VSRS Sodba I Ips 38853/2013-144

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 30. 9. 2015 obsojenega B. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1), ter mu izreklo tri leta zapora, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20. 1. 2016 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in kazni spremenilo tako, da je obsojenega B. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-UPB1) ter mu izreklo eno leto zapora, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca pravočasno, dne 5. 5. 2016, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in iz razloga, ker so odločilna dejstva očitno napačno ugotovljena. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti ter spremeni pravnomočno sodbo tako, da izda bodisi oprostilno bodisi zavrnilno sodbo oziroma podredno, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 1. 6. 2016, podanem v skladu z drugim odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenila, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Navaja, da v zahtevi s predlaganjem dokazov, ki jih sodišče ni izvedlo in bi po zagovornikovem mnenju nedvomno pokazali, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, takšna trditev ni z ničemer konkretizirana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva in navedlo sprejemljive razloge, da je predlagane dokaze zavrnilo, pritožbeno sodišče pa jih je kot zadovoljive sprejelo in se nanje sklicevalo ter jih ni bilo dolžno ponavljati. V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti, kjer zagovornik graja, da bi sodišče na podlagi izvedenih dokazov moralo priti do drugačnega zaključka, pa po vsebini uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog. Po mnenju vrhovne državne tožilke tudi ni podana kršitev materialnega prava, saj je sodišče druge stopnje spoznalo obsojenca za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ-UPB1, opis dejanja v izreku pa vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku v odgovor, pri čemer je zagovornik izjavil, da vztraja pri trditvah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.

B-2.

7Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe s tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaze, s katerimi je obramba želela dokazati odločilna in relevantna dejstva, t.j. da obsojenec ni storil oškodovanki nič, kar se mu po obtožbi očita in bi se z izvedbo predlaganih dokazov lahko preverila tudi verodostojnost oškodovanke. Sodišče druge stopnje se je z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe zgolj strinjalo, ne da bi ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe, takšna neizvedba dokazov pa ima po zagovornikovem mnenju za posledico nepravilno in nezakonito sodno odločbo.

8V nadaljevanju zahteve zagovornik z navedbo posamičnih dokaznih predlogov, ki so bili zavrnjeni, utemeljuje kršitev pravice do obrambe in v zvezi z zaslišanjem M. T. navaja, da je bil vseskozi v kritičnem obdobju doma in v najbližjem odnosu z obdolžencem ter oškodovanko, zato bi se z izvedbo tega dokaza lahko preverili odnosi v družini oziroma verodostojnost oškodovanke. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povzelo bistveno vsebino izpovedbe oškodovane K. L. in poudarilo njeno prepričljivo izpovedbo v delu, da sta bila z obtožencem v času obravnavanih dogodkov sama, njen brat pa medtem nikoli ni bil prisoten in je gledal televizijo ali bil na računalniku, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da zaslišanje oškodovankinega brata M. T. ne bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve.

9Zagovornik nadalje očita neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga s poizvedbami pri Š., d.d. in L., d.o.o. glede obdobja, v katerem sta bila obsojenec in oškodovankina mama zaposlena, saj je oškodovanka navajala različne časovne okvirje, v katerih naj bi se dogajalo očitano dejanje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tudi v zvezi z inkriminiranim obdobjem sodišče prve stopnje izhajalo iz izpovedbe oškodovanke, da se je to dogajalo, ko je bila mama zaposlena v Š. in glede na predloženo delovno knjižico oškodovankine mame, iz katere izhaja, da je bila v Š. zaposlena od 1. 4. 2008 dalje, je sodišče prve stopnje štelo, da so bila dejstva, ki naj bi se z izvedbo dokaza dokazovala, že razjasnjena z izvedenimi dokazi.

10Sodišče prve stopnje je po zagovornikovem mnenju neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog s poizvedbami in zaslišanjem osebne zdravnice oziroma pediatra oškodovanke v zvezi z zdravstvenim stanjem oškodovanke, predvsem z namenom, da se ugotovijo morebitni znaki zlorabe oziroma spolnega napada. Sodišče prve stopnje je zavrnilo navedeni dokazni predlog z utemeljitvijo, da je bilo dejansko stanje razjasnjeno z drugimi izvedenimi dokazi. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz izvedenskega mnenja in izpovedbe sodne izvedenke N. H., ki je na podlagi številnih znakov ugotovila, da je bila oškodovanka v obdobju zgodnje adolescence žrtev spolne zlorabe, prav tako pa je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju dr. M. T. Slednja je, ob pritegnitvi sodnega izvedenca klinično psihološke stroke T. R., zaključila, da se kot posledica spolne zlorabe pri oškodovanki kaže njena tesnoba, posebno povišana v povezavi s spolnostjo, poudarjena psihosomatska simptomatika, prekomerna nezaupljivost do ljudi in težave pri navezovanju v partnerski odnos, primeren njenemu starostnemu obdobju, ki so po kliničnih izkušnjah in izsledkih raziskav v ugotovljeni obsežnosti in medsebojni povezanosti zelo verjetno posledica izkušnje prezgodnjega in nezaželenega posega v njeno spolno integriteto.

11Tudi v zvezi z zaslišanjem psihologinje A. K. iz Zdravstvenega doma Krško zagovornik očita sodišču prve stopnje, da se je zgolj zadovoljilo z branjem njenih poročil, ni pa izvedlo njenega zaslišanja, v katerem bi lahko podala svoja opažanja in dognanja glede oškodovanke. Iz podatkov kazenskega spisa in obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo ta dokazni predlog glede na dejstvo, da je psihologinja v kazenski zadevi dvakrat podala poročilo in ne bi njeno zaslišanje pripomoglo k razjasnitvi zadeve. Prvo poročilo je psihologinja podala na podlagi dokaznega predloga zagovornika, s katerim je želel razjasniti, na kakšen način je potekala in se končala psihološka obravnava oškodovanke, prav tako pa je zagovornik predlagal pridobitev pisne dokumentacije. Ko je v prvem poročilu z dne 30. 1. 2014 psihologinja opisala, da sta bili opravljeni z oškodovanko zgolj dve srečanji, pri čemer je bil na prvem srečanju opravljen uvodni razgovor z začetno diagnostično obravnavo, na drugem pa kratka terapevtska intervenca, pozneje pa se oškodovanka srečanj ni več udeleževala, je zagovornik na predobravnavnem naroku predlagal tudi zaslišanje psihologinje z namenom, da se ugotovi način poteka psihološke obravnave ter razlog prenehanja sodelovanja s strani oškodovanke. Sodišče prve stopnje je zato ponovno pozvalo psihologinjo, da prvotno poročilo dopolni s podatki o svojih ugotovitvah, opažanjih, zaznavah in strokovnem delu z oškodovanko, kar je psihologinja K. storila z dopolnjenim poročilom z dne 30. 9. 2014. V tem, dopolnjenem, poročilu je psihologinja zapisala, da sta bili opravljeni zgolj dve srečanji z oškodovanko, zato zaradi časovno tako omejene obravnave, ki je vključevala le uvodni razgovor z začetno diagnostično obravnavo in kratko terapevtsko intervenco ne more ponuditi drugih bistvenih ugotovitev, opažanj in dopolnil, kot jih je podala že pri prvem poročilu. Psihologinja je še enkrat poudarila, da je bila opravljena kratka in usmerjena terapevtska intervenca na podlagi oškodovankinega čustvenega doživljanja ter stiske (s stopnjevano notranjo negotovostjo in napetostjo v ospredju), povezane z aktualno družinsko in eksistenčno situacijo. Tako je sodišče prve stopnje v zvezi z zagovornikovim poizvedovanjem o razlogu oškodovankinega prenehanja obiskovanja srečanj pri psihologinji K. poudarilo oškodovankino pojasnilo, da ni več hodila k psihologinji zaradi tega, ker se z neznanim človekom o tovrstnih zadevah ni mogla pogovarjati, takšna izpovedba pa je skladna tudi z ugotovitvami sodne izvedenke dr. T., da je oškodovanka prekomerno nezaupljiva do ljudi, kakor tudi z ugotovitvami sodne izvedenke H. o oškodovankini tesnobnosti in nezaupljivosti do sveta, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da zaslišanje psihologinje v zvezi s svojimi lastnimi opažanji pri oškodovanki ne bi dodatno razjasnilo dejanskega stanja.

12Za zagotovitev pravične in poštene obrambe je zagovornik predlagal tudi zaslišanje D. B., ki naj bi poznala celotno družino in bi znala povedati o samih notranjih odnosih, predvsem med oškodovanko in obsojencem ter o obsojenčevem odklonilnem odnosu do očitanih dejanj. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo dejansko stanje razjasnjeno že z ostalimi izvedenimi dokazi, pri čemer je glede samih obtožbenih očitkov poudarilo oškodovankino izpovedbo v delu, da so se očitana ravnanja dogajala vedno v času, ko sta bila z obsojencem sama, glede družinske situacije pa je izhajalo iz mnenja sodne izvedenke N. H., zagovora obsojenca ter izpovedb oškodovanke in priče G. K., iz katerih izhaja, da so bili odnosi v družini konfliktni. V tem delu se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izvedensko mnenje N. H., da je zaradi napete družinske situacije podana realna možnost, da je oškodovanka zlorabo ves čas prikrivala, to pa se ujema tudi z izpovedbo oškodovanke, da o spolni zlorabi ni povedala niti svoji mami, zato po oceni sodišča prve stopnje zaslišanje D. B. ne bi moglo natančneje razjasniti obtožbenih očitkov.

13Zadnji od dokaznih predlogov, ki je bil po zagovornikovem mnenju neutemeljeno zavrnjen, je postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke glede oškodovanke (poleg že postavljenih N. H. in dr. M. T.), ker postavljeni izvedenki po zagovornikovih navedbah nista odgovorili na vsa bistvena vprašanja oziroma njuni mnenji nista skladni, predvsem ne v povezavi z ostalimi dokazi v spisu, izhajali pa sta zgolj iz izpovedbe oškodovanke. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz obeh izvedenskih mnenj sodnih izvedenk H. in dr. T., ter ju ocenilo kot natančni, strokovni in nepristranski, hkrati pa ugotovilo, da sta podprti z ostalimi dokazi v spisu. Iz izpovedbe oškodovanke in zapisnika o sprejemu ustne ovadbe izhaja celotno dogajanje, ki je predmet obtožbe, pri tem pa je sodišče prve stopnje oškodovankino izpovedbo ocenilo kot verodostojno tudi v luči ugotovitev obeh sodnih izvedenk. Ti sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje skladno zaključili, da obstojijo zanemarljive možnosti, da bi si takšne očitke oškodovanka izmislila, pri čemer je dr. T. med osebnostnimi lastnostmi oškodovanke izključila manipulativnost. Sprva je bila postavljena zgolj sodna izvedenka N. H., vendar je sodišče prve stopnje na predlog obrambe ponovno postavilo sodno izvedenko psihiatrične stroke dr. M. T. in ji pri tem naložilo, da po potrebi vključi tudi izvedenca klinične psihologije, kar je sodna izvedenka tudi storila in k sodelovanju pritegnila sodnega izvedenca T. R. Obe sodni izvedenki sta zaključili, da je bila oškodovanka v obdobju zgodnje adolescence žrtev spolne zlorabe, do takšnih zaključkov pa je sodišče prve stopnje prišlo tudi na podlagi izpovedbe priče M. V. in njenega zapisa pogovora z oškodovanko. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno z že izvedenimi dokazi in je ocenilo dokazni predlog s postavitvijo novega sodnega izvedena psihiatrične stroke za nepotrebnega.

14Višje sodišče mora presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti o njih stališče in jih ustrezno obrazložiti. Procesni standard obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje je nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, saj zoper odločbo pritožbenega sodišča praviloma ni pritožbe, takšno obravnavo sodišča druge stopnje pa narekujejo navsezadnje tudi razlogi smotrnosti. Tako tudi ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Prav tako ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja in zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Ni pa sodišče druge stopnje dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter navedbe, ki so pravno irelevantne in očitno neutemeljene.(1) Vse zgoraj omenjene dokazne predloge obrambe, ki so bili zavrnjeni, je v okviru pritožbenih navedb presojalo tudi sodišče druge stopnje. Pri tem je ugotovilo, da je dejansko stanje v zvezi z obtožbenimi očitki in ravnanji obtoženca, sodišče prve stopnje ugotovilo popolno in pravilno na podlagi izvedenih dokazov, predvsem izpovedbe oškodovanke, ki je bila podprta tudi z ugotovitvami sodnih izvedenk N. H. in dr. M. T. ter izpovedbo priče M. V. (4. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje v celoti razjasnjeno z že izvedenimi dokazi ter zato razlogom za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ni mogoče oporekati (6. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe).

15Vrhovno sodišče je v več odločbah (sodbi I Ips 166/2001 z dne 24. 11. 2002, I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in druge) presodilo, da pravno jamstvo v kazenskem postopku iz tretje alineje 29. člena Ustave zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti, tudi pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. Jamstvo iz 29. člena Ustave, skupaj z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, tvorijo širši pojem poštenega postopka. Navedeni pravici do izvajanja dokazov v lastno korist stoji na drugi strani nasproti dolžnost substanciranja dokaznih predlogov. Obramba je namreč dolžna s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva. Upoštevaje merila, navedena v 6. točki B-1, je torej pomembno poudariti, da morajo biti dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, morajo biti torej materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja

(thema probandi)

. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v skladu s temi merili utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, ker je ocenilo, da glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje izvedba predlaganih dokazov ni potrebna (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP) in takšno odločitev v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP v sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

16V zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje M. T. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že iz zagovornikovega dokaznega predloga razvidno, da obramba niti ne zatrjuje, da sta bila oškodovanka in njen mlajši brat v kritičnem obdobju vseskozi skupaj. Prav tako je iz spisovnih podatkov razvidno, da zagovornik zgolj na splošno zatrjuje, da je bilo M. T. znano celotno dogajanje doma in bi osvetlil odnos med obdolžencem in oškodovanko, vendar pa spregleda na več mestih skladno izpovedbo oškodovanke, da sta bila z obsojencem v trenutku njegovih ravnanj sama in se je mlajši brat M., nahajal v drugih prostorih. Tak dokazni predlog po mnenju Vrhovnega sodišča ne izkazuje tiste stopnje verjetnosti, na podlagi katere bi lahko zaključili, da bi izpovedba oškodovankinega brata M. T. ovrgla obtožbene očitke. Povedano drugače, tudi če bi mlajši brat potrdil, da ni nikoli videl obsojenčevih očitanih ravnanj na škodo svoje sestre, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, še ne bi zadostovalo za zaključek, da obsojenec očitanega kaznivega dejanja ni storil.

17V zvezi s poizvedbami pri Š., d.d. in L., d.o.o., ki bi po zagovornikovem mnenju natančneje opredelile kritično obdobje domnevnih obsojenčevih ravnanj, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila časovna komponenta kaznivega dejanja dokazana že z izpovedbo oškodovanke, da je prihajalo do obravnavanih ravnanj v času, ko je bila njena mama zaposlena v Š., d.d., iz delovne knjižice pa izhaja, da se je tam zaposlila dne 1. 4. 2008, zato se Vrhovno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da gre za nepotreben dokaz. Prav tako so tudi po mnenju Vrhovnega sodišča nepotrebne poizvedbe pri osebnem zdravniku oziroma pediatru oškodovanke in njuno zaslišanje, saj želi zagovornik z njimi ugotoviti znake zlorabe pri oškodovanki, kar vse je bilo obširno obrazloženo v izvedenskih mnenjih N. H. in dr. M. T. ter njunim zaslišanjem na glavni obravnavi.

18Kot je bilo že nakazano v 11. točki obrazložitve, je zagovornik v zahtevi očital sodišču prve stopnje neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje psihologinje A. K. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je zagovornik zaslišanje psihologinje K. predlagal na predobravnavnem naroku dne 2. 7. 2014, z njenim zaslišanjem pa naj bi se pojasnil način psihološke obravnave oškodovanke in ugotovitve psihologinje ter navedel razlog prenehanja obiskovanja srečanj s strani oškodovanke. V zvezi z oškodovanko je na predobravnavnem naroku predlagal tudi postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, ki bi v kombinaciji z izvedencem klinične psihologije lahko podal natančno psihološko obdelavo in analizo oškodovankinega psihološkega stanja, tudi v smislu morebitne spolne zlorabe. Iz nadaljnjega poteka kazenskega postopka je razvidno, da je sodišče ugodilo zagovornikovemu dokaznemu predlogu in za oškodovanko odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke, ki je po potrebi vključevalo tudi izvedenca klinične psihologije, prav tako pa je ugodilo dokaznemu predlogu tožilstva in, med drugim, zaslišalo delavko CSD XY M. V. Z izvedbo navedenih dveh dokazov se je dokazni položaj v kazenski zadevi bistveno spremenil glede na čas predobravnavnega naroka, saj je sodna izvedenka dr. M. T. pojasnila posebne znake, ki se kažejo pri oškodovanki kot tesnoba, posebno povišana v povezavi s spolnostjo, poudarjena psihosomatska simptomatika, prekomerna nezaupljivost do ljudi in težave pri navezovanju v partnerski odnos, primeren njenemu starostnemu obdobju, vse naštete značilnosti pa so v ugotovljenem obsegu in medsebojni povezanosti zelo verjetno posledica izkušnje prezgodnjega in nezaželenega posega v oškodovankino spolno integriteto. Tudi delavka CSD M. V., ki je bila prva, s katero je oškodovanka prišla v stik in ji zaupala o obsojenčevih ravnanjih, je povedala, da ji je oškodovanka opisala obsojenčeva ravnanja, kar je zapisala tudi v poročilo, pri tem pa je bila oškodovanka vidno prizadeta, tresoča in objokana ter o podrobnostih ni želela govoriti. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila oškodovanka s strani delavke CSD XY M. V. pet dni po prijavi kaznivega dejanja napotena v psihološko obravnavo k psihologinji A. K., zato Vrhovno sodišče niti ne oporeka ugotovitvam zagovornika, da se je omenjena psihologinja kot strokovnjakinja lahko seznanila z oškodovankinim stanjem. Vendar pa ne gre spregledati, da psihologinja K. ni bila prva oseba, ki se ji je oškodovanka zaupala, temveč je to bila omenjena delavka CSD XY M. V., ki je pogovor z oškodovanko zapisala in ga kot točnega potrdila na glavni obravnavi, z vsebino pogovora pa se je osvetlila širša družinska situacija, kakor tudi konkretna obsojenčeva spolna dejanja na škodo mladoletne oškodovanke, kar vse je upoštevalo že sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razviden tudi odgovor na zagovornikovo vprašanje o razlogu prenehanja oškodovankinih obiskov pri psihologinji K. (kot že zapisano oškodovanka ni mogla govoriti o teh dogodkih z neznano osebo), prav tako pa je psihologinja v drugem poročilu zapisala, da je bila obravnava časovno preveč omejena, da bi lahko podala bistvene ugotovitve, opažanja oziroma dopolnila, kot jih je podala že v prvem poročilu, kjer je zapisala, da gre za uvodni razgovor z začetno diagnostično obravnavo. Kot že zapisano, se je s postavitvijo dodatnega izvedenca psihiatrične stroke v sodelovanju z izvedencem klinične psihologije ter zaslišanjem delavke CSD M. V. bistveno spremenil dokazni položaj. Obrambo pa je ob izsledkih izvedenskega mnenja dr. T. in izpovedbe M. V. vztrajala pri zaslišanju psihologinje K., ne da bi svoj dokazni predlog, podan na predobravnavnem naroku, dodatno obrazložila, pri tem pa tudi ni izkazala ustrezne verjetnosti, da bi se dotedaj ugotovljena pomembna dejstva izključila oziroma ugotovila nova dejstva, ki bi obtožbene očitke ovrgla. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom obeh nižjih sodišč, da izvedba dokaza z zaslišanjem psihologinje A. K. ne bi dodatno razjasnila ugotovljenega dejanskega stanja in je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog, s takšno odločitvijo pa tudi ni bila kršena pravica do obrambe.

19V zvezi z zaslišanjem priče D. B. (12. točka obrazložitve) in predlaganjem dodatnega izvedenca psihiatrične stroke glede oškodovanke (13. točka obrazložitve) pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za presplošno oblikovane in nesubstancirane dokazne predloge. Zagovornik namreč navaja, da bi tudi z njimi ovrgel obtožbene očitke (da obsojenec ni izvrševal spolnih ravnanj na škodo mladoletne oškodovanke), vendar pa s predlaganimi dokazi po presoji Vrhovnega sodišča ne more vnesti dvoma in vpliva na presojo o obstoju odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena že z ostalimi izvedenimi dokazi, in torej ni izkazal njihove materialnopravne relevantnosti. Navedeni dokazni predlogi mejijo na tako imenovano "ribolovno odpravo" (fishing expedition), ko predlagatelj "na slepo", ne da bi navedel konkretne okoliščine, ki utemeljujejo materialnopravno relevantnost in primernost dokaznega predloga, zahteva izvedbo določenega dokaza v upanju, da bo z njim ugotovljeno nekaj relevantnega oziroma zanj koristnega. V konkretnem primeru z navedenima dokaznima predlogoma zagovornik skuša prikazati družinsko situacijo oziroma neverodostojnost oškodovanke (ki jo izpostavlja na več mestih zahteve), kot že zapisano, pa s temi dokaznimi predlogi ne vnese dvoma oziroma ne izkaže vpliva na obstoj ugotovljenih odločilnih dejstev. Glede na obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje je zagovornikova trditev o kršitvi pravice do obrambe po mnenju Vrhovnega sodišča prav tako neutemeljena, saj je očitno (14. točka obrazložitve), da se je sodišče druge stopnje seznanilo z vsemi pritožbenimi navedbami in se opredelilo do zavrnjenih dokaznih predlogov, vsled strinjanja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje pa le-teh ni bilo dolžno ponavljati in je pritožbo v tem delu pravilno ocenilo za neutemeljeno.

20Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi obstajalo v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takšno nasprotje je po zagovornikovem mnenju posledica nepravilnega vrednotenja izvedenih dokazov. Najprej je potrebno poudariti, da v zvezi z obravnavno kršitvijo ni podana procesna predpostavka iz petega odstavka 420. člena ZKP. Iz pritožbe zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 13. 11. 2015 ne izhaja, da je vložnik v pritožbenem postopku uveljavljal navedeno kršitev, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik ni navedel, da kršitev ni mogel uveljavljati s pritožbo, zato jo v postopku z izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Iz pritožbe je sicer razvidno, da je zagovornik izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjske sodbe in grajal dokazno oceno sodišča prve stopnje, njegovo zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, podajal lastne dokazne zaključke v zvezi z izvedenskimi mnenji H., dr. T. in dr. K. ter izpodbijal verodostojnost oškodovanke, nikjer v pritožbi pa ni uveljavljal absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v smislu protispisnosti. Zagovornik zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu niti ne konkretizira, katere dele listin oziroma zapisnikov o izpovedbah naj sodišče prve stopnje ne bi (pravilno) povzelo v sodbo ter je zato zahteva v tem pogledu tudi na ravni nepreverljivosti. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbi oškodovanke, priče M. V. in oškodovankine mame G. K., kakor tudi vsa tri izvedenska mnenja in izpovedi sodnih izvedencev H., dr. T. in dr. K. ter listinsko dokumentacijo (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 7. 4. 2013, zapis pogovora, poročilo OŠ Senovo, poročilo CSD Krško, poročilo Gimnazije Krško, poročilo o psihološki obravnavi ZD Krško ter delovno knjižico), zato ne obstoji precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost) in je zato zahteva tudi v tem pogledu neutemeljena.

21Zagovornik v nadaljevanju zahteve povzema dokaze in zatrjuje, da le-ti dejansko potrjujejo zagovor obsojenca in kažejo na nekritično oceno sodišča do izpovedbe oškodovanke, ki je izpovedovala vedno drugače, kaj dodajala oziroma spreminjala. S tem v zvezi očita tudi sodnima izvedenkama N. H. in dr. M. T., da sta izhajali zgolj iz izpovedbe oškodovanke, odgovore pa sta podajali na način, da ustreza samemu izvedenskemu mnenju, ki je v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi oziroma izpovedbo oškodovanke. Obema nižjima sodiščema zagovornik očita nepravilno dokazno oceno izpovedbe oškodovankine mame G. K., ko ji ni poverilo odločilne teže glede na dejstvo, da sta imeli z oškodovanko zaupen odnos. S takšnimi navedbami po mnenju Vrhovnega sodišča zagovornik po vsebini podaja svojo dokazno oceno in se ne strinja z dokazno oceno obeh nižjih sodišč, ki sta oškodovanko ocenili kot verodostojno, njeno izpovedbo pa podprto z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem z zaslišanjem priče M. V. in M. J., izvedenskima mnenjema N. H. in dr. M. T. in njunim zaslišanjem ter zapisnikom o sprejemu ustne ovadbe in zapisom pogovora med oškodovanko in delavko CSD XY M. V. Pri tem zagovornik niti ne konkretizira, do katerih pomislekov obrambe se sodni izvedenki nista opredelili niti ne navede, kateri odgovori in ugotovitve obeh izvedenskih mnenj so v nasprotju z ostalimi dokazi, prav tako pa tudi ne opredeli, s točno katerimi dokazi je izvedensko mnenju v nasprotju. Prav tako zagovornik z očitkom o nepravilni dokazni oceni izpovedbe oškodovankine mame G. K. podaja lastne dokazne zaključke in navkljub njeni izjavi, da je z oškodovanko imela zaupen odnos ne sprejema dokaznih zaključkov obeh nižjih sodišč, ki sta v zvezi s tem izpostavili, da je oškodovanka vendarle izjavila, da o teh dogodkih mami nikoli ni govorila, njeno tesnobo, predvsem pa zmožnost prikritja spolne zlorabe pa sta ugotovili obe sodni izvedenki. Tako je iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti razvidno, da zagovornik s takšnimi navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

22Zagovornik tudi oporeka dokazni oceni obeh nižjih sodišč v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. K. in poudarja, da obsojenec nima pedofilskih spolnih nagnjenj v nadaljevanju zahteve pa v podkrepitev svojih navedb povzema ugotovitve sodnega izvedenca. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je v zvezi z oceno obsojenčevega (takrat obtoženčevega) duševnega stanja in njegove osebnosti skladno z napotkom višjega sodišča v ponovljenem postopku pritegnilo izvedenca dr. M. K. Ta je ugotovil, da se obtoženec zdravi zaradi

Bulimie nervose

in škodljivega uživanja hipnotikov, kar sta duševni motnji, ki pa ne vplivata na ravnanje in pojmovanje posameznika. Prav tako izvedenec pri obtožencu ni ugotovil hude akutne ali ponavljajoče se duševne motnje, ki bi vplivala na njegovo presojo in obvladovanje vedenja, v osebnosti pa niti s psihološkim pregledom ni ugotovil patoloških znakov (10. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sodišče je še obrazložilo, da je izvedenec obtoženca ocenil kot normalno inteligentno osebo na spodnji meji povprečja z jasnimi temeljnimi človeškimi vrednotami in zaključilo, da ni dvoma v njegovo prištevnost ter ravnanje z direktnim naklepom. Že sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe, ki se ponavljajo tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, odgovorilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti, skladno z ugotovitvami sodnega izvedenca dr. M. K., ugotovilo osebnost obtoženca, pri tem pa poudarilo, da ni bila naloga sodnega izvedenca ugotoviti, ali je obtoženec očitano kaznivo dejanje storil ali ne oziroma, ali bi bil kaj takšnega zmožen storiti, temveč je bila njegova naloga osvetliti obtoženčevo osebnost (5. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). S tem, ko zagovornik navedenim razlogom sodišč prve in druge stopnje v zvezi z obsojenčevo osebnostjo nasprotuje oziroma jih ocenjuje kot pomanjkljive in napačne, po vsebini ponovno uveljavlja nestrinjanje z dokazno oceno obeh nižjih sodišč, kar predstavlja nedopusten razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

23Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi razlog po 427. členu ZKP, ker naj bi bila odločilna dejstva več kot očitno napačno ugotovljena. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. V konkretnem primeru so bila odločilna dejstva o kaznivem dejanju obsojenca v rednem postopku ugotovljena na podlagi izpovedbe oškodovanke, izvedenskega mnenja sodnih izvedenk N. H. in dr. M. T., izpovedbe priče M. V. ter njenega zapisa pogovora z oškodovanko in zapisnikom o sprejemu ustne ovadbe. Razloge in nasprotja med njimi (predvsem v zvezi z oškodovankino izpovedbo v delu, da mami o dogodkih nikoli ni povedala ter izpovedbo njene mame, da sta imeli zaupen odnos), zaradi katerih sta sodišči prve in druge stopnje o odločilnih dejstvih sprejeli posamezne trditve oškodovanke, so v obeh sodbah nižjih sodišč podrobno razčlenjeni in ustrezno utemeljeni. S takšno obrazložitvijo odločilnih dejstev se Vrhovnemu sodišču ni pojavil dvom v smislu 427. člena ZKP in odsotnost takega dvoma Vrhovno sodišče, kljub obširnim navedbam zagovornika o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni dolžno obrazlagati.

24Zagovornik v zvezi s hujšo kršitvijo kazenskega zakona graja pravno kvalifikacijo sodbe sodišča druge stopnje in navaja, da je sicer sodišče druge stopnje pravilno uporabilo zakon, ki je milejši za storilca (to je KZ-UPB1), ni pa upoštevalo, da je poglaviten zakonski znak kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po prvem odstavku 183. člena KZ tudi obstoj očitnega nesorazmerja med zrelostjo storilca in žrtve. Tega zakonskega znaka izrek sodbe sodišča druge stopnje ne vsebuje, zato bi po zagovornikovem mnenju morala biti izdana oprostilna sodba. Vrhovno sodišče pritrjuje pravni kvalifikaciji sodbe sodišča druge stopnje in ocenjuje zagovornikovo citiranje prvega odstavka 183. člena KZ za neutemeljeno. Po tretjem odstavku 183. člena KZ kot zakonski znak namreč ni opredeljeno očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve, temveč sta za obstoj tega kaznivega dejanja bistvena kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je storilec zlorabil svoj položaj in da mu je bil otrok hkrati zaupan bodisi v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo.(2) Bistven v tej kazenski zadevi je bil namreč prav obtožbeni očitek, da je obsojenec kot izvenzakonski partner oškodovankine matere večkrat izvršil spolna dejanja na škodo mladoletne oškodovanke K. L. (ki še ni bila stara petnajst let), s katero je živel v skupnem gospodinjstvu in mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo. Povedano drugače, po tretjem odstavku 183. člena KZ so namreč bistvene posebne lastnosti storilca, ki se kažejo v njegovem posebnem nadrejenem položaju, ne pa očitno nesorazmerje med njegovo in žrtvino zrelostjo in šele z zlorabo takšnega položaja, kar je bilo ugotovljeno tudi v konkretnem primeru, storilec izvrši kaznivo dejanje po tretjem in ne po prvem odstavku 183. člena KZ.

C.

25Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vloženo iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

26Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

----

(1) Tako tudi sodbi VSRS, opr. št. I Ips 139/2008 z dne 28. 8. 2008 in I Ips 20434/2010 z dne 21. 8. 2014.

(2) Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 256.