sodbe, čeprav je za obsojenca glede na čas storitve kaznivega dejanja (od 3. 3. 2011 do 26. 9. 2012) milejši zakon KZ-1, ki je določal, da izvršitev denarne kazni zastara po treh letih od pravnomočnosti sodbe. Glede na navedeno je izvršitev denarne kazni v obravnavani zadevi zastarala 29. 11. 2016, saj je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena problematizirana denarna kazen, postala pravnomočna 29. 11. 2013, zato ni podlage za spremembo neplačane denarne kazni v zapor ter je potrebno postopek za njeno izvršitev ustaviti.

Zahteva za izročitev tujca je bila vložena na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, ki sta jo podpisali tako Republika Slovenija kot Republika Črna Gora. Ker pa slednja MEKIDP4 ni ratificirala, velja 10. člen Konvencije, ki določa, da se izročitev ne odobri, če je zahtevana oseba po zakonu pogodbenice prosilke ali zaprošne pogodbenice postala izvzeta iz pregona ali kaznovanja zaradi zastaranja. Prvi odstavek 9. člena MEKIDP4 namreč določa, da predmetni protokol začne veljati za vsako državo podpisnico, ko ga ratificira, sprejme ali odobri, česar pa Republika Črna gora ni storila. Glede na čas storitve kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje upoštevajoč določbo 3. člena takrat veljavnega KZ RS pravilno ugotovilo, da je za obsojenca milejši Kazenski zakonik (KZ-1), ki je začel veljati 1. 11. 2008 in ki je v 92. členu določal, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je preteklo 15 let od obsodbe na zapor nad 10 let. Nespremenjena je ostala tudi določba, ki opredeljuje začetek teka zastaranja izvršitve kazni, po drugem odstavku 94. člena KZ-1 pa zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim ugotovitvam sod

Tujec je bil v Bosni in Hercegovini obsojen na kazen eno leto zapora. Kaznivo dejanje je bilo dokončano aprila 2010, torej v času, ko je v Sloveniji veljal KZ-1A, ki je v 5. točki 92. člena določal, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo tri leta od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen. Sodba je postala pravnomočna 13. 8. 2015, torej je triletni rok potekel 13. 8. 2018. KZ-1A namreč še ni dovoljeval prekinitve zastaranja iz razloga, ker se obsojenec na poziv za prestajanje kazni ne odzove ali ker nastopa kazni ni mogoče zagotoviti, ker je na begu, se skriva ali kako drugače izmika izvršitvi kazni. Skladno s 3. točko 12. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi se izročitev tujca ne dovoli, če je izvršitev kazenske sankcije zastarala po pravu ene od pogodbenic, v konkretnem primeru po pravu Republike Slovenije.

Sodišče je po končani glavni obravnavi 4.4.2018 v obravnavani zadevi (list. št. 148 predmetnega kazenskega spisa) razglasilo sklep (torej ne sodbe), da se obdolžencu na podlagi 375. člena KZ-1 v zvezi z 78. členom KZ izreče vzgojni ukrep - nadzorstvo organa socialnega skrbstva. Na list. št. 162 predmetnega kazenskega spisa pa se nahaja sodba v imenu ljudstva (opremljena z žigom, da gre za izvirnik), od koder izhaja, da je bil obdolžencu že navedeni vzgojni ukrep izrečen s sodbo.

V času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče. Sodišče bo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni odločalo po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna. Če pa se je v času od pravnomočnosti sodbe do trenutka odločanja o zastaranju izvršitve kazni zakon enkrat ali večkrat spremenil, pa moralo uporabiti tisti zakon, ki je za obsojenca in za njegov pravni položaj z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni najugodnejši.

"Čakajoča zaporna kazen" iz petega odstavka 18. člena ZIKS-1 ni okoliščina, zaradi katere zastaranje izvršitve kazni zapora ne teče.

Sklep o dovolitvi obročnega plačila denarne kazni, torej da je obsojenec izrečeno denarno kazen dolžan plačati v roku dveh let in sicer po enakih mesečnih obrokih, predstavlja oviro, ki preprečuje izvršitev sodbe, s katero je bilo obsojencu to plačilo naloženo. Končna izvršitev stranske denarne kazni, na način kot je bila izrečena s pravnomočno obsodilno sodbo, je torej mogoča šele takrat, ko zapadejo vsi obroki dovoljenega obročnega odplačila, in se denarna kazen bodisi prisilno izterja, bodisi spremeni v zaporno kazen. Prav to pa je okoliščina, ki po drugem odstavku 94. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja.

Izdaja sklepa o dovolitvi obročnega plačila stranske denarne kazni predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen ne sme izvršiti, in ki po določbi drugega odstavka 92. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega obročnega odplačevanja stranske denarne kazni.