VSL sodba in sklep I Cp 1214/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu

a/ spremeni tako,

- da se ugodi tožbenemu zahtevku v točkah III.a, III.b in III.e izreka, tako da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo (poleg motornih vozil R., reg. št. XXX in vespe P., reg. št. XXX in prihrankov v višini 14.469,85 EUR) še:

- nepremičnine z ID znakom: 001, 002, 003, 004, 005, 006, 007, 008, 009, 010, 011, 012, 013, 014, 015, 016, 017, 018, 019, 020, 021, 022, 023, 024, 025, 026, 027, 028, 029, 030, 031, 032, 033, 034, 035, 036, 037, 038, 039 in 040,

- premičnine: traktor Z. večji, traktor Z. manjši, balirka, 2 obračalnika, rotacijska kosilnica, plug, molzni stroj in mlekovod, bazen za mleko 200 l, motorna žaga, puhalnik, nakladalka, cepilec za drva, vitel za traktor, kultivator za obdelavo vrta in

- odškodnina za nepremičnine, prodane po pogodbi namesto razlastitve, v skupnem znesku 4.162,00 EUR,

pri čemer sta deleža vsake od pravdnih strank na navedenem skupnem premoženju enaka;

b/ razveljavi v delu zavrnitve tožbenega zahtevka, da v skupno premoženje spada tudi kupnina za prodanih 27 glav živine v skupnem znesku 9.000,00 EUR (III.d točka izreka izpodbijane sodbe) in v delu, ki se nanaša na stroške pravdnega postopka (V. točka izreka izpodbijane sodbe) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (del točke III.a izreka izpodbijane sodbe, ki se glasi: „ki so last tožeče stranke A. A., do polovice celote in se vknjiži lastninska pravica pri teh nepremičninah v korist A. A., do polovice celote“; del točke III.b, ki se glasi: „ki so last tožeče stranke A. A., do polovice celote“; točka III.c izreka izpodbijane sodbe in točka IV izreka izpodbijane sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje, ki sta ga ustvarili pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze, spadajo: dve motorni vozili in prihranki v višini 14.469,85 EUR, pri čemer sta njuna deleža na skupnem premoženju enaka (I. točka izreka). Tožencu je naložilo v korist tožnice plačati znesek 444,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2013 dalje do plačila, iz naslova polovičnega solastnega deleža na motornih vozilih, in znesek 7.234,93 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2013 dalje do plačila, iz naslova polovičnega solastnega deleža na prihrankih (II. točka izreka). Zavrnilo je ugotovitveni tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje spadajo nepremičnine, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo (podrobneje navedene v točki III.a izreka), premičnine (delovni stroji, našteti v III.b točki izreka), prihranki v višini 15.530,15 EUR (III.c točka izreka), kupnina za prodanih 27 glav živine v znesku 9.000,00 EUR (III.d točka izreka), odškodnina za nepremičnine, prodane po pogodbi namesto razlastitve, v znesku 4.162,00 EUR (III.e točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo iz naslova povečanja večvrednosti kmetije znesek 15.245,33 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila (IV.a točka izreka), iz naslova polovičnega solastnega deleža na premičninah znesek 5.000,00 EUR (IV.b točka izreka), iz naslova polovičnega solastnega deleža na motornih vozilih zakonske zamudne obresti od zneska 444,00 EUR od 7. 5. 2011 do 19. 3. 2013 (IV.c točka izreka), iz naslova polovičnega solastnega deleža na prihrankih znesek 7.765,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2011 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 7.234,93 EUR od 7. 5. 2011 do 19. 3. 2013 (IV.d točka izreka), iz naslova polovičnega solastnega deleža na prodani živini 4.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 dalje do plačila (IV.e točka izreka) in iz naslova polovičnega solastnega deleža na odškodnini dne 21. 3. 2013 prodanih nepremičnin 2.081,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2013 dalje do plačila (IV.f točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencu v 15 dneh stroške pravdnega postopka v znesku 4.182,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka (V. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del uvodoma navedene sodbe(1) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(2). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tako da v skupno premoženje spada tudi zaščitena kmetija z vsemi nepremičninami in premičninami ter vtoževani denar po stanju na dan razveze, v celoti, z deležem vsake od strank do 1/2, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, v obeh primerih s stroškovno posledico. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo glede obsega skupnega premoženja, se pa strinja z uporabo zakonske domneve o enakih deležih. Meni, da je celotna zaščitena kmetija z vsemi premičninami in denarnimi sredstvi skupno premoženje. Kmetija predstavlja skupno premoženje, ker sta obe pravdni stranki izvrševali izročilno pogodbo z dne 24. 5. 1982, ki po vsebini predstavlja pogodbo o preužitku, od samega začetka do smrti tasta v letu 2006 (pravilno: 2001), tašče v letu 1998 in tete F. v letu 1990. V skladu s sodno prakso šteje premoženje, ki ga je s pogodbo izročevalec prepustil prevzemniku, za skupno premoženje, čeprav je pogodbo podpisal samo eden od zakoncev. Izročilna pogodba je po vsebini odplačna pogodba in se zato premoženje, pridobljeno s tako pogodbo, šteje kot z delom pridobljeno premoženje. Prispevek zakonca, ki dejansko izvršuje pogodbo, lahko na drugi strani odtehta prispevek drugega zakonca, ki k ustvarjanju skupnega premoženja prispeva na drug način. Povzame stališče sodišča, da gre pri premoženju, pridobljenem na podlagi pogodbe o preužitku, za skupno premoženje, če sta k izpolnjevanju preužitkarskih obveznosti prispevala oba zakonca, bodisi neposredno bodisi s svojim prispevkom dela oziroma sredstev v življenjsko skupnost. Tako je bilo tudi v tej zadevi. Nasprotuje zaključku sodišča, da služnost stanovanja ni zahtevala nikakršnega aktivnega ravnanja pravdnih strank, saj sta izvrševala dogovorjeno služnost in bivala s 5-člansko družino utesnjeno v enodružinski kmečki stanovanjski hiši, čeprav je bil toženec njen dejanski in zemljiškoknjižni lastnik. Dogovorjena služnost in pravica prostega dostopa tasta in tašče do vseh prostorov v celi hiši je bila veliko breme za pravdni stranki, ki ga sodišče ne bi smelo spregledati. Sodišče se ni opredelilo do služnostne pravice dostopa do vseh ostali prostorov v hiši, do dogovorjene skupne hrane s prevzemnikovo družino, v času bolezni in starosti bolniško hrano, nego in postrežbo, vsako leto kupnino od 10 m3 smrekovega lesa, vsak mesec 1 liter žganja, vsako leto tele, težko 80 kg in pravico do uživanja sadnih dreves pri vrtu. Sodba nima razlogov o tem, zaradi česar se je ne da preizkusiti in gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru ni sporno, da se je izročilna pogodba izvajala tekom trajanja zakonske zveze, začenši s podpisom pogodbe maja 1982 in končala s smrtjo zadnjega od treh upravičencev, to je tasta pritožnice v letu 2001. O tem je tožnica podala navedbe, v dokaznem postopku pa je bilo izpolnjevanje pogodbenih obveznosti tudi dokazano. Kljub njeni izpovedbi in izpovedbi toženca ter ostalih prič, ki so delno potrdile njene navedbe, je sodišče nekritično sledilo navedbam toženca, brez podlage v izvedenem dokaznem postopku. Tožnica v nadaljevanju povzema dele izpovedb toženca in prič M. A., I. U. in V. A., ki potrjujejo njene trditve o skrbi za tasta in tašče. Sodišče je nekritično zmanjšalo pomen tožničinega dela in prispevka pri gospodinjskih delih, negi in vzgoji otrok in delu na kmetiji, medtem ko je za tasta in taščo zaključilo, da sta vseskozi delala na kmetiji, čeprav sta dočakala visoko starost, splošno znano dejstvo pa je, da so delovne zmožnosti starejših ljudi manjše. Pravdni stranki sta naredili bistveno več na kmetiji kot tast in tašča. Ni res, da je tašča delala na kmetiji in do smrti kuhala, skrbela za tasta, temveč tožnica. Toženec je izpovedal, da je tožnica molzla, ko njegova mama ni več mogla, enako pa mama ni opravljala vseh gospodinjskih del, ker je to delala tožnica. Poudarja, da je molzla 28 glav živine zjutraj in zvečer, zaradi skrbi zanjo pa tudi ni mogla iti nikamor od doma. Neživljenjski se ji zdi zaključek sodišča, da je v obdobju treh mesecev sicer tožnica nekoliko več skrbela za tasta, vendar da so toženčeve sestre prevzele večji del skrbi v zvezi z nego. Po kapi je tašča živela samo še tri mesece, dva meseca v domu. Toženec je svoj delež plačila oskrbnine plačal iz skupnih prihrankov pravdnih strank, kar je bilo dokazano v dokaznem postopku. Pritožnica se ne strinja z zaključkom sodišča, da jo je toženec plačal z denarjem iz kmetije, ki naj bi po nepravilnem zaključku sodišča predstavljala njegovo posebno premoženje. Sodišče je popolnoma spregledalo verodostojno izpovedbo priče M. A., ki je bila edina, ki je dobro poznala dejanske razmere v družini in je potrdila, da sta nego in umivanje starega očeta izvajali tudi tožnica in ona poleg toženčevih sester, prav tako pa tudi vsa gospodinjska dela in druga dela na kmetiji. Sodba nima razlogov v zvezi s tem in se je ne da preizkusiti, zato je podana kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da iz izpovedb toženčevih bratov in sester ter pogodbe ne izhaja, da je bilo mišljeno, da kmetijo dobita skupaj toženec in tožnica. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da je neobičajno, da tožnica ni sodelovala v pogovorih glede izročilne pogodbe, čeprav sta pravdni stranki živeli na kmetiji od leta 1978 in so tedaj veljavni predpisi omogočali, da bi bila prevzemnika kmetije dva. Tožnica to pojasni s tem, da je mož ni nikoli spoštoval, da je bil avtoritativen in je z vsem premoženjem razpolagal tako, kot je sam hotel. Toženec je izpovedal, da sta s kmetijo gospodarila skupaj s pritožnico, vendar se sodišče sploh ni opredelilo do tega. Sodišče je nepravilno odločilo, da živina oziroma neprerekana kupnina od prodaje ni stvar skupnega premoženja. Poudarja, da sta obe pravdni stranki dokazano izvrševali pogodbo tako, kot je bila zapisana in kot je bilo za F. A. še ustno dogovorjeno. Nadalje se ne strinja z zaključkom sodišča, da so vsi kmetijski stroji, kupljeni v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in denarjem pravdnih strank, pritiklina zaščitene kmetije in delijo usodo kmetije. Enako velja za živino, ki jo je toženec prodal in si prisvojil denar. Pravdni stranki sta s skupnim delom in sredstvi ustvarili bistveno večji obseg skupnega premoženja, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Sodišču očita kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ima vedno za posledico nezakonitost in nepravilnost sodne odločbe. Sodišče ni navedlo vseh dokazov v dokaznem sklepu. Pritožnica je pravočasno navedla na zapisnik glavne obravnave, da je toženec razpolagal s skupnim premoženjem, in predložila dokaze, kot je notarski zapis pravnega posla, zemljiškoknjižni sklep o zaznambi spora z dne 27. 9. 2013 ter fotokopijo knjige Družinsko pravo, glede zadnjega dokaza pa se sodišče ni jasno opredelilo, ali ga je sprejelo ali zavrnilo. Obstaja nasprotje med zapisniki o dokaznih sklepih in 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče se v 13. točki obrazložitve sklicuje na omenjeni notarski zapis (A39), čeprav ga v dokaznem sklepu ni navedlo. Tožnica na očitek, da ni zatrjevala, da bi bil sin v slabi veri, odgovarja, da je bil v slabi veri, kar je dokazala s preloženim sklepom o zaznambi spora med pravdnima strankama in tudi iz 2. točke 5. alineje notarskega zapisa izročilne pogodbe in sporazuma o odpovedi neuvedenega dedovanja izhaja, da je notarka pogodbene stranke opozorila, da je iz podatkov zemljiške knjige razvidna zaznamba spora. Napačen je zaključek sodišča, da če bi šlo za skupno premoženje, pa je prenehala lastninska pravica zakoncev v trenutku, ko je lastnik nepremičnin postal njun sin. Sodišče v izpodbijani sodbi navaja, kako bi se moral glasiti tožbeni zahtevek glede na njegovo pravno naziranje, vendar pa tožnice k preoblikovanju tožbenega zahtevka ni pozvalo v okviru materialno procesnega vodstva. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo jo je pozvalo samo, naj zaradi številnih sprememb tožbe precizira tožbeni zahtevek zaradi preglednosti, kar je tudi storila. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ima vedno za posledico nezakonitost sodne odločbe in iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega zaključke o zavrnitvi stvarnopravnega in obogatitvenega zahtevka gradi na dokazu A39, ki ni povzet v dokaznem sklepu, kar je nedopustno. Sodišče bi moralo obseg premoženja ugotavljati na dan pravnomočnosti razvezne sodbe in dosoditi zakonske zamudne obresti od tega dneva in ne od vložitve tožbe dalje.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, glede na lastno (sicer delno nepravilno) materialnopravno izhodišče pravilno in v zadostni meri ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, vendar je zaradi (delno) zmotne uporabe materialnega prava sprejelo delno napačno odločitev.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker naj bi iz dokaznega sklepa izpadli trije dokazi, ki jih je predlagala tožnica.(3) Po prepričanju pritožbenega sodišča to ni vodilo do kršitve določb postopka, saj jih je sodišče zajelo s tem, ko je (sicer na splošno) zavrnilo ostale dokazne razloge, ker je štelo, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno na podlagi že izvedenih dokazov. V zvezi s toženčevo odsvojitvijo obravnavanih nepremičnin sinu se je do izročilne pogodbe in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju v obliki notarskega zapisa (A39) vseeno opredelilo v 13. točki obrazložitve, pa tudi sicer to dejstvo med strankama ni bilo sporno, zato je bilo izvzeto iz dokazovanja (prvi odstavek 214. člena ZPP). Kar zadeva sklep o zaznambi spora (A38), toženec ni prerekal tožničine trditve o obstoju zaznambe tega spora, zato se to dejstvo šteje za priznano in ni predmet dokazovanja (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP).(4) Fotokopija poglavja iz monografije Družinsko pravo z naslovom „Premoženjska razmerja med zakonci“ pa sploh ni dokaz, saj ne izkazuje obstoja nekega dejstva, temveč tožnica z njim podkrepi svoje materialnopravno videnje zadeve. Nikakor pa ni podana smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja med zapisniki o dokaznih sklepih in 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (dokazni sklep), ki ga izpostavlja pritožba.

7Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da pogodba z dne 24. 5. 1982, ki je bila sklenjena v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama in poimenovana kot izročilna, po vsebini predstavlja mešano pogodbo – izročilno pogodbo, ki v III. členu vsebuje elemente preužitkarske pogodbe (551. člen OZ). Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je bil namen pogodbe predvsem v zagotovitvi kontinuitete družinskega premoženja. Izročitelj pa si je v pogodbi pridržal nekatere pravice na izročenem premoženju, kot so služnostna pravica stanovanja v zgornji spalnici s pravico do prostega dostopa do vseh ostalih prostorov v hiši, skupna hrana s prevzemnikovo (toženčevo) družino, v času bolezni in starosti bolniška hrana, nega in postrežba, tudi pravica uživanja sadnih dreves, itd.

8Skupno premoženje je tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR)(5). Utrjeno stališče sodne prakse je, da je skupno premoženje lahko tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno na podlagi pogodbe o preužitku, čeprav je pogodbo sklenil le eden od zakoncev. Glede na to, da je podlaga za nastanek skupnega premoženja delo, ki ga sestavlja katerakoli pojavna oblika, preko katere se ustvarja neka vrednost, ni nujno, da zakonec prevzemnika prispeva neposredno k nudenju (o)skrbe in pomoči sopogodbenika (preužitkarja), pač pa zadostuje, da je prispeval svoje delo oziroma sredstva v njuno življenjsko skupnost in s tem kril manjkajoči delež v denarju, delu ali obojem za zakonca, ki je slednjega namenil skrbi in pomoči preužitkarja.(6) Da bi nepremičnine spadale v skupno premoženje, zadošča, da pogodbo izpolnjuje eden od zakoncev, drugi pa le posredno s svojim večjim prispevkom dela oziroma sredstev v življenjsko skupnost, ne zahteva pa se, da bi izvrševala pogodbene obveznosti oba zakonca.(7) Kljub istemu izhodišču je sodišče prve stopnje napravilo drugačen, po prepričanju sodišča druge stopnje napačen zaključek. Sodišče druge stopnje se ne strinja z materialnopravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da nepremičnine, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo in ki jih je toženčev oče prenesel s pogodbo na toženca, ne spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, ker naj tožničin prispevek k izvrševanju pogodbenih obveznosti ne bi bil bistven oziroma ne bi presegal napora, ki ga je tožnica vlagala v običajno življenje na zaščiteni kmetiji.

9Ugotovitve, da je tožnica po smrti toženčeve matere približno tri leta kuhala in prala za toženčevega očeta, da je v obdobju treh mesecev pred njegovo smrtjo nekoliko več kot predtem in predvsem čez dan(8) skrbela za toženčevega očeta, dajejo podlago za zaključek, da je izpolnjevala pogodbene obveznosti iz III. člena pogodbe. Ob dejstvu, da jih je tožnica izpolnjevala od trenutka, ko je zanje nastala potreba, in do trenutka smrti toženčevega očeta, bi jih (ob nespremenjenih ostalih okoliščinah) najbrž tudi še naprej, če bi bil toženčev oče dlje časa živ. V tem se kaže element aleatornosti pogodbe o preužitku, ki je še bolj prišel do izraza v primeru toženčeve matere, ki oskrbe in nege glede na ugotovitve sodišča sploh ni potrebovala. Za razliko od sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ocenjuje tožničin prispevek k izpolnjevanju pogodbenih obveznosti kot tak, ki že daje podlago za sklep, da zaščitena kmetija predstavlja skupno premoženje.

10Ob tem, da že ugotovljen tožničin prispevek k izpolnjevanju obveznosti iz preužitka zadošča za sprejeto odločitev, dejstvo, da se sodišče ni izrecno opredelilo do vsebine izpovedbe priče M. A. ni vplivalo kvarno na odločitev. Glede na pritožbene navedbe naj bi ta priča dodatno potrdila, da je tožnica izvajala tudi nego in umivanje toženčevega očeta ter opravljala gospodinjska in druga dela na kmetiji, kar je že ugotovilo sodišče prve stopnje. Neopredelitev do njene izpovedbe pa v nobenem primeru ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, ki bi onemogočala preizkus izpodbijane sodbe, zato o absolutni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni moč govoriti.

11Nadalje ne gre spregledati dejstva, da je pogodba v omenjenem III. členu pogodbe vključevala izpolnjevanje obveznosti, kot so skupna hrana s prevzemnikovo (toženčevo) družino oziroma hrana v času bolezni in starosti, postrežba, ki po naravi bolj pritičejo ženski roki.(9) Iz vsebine pogodbe torej izhaja, da je bila tožnica, čeprav ni bila navedena kot stranka pogodbe, posredno šteta zraven (poleg toženca) k izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, nedvomno vsaj glede „skupne hrane s prevzemnikovo družino“.

12Ker je delo predpostavka za nastanek skupnega premoženja, se je moč strinjati s stališčem sodišča, da dogovorjena služnost stanovanja s pravico prostega dostopa tasta in tašče do vseh prostorov v hiši, čeprav je od pravdnih strank zahtevala, da to trpijo, ni zahtevala aktivnega ravnanja pravdnih strank v smislu dela, zato ne daje podlage za njegov nastanek, a to dejstvo ne vpliva na samo odločitev.

13Poleg tega, da sta si toženčeva starša izgovorila bivanje in skrb, je bil temeljni namen izročilne pogodbe, katere predmet je bila zaščitena kmetija, da jo toženec prevzame, nadaljuje z delom ter ohranja oziroma povečuje njeno vrednost. Takšna pogodba je nedvomno predpostavljala delo enega od zakoncev ali obeh. V danem primeru sta pri gospodarjenju s kmetijo sodelovala oba. Tožnica je z namenom opravljati delo na kmetiji celo več let ostala doma in ni hodila v službo. K ustvarjanju dohodka na kmetiji je prispevala neposredno(10), pa tudi posredno s tem, ko je v večji meri kot toženec sodelovala pri vzgoji otrok. Ker je bil toženec razbremenjen številnih kmečkih opravil, ki jih je opravljala tožnica, se je lahko intenzivneje posvečal drugim, bolj težaškim in v večji meri usmerjenim k neposrednemu pridobivanju sredstev, opravilom na kmetiji. Tudi zato zaščitena kmetija predstavlja skupno premoženje strank, saj sta jo pridobila z delom v času trajanja njune zakonske zveze.(11) Pri odločitvi, ali gre za posebno ali skupno premoženje, je nezanemarljiva tudi skupna odločitev zakoncev, da ostaneta na kmetiji (namesto, da zgradita lastno nepremičnino in si ustvarita dom) in vanjo (vsakodnevno) vlagata delo in sredstva.

14Glede na povedano je tožnica prispevala neposredno k izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, kot tudi (posredno in neposredno) h gospodarjenju s kmetijo in s tem ustvarjanju dohodka na kmetiji, kar daje zadostno podlago za sklep, da je zaščitena kmetija predstavljala skupno premoženje pravdnih strank.

15Tožnica nadalje utemeljeno opozarja na institut zaznambe spora, ki ji omogoča, da bo odločitev v tej zadevi učinkovala tudi zoper sina pravdnih strank, ki je pridobil pravico na pravnoposlovni podlagi po trenutku vložitve predloga za zaznambo spora (drugi in tretji odstavek 80. člena Zakona o zemljiški knjigi; ZZK-1(12)). Ta učinkuje, čim je vpisana v zemljiški knjigi, torej ne glede na to, da je v konkretnem primeru notarka ob sklepanju izročilne pogodbe, sklenjene med tožencem in sinom Urbanom, stranki na vpisano zaznambo opozorila, na kar opozarja pritožba.(13) To v praksi pomeni, da bo tožnica lahko dosegla vknjižbo skupne lastnine oziroma svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo (v višini deleža na skupnem premoženju, to je do 1/2), pa čeprav bi bil njun sin kot zemljiškoknjižni lastnik dobroveren. Tožnici prav zaradi zaznambe spora ni bilo treba zatrjevati in dokazati njegove slabe vere. Glede na to nikakor ne zdrži stališče sodišča, češ da ni pomembno, ali so obravnavane nepremičnine predstavljale skupno premoženje, saj da je v vsakem primeru postal (domnevano dobroveren) lastnik sin pravdnih strank. Kot se je izkazalo v pritožbenem postopku, je bil postavljeni tožbeni zahtevek ustrezen, zato sodišču prve stopnje ni moč očitati, da tožnice v okviru materialno procesnega vodstva ni spodbudilo, da bi ga preoblikovala.

16Zaradi ugoditve (stvarnopravnemu) tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo tudi obravnavane nepremičnine, je odpadla pravna podlaga za prisojo zneska 15.245,33 EUR iz naslova povečanja večvrednosti kmetije s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stvarnopravni in obogatitveni tožbeni zahtevek se med seboj izključujeta, saj tožnica ne more zahtevati povrnitev vrednosti vlaganj v svojo stvar. Odločitev o zavrnitvi navedenega zahtevka je torej pravilna iz drugačnih materialnopravnih razlogov, kar je narekovalo potrditev odločitve sodišča prve stopnje, ki je vsebovana v IV.a točki izreka izpodbijane sodbe.(14) Pritožbene navedbe, ki so se nanašale nanjo, zato od pritožbenega sodišča niso terjale odgovora (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Ob dejstvu, da je zaščitena kmetija skupno premoženje pravdnih strank, in da jo poleg kmetijskih zemljišč sestavljajo med drugim tudi kmetijska mehanizacija, stroji in oprema, pa tudi živina (3. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev; ZDKG(15)), oziroma da gre pri kmetijskih strojih za pritiklino kmetije (17. člen Stvarnopravni zakonik; SPZ(16)), je po podlagi utemeljen tudi zahtevek na ugotovitev, da premičnine in ob upoštevanju načela realne subrogacije kupnina za prodanih 27 glav živine, spadajo v skupno premoženje (točki III.b in III.d izreka izpodbijane sodbe). Dodaten argument za ugoditev zahtevkom glede kmetijskih strojev pa je tudi v tem, da so se, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izrabljeni stroji nadomeščali z novimi stroji, in sicer so se financirali iz sredstev, ki so bila pridobljena iz prodaje stare opreme in upravljanja kmetije, zlasti s prodajo lesa iz gozdov, ki so bili del zaščitene kmetije, ki pa je predstavljala skupno premoženje (upoštevanje načela realne subrogacije oziroma vira financiranja). Zato se glede tega ugodi ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku v delu glede premičnin (kmetijskih strojev)(17) in odškodnine namesto razlastitve.

18Glede na zavzeto stališče, da je zaščitena kmetija predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, je utemeljen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da zaradi načela realne subrogacije v skupno premoženje kot že rečeno sodi tudi odškodnina za 21. 3. 2013 odtujene nepremičnine, ki so sestavljale del zaščitene kmetije. Iz neprerekanih trditev sledi sklep, da njena višina znaša 4.162,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v okviru uradnega preizkusa poseglo v sodbo tako, da je ugodilo zahtevku v ugotovitvenem delu (točka III.e izreka izpodbijane sodbe).

19Ker je sodišče prve stopnje štelo živino za sestavino zaščitene kmetije (3. člen ZDKG) in zavzelo stališče, da zaščitna kmetija predstavlja posebno premoženje toženca, je zaključilo, da je bila tudi živina, s tem pa kupnina za prodano živino, njegovo posebno premoženje. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka že po temelju ni ugotavljalo, ali je toženec za prodano živino dobil plačilo 9.000,00 EUR, višino katerega tožnica navede že v ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka. Za razliko od odškodnine namesto razlastitve si trditve glede višine kupnine za prodanih 27 glav živine pravdnih strank nasprotujejo, kar onemogoča pritožbenemu sodišču, da bi jo ugotovilo kot neprerekano (in s tem priznano) dejstvo. To narekuje razveljavitev odločitve v tem delu (točka III.d izreka izpodbijane sodbe), posledično pa tudi odločitve glede stroškov postopka (V. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnica namreč v bistvenem trdi, da je toženec prejel kupnino od postopoma prodane živine na roko in da denarja od prodane živali ni vezal kot depozit, medtem ko toženec sicer priznava, da je kupnino dobival na roke, vendar poudarja, da jo je polagal na TRR. V zvezi s tem trdi, da tožnica vtožuje isto stvar dvakrat, in sicer v okviru prihrankov in v okviru kupnine od prodane živine.

20Nasprotno v okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ni našlo napak v zvezi z odločitvijo (v zavrnilnem delu) glede prihrankov v višini 15.530,15 EUR (točka III.c in prvi del točke IV.d izreka izpodbijane sodbe), ki jo je tožnica na splošno izpodbijala le v uvodnem delu pritožbe.

21Delež zakoncev na skupnem premoženju se določa na celotnem premoženju in ne pri posameznih premoženjskih enotah.(18) Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin in skladno z neizpodbito domnevo o enakih deležih njun prispevek k ustvarjanju prihodkov kmetije ocenilo kot polovičnega (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Tožnica se v pritožbi izrecno strinja z zakonsko domnevo o enakih deležih. Tudi sicer odločitev ne bi mogla biti drugačna, saj tožnica s tožbo ni zahtevala ugotovitve višjega deleža od 1/2 (vezanost na tožbeni zahtevek; prvi odstavek 2. člena ZPP), toženec pa ni postavil ugovora nadpolovičnega deleža (razpravno načelo; prvi odstavek 7. člena ZPP). Tudi sicer je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve izčrpno in celostno primerjalo prispevek enega in drugega zakonca, tudi delo na zaščiteni kmetiji, ne oziraje se na to, katero premoženje je štelo kot skupno. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je enako kot sodišče prve stopnje, v delu odločitve, v katerem je spremenilo izpodbijano sodbo (točke III.a, III.b in III.e izpodbijane sodbe), izpustilo pristavek k ugotovitvenim zahtevkom oziroma v tem delu potrdilo zavrnitev zahtevka, ki se glasi: „ki so last tožeče stranke A. A. ... do polovice celote“, saj ti merijo na delitev v pravdi (o čemer več v nadaljevanju).

22Sodna praksa ne izključuje možnosti uveljavljanja zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku(19), vendar le, če to opravičujejo posebne okoliščine. Te v konkretnem primeru niso podane(20). Nasprotno, podane so posebne okoliščine, ki še posebej narekujejo delitev skupnega oziroma solastnega premoženja v nepravdnem postopku. Okoliščina, da je toženec med pravdo razpolagal z izročilno pogodbo z dne 12. 3. 2014 z delom skupnega premoženja (nepremičnine s kmetijskimi stroji, orodjem, živino ter ostalimi pritiklinami in premičninami) v korist sina pravdnih strank U. A. in dejstvo, da je tožnica z delom svojega zahtevka iz točke III.a izreka izpodbijane sodbe, ki se glasi: „ki so last tožeče stranke A. A., do polovice celote in se vknjiži lastninska pravica pri teh nepremičninah v korist A. A., do polovice celote,“ s čimer je dejansko zahtevala delitev obravnavanih nepremičnin v pravdi na način, da bi se vknjižila kot solastnica na nepremičninah, z deležem do 1/2, ne dajeta podlage za delitev v tej pravdi. Glede omenjenih nepremičnin bo institut zaznambe spora omogočil razširitev učinkovanja (pravnomočne) odločitve na sina pravdnih strank, ki je vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnin, s čimer se bo vzpostavilo tristransko razmerje med tožnico, tožencem in sinom U. A. Med slednjimi se bo na predlog enega izmed njih v nepravdnem postopku opravila delitev posameznih stvari, ki tvorijo skupno premoženje. Zato se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi prej citiranega dela tožbenega zahtevka, ki po svojem bistvu predstavlja zahtevo po delitvi nepremičnin v pravdi, potrdi. Zaradi zahteve po enkratni delitvi celotnega skupnega premoženja(21) se nadalje potrdi odločitev o zavrnitvi dajatvenih tožbenih zahtevkov za plačilo iz naslova vrednosti solastnega deleža na premičninah, iz naslova kupnine od prodane živine in iz naslova odškodnine za nepremičnine, prodane po pogodbi namesto razlastitve, v vseh primerih s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točke IV.b, e in f izreka izpodbijane sodbe), ki sicer po vsebini pomenijo tožničin predlog delitve posameznih stvari iz skupnega premoženja v pravdi.

23Končno pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Te so ob upoštevanju pomanjkanja trditev o pozivu na plačilo in s tem o začetku teka pred vložitvijo tožbe pravilno dosojene šele od vložitve tožbe 20. 3. 2013 oziroma od naknadnega uveljavljanja zahtevkov v primeru, ko je tožnica spremenila (dopolnila) tožbo (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ(22)). V nobenem primeru pa ni podlage za dosojo zakonskih zamudnih obresti že od pravnomočnosti razvezne sodbe 7. 5. 2011.

24Zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da v skupno premoženje poleg motornih vozil in prihrankov v višini 14.469,85 EUR spadajo še nepremičnine, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo, premičnine (kmetijski stroji) in odškodnina za nepremičnine, prodane po pogodbi namesto razlastitve, do celote, z enakim deležem obeh strank na skupnem premoženju (v točkah III.a, III.b in III.e izreka izpodbijane sodbe), kot to izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da kupnina za prodanih 27 glav živine ne predstavlja skupnega premoženja, pa je ostalo dejansko stanje v zvezi z njeno višino v postopku pred sodiščem prve stopnje neugotovljeno. Do tega se bo moralo opredeliti sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku. Če bi pritožbeno sodišče sámo dopolnilo dokazni postopek v tej smeri, bi s tem okrnilo pravico pravdnih strank do pritožbe, zato je izpodbijano sodbo v točki III.d izreka razveljavilo (355. člen ZPP). V preostalem (izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, ki obsega točko III.c in v celoti točko IV) je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

25Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je sicer izdalo odločbo (sklep in sodbo), vendar se tožnica pritožuje samo zoper sodbo, medtem ko zoper sklep o ustavitvi postopka v delu tožbenega zahtevka ne vlaga pritožbe. Zato je v nadaljevanju obrazložitve ves čas govora o sodbi.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 26/1999 s kasnejšimi spremembami.

op. št. (3): V prilogah označeni kot A38 – 40.

Op. št. (4): Na naroku za glavno obravnavo dne 12. 12. 2014 podana salvatorična klavzula „Tožena stranka prereka današnje navedbe tožnice, kolikor jih izrecno ne priznava“ nasprotuje zahtevi po substanciranem prerekanju.

Op. št. (5): Ur. l. SRS, št. 15/1976 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (6): Primerjaj sodbo VSL II Cp 2242/2012 z dne 12. 9. 2012, več v sklepu VSL I Cp 2435/2010 z dne 12. 10. 2010.

Op. št. (7): Primerjaj sodbo VSRS II Ips 424/2011 z 12. 9. 2013 in sklep VSL II Cp 2435/2010 z 12. 10. 2010. Enako stališče zastopa tudi V. Žnidaršič Skubic, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex Založba, Ljubljana 2002, str. 384-385.

Op. št. (8): Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so večji del skrbi v zvezi z nego so prevzele toženčeve sestre, tako da sta po dve prihajali zjutraj in zvečer, ko je bilo toženčevega očeta umiti, preobleči, ga nahraniti in pripraviti za spanje.

Op. št. (9): Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da toženec ni opravljal gospodinjskih opravil, temveč jih je tožnica.

Op. št. (10): Grabila travo, pomagala pri njenem spravljanju in siliranju koruze, kidala gnoj na trosilec, podajala polena v gmajni, obdelovala zelenjavni vrt, urejala okolico hiše, pomagala pri izvedbi kmetije odprtih vrat, molzla krave in opravljala druga kmečka opravila.

Op. št. (11): Čeprav gre z izjemo III. člena pogodbe za neodplačno pogodbo, pa nima ničesar skupnega z darilno pogodbo, vsaj, kar se tiče vrste premoženja zakoncev ne, saj naklonitev stvari izključno enemu zakoncu praviloma pomeni njegovo posebno premoženje, medtem ko za izročilno pogodbo na načelni ravni tega ne moremo trditi.

Op. št. (12): Ur. l. RS, št. 58/2003 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (13): Primerjaj sodbo II Ips 598/2008 z dne 20. 3. 2012.

Op. št. (14): Če bi šteli ta del tožbenega zahtevka za podrednega (tožnica je na naroku dne 11. 11. 2015 izrecno dejala, da ta del zahtevka postavlja podredno, medtem ko iz čistopisa celotnega izreka, ki ga je nato podala na istem naroku, njuno podrejeno razmerje ne izhaja), bi bilo pritožbeno sodišče dolžno razveljaviti odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka za plačilo večvrednosti nepremičnin, ker bi bil vložen le za primer, če bi sodišče zavrnilo primarni zahtevek (tretji odstavek 182. člena ZPP). Po ugoditvi primarnemu tožbenemu zahtevku o podrednem zahtevku pač ne bi moglo biti odločeno, niti z zavrnitvijo zahtevka ne. V nobenem primeru pa ne bi moglo biti ugodeno tožbenemu zahtevku.

Op. št. (15): Ur. l. RS, št. 70/1995 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (16): Ur. l. RS, št. 87/02 in 91/13.

Op. št. (17): Glede kmetijskih strojev toženec v odgovoru na tožbo navaja, da niso skupno premoženje, saj da jih je delno prevzel z izročilno pogodbo, deloma pa so se kupili na novo iz izkupička od prodanega lesa ali iz kupnin od prodanih parcel.

Op. št. (18): I. Ščernjavič in J. Hudej, Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem, Odvetnik, št. 72/2015, str. 27.

Op. št. (19): Delitev stvari in skupnega premoženja se sicer opravi v nepravdnem postopku.

Op. št. (20): Sodišče prve stopnje je v tem obsegu tožbenemu zahtevku delno ugodilo (ko je delilo del skupnega premoženja, ki ga predstavljata motorni vozili ter prihranki v višini 14.469,85 EUR tako, da je tožencu naložilo plačilo polovičnega solastnega deleža na motornih vozilih v višini 444,00 EUR in na prihrankih v višini 7.234,93 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi - točka II. izreka sodbe), ker pa je odločitev v tem obsegu že postala pravnomočna, vanjo pritožbeno sodišče ni moglo poseči.

Op. št. (21): Tako odločbi VS RS II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009 z dne 14. 7. 2011, II Ips 123/2011 z dne 25. 10. 2012.

Op. št. (22): Ur. l. RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami.