92. člen KZ-1

Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V zahtevi zastavljeno vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1, je vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Izvrševanje kazenskih sankcij je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu – ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb napotuje na uporabo drugega procesnega zakona – ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ni razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Za vročanje poziva se uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP.

Pri izpodbijanem sklepu gre po vsebini za odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Takšno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in razvoj prava prek sodne prakse, je prepoznati v vložnikovem zatrjevanju, da bi moralo slovensko sodišče pri odločanju o zastaranju izvršitve kazni, izrečene v priznani tuji sodni odločbi, upoštevati njeno zastaranje po tujem pravu. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da slovensko sodišče niti na podlagi določb 14. poglavja Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) niti na podlagi določb Okvirnega sklepa Sveta EU 2008/909/PNZ (v nadaljevanju Okvirni sklep) nima pristojnosti za presojo zastaranja izvršitve kazni, ki je izrečena s priznano tujo sodno odločbo, po tujem pravu. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tuja sodna odločba s trenutkom pravnomočnosti odločbe o njenem priznanju postane del slovenskega pravnega reda. To pomeni, da je njene učinke, tudi ob upoštevanju 14. in 22. člena Ustave RS, načeloma potrebno preso

Skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obdolženi priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in, ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko dejansko stanje natančno razišče. Vzporedno opozarja pritožbeno sodišče na določbo drugega odstavka 3. člena ZKP, da sme sodišče obsoditi obtoženca samo, če je o njegovi krivdi prepričano.

Neutemeljena je pritožbena navedba obsojenca, da je izvršitev denarne kazni zastarala. Obsojenec sicer pravilno izpostavlja določbo 5. točke prvega odstavka 92. člena KZ-1, po kateri se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo šest let od obsodbe na denarno kazen. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Glede izvršitve denarne kazni spada v ta čas tudi obdobje trajanja postopka osebnega stečaja. Osebni stečaj obsojenca je bil začet s sklepom z dne 28. 2. 2017 in je bil končan s sklepom z dne 13. 6. 2023, pravnomočnim dne 14. 7. 2023. Osnovni namen osebnega stečaja je za stečajnega dolžnika odpust njegovih obveznosti do upnikov, vendar v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ne učinkuje (med drugim) za denarne kazni, izrečene v kazenskem postopku, kar posledično pomeni, da tudi morebitni odpust obveznosti obsojencu v stečajnem postopku, ni ovira za plačilo denarne kazni po končanem stečajnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojencu po pravnomočno končanem st

Sodišče v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni odloča po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna, torej ne po zakonu, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja.

Zastaranje izvršitve kazni ni obsojenčeva pravica, ampak pravna posledica, ko posamezna kazen v določenem času ni izvršena. Opozoriti je le, da po četrtem odstavku 94. člena KZ-1 zastaranje izvršitve kazni preneha teči z dnem nastopa enotne ali posamične kazni in da različno kot pri pretrganju kazenskega pregona, nikoli ne začne teči znova.

V postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni pride v poštev tisti kazenski zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni. V takem primeru je treba uporabiti zakon, ki je glede vprašanja, kdaj zastara izvršitev izrečene kazni, za obsojenca najugodnejši. Izvršitev izrečene kazni zapora je mogoča vse do zastaranja njene izvršitve, ki je vezano na izrečeno kazen in čas obsodbe. Pri opravljanju dela v splošno korist ne gre za samostojno vrsto kazenske sankcije, temveč le za drugačen način izvršitve kazni zapora, pa zato za pravno stališče sodišča prve stopnje, da izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen zapora ne sme izvršiti in ki posledično povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega alternativnega načina izvršitve kazni, v kazenskem zakonu ni podlage.

V postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve izrečene kazni sodišče odloča po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna. Takšna uporaba zakona ne predstavlja odstopa od načela alternativnosti, saj presoja, kateri zakon je za storilca milejši z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, v pravnomočni sodbi ni zajeta, hkrati pa se o tem vprašanju odloča v samostojnem in od izrekanja sodbe ločenem postopku.

V celotnem času, ko je bilo obsojencu dovoljeno plačevanje denarne kazni po obrokih, vse do trenutka, ko je v plačilo zapadla celotna denarna kazen, torej z zapadlostjo zadnjega obroka, prisilna izterjava denarne kazni ni bila mogoča. Ker sodišče ni moglo začeti s postopkom prisilne izterjave denarne kazni, vse dokler je imel obsojeni odprt rok za njeno prostovoljno plačilo, torej do zapadlosti zadnjega obroka, zastaranje izvršitve kazni v tem času ni teklo.

Presoja o milejšem zakonu v smislu določbe drugega odstavka člena 7 KZ-1 pred pravnomočnostjo sodbe omejuje izključno na tiste določbe in institute kazenskega materialnega prava, ki so glede na okoliščine konkretnega primera relevantne v tistem trenutku, ko se konkretni osebi sodi in ki vplivajo na njen položaj do nastopa pravnomočnosti sodbe. Presoja, kateri zakon pa je za storilca milejši z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, pa v pravnomočni sodbi ni zajeta. Že prvo sodišče je, upoštevajoč pri tem obstoječo sodno prakso, ki je pri tem enotna, pritožniku pravilno pojasnilo, da se vprašanje, kdaj zastara izvršitev kazni, pojavi šele v fazi izvrševanja izrečene kazni, torej v vsakem primeru po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena.

Poudarjena procesnopravna komponenta zastaranja izvršitve izrečene kazni potrjuje dosedanje stališče sodne prakse, da določb o zastaralnih rokih za izvršitev kazni ni mogoče vnaprej presoditi z vidika uporabe milejšega zakona v smislu določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1. To pomeni, da sodišče pri odločanju o morebitnem zastaranju izvršitve kazni uporablja tisti zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe razen, če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni.

Dovoljenost pritožbe po predhodni ugotovitvi, da je pritožnica kot verjetna oškodovanka ali oškodovanka v širšem smislu upravičena do pritožbe. Pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je treba najprej vedeti, kaj oziroma kateri dokaz je bil pridobljen, kako je bil pridobljen in, ali je sodba sodišča prve stopnje na takšen dokaz dejansko oprta. Razlika med opiranjem sodbe na obvestila, zbrana v predkazenskem postopku, in pretresanjem obvestil na glavni obravnavi pri preverjanju zanesljivosti in verodostojnosti izpovedb prič. Neobsojenost pred in po storitvi kaznivega dejanja ter časovna razlika med storitvijo kaznivega dejanja ter obsodbo kot tehtni olajševalni okoliščini pri odmeri kazni.

Ali je izvršitev kazni zapora zastarala, se ugotavlja po Kazenskem zakoniku, ki je veljal ob pravnomočnosti sodbe, v kateri je bila obdolženemu tujcu izrečena kazen zapora, ne pa po Kazenskem zakoniku, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

Pritožniki prezrejo obstoječo sodno prakso, po kateri se od pravnomočnosti sodbe dalje za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, odloča v samostojnem in od izrečene sodbe ločenem postopku, v katerem gre že za uporabo zakona zoper obsojenca. Zato je pri presoji vprašanja zastaranja izvršitve kazni potrebno uporabiti tisti kazenski zakonik, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca enkrat ali večkrat spremeni.

V skladu z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 je mogoče retroaktivno uporabiti samo kasnejši milejši zakon, ne pa tudi morebitnega prejšnjega milejšega. Sodišče namreč ne more uporabiti morebitnih milejših določb predhodnih kazenskih zakonov, ki jih je v postopku do pravnomočnosti sodbe že imelo možnost uporabiti, vendar jih ni, ker so bila pozneje spremenjena določila, glede na celoten kontekst zadeve milejša.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo sedaj veljavni zakon KZ-1C, po katerem izvršitev denarne kazni zastara po šestih letih od pravnomočnosti sodbe, čeprav je za obsojenca glede na čas storitve kaznivega dejanja (od 3. 3. 2011 do 26. 9. 2012) milejši zakon KZ-1, ki je določal, da izvršitev denarne kazni zastara po treh letih od pravnomočnosti sodbe. Glede na navedeno je izvršitev denarne kazni v obravnavani zadevi zastarala 29. 11. 2016, saj je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena problematizirana denarna kazen, postala pravnomočna 29. 11. 2013, zato ni podlage za spremembo neplačane denarne kazni v zapor ter je potrebno postopek za njeno izvršitev ustaviti.

Zahteva za izročitev tujca je bila vložena na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, ki sta jo podpisali tako Republika Slovenija kot Republika Črna Gora. Ker pa slednja MEKIDP4 ni ratificirala, velja 10. člen Konvencije, ki določa, da se izročitev ne odobri, če je zahtevana oseba po zakonu pogodbenice prosilke ali zaprošne pogodbenice postala izvzeta iz pregona ali kaznovanja zaradi zastaranja. Prvi odstavek 9. člena MEKIDP4 namreč določa, da predmetni protokol začne veljati za vsako državo podpisnico, ko ga ratificira, sprejme ali odobri, česar pa Republika Črna gora ni storila. Glede na čas storitve kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje upoštevajoč določbo 3. člena takrat veljavnega KZ RS pravilno ugotovilo, da je za obsojenca milejši Kazenski zakonik (KZ-1), ki je začel veljati 1. 11. 2008 in ki je v 92. členu določal, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je preteklo 15 let od obsodbe na zapor nad 10 let. Nespremenjena je ostala tudi določba, ki opredeljuje začetek teka zastaranja izvršitve kazni, po drugem odstavku 94. člena KZ-1 pa zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim ugotovitvam sod

Pri nepravi obnovi kazenskega postopka se odločba o kazni lahko spremeni samo v korist obsojenca. Sodišče izreče novo enotno kazen ob upoštevanju obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki so bile ugotovljene pri odmeri kazni v rednem kazenskem postopku. Zastaranje kazenskega pregona se pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje teči znova.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem zastaranja izvršitve zaporne kazni najprej ugotavljalo, kateri kazenski zakon je potrebno uporabiti za štetje zastaralnih rokov. Kot izhaja iz podatkov spisa je sodba, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora, postala pravnomočna 17.6.2013, kar pomeni v času veljavnosti KZ-1B. Ta v 4. točki 92. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora več ne sme izvršiti, če je poteklo deset let od obsodbe na zapor nad eno leto. Noveli KZ-1B so sicer sledile še tri novele; KZ-1C, KZ-1D in KZ-1E, vendar sprememb na področju štetja rokov za zastaranje izvršitve zaporne kazni ni bilo. Po obrazloženem je tako pritrditi sodišču prve stopnje, da izvršitev kazni zapora še ni zastarala, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, ampak zato, ker bo 10 let po pravnomočnosti sodbe preteklo šele 17.6.2023. Zato je trditev pritožbe, da je zastaranje izvršitve zaporne kazni nastopilo po petih letih od pravnomočnosti sodbe, neutemeljeno. Glede na to, da je obsojenec na prestajanju daljše zaporne kazni in nima sredstev, s katerimi bi lahko plačal sodno takso, ga je pritožbeno sodišče plačila sodne takse oprosti

Tujec je bil v Bosni in Hercegovini obsojen na kazen eno leto zapora. Kaznivo dejanje je bilo dokončano aprila 2010, torej v času, ko je v Sloveniji veljal KZ-1A, ki je v 5. točki 92. člena določal, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo tri leta od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen. Sodba je postala pravnomočna 13. 8. 2015, torej je triletni rok potekel 13. 8. 2018. KZ-1A namreč še ni dovoljeval prekinitve zastaranja iz razloga, ker se obsojenec na poziv za prestajanje kazni ne odzove ali ker nastopa kazni ni mogoče zagotoviti, ker je na begu, se skriva ali kako drugače izmika izvršitvi kazni. Skladno s 3. točko 12. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi se izročitev tujca ne dovoli, če je izvršitev kazenske sankcije zastarala po pravu ene od pogodbenic, v konkretnem primeru po pravu Republike Slovenije.