3. člen ZDKG

Verjeten obstoj tistih pritiklin (premičnin), mora dokazati tisti, ki se nanje sklicuje. Da bi bile prav sporne premičnine v času njene smrti v posesti zapustnice, pokojni dedič F. A. in pritožnici kot njegovi pravni naslednici niso izkazali. Sklicevanje pritožnic na njuno splošno večjo seznanjenost z dejanskim obsegom vrednosti zapuščine namreč samo po sebi prav tako ne dokazuje, da so bile ravno sporne premičnine tiste, ki so obstajale in bile v posesti zapustnice ob njeni smrti 38 let nazaj.

Tožena stranka ni ugotavljala, ali nepremičnine v izključni lasti tožnika in nepremičnine v solasti tožnika in njegove pokojne mame predstavljajo kmetijsko - gozdarsko gospodarsko enoto, kot to opredeljuje 2. člen ZDKG, torej enovito kmetijsko gospodarstvo.

Uresničevanje ekonomske funkcije se zagotavlja tako, da je preprečena drobitev srednje velike kmetije, kar pomeni, da se ohrani kmetijsko-gozdarska gospodarska celota, ki zagotavlja smotrno gospodarjenje in konkurenčno sposobnost njenega lastnika na trgu s kmetijskimi proizvodi.

Ker ZG v primerih, kot je obravnavani (ko imata kupca ali več kupcev enak vrstni red), ne določa nadaljnjih kriterijev za izbiro, je tudi po oceni sodišča organ pravilno uporabil (po analogiji) četrti odstavek 23. člena (ta določa, da če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec kmetijsko zemljišče proda vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan s tem zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota v skladu z 22. členom tega zakona), po katerem kupca izbere prodajalec. In ker je prodajalec C.C. izbral kot kupca A.A. in B.B., je organ pravilno temu tudi sledil. Vsebina ponudbe je v domeni prodajalca in v primeru, ko ponudba prodajalca, ki želi prodati kmetijsko zemljišče, kmetijo ali gozd, poleg tega zemljišča obsega še stavbno zemljišče, ni nedopustna. Gre za izraz volje prodajalca in pomeni le, da se je prodajalec odločil, da tudi zemljišče, ki je sicer stavbno, ponudi prednostno predkupnim upravičencem po ZG oziroma ZKZ. To pa ni nezakonito, saj ZKZ in ZG omejujeta prodajalca le pri prodaji kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda. Pogoj ponudbe, da se gozdna (ali kmetijska) zemljišča prodajajo skupaj s

Tožeči stranki zatrjujeta, da posamezne parcele, ki so bile vključene v zaščiteno kmetijo, ne tvorijo gospodarske celote, kar sta ustno uveljavljali v postopku pred upravnim organom prve stopnje in v pritožbi ter za to predložili dokaze, o katerih pa se tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ nista izjasnila. Sodišče zato ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno in obrazloženo ter posledično pomanjkljivo ugotovljen in obrazložen pogoj obstoja zaščitene kmetije kot gospodarske celote in se zato izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

Samostojen objekt zaščite ne morejo biti gola kmetijska ali gozdna zemljišča (določene površine teh zemljišč), ampak širša entiteta - kmetija. Člena 3 ZDKG ni mogoče razumeti zgolj kot pojasnila, kaj vse sodi v zaščiteno kmetijo, ampak tudi kot opredelitev, kaj vse (šele) vzpostavi kmetijo v smislu gospodarske enote, ki jo je treba določiti kot zaščiteno in s tem kot skupnost premoženja, ki je predmet dedovanja po tem zakonu. Kmetijska in gozdna zemljišča se ščitijo, če so in kolikor so del kmetije.

Namen ZDKG torej ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, niti zaščita njihovega gospodarskega potenciala, ampak zaščita kmetije kot celote, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest. Zaščitena kmetija sicer ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, vendar pa zgolj ta še ne pomenijo gospodarske enote. Če nepremičnine dejansko ne predstavljajo kmetijske gospodarske enote, pa namen, kot ga zasleduje ZDKG, ki je, kot rečeno, v zagotavljanju preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, z zaščito „tožničine kmetijsko-gozdarske gospodarske enote“ ne bi bil dosežen, ampak bi se z njo neutemeljeno poseglo v tožničino lastninsko pravico.

Namen ZDKZ ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč niti zaščita njihovega gospodarskega potenciala, ampak zaščita kmetije kot celote, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest.

Namen zakonskega urejanja v ZDKG ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, čemur ustreza že zaščita samih kmetijskih zemljišč, ampak je cilj drugje – v zagotavljanju preživetja potencialnemu prevzemniku obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanju kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanju poseljenosti prostora zunaj mest. Za določitev statusa zaščitene kmetije ne zadošča, da ima lastnik povezana kmetijska zemljišča temveč mora biti zaščitena kmetija opredeljena kot kmetijsko gospodarska enota, katere nujen, a ne zadosten del so kmetijska zemljišča. Zaščitena kmetija tako ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, zgolj ta brez ostalih sredstev pa še ne pomenijo gospodarske enote, saj samo vsa sredstva skupaj omogočajo kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo in z njo povezanih dejavnosti, s tem pa tudi prevzemnikovo ekonomsko preživetje. Med kmetijskimi zemljišči in ostalimi sredstvi torej obstoji vzajemna povezanost in soodvisnost. Ker je tako, tudi (zaščitene) kmetije ne more biti brez enih in drugih. Element zaokroženosti kmetijskih a

Zapuščinsko sodišče je vezano na pravnomočno sodbo pravdnega sodišča, s katero je razsojeno, katero premoženje spada oziroma ne spada v zapuščino, katera razpolaganja zapustnika zaradi prikrajšanja nujnega deleže nimajo pravnih učinkov do nujnih dedičev in katera darila je zato treba vrniti v zapuščino. V zapuščinskem ali drugem pravdnem postopku zato ni dopustna ponovna presoja, ali darila, ki se vračajo v zapuščino, zadoščajo za dopolnitev nujnih deležev, kakor tudi ne, ali so izpolnjeni pogoji, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza pritožnikovemu prispevku k povečanju zapustnikovega premoženja (32. člen ZD). V konkretnem primeru gre za uveljavljanje upravičenja, ki ga pritožnik (lahko) ima na podlagi 32. člena ZD, s tem, da uveljavljanje te pravice bistveno posega v pravice drugih dedičev, ki so bile dedičem že priznane s pravnomočno sodbo v pravdnem postopku, zato ravnanje pritožnika predstavlja zlorabo pravice, zaradi katere ni upravičen do sodnega varstva, čeprav o (ne)obstoju njegove pravice ni bilo pravnomočno odločeno. Vsak nosilec pravice je pravno omejen pri uveljavljanju pravice, če s tem posega v zavarovane pravice drugih, nosilec pravice p

Tožnik v upravnem postopku na prvi stopnji, za razliko od tega, kar navaja v tožbi, ni ugovarjal, da bi šlo za skupno premoženje njega in žene, ampak je, poleg tistega, kar je povzeto v obrazložitvi izpodbijane odločbe, splošno navajal, da je pojem zaščitene kmetije ustavno sporen, da ni logično, da so predmet zaščitene kmetije tudi stavbe za prebivanje, živina in kmetijska oprema, ter nadalje, da pri kmetijskih opravilih sodelujejo tudi ostali ožji sorodniki - sinova z njihovimi družinskimi člani in je v tem primeru otežen prenos lastništva, kar ima lahko za posledice oteževanje sodelovanja pri kmetijski pridelavi. Da naj bi šlo za skupno premoženje njega in žene, je tožnik navedel šele v pritožbi, ne da bi pojasnil, zakaj tega ne bi mogel storiti že v postopku na prvi stopnji. Zato bi, četudi bi to bilo pomembno za odločitev, šlo za nedovoljeno novoto, ki je niti drugostopenjski organ niti sodišče pri svojem odločanju ne moreta upoštevati. Presplošno, da bi lahko vplivale na odločitev, so bile v upravnem postopku podane tudi navedbe glede vlaganj obeh sinov.

Upravno sodišče je določbo 2. člena ZDKG razlagalo tako, da je presojalo, ali so nepremičnine (poleg kriterija obsega in lastništva) tudi prostorsko – ekonomsko povezane in v zvezi s tem podanost gospodarske enote. Zemljišča morajo predstavljati zaokroženo gospodarsko enoto, morajo biti povezana, v primerni oddaljenosti, ki omogoča obdelovanje, da se jih lahko šteje za gospodarsko enoto. Gre za presojo objektivne primernosti zemljišč za kmetijsko – gozdarsko dejavnost. Določba 3. člena ZDKG ne pomeni dodatnega kriterija, ki bi zapolnjeval pojem gospodarske enote. Irelevantno v zvezi z zaščito in ugotovitvijo gospodarske enote je dejstvo, da se lastnik ne ukvarja s kmetijstvom. Pojem zaščitene kmetije je pojem sui generis in ga v celoti zapolnjuje ZDKG. Pojmi iz ZKme-1 imajo drug pravni, čeprav jezikovno podoben pomen. Pojma zaščitene kmetije ni mogoče enačiti s 4. ali 143. členom ZKme-1, zato tudi pri statusu zaščitene kmetije ne obstaja zahteva po ukvarjanju s kmetijsko dejavnostjo (4. člen ZKme-1) ali obveznostjo, da ima KMG – MID določen sedež (oziroma naslov).

Skupno premoženje je lahko tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno na podlagi pogodbe o preužitku, čeprav je pogodbo sklenil le eden od zakoncev. Glede na to, da je podlaga za nastanek skupnega premoženja delo, ki ga sestavlja katerakoli pojavna oblika, preko katere se ustvarja neka vrednost, ni nujno, da zakonec prevzemnika prispeva neposredno k nudenju (o)skrbe in pomoči sopogodbenika (preužitkarja), pač pa zadostuje, da je prispeval svoje delo oziroma sredstva v njuno življenjsko skupnost in s tem kril manjkajoči delež v denarju, delu ali obojem za zakonca, ki je slednjega namenil skrbi in pomoči preužitkarja.

Razlogi, razen lastništva nepremičnin, iz izpodbijane odločbe v smislu, da nepremičnine tožnice sestavljajo zaokroženo gospodarsko celoto – gospodarsko enoto, ne izhajajo, čeprav je razloge v tej smeri tožnica navajala že v ugovoru.

Tožnika na poziv organa z dne 21. 8. 2014, ki ju je obvestil o obsegu primerljivih kmetijskih površin, nesporno nista odgovorila, vendar pa neaktivnost strank, ki sta bila pozvana le glede izjave o podatkih obsega primerljivih kmetijskih površin, ne opravičuje organa, da ne opravi presoje po vseh treh kriterijih, ki jih ZDKG določa in navede razloge za svojo odločitev. Izostala je presoja, ali nepremičnine, za katere je ugotovljeno, da so zaščitena kmetija, predstavljajo eno celoto, kljub zatrjevanju oddaljenosti in zatrjevanju ločenega gospodarjenja, ki izhaja že iz časa pravnih prednikov obeh tožnikov. Določba 3. člena ZDKG ob izpolnjenih pogojih za več gospodarskih enot namreč pomeni tudi izločevalni kriterij.

Prej je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju urejena v ZD, ki je v zdaj že neveljavnem 2. odstavku 117. člena določal domnevo, da so kot nepremičnine mišljene tudi tiste premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, kot so: kmetijske priprave in orodje ter živina. Te domneve OZ ne vsebuje več, zato bi morale biti sporne premičnine v pogodbi o dosmrtnem preživljanju vsaj opredeljene kot premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje izročenih nepremičnin, oziroma kot njihove pritikline, če že niso bile izrecno specificirane. Samo v tem primeru bi si jih zapustnikov pogodbenik po zapustnikovi smrti lahko lastil, sicer pa spadajo v zapuščino.

Kaj obsega zaščitena kmetija, je odvisno od stanja v vsakem konkretnem primeru. Tožnik je ves čas postopka dokazoval, da sporna nepremičnina zaradi spremenjenih okoliščin ne sestavlja več gospodarske celote z njegovo zaščiteno kmetijo ter da zaradi težke dostopnosti s stroji ne rabi več za redno kmetijsko proizvodnjo. Poudaril je, da je navedeno zemljišče oddaljeno od njegovih zemljišč ter da ga obdajajo zemljišča drugih lastnikov, zaradi česar je dostop do njega s stroji nemogoč ter da je njegova obdelava nerentabilna. Odločitev toženke, da navedeno zemljišče sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko dejavnost samo zato, ker je v tožnikovi lasti in gre za vinograd, na katerem ima tožnik vpisan GERK, ne da bi ugotavljala objektivno zmožnost za kmetijsko dejavnost na njej, je zato preuranjena.

Že namenska raba v lokacijski informaciji, da se parcela nahaja v območju površine za stanovanja in spremljajoče dejavnosti – območje za gradnjo eno ali dvostanovanjskih hiš – prostostoječa zazidava, kakor tudi njena lega, bi lahko odprla vprašanje o tem, ali je to parcelo mogoče obravnavati kot del gospodarske celote oziroma koliko je ta parcela sploh pomembna za gospodarsko celoto kmetije in ali bi njena izločitev iz zaščitene kmetije znatno prizadela njeno gospodarsko sposobnost. To pa so tista dejstva, ki so glede na določbe 3. in 22. člena ZDKG relevantna za oceno, ali še obstojajo pogoji za določitev zaščitene kmetije oziroma preveritev izpolnjevanja teh pogojev oziroma ali je parcela sedaj takšna, da bi te določbe omogočale njeno izločitev iz sestava zaščitene kmetije, zlasti (še) ob upoštevanju tretjega odstavka 15. člena ZDKG, ki primeroma opredeljuje nepomembna zemljišča za zaščiteno kmetijo. Teh dejstev, ki so odločilna glede na materialnopravno podlago, prvostopenjski organ ni ugotavljal, kar pomeni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, v posledici pa v obrazložitvi tudi ni navedel vseh razlogov za svojo odločitev.

Pogoji, da se kmetija šteje za zaščiteno, so določeni v 2. členu ZDKG. Drugih pogojev za zaščiteno kmetijo ZDKG ne določa. Navedbo, da sta nepremičnini v dolgoročnem planu javnega dobra ter da sta namenjeni za pokopališče, so tožniki prvič podali šele v pripravljalni vlogi, zato predstavlja nedopustno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati, saj so imeli možnost to dejstvo navesti v postopku pred upravnim organom, pa tega niso storili, niti niso pojasnili, zakaj tega dejstva niso navedli že v postopku izdaje upravnega akta. ZDKG v nobeni določbi izrecno ne zahteva, da bi prevzemnik kmetije moral le-to obdelovati sam s fizičnim delom, ampak je poudarek na gospodarjenju s kmetijo. Vprašanje dejanskega obdelovanja predmetne kmetije s fizičnim delom njenega prevzemnika ni pomembno za odločitev v postopku za določitev zaščitene kmetije.

Namen 3. člena ZDKG je določiti obseg zaščitene kmetije, ne predstavlja pa pogoja za ugotovitev zaščitene kmetije.