VSL sodba II Kp 29129/2014

I. Ob delni ugoditvi pritožbama zagovornika obtoženega A. A. in državnega tožilca se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da:

- se v obsodilnem delu dejanji, opisani pod tč. I/2 in I/3 izreka, pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja in eksploziva po prvem, drugem in tretjem odstavku 307. člena KZ-1B

ter se obtožencu na podlagi drugega odstavka 307. člena KZ-1B izreče kazen

1 (eno) leto zapora;

- na podlagi drugega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) glede oprostilnega dela sodbe stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po tretjem in prvem odstavku 307. člena KZ-1 (tč. I/2 izreka) ter nedovoljene proizvodnje in prometa eksploziva po petem in drugem odstavku 307. člena KZ-1 (tč. I/3 izreka). Za dejanje pod tč. I/2 mu je določilo kazen štiri mesece zapora, za dejanje pod tč. I/3 pa osem mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen enajst mesecev zapora, v katero je vštelo čas pripora ter pridržanja. Obtožencu je odvzelo zaseženo pištolo in strelivo, kot tudi eksplozivne snovi in naprave ter snovi za izdelavo eksploziva. Na podlagi 3. točke 358. člena ZKP je obtoženca oprostilo obtožb za kaznivo dejanje umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 (tč. II/1 izreka) ter za dve kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (tč. II/4 izreka). Odločilo je, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka v zvezi s kaznivima dejanjema pod tč. I/2 in I/3 izreka, stroški postopka za oprostilni del sodbe (tč. II/1 in II/4 izreka) pa bremenijo proračun sodišča.

2Zoper sodbo sta se pritožila državni tožilec in obtoženčev zagovornik:

- državni tožilec v obsodilnem delu zaradi kršitve kazenskega zakona (po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP) in odločbe o kazenski sankciji (po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP), v oprostilnem delu pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da določeno kazen za dejanje pod tč. I/2 zviša na osem mesecev zapora, za dejanje pod tč. I/3 pa na eno leto zapora. Nadalje naj obtoženca spozna za krivega dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu za dejanje pod tč. II/4a določi kazen štiri mesece zapora, za dejanje pod tč. II/4b pa devet mesecev zapora, nakar naj „določi“ primerno enotno kazen zapora. V delu, ki se nanaša na dejanje pod tč. II/1, pa naj sodbo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje;

- zagovornik zoper obsodilni del sodbe iz pritožbenih razlogov po 1. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremeni tako, da dejanji pod tč. I/2 in I/3 pravno opredeli kot eno kaznivo dejanje ter obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo, dopolni pa naj odločbo o stroških kazenskega postopka glede oprostilnega dela, in sicer tako, da izrecno določi, da proračun bremenijo tudi potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika.

3Zagovornik je odgovoril na pritožbo državnega tožilca ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne.

4Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede obsodilnega dela sodbe (kaznivo dejanje po 307. členu KZ-1B):

5Sodišče prve stopnje je na predobravnavnem naroku v okvirih 285.c člena ZKP sprejelo obtoženčevo priznanje, da je protipravno pridobil in na dveh naslovih (v ... ter ...) hranil pištolo s pripadajočimi 99 naboji, vojaški naboj in naboj kalibra 7,65 mm, nadalje šest eksplozivnih naprav, pet eksplozivnih teles („petard“), eksplozivno telo „Cobra 44“ ter nekatere sestavine za izdelavo eksplozivnih naprav, kot vse izhaja iz izreka sodbe. Pritrditi je pritožbi zagovornika, da je prvostopenjsko sodišče obtoženčevo ravnanje napačno pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji (torej v pravem steku) nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva, tj. pod tč. I/2 sodbe po tretjem in prvem odstavku 307. člena KZ-1, pod tč. I/3 pa po petem in drugem odstavku istega člena. Za pravno naziranje, da ne gre za eno kaznivo dejanje, je podalo neprepričljivo ter pravzaprav neobrazloženo utemeljitev, da gre za „dva različna objekta protipravnosti“, kar nima opore v materialnopravni teoriji in judikaturi precedenčnega sodišča. V 307. členu KZ-1B, ki se mora uporabiti glede na čas storitve kaznivega dejanja, sta inkriminirani (med drugim) protipravna pridobitev in hramba strelnega orožja, streliva ter eksploziva oziroma eksplozivnih snovi, katerih posest in promet z njimi sta posameznikom prepovedana oziroma omejena. Gre torej za inkriminacijo nepooblaščenih razpolaganj z občutljivimi predmeti, kar gotovo pomeni grožnjo za javni red kot posebni objekt kazenskopravnega varstva, pri čemer pa ni prav nobenega (že načelnega) razloga za meritorno razmejevanje med pridobivanjem in hrambo strelnega orožja ali eksploziva, kot razloguje sodišče prve stopnje. Prav ima zagovornik, da je ukvarjanje z eksplozivnimi snovmi oziroma napravami inkriminirano v prvem odstavku 307. člena KZ-1B, tj. vzporedno s pridobitvijo in hrambo strelnega orožja ter streliva, zaradi česar je pravno opredeljevanje dejanja, opisanega pod tč. I/3 izpodbijane sodbe, v okvirih petega odstavka 307. člena KZ-1 zgrešeno. Peti odstavek 307. člena KZ-1B namreč (med drugim) inkriminira izdelavo in pridobivanje sestavin eksploziva ali eksplozivnih naprav, pri čemer je že na ravni normativnih zakonskih znakov zahtevana kumulativna opredelitev storilčevega zavedanja, da bodo te sestavine uporabljene za proizvodnjo ali delovanje predmetov iz prejšnjih odstavkov, in namen storilca, da sestavine hrani prav z opredeljenim ciljem. Ker sodbeno opisovanje obtoženčeve posesti sestavin za izdelavo eksplozivnih naprav (13,55 kg KCL04 in 6,2 kg aluminija v prahu, električnih vžigalnikov, zažigalne vrvice idr.) ne vsebuje konkretizacije vseh potrebnih zakonskih znakov petega odstavka 307. člena KZ-1B (tj. opredeljene storilčeve kvalificirane zavesti ter namena hrambe), gre v tem delu pravzaprav za neupošteven (redundanten) kriminalni očitek.

6Dejstveni opis obtoženčevega priznanja krivde vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 307. člena KZ-1B, kakor je pritožbeno sodišče s spremembo sodbe ravnanje pravno opredelilo. S pridobitvijo in hrambo pištole kot posameznega kosa strelnega orožja in manjše količine pištoli pripadajočih 99 nabojev (ter še dveh posameznih nabojev) je obtoženec izvršil kaznivo dejanje v njegovi privilegirani obliki, tj. po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 307. člena KZ-1B (tč. 30 razlogov izpodbijane sodbe). Istočasno je z neprimerno hrambo vseh že naštetih eksplozivnih naprav in teles, tj. skupaj v najetih prostorih na ..., izvršil tudi kvalificirano obliko predmetnega kaznivega dejanja po prvem v zvezi z drugim odstavkom tega člena, saj so eksplozivne snovi pomenile nevarnost za življenje in zdravje ljudi in okoliško premoženje, kar vse je zajeto v dejstvenem okviru obtoženčevega priznanja ter prepričljivo sodbeno utemeljeno (tč. 31 obrazložitve), sledeč izpovedbi priče B. B. Neupoštevne so pritožbene navedbe, s katerimi skuša zagovornik prikazati, da obtoženčeva hramba eksploziva ni predstavljala nevarnosti v kontekstu drugega odstavka 307. člena KZ-1B, saj s tem vsebinsko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa je v procesni situaciji priznanja krivde po obtožbi, kot v konkretnem primeru, nedovoljen pritožbeni razlog (drugi odstavek 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka istega člena). Prav tako zagovornik po nepotrebnem polemizira glede vprašanja velikih količin orožja, streliva ali eksplozivnih snovi, saj se ta oblika izvršitvenega ravnanja po drugem odstavku 307. člena KZ-1B obtožencu sploh ne očita.

7Zaradi spremembe pravne opredelitve kaznivega dejanja v posledici delne ugoditve pritožbi zagovornika je sodišče druge stopnje obtožencu na novo izreklo kazensko sankcijo, in sicer v mejah kazni, predpisane za najhujše (kvalificirano) izvršitveno ravnanje po drugem odstavku 307. člena KZ-1B. Pri izbiri efektivne zaporne kazni in odmeri njenega trajanja na zakonskem minimumu enega leta zapora je delno sledilo pritožbi državnega tožilca, ki se je zavzel za postrožitev izrečene kazni. Kot obteževalne je pritožbeno sodišče ovrednotilo okoliščine, da je obtoženi protipravno pridobil in hranil tako ilegalno predelano strelno orožje s pripadajočo municijo kot tudi kar 12 eksplozivnih teles oziroma naprav, sestavljenih iz eksplozivne zmesi KCL04 ter aluminija v prahu, da je nedovoljene predmete posedoval na kar dveh lokacijah, pri čemer bi predvsem hramba eksploziva v prostorih ob cestni prometnici v ... lahko vodila v resne posledice za ljudi v okolici in okoliško infrastrukturo, kolikor bi prišlo do detonacije naprav v posledici sila verjetnih vsakdanjih okoliščin, tj. trenja, udara, iskre, statične elektrike, kar je bolj nevarno celo v primerjavi z aktiviranjem TNT (priča B. B.). Zagovornik ne more pritožbeno uspeti z minimaliziranjem teže kaznivega dejanja, češ da KCL04 in aluminij v prahu sama po sebi nista eksplozivna, saj pri tem spregleda, da je obtoženec že izdelal več naprav, ki so vsebovale visoko reaktivno zmes obeh snovi, tj. z velikim detonacijskim potencialom moči ročne bombe. Obtoženega tudi ne more razbremenjevati, če je zaradi izobraženosti za minerja usposobljen za ravnanje z občutljivimi eksplozivi. Zatrjevanje, da je v tej posledici k hrambi eksploziva pristopil informirano, kvečjemu nasprotno dokazuje, da se je očitno zavedal imanentne nevarnosti hranjenega materiala, ki bi mogel detonirati zaradi pristopa tretje, naključne osebe, ali preprostih fizikalnih dejstev, kot je že bilo pojasnjeno. Regulirano varovana hramba nekaterih eksplozivnih naprav v specializiranih trgovinah z okoliščinami obravnavanega kaznivega dejanja ne more biti primerljiva.

8Kot olajševalne okoliščine je sodišče druge stopnje upoštevalo obtoženčevo priznanje krivde, ko se je prvič izjavil o obtožbenih očitkih, pospremljeno z obžalovanjem (smiselno pa je dejanje priznal že v zagovoru ob privedbi k preiskovalni sodnici in kasneje v preiskavi), da je bila zasežena mu pištola predelana iz zračne pištole, kar delno zmanjšuje kriminalno težo njenega hranjenja v primerjavi s profesionalno izdelanim strelnim orožjem večjega kalibra, in da je zasežene eksplozivne naprave, kar so potrdile tudi zaslišane priče, uporabljal le za lastne potrebe oziroma zabavo prijateljev na način, da je „metal“ petarde (možnarje) ob proslavljanju novega leta. Ob upoštevanju obrazloženega sodišče druge stopnje ocenjuje, da izrečena zaporna kazen v trajanju enega leta predstavlja primerno ter pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje in je sorazmerna s kriminalno količino obtožencu očitanega ravnanja. Posledično ni razlogov za pritrditev zagovorniku, ki je pritožbeno predlagal „bistveno krajše“ trajanje izrečene kazni ter celo izrek pogojne obsodbe, niti državnemu tožilcu, ki se je zavzel za še strožjo kazen zapora. Zato je bilo pritožbi tožilca, kot že povedano, mogoče ugoditi le deloma.

Glede kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1:

9Po preizkusu izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb državnega tožilca, zagovornikovega odgovora na pritožbo in podatkov spisa se sodišče druge stopnje pridružuje obrazloženi dokazni presoji prvostopenjskega sodišča, da s stopnjo gotovosti oziroma prepričanja, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ni mogoče zaključiti, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje. Tudi po oceni pritožbenega senata izsledki izvedenega dokaznega postopka ne dopuščajo zanesljivega sklepanja o obstoju sklenjenega kroga posrednih dokazov (indicev), ki bi z dokazno naravo ter kvaliteto onstran razumnega dvoma utemeljevali obremenjujoče zaključke o pravnorelevantnih dejstvih.

10Tako iz procesnega gradiva kot razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da so bili med ogledom kraja dejanja na tleh predprostora gostinskega lokala med drugim najdeni štirje madeži nepravilnih oblik (fotografirani in zavarovani kot sledi št. 8, 54, 55 in 56). Dne 11. 7. 2014 je bil zavarovan večji madež št. 8 (20 x 10 cm), že takrat pa so bili na ploščicah opaženi drugi manjši madeži, kot to izhaja iz zapisnika o ogledu preiskovalne sodnice. Ti manjši madeži št. 54-56 (1 x 1 cm) so bili zavarovani tretji dan ogleda, dne 13. 7. 2014. Iz poročila o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) z dne 3. 10. 2014 in izpovedbe avtorja preiskave C. C. izhajajo izsledki, da madež št. 8 vsebuje mešano biološko sled vsaj dveh oseb, v profilu sledi se nahaja večina alelov iz DNK profila obtoženca, pri čemer je po izračunih NFL 366 tisočkrat bolj verjetno, da gre za sled obtoženega kot naključne osebe iz statistične populacije. NFL ugotavlja tudi, da madež št. 54 vsebuje mešano biološko sled verjetno treh oseb, pri čemer gre pri najmanj enem deležu za sled krvi. Tudi ta madež vsebuje večino alelov iz DNK profila obtoženca (prav tako večino alelov DNK profila ustreljene žrtve), in sicer je tri milijone 100 tisočkrat bolj verjetno, da gre za obtoženega kot naključno osebo. V madežu št. 55 je NFL detektiral mešano biološko sled vsaj dveh oseb (eno sled krvi), z vsebnostjo večine alelov DNK profila obtoženca, pri čemer je opredeljeno, da obstaja „zelo velika“ verjetnost, da gre za njegovo biološko sled. V madežu št. 56 pa je bilo najdenih „kar nekaj“ alelov DNK profila obtoženca, pri čemer gre „verjetno“ prav za njegovo biološko sled. V izvedenskem mnenju se je dr. D. D. z Inštituta za sodno medicino opredelila, da je bil sam postopek analize predmetnih bioloških sledi v NFL opravljen strokovno korektno. Ker vnovično testiranje zaradi porabe vseh pridobljenih vzorcev ni bilo mogoče, je izvedenka izvedla lastno analizo in opravila ponovne izračune verjetnosti na podlagi dokumentacije o preiskavi NFL. Iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve tako izhaja, da madež št. 8 vsebuje količinsko skromno biološko sled dveh najverjetneje moških oseb, pri čemer je obtoženec možni darovalec ene od komponent sledi, in sicer je 96 tisočkrat bolj verjetno (tj. „zelo močno“ verjetno), da gre za obtoženca kot naključno osebo iz splošne populacije. Madež št. 54 vsebuje biološki profil najmanj treh oseb, pri čemer sta tako obtoženec kot pokojni E. E. možna darovalca sledi, je pa milijardo 500 milijonkrat bolj verjetno („zelo močno“ oziroma „izredno močno“ verjetno), da gre za obtoženčevo sled. Madež št. 55 vsebuje biološki sledi najmanj dveh najverjetneje moških oseb, pri čemer je obtoženec možni darovalec ene od komponent. Madež št. 56 v biološkem profilu najmanj dveh oseb sicer res vsebuje večino alelov obtoženca, vendar po stališču izvedenke ni primeren za interpretacijo DNK.

11Ne glede na opredeljena razhajanja pri izračunih stopenj verjetnosti, da je prav obtoženec donor ene od komponent najdenih in zavarovanih bioloških sledi (366.000 oziroma 96.000 pri madežu št. 8 ter 3.100.000 oziroma 1.500.000.000 pri madežu št. 54), kar je izvedenka pojasnila s problematiko detekcije izpadlih alelov pri preiskovanju in razlik pri izračunih statističnih populacij, je izsledkom NFL ter mnenju izvedenke skupno, da prisotnosti obtoženčevega biološkega materiala na tleh predprostora gostinskega lokala pripisujeta (zelo) visoko verjetnostno stopnjo, tudi v povezavi z verjetnostjo nahajanja bioloških sledi obtoženca vsaj še v madežu št. 55, glede katerega številčni izračuni sicer niso bili opravljeni. Tako C. C. kot D. D. sta med zaslišanjema pojasnila, da analize DNK v nobenem primeru ne morejo strokovno verificirati časa nastanka bioloških sledi. Državno tožilstvo je v kazenskem postopku pravzaprav sledilo tezi kriminalistične preiskave, da gre pri obravnavanih madežih za sledi, ki so nastale prav v noči ustrelitve E. E., kar bi pomenilo, da se je obtoženi takrat nahajal (vsaj) v prostorih gostinskega lokala. Naziranje tožilstva gradi na izpovedbah kriminalistov F. F., G. G. in H. H., potrjenih z dokumentacijo predkazenskega postopka (tudi s fotografijami v uradnem zaznamku z dne 30. 9. 2014), da so bili madeži pred zavarovanjem na videz sveži, nezasušeni, neprehojeni, z jasno izraženimi robovi, ob pobiranju z vatirno palčko so se lepo odstranili. Ob upoštevanju dejstva, da je večer pred umorom, torej 10. 7. 2014, gotovo deževalo, v najbolj frekventnem delu predprostora, ki so ga stranke lokala uporabljale za prehajanje med gostinsko teraso in prostorom s šankom, pa ob ogledu kraja dejanja niso bile najdene druge sledi kot kritični biološki madeži (odtisi nekaterih obuval so bili zavarovani le v delu predprostora, ki se približuje vhodoma v stranišči), ni nelogično sklepanje, da so bila (tudi) tla predprostora pobrisana po tem, ko so lokal zapustile zadnje stranke, kar navsezadnje potrjujejo izsledki ogleda kraja z dne 15. 7. 2014, med katerim je uporaba Luminola pokazala sledove brisanja krvi. Tezo, da so madeži, v katerih se z veliko verjetnostjo nahaja biološka sled obtoženca, posledično nastali v noči umora, je obtoženec v zagovoru zanikal, povedal pa je, da se je v tednih pred umorom večkrat nahajal tako v notranjih prostorih gostilne kot na zunanji terasi. Približno dvakrat je bil tam s kolegi (kar so zaslišane priče potrdile), prav tako dvakrat tudi sam, nazadnje v ponedeljek ali torek, 3-4 dni pred umorom, ko se je gibal tako po terasi kot lokalu. Ker zagovor, da je obtoženec bil v E. E. gostilni še nekaj dni pred umorom (kljub nasprotnemu, a nepodprtemu stališču pritožbe), ni bil izpodbit, je odločilno dokazno sklepanje, ali je z gotovostjo dokazano, da se je obtoženčev DNK pojavil na tleh prav zaradi njegove navzočnosti v lokalu po zaprtju gostišča.

12Kljub temu, da sta C. C. in D. D. na načelni ravni izrazila dvom, da bi šlo pri zavarovanem materialu za madeže, stare več dni ali celo več tednov, ne glede na njihov biološki izvor, te možnosti nista mogla z zanesljivostjo izključiti, niti ob upoštevanju v dokaznem postopku ugotovljenega dejstva, da je E. E. (pred)prostor gostišča redno čistil (po izpovedbah večine prič zjutraj, preden je lokal odprl), čiščenje tal pa praviloma pospeši razgradnjo bioloških sledi. Strokovnjaki objektivno niso mogli identificirati, kateremu fiziološkemu izvoru oziroma telesni tekočini pripadajo madeži, v katerih je bila s precejšnjo verjetnostjo identificirana DNK sled obtoženega, se pa je D. D. izrecno opredelila, da bi v primeru materiala z visoko vsebnostjo DNK (npr. kri, slina, sperma) ter vlažnega okolja takšne sledi gotovo lahko obstale tudi več dni, kolikor naj bi minilo od zadnjega obiska obtoženca v gostilni. Prav tako strokovnjaka nista mogla izključiti možnosti, da so bili sledovi obtoženega v predprostor preneseni od drugod, natančneje od zunaj, tj. v posledici kontaminacije širšega kraja kaznivega dejanja (npr. s podplati čevljev, ko bi nekdo predhodno pohodil obtoženčevo slino – pljunek ipd.). Nedvomno so se po predprostoru lokala že ob odkritju mrtvega E. E., torej pred ustreznim kriminalističnim zavarovanjem, sprehajali vsaj policist in gasilca I. I. in K. K., kot izhaja iz njunih izpovedb, do zavarovanja madežev št. 54, 55 ter 56 pa je prišlo, kot že rečeno, šele tretji dan ogleda. V vmesnem času so se v vseh prostorih gostinsko-stanovanjskega objekta opravljale obsežne kriminalistične aktivnosti. Dne 12. 7. 2014, tj. drugi dan ogleda, so bile v predprostoru dokumentirano zavarovane vsaj sledi obuval.

13Sodišče druge stopnje pritrjuje dokaznemu razlogovanju prvostopenjskega sodišča (tč. 53-61 obrazložitve izpodbijane sodbe), da izvedeni dokazi ne omogočajo zanesljivega sklepanja, da kritični biološki sledovi nedvomno pripadajo obtožencu, da so nastali po tem, ko je pokojni E. E. dne 10. 7. 2014 zvečer po odhodu zadnjih gostov zaklenil lokal, še manj pa zaključka, da je obtoženec storilec očitanega kaznivega dejanja. Ob prvotni ugotovitvi, da je vsebnost DNK profila obtoženca v nekaterih sledeh mogoče pripisati zgolj (čeravno res visoki) stopnji verjetnosti, ne pa tudi verjetnosti, ki bi po forenzičnih merilih mejila na gotovost (kot denimo pri sledeh, zavarovanih na plinski stopalki obtoženčevega avtomobila), je že sodišče prve stopnje navedlo vse ključne in pravilne razloge v utemeljitev stališča, da možnosti, po kateri so biološke sledi obtoženega nastale že prej (ob obiskih gostišča), nakar so bile v predprostor vnesene po drugi osebi (s kontaminacijo) ali so ostale na tleh več dni, ni mogoče ovreči s stopnjo gotovosti, s katero morajo biti v kazenskem postopku dokazana za obtoženca obremenjujoča dejstva.

14Sledeč doslej obrazloženemu pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbi tožilca, da je sodišče prve stopnje dokazno zmotno ocenilo „ključni dokaz“, tj. zavarovane biološke sledi št. 8, 54 in 55. Že je bilo pojasnjeno, s katerimi stopnjami verjetnosti (ne gotovosti) sta NLF in izvedenka označila vsebnost obtoženčeve DNK v teh sledeh, zaradi česar ni mogoče slediti pritožbi, da gre „vsekakor“ za sled obtoženca, ne glede na dejansko statistično majhnost slovenske populacije. Pritožnik prav tako ne more izpodbiti dejstvenega zaključka izpodbijane sodbe, da ni bilo mogoče ugotoviti natančnega časa nastanka sledi. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbi C. C. in D. D., ki sta se do problematiziranega vprašanja vsebinsko opredelila, ni pa se sodišče dolžno niti upravičeno opredeljevati do uradnega zaznamka policije (red. št. 111), saj tovrstni zaznamki nimajo procesne narave ter kvalitete dokaza. Tudi sicer državni tožilec neuspešno uveljavlja lastno dokazno oceno, da so predmetne sledi nastale prav v času storitve umora E. E., kakršna je bila sicer med zaslišanjem izražena teza kriminalistov F. F. in G. G. Navedbe, temelječe na fotografijah kraja dejanja, da gre pri sledi št. 8 za prelivanje odvečne tekočine pri brisanju tal, pri ostalih manjših madežih pa („glede na izgled“) za posledico prostega padca tekočine (kaplje) z višine, so po svoji vsebini pritožbene špekulacije, ki pa ne morejo dokazovati obtoženčeve krivde. Pritožnik kot špekuliranje označi opredelitev izvedenke, da bi bile zavarovane sledi lahko nanešene od zunaj, vendar gre pri tem za eno od alternativnih možnosti, ki ni neverjetna in le še utrjuje razumni dvom v tezo obtožbe. Tudi če se sprejme pritožbeno zatrjevanje, ki glede na ugotovljena dejstva (odsotnost pričakovanih sledi obuval v deževnem vremenu) ni nerazumno, tj. da so bila tla v predprostoru pobrisana po zapiranju lokala (pri čemer niti ni odločilno, ali jih je pobrisal sam E. E. ali kasneje storilec kaznivega dejanja), še to ne dokazuje, da madeži (ob najdbi že nekoliko razgrajeni) na tleh ne bi mogli obstati kljub čiščenju (krvi) oziroma na stopnji onkraj vsakršnega dvoma ni izključena možnost, da so odraz kontaminacije kraja dejanja, kar pojasnjuje pritožbeno problematizirane „ostre robove“ ter enostavno forenzično odstranjevanje. Dejstvo, da sta bila v predprostoru najdena tudi naboja in tulec iz strelnega orožja, na povedano nima nobenega relevantnega vpliva. Pritožbena graja, da se C. C. in D. D. nista opredelila do videza ter oblike sledov, gradi na tezi, da gre pri madežih najverjetneje za kapljice znoja, ki naj bi padale z obtoženca ob zapuščanju kraja dejanja. Ob siceršnji pripombi, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da naj bi se obtoženec nadpovprečno potil tudi v okoliščinah, v katerih občutno potenje ni izkustveno logično (težko fizično delo v gozdu v poletni vročini), je kot ključno poudariti, da se je izvedenka med zaslišanjem že opredelila do vprašanja najdbe kapljic znoja, pri čemer je pojasnila, da znoj (drugače kot kri, slina ali seme) vsebuje majhne količine uporabnega DNK materiala, zato je tožilčeva teza še toliko manj verjetna in ne more omajati prepričljivega dokaznega razlogovanja v tč. 59 izpodbijane sodbe, ki se mu pritožbeno sodišče pridružuje. Pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče utemeljiti s podajanjem domnevnih verzij storilčevega zapuščanja kraja (nepazljivo slačenje zaščitnih oblačil s krvjo oškodovanca v predprostoru lokala), glede katerih ne obstajajo niti tehtni indici, kaj šele neposredni dokazi, ki bi omogočili kazensko obsodbo.

15Podobno neutemeljen je pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj izračun prisotnosti DNK umorjenega v zavarovanih sledeh zaradi več kot evidentne verjetnosti kontaminacije z njegovo krvjo šele v času kriminalistične preiskave ne bi mogel v ničemer prispevati k razjasnitvi odločilnih dejstev. Nepodprto državni tožilec predlaga zaslišanje prof. dr. L. L., pri čemer pa niti ne substancira, o katerih pravnorelevantnih dejstvih naj bi L. L. (kot vodja biološkega laboratorija NFL) sploh izpovedovala. Ne nazadnje tožilec ne more uspeti s pritožbenim predlogom za postavitev novega izvedenca (v postopku pred sodiščem prve stopnje takšnega predloga ni podal), saj sta se do vseh okoliščin, ki so pritožbeno izpostavljene, že jasno opredelila izvedenka D. D. ter navsezadnje tudi strokovnjak NFL C. C. Tudi sicer pa v obstoječem izvedenskem mnenju ni nobenih nejasnosti, nepopolnosti, nasprotij ali drugih pomanjkljivosti, ki bi utemeljevale dvom v pravilnost mnenja, kar vse so procesni pogoji (257. in 258. člen ZKP) za postavitev drugega izvedenca. Pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da nobeno izvedensko delo v zgoraj obrazloženih dejanskih okoliščinah ne more odpraviti resnih pomislekov v donorstvo ter čas nastanka najdenih bioloških sledov, zaradi česar zadevnim pritožbenim navedbam tožilca ni kazalo slediti. Spregledati pa ni mogoče niti dejstva, da so bili predmetni sledovi najdeni v gostinskem delu stavbe, medtem ko v stanovanjskem delu ni bilo nobenih sledi, ki bi obtoženca vsaj hipotetično povezale s spalnico, kjer je bil E. E. ustreljen, niti s shrambo, kjer je bilo nato najdeno truplo. Še drugače povedano – navzočnost na kraju kaznivega dejanja (niti ne v prostoru neposredne izvršitve) že po teoriji kriminalistike predstavlja kvečjemu enega od posrednih dokazov (indicev) za povezanost osumljenca (obtoženca) s kaznivim dejanjem, ki je bilo izvršeno v teh ali bližnjih prostorih. To pa samo po sebi (torej čeravno bi bila navzočnost z gotovostjo izkazana, pa ni) ne zadošča za zaključek o potrebni konsonanci še z drugimi obremenilnimi indici, ki v tem primeru prav tako niso podani.

16V zvezi z drugimi indici pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe (tč. 68), da priča M. M. ni z zadostno mero prepričljivosti izpovedal, da naj bi se obtoženec zanimal za (finančno) poslovanje in premoženjsko stanje pokojnega, kar naj bi kazalo na obtoženčev koristoljubni motiv za storitev kaznivega dejanja. Ne glede na to, da je M. M. sprva potrdil vsebino uradnega zaznamka policije z dne 14. 7. 2014, da ga je obtoženec spraševal o E. E., češ da ga bodo „ruknili“ (oropali), je svojo obremenilno izjavo omilil že med zaslišanjem v preiskavi (da se na tak način pogovarjajo glede vsakega gostilničarja oziroma poslovneža), zlasti pa na glavni obravnavi, ko je sploh zanikal, da naj bi obtoženec kdaj napovedoval E. E. „rop“. Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da zgolj na podlagi ene (kasneje celo spremenjene) izjave ni mogoče z gotovostjo ovreči zagovora obtoženca, da so vsi razgovori o M. M. dobavljanju velikih količin piva umorjenemu potekali v neresnem, tj. šaljivem vzdušju, ter celo v E. E. navzočnosti. M. M. je med zaslišanjem na glavni obravnavi zanikal, da se obtoženca boji oziroma da slednjega ocenjuje kot nevarno osebo, česar drugačne domneve policista N. N., ki je z M. M. opravil razgovor, ne morejo omajati.

17Sodišče prve stopnje se je sprejemljivo opredelilo do ugotovljenega dejstva, da je bil obtoženec dolžan denar kar nekaj upnikom (tč. 63 razlogov sodbe). Plačilo nižjega zneska (1.275 EUR) za letovanje na Malem Lošinju dan po umoru pa prav tako ne dokazuje, da je obtoženec za to uporabil E. E. denar. Ne samo, da daktiloskopska analiza vplačanih in kasneje zaseženih bankovcev ni razkrila prisotnosti prstnih odtisov oškodovanca. V postopku ni bilo dokazano niti, ali je E. E. v stanovanju, kjer je bil ustreljen, sploh hranil (večje) količine gotovine (tč. 64 razlogov). Dejstvo, da na (prazni) priročni blagajni, ki je bila najdena v kuhinji, ni bilo izzvanih nobenih sledi, res lahko nakazuje na možnost, da je storilec z nje odtise pobrisal, vendar to samo zase ne dokazuje, koliko denarja naj bi se v kaseti nahajalo, če sploh. Strinjati se je sicer s pritožnikom, da odsotnost prometa prek obtoženčevega mobilnega telefona v kritični noči ne dokazuje, da je bil obtoženec doma v ..., istočasno pa ne dokazuje niti, da naj bi se nahajal v ... Dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče preizkusi v okviru pritožbenih navedb, ne morejo izpodbiti tožilčeva predvidevanja o E. E. umoru kot odstranitvi neželene priče pri iskanju „shranjenega premoženja“ ter o premikanju trupla kot mehanizmu onemogočanja hitrega odkritja dejanja. Če opravljena kriminalistična preiskava ni razkrila drugih osumljencev oziroma alternativnih motivov za izvršitev kaznivega dejanja, to ob manjku obremenjujočih dokazov ne more biti v obtoženčevo škodo.

18Državni tožilec pritožbeno ne more uspeti s sklicevanjem na izpovedbo izrazito neverodostojne priče O. O., ki ne policiji niti ob prvem zaslišanju v preiskavi ni povedal ničesar o tem, da naj bi okoli 0.30 ure v noči umora pred vhodnimi vrati E. E. lokala videl osebo, podobno obtoženemu (vendar ne povsem, saj naj bi bil obtoženi nižji in manj močan), kako vrata odklepa oziroma zaklepa. Ne le, da je povsem neživljenjsko ter nelogično, da bi se priča tako pomembnega podatka „nenadoma spomnila“ šele tekom sodnega postopka, pred tem pa pripovedovala le o sumljivih Romih, ki naj bi obiskala pokojnega. Neverodostojno je tudi, da se je O. O. na kasnejši glavni obravnavi „spomnil“ še dodatnih podrobnosti (npr. da naj bi se proti osebi oziral nazaj skozi okno, oseba pa se je prislanjala k vratom, kot bi se želela skriti), osebo pa je opisal drugače kot v preiskavi (npr. glede frizure). Prav tako nobena od zaslišanih prič ni potrdila O. O. navedb, da se je kritičnega večera pred domnevnimi opažanji nahajal v dveh gostiščih (pri čemer ni zanemarljivo, da naj bi po lastnih besedah spil 4-5 piv). Njegovi sodelavci pa so izrecno zanikali navedbe priče, da se je takrat v poznih urah vračal iz službe, kamor so bili poklicani po tistega dne že zaključenem delu.

19Obtoženčeve krivde ni mogoče dokazovati niti z izpovedbo priče P. P., ki naj bi mu obtoženec po tezi tožilca po izvršitvi kaznivega dejanja ponujal 50.000 EUR za nakup stanovanjske hiše, šlo pa naj bi za odtujeno gotovino oškodovanca. Pri P. P. gre za pričo, čigar izpovedbi ne kaže pripisati zadostne mere prepričljivosti, saj pritožnik povsem spregleda, da je priča kar dvakrat doživel možgansko kap in je celo sam med zaslišanjem povedal o svoji izraziti pozabljivosti. Spomniti se ni mogel niti leta, v katerem je bil ustreljen E. E. Izpovedba takšne priče pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more z zanesljivostjo ovreči obtoženčevega zagovora, da se je za nakup P. P. nepremičnin zanimal v času pred kaznivim dejanjem.

20Nerelevantno je pritožbeno izpostavljanje izpovedbe priče R. R., po kateri naj bi obtoženec nekoč vlomil v R. R. sef in se hvalil glede „uspešnosti“ pri izvrševanju premoženjskih kaznivih dejanj, saj pritožnik niti ne pojasni, kako naj bi te okoliščine vplivale na presojo v tem postopku obravnavanega dejanja. Do nepomembnosti dejstva, da je bil v sklopu hišne preiskave pri obtožencu najden električni paralizator, se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje (tč. 69 razlogov sodbe). Glede prav tako najdene naprave za lomljenje cilindričnih ključavnic pa pritožbeno sodišče zgolj še dodaja, da forenzične preiskave vlomilskega orodja niso razkrile nobenega ujemanja s sledmi v E. E. hiši, v katero pa navsezadnje sploh ni bilo vlomljeno.

21Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče S. S., ki je v preiskavi sprva navajal, da mu je obtoženec nekaj dni pred E. E. umorom ponujal v odkup neko starejšo pištolo (pri njenem opisovanju je bil evidentno neprepričljiv), nakar je izpovedbo spremenil in zatrjeval, da je do ponudbe prišlo po umoru. Ob prvenstveni pridružitvi stališču sodišča prve stopnje (tč. 70 razlogov sodbe), da bi bilo eklatantno nelogično, pravzaprav nespametno, če bi storilec morilsko orožje, kot to zatrjuje tožilec, ponujal v odkup znancu ter se s tem izpostavil zasegu in forenzični preiskave pištole, ni mogoče ovreči obtoženčevega zagovora, da je S. S. ponujal predelano zračno pištolo, ki mu je bila zasežena med hišno preiskavo. S to pištolo pa, kot kaže forenzična analiza, E. E. brez vsakršnega dvoma ni bil ustreljen. Tehtna okoliščina, da gre prav za to orožje, je zagovor potrjujoča izpovedba S. S., da je obtoženec ob prikazu delovanja pištole izstrelil en naboj, pri hišni preiskavi pa je bilo najdeno pištoli pripadajoče strelivo z manjkajočim natančno enim nabojem, kar vse je razvidno tudi iz obsodilnega dela sodbe.

22Odsotnost neposrednih obremenilnih dokazov zoper obtoženca in odsotnost sklenjenega kroga indicev takšne narave ter kvalitete, ki bi omogočali trdno sklepanje o tem, da je obtoženec storilec očitanega kaznivega dejanja, tudi pri pritožbenem sodišču vzbujata resen dvom v očitek obtožbe, ob podanem razumnem dvomu pa je treba odločiti v korist obtoženca – in dubio pro reo (drugi odstavek 3. člena ZKP). Državni tožilec v utemeljitev nasprotnega stališča (drugačnega vrednotenja ugotovljenega dejanskega stanja) ni podal tehtnih naziranj, zato je pritožba v tem delu zavrnjena kot neutemeljena.

Glede kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (oškodovanca Š. Š. in T. T.):

23V zvezi z dejanjem na škodo Š. Š. (tč. II/4b izreka sodbe) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upravičeno izreklo oprostilno sodbo. Siceršnjo pravilno odločitev pa je utemeljilo z napačnimi razlogi, saj je oprostilno sodbo v tem delu potrebno izreči že na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, tj. iz razloga, ker dejanje, ki se obtoženemu očita, ni kaznivo že po samem zakonu. Za takšno situacijo gre, kadar v konkretnem opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali v primerih, ko zakonski znaki pri opisu izvršitvenega ravnanja obtoženca niso konkret(izira)no navedeni. Ker ne procesni zakon niti poenotena sodna praksa ne zahtevata, da bi bilo v izreku sodbe potrebno navajati razlog za oprostitev (četrti odstavek 364. člena ZKP), ni bilo treba posegati v izrek izpodbijane sodbe, s katero je prvostopenjsko sodišče obtoženega oprostilo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP. Zadoščalo bi, da bi kot podlago za odločitev navedlo „le“ določbe 358. člena ZKP. Razloge, ki utemeljujejo uporabo 1. točke 358. člena ZKP, pa v tej odločbi podaja instančno sodišče.

24Opis dejanja v tč. II/4b izreka izpodbijane sodbe ne substancira oziroma konkretizira abstraktnega zakonskega znaka lažn(iv)ega prikazovanja in prikrivanja dejanskih okoliščin ter posledično goljufivega (preslepitvenega) namena obtoženca, ki mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podan ob sklenitvi posla med obtoženim in oškodovanim. Prikazovanje oziroma zagotavljanje obtoženega, da bo kupnino za les za drva, ki ga bo posekal (v višini 5.700,00 EUR), plačal po opravljeni sečnji, je vtkano v esenco pogodbenega razmerja med obtoženim in Š. Š., saj v nasprotnem primeru, torej če plačila ne bi bil pričakoval, oškodovanec niti ne bi pristal v sečnjo lesa. Pogodbena zaveza obtoženca plačati za les je le element civilnopravne obveznosti ter predstavlja tipične znake civilnega razmerja, ki slednjega v ničemer ne presežejo. Že na ravni opisa dejanja ni zatrjevano, da je obtoženec oškodovanca v sklenitev posla skušal prepričati z ustvarjanjem zmotne predstave ali s prikrivanjem dejanskih okoliščin, ki bi sicer vplivale na odločitev oškodovanca, da dovoli sečnjo in odvoz lesa. V celoti torej umanjka substanciranje tistih ravnanj obtoženega, ki naj bi pripeljala do zmote oškodovanca. Medtem ko se v opisu kaznivega dejanja na škodo T. T. (tč. II/4a izreka sodbe) navaja, da je obtoženec T. T. prikril, da je prezadolžen (kar naj bi vplivalo na obtoženčevo ne/zmožnost vrniti izposojeni denar), v opisu dejanja na škodo Š. Š. tovrstne ali vsebinsko primerljive konkretizacije prikrivanja dejanskih okoliščin (kot vsebine obtoženčevega zavajanja, tj. naklepnega prikrivanja oškodovancu, da kupnine za les ne bo mogel plačati v skladu z dogovorom) ni. Nadaljnja navedba v opisu, da obtoženec opravljene sečnje v avgustu 2013 ni plačal, pa izkazuje le običajno oziroma naknadno neizpolnitev pogodbe, s čimer ni mogoče substancirati obstoja nujnega, tj. že prvotnega goljufivega namena.

25Ker iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni razvidno, katere dejanske okoliščine naj bi obtoženec lažno prikazoval ali jih prikrival ter na ta način preslepil oškodovanca, da je izpolnil svoj del dogovorjenega posla, zaradi česar dejanje ni kaznivo že po samem zakonu, so brezpredmetne pritožbene navedbe državnega tožilca, ki skozi grajo dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pomanjkljivosti opisa dejanja v obtožnici ne moreta nadomestiti ne dokazni postopek ne obrazložitev sodbe. Do navedb pritožbe se v tem delu sodišče druge stopnje zato ni opredeljevalo, saj državni tožilec gradi na zmotnem pravnem izhodišču, da opis dejanja na škodo Š. Š. vsebuje zadostno konkretizacijo vseh zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja.

26V zvezi z dejanjem na škodo T. T. (tč. II/4a izreka sodbe) pa se sodišče druge stopnje pridržuje in v izogib nepotrebnemu ponavljanju tudi sklicuje na prepričljivo razlogovanje prvostopenjskega sodišča (tč. 74-77 obrazložitve), da ni dokazano, da je obtoženi že v trenutku sicer nedvomne izposoje 1.000 EUR od oškodovanca v januarju 2014 slednjemu prikril, da je prezadolžen, izposojenega zneska pa sploh ni imel namena vrniti ne v dogovorjenem roku enega tedna niti sicer. Sodišče prve stopnje je tehtno obrazložilo ugotovljene dejanske okoliščine, ki vnašajo dvom v obtožbeni očitek. Zlasti gre za dejstvo, da je obtoženi povsem prostovoljno po izposoji oškodovancu pripeljal drva v vrednosti 400 EUR, kar torej pokriva skoraj polovico dolgovanega zneska (ne glede na to, da je sam navajal, da z drvmi ne odplačuje glavnice dolga). Prav tako v dokaznem postopku ni bil ovržen zagovor obtoženca, da je izposojeno vselej nameraval vrniti, vendar je imel še druge upnike, nakar mu je poslovanje z lesom, s čimer bi zaslužil denar, preprečil odvzem prostosti. Ugotovljeno je bilo, da ne oškodovanec ne žena U. U. obtoženca niti nista posebej pozivala na vrnitev denarja, kazensko ovadbo pa sta podala šele po poizvedovanju policije o E. E. umoru. Dokazni postopek je pokazal tudi, da je obtoženec vsaj nekaterim upnikom denar vendarle vračal, pa čeprav z zamikom, evidence lastnega finančnega poslovanja pa je imel urejene povsem kaotično, tako na „prihodkovni“ kot „odhodkovni“ strani, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže bolj na malomarno rokovanje s finančnimi sredstvi, ki pa samo zase ter upoštevaje vse navedeno še ne more dokazovati obstoja prvotnega goljufivega naklepa v konkretnem primeru. Državni tožilec ni uspešen z vztrajanjem pritožbe pri obtožbeni tezi, pri čemer pa v utemeljitev kritike zatrjevano zmotnega dokaznega zaključka izpodbijane sodbe ne ponudi prepričljivih razlogov. Pritožbena navedba, da naj bi T. T. izpovedal, da denarja obtožencu ne bi posodil, če bi vedel, da je zadolžen, je protispisna in pravzaprav izmišljena, saj je oškodovanec med zaslišanjem povedal, da ni vedel, da ima obtoženec dolgove, kar pa še ne vsebuje nobenega hipotetičnega opredeljevanja, kaj bi oziroma česa ne bi storil, kolikor bi za dolgove vedel. Zagovora obtoženca ni mogoče ovreči s pritožbenim ugibanjem, ali bi obtoženec pri vračanju izposojenega dal pred oškodovancem prednost drugim upnikom. Izključno na ravni špekulacij so pritožbene navedbe, da je T. T. pripeljal drva v vrednosti 400 EUR samo zato, da ga slednji ne bi prijavil policiji, saj je že bilo povedano, da pritiskov oškodovanca v tej smeri na obtoženega ni bilo, de facto pa je obtoženi z izročitvijo drv vrnil skoraj polovico dolgovanega. Ugotovitev pritožbe, da se obtožencu sprožitve civilnega postopka „ni treba bati“, ker da „formalno nič nima“, pa prav tako ne more omajati razumnih razlogov izpodbijane sodbe, ki jim pritožbeno sodišče, kot rečeno, pritrjuje.

27Ker je odločitev sodišča prve stopnje, da glede kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 na škodo T. T. ter Š. Š. izreče oprostilno sodbo, iz pojasnjenih razlogov pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede odločbe o stroških kazenskega postopka (tč. III izreka sodbe):

28Pritožbeno sodišče je v posledici utemeljene pritožbene kritike zagovornika poseglo v odločbo o stroških kazenskega postopka v zvezi z oprostilnim delom sodbe, in sicer tako, da je neustrezno odločbo v izpodbijani sodbi, po kateri stroški postopka za oprostilni del sodbe na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun sodišča, nadomestilo s pravilno odločbo na podlagi drugega odstavka 95. člena ZKP (v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP), v skladu s katerim v oprostilnem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega ter nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika obremenjujejo proračun, kolikor jih je mogoče izločiti iz skupnih stroškov.

29Po vsem pojasnjenem je sodišče druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbama zagovornika in državnega tožilca (prvi odstavek 394. člena ZKP) obsodilni del izpodbijane sodbe spremenilo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji, poseglo pa je tudi v odločbo o stroških postopka glede oprostilnega dela sodbe. V preostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (391. člen ZKP) ter v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo, saj ob pritožbenem preizkusu ni zaznalo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka pa ob uporabi določbe drugega odstavka 98. člena ZKP ni bila odmerjena.