VSC sodba Cp 70/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Prva tožnica in drugi tožnik ter druga tožena stranka nosijo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo odškodninska tožbena zahtevka, s katerima vsak od tožnikov od toženih strank nerazdelno zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti in nato zaradi smrti njune hčerke H., skupaj vsak po 33.383,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna prvi toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.106,61 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugi toženi stranki pa njene pravdne stroške v višini 4.490,76 EUR, prav tako v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti sodbi se pritožujeta oba tožnika po pooblaščencih z vsebinsko enakima pritožbama. Pritožnika v pritožbah uvodoma uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialne prava. Glede temelja odškodninske odgovornosti toženih strank pritožnika v pritožbah povzemata, da je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevka tožečih strank iz naslova plačila odškodnine zaradi zdravniške druge tožene stranke ob porodu njune hčerke H. A. in jima naložilo v plačilo tudi pravdne stroške toženih strank v skupni višini 5.597,37 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje je po navedbi pritožnikov zmotna in nima osnove v ugotovljenih dejstvih, ki jih je sodišče ugotovilo površno in nepopolno, pri tem pa kršilo določbe ZPP in na podlagi tako nepopolno izvedenega postopka tudi materialno pravo napačno uporabilo. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog tožnikov za angažiranje izvedencev travmatologa, nevrologa, psihiatra, kliničnega psihologa in izvedencev s področja nevroradiologije, epileptologije, metabolizma in nevrokardiologije. Za takšno odločitev ni navedlo nobenih konkretnih razlogov, ampak je zagrešilo vnaprejšnjo dokazno oceno, kar je groba kršitev ZPP, ko je zavzelo stališče, da navedeni izvedenci s svojimi mnenji ne bodo prispevali k razjasnitvi spornega temelja odškodninske odgovornosti. Takšno stališče je hudo zmotno in brez kakršnekoli osnove. Ali bo tožeča stranka z navedenimi izvedenskimi mnenji lahko dokazala temelj odškodninske odgovornosti, bo razvidno šele, ko bodo ti izvedenci izdelali mnenje, prej pa tega ni mogoče vedeti, niti potrditi niti zanikati. Sodišče je z vnaprejšnjo dokazno oceno zavzelo neosnovano stališče, da s temi izvedenci ne bo mogoče nič dokazati, hkrati pa je tožnikoma preprečilo izvajanje dokazov v njuno korist. Vse navedeno predstavlja grobo kršitev ZPP. Nadalje je sodišče prve stopnje po navedbah pritožb grobo kršilo določila ZPP, posledično pa zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče dr. L. P. (zdravnice, ki je vodila porod). Drži sicer, da sta tožnika predmetni dokazni predlog podala po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je ob tem po navedbi pritožb treba upoštevati, da se je sojenje v predmetnem pravdnem postopku izvajalo že tretjič in da se je v tem zadnjem sojenju ta dokaz pokazal kot nujen in potreben šele po opravljenem zaslišanju izvedenke dr. L. C.-Š. in izvedencev dr. J. B. in dr. T. P. S. (torej po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je tožeča stranka tudi ustrezno obrazložila in argumentirala). Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da predmetnega dokaza ni izvedlo. Moralo bi ga izvesti že na podlagi dejstva, da gre v danem primeru za izredno kompleksno in za tožnika izredno čustveno naporno zadevo. Izvedba predlaganega dokaza predmetnega postopka namreč ne bi zavlekla, bi pa tožnika s tem imela vsaj možnost ugotoviti resnično dejansko stanje (s čimer bi si lahko povrnila vsaj delček duševnega miru in ravnovesja, ki jima je bilo odvzeto zaradi dolgoletne sodne kalvarije in s tem povezanih nepredstavljivih duševnih bolečin, ki sta jih morala in jih še vedno prestajata). Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi po navedbi pritožb ravnalo izredno togo in formalistično, neupoštevaje specifiko dane zadeve. Prav slednje pa odkazuje na to, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni delovalo v skladu z upoštevanjem vseh okoliščin konkretnega primera, ampak izključno po strogih, odločnih, trdih, formalističnih in nepopustljivih merilih, s čimer pa je kršilo osnovne človekove pravice tožečih strank, konkretno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, iz katerega izhaja, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese, s čimer pa se prvenstveno preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka. Procesnih pravil torej po navedbi pritožb ni mogoče razlagati le in zgolj z vidika njihove stroge formalnosti, ampak tudi v luči dolžnega spoštovanja človekovih pravic, kar pa je v danem primeru sodišče prve stopnje v celoti opustilo in ravnalo izključno po liniji najmanjšega odpora, brez spoštovanja ali vsaj zavedanja izjemnega trpljenja tožečih strank in njune edine želje po ugotovitvi resnice, brez spoštovanja njunih temeljnih človekovih pravic in nenazadnje brez potrebnega tehtanja vseh relevantnih okoliščin. S tem pa je ne samo bistveno kršilo določbe postopka in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ampak tudi grobo prekršilo ustavno varovano pravico tožnikov do enakega varstva pravic. Tožnika pritožbeno izpodbijata tudi stroškovno odločitev in navajata, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sprejelo napačen zaključek, da sta tožnika dolžna toženima strankama povrniti njune pravdne stroške. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ubralo pot izključnega upoštevanja formalističnih procesnih pravil. Že upoštevaje dejstvo, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku tožnikov, bi moralo tudi glede stroškov odločiti, da sta jih tožnikoma dolžni povrniti toženi stranki. Ne glede na navedeno pa bi moralo sodišče prve stopnje odločitev o stroških presojati v luči načela pravičnosti kot enega temeljnih načel pravne države. Dejstvo je, da je tudi ob predpostavki, da bi sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevka tožečih strank, za obstoj tega postopka odgovorna izključno druga tožena stranka. Iz izvidov druge tožene stranke za hčer tožnikov namreč vseskozi izhaja diagnoza pomanjkanja kisika ob porodu. Druga tožena stranka je po nadvedbah pritožb več kot očitno sama zakrivila stanje, na osnovi katerega sta bila tožnika utemeljeno prepričana, da je njuna hči utrpela obporodno poškodbo in da je bilo celotno zdravstveno stanje in posledično tudi smrt pripisati le-temu. Druga tožena stranka pri nobeni od diagnoz nikoli ni pripisala, da so le-te pogojne, vprašljive ali še v raziskovanju in ni dvomila v svoje diagnoze kljub temu, da je medicinski strokovnjak. Tožnika sta vložila tožbo ravno in izključno zaradi prepričanja, da je mld. H. ob porodu utrpela hudo pomanjkanje kisika, takšno prepričanje pa gre pripisati izključno izvidom druge tožene stranke. V kolikor se bo pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljena, pa tožnika apelirata na uporabo načela pravičnosti. Tožnika sta namreč zaradi izgube otroka in razvoja dogodkov od rojstva mld. H. do njene smrti nepopisno prizadeta. Očitno napačne diagnoze druge tožene stranke pa so tožnikoma povzročile še dodatne duševne bolečine, saj sta glede na medicinsko dokumentacijo upravičeno mislila, da je prišlo do zastoja poroda in posledično hudega pomanjkanja kisika pri otroku. S tem vedenjem sta živela več kot 17 let, dodatno trpela nepopisne duševne bolečine in v dobri veri iskala pravico na sodišču. Kot izhaja iz sodbe in izvedenega dokaznega postopka, je sodišče sledilo navedbam toženih strank in izvedene dokaze interpretiralo tako, da s porodom mld. H. ni bilo nič narobe in da ni utrpela nikakršnega pomanjkanja kisika. Dr. J. B., izvedenec pediater, je na zaslišanju večkrat izpostavil, da diagnoze niso bile točne, mestoma celo napačne in da so bile to v postopku diagnosticiranja zgolj delovne diagnoze. V kolikor bi bilo tožnikoma pojasnjeno, da je mld. H. bolehala za gensko boleznijo že v začetku oz. do njene smrti, tožnika nikakor ne bi sprožila odškodninskega postopka. Ker je torej druga tožena stranka sama zakrivila pričujoče razmere z izdajanjem izvidov z netočnimi, zmotnimi, nepopolnimi in zavajajočimi izvidi, nikakor ne bi bilo pošteno, da njene pravdne stroške nosita tožnika, ki tega nista zakrivila, saj sta zgolj sledila izvidom medicinskega strokovnjaka in se kot laik nanje 100 % zanesla. Nezaslišano bi bilo, da bi morala tožnika nositi še pravdne stroške tožene stranke, ki je s svojim malomarnim ravnanjem zakrivila to situacijo. Zaradi navedenega pozivata sodišče, da razsodi skladno z načelom pravičnosti, Ustavo RS in moralnimi načeli ter naloži toženima strankama, naj svoje pravdne stroške nosita sami, saj sta jih s svojim krivdnim ravnanjem tudi povzročili. Podredno in v kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo zgoraj navedenim pritožbenim navedbam, pa se tožnika pritožujeta zoper stroškovni del izpodbijane sodbe tudi glede višine priznanih stroškov. Sodišče prve stopnje je namreč drugi toženi stranki določene priglašene stroške neutemeljeno priznalo. Neutemeljeno so priznani stroški v višini 825 točk za sestavo drugega pripravljalnega spisa z dne 17. 5. 2006 (po tar. št. 19/2 Odvetniške tarife - OT). Druga tožena stranka je v tem pripravljalnem spisu zgolj ponovila in prepisala ugotovitve iz izvedenskega mnenja Kliničnega centra in ni šlo za nikakršno obrazloženo vlogo, zato bi ji bilo za to vlogo priznati 50 točk, kot je določeno v 4. točki tar. št. 19 OT. Sodišče prve stopnje je prav tako neutemeljeno priznalo tudi 550 točk za sestavo tretjega pripravljalnega spisa druge tožene stranke dne 8. 1. 2007, saj je tudi v tej vlogi druga tožena stranka zgolj povzela ugotovitve dopolnilnega izvedenskega mnenja Kliničnega centra in ni šlo za obrazloženo vlogo, zato bi tudi za to vlogo lahko bilo priznanih le 50 točk po 4. točki tar. št. 19 OT. Prav tako pa so drugi toženi stranki neutemeljeno priznani stroški 550 točk za sestavo šestega pripravljalnega spisa z dne 22. 3. 2011, enako kot prej, je tudi v tej vlogi druga tožena stranka zgolj ponovila ugotovitve iz izvedenskega mnenja dr. L. C.-Š., in se torej ta vloga ne more šteti kot obrazložena vloga iz 3. točke tar. št. 19 OT, za katero bi ji lahko sodišče utemeljeno priznalo 550 točk. Drugi toženi stranki so bili tudi neutemeljeno priznani stroški v višini 550 točk za zastopanje na naroku dne 8. 10. 2015, saj se na tem naroku ni obravnavala glavna stvar, niti se niso sprejemali dokazi, ampak so se obravnavala le procesna vprašanja. Zato bi bila upravičena le do 275 točk po 3. točki tar. št. 20 OT. Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer v delu o pravdnem uspehu strank in potrebnih ter priznanih stroških napačno uporabilo materialno pravo, ko stroškov izvedenin tožnikov sploh ni upoštevalo. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Glede na določila prvega odstavka 155. člena ZPP bi moralo tožnikoma v povračilo priznati celotne stroške pribave izvedenskih mnenj, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne glede na dosežen uspeh v pravdi, iz razloga, ker so bili stroški za izvedence potrebni pravdni stroški in neodvisni od uspeha. Stroški izvedencev oziroma njihova višina so namreč neodvisni od postavljenega tožbenega zahtevka in torej tudi neodvisni od končnega pravdnega uspeha, pri čemer se pritožbi sklicujeta na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1454/14 z dne 08. 10. 2014. Tožnika predlagata, da višje sodišče njunima pritožbama ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma v celoti ugodi, toženima strankama pa naloži v plačilo celotne stroške pravdnega postopka, podrejeno pa, da sodbo prve stopnje v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnika sta v pritožbah zahtevala tudi povrnitev priglašenih stroškov pritožb z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Na pritožbi tožnikov je odgovorila le druga tožena stranka in se v odgovorih na pritožbi zavzemala za zavrnitev pritožb kot neutemeljenih in priglasila tudi stroške v zvezi z odgovoroma na pritožbi.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5Po določbi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku z izpodbijano sodbo v tej zadevi že tretjič razsodilo in zaradi neutemeljensti zavrnilo tožbena zahtevka tožnikov, ki od toženih strank zahtevata plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti in nato smrti njune mld. hčerke H.. Dejanska podlaga njunih zahtevkov so trditve o nestrokovnem ravnanju pri drugi toženki zaposlenih delavcev - zdravnikov in ostalega medinskega osebja (konkretno babice), ker hospitalizirani tožnici kot porodnici niso posvetili zadostne skrbnosti, napačno vodili dolgotrajen porod, niso se pravočasno odločili za porod s carskim rezom in porod 28. 11. 1998 opravili z vakuumsko ekstrakcijo, zaradi česar je pri novorojenki H. prišlo do hudih možganskih okvar, zaradi katerih je bila hudo motena v razvoju in je bila pri njej podana posebno težka invalidnost. Deklica je tekom pravde ( 4. 5. 2002 ) umrla, pri čemer je bil kot neposredni vzrok smrti ugotovljena obojestranska difuzna pljučnica, po trditvah tožnikov pa je do nje prišlo zaradi dekličinega zdravstvenega stanja zaradi možganskih poškodb. Podlaga odškodninske odgovornosti prve tožene stranke pa je zavarovalno jamstvo na podlagi pogodbeno zavarovane civilne odgovornosti druge tožene stranke pri prvi toženi stranki.

7Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče prve stopnje pregledalo vso listinsko dokumentacijo (povzeto v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), zaslišalo tožnico in pridobilo ter prebralo izvedensko mnenje Kliničnega centra v Ljubljani, SPS Ginekološke klinike z dne 24. 12. 2004, ki sta ga izdelala izvedenca mag. J. B., dr. med., specialist pediater, in asistent dr. T. P. S., dr. med., specialist porodničar in ginekolog, in njegovo dopolnitev, pridobilo in prebralo izvedensko mnenje z dne 6. 12. 2010 prof. dr. sc. L. C. Š., dr. med., specialist pediater in nevropediater, in dopolnitev z dne 12. 9. 2013 in vse tri izvedence tudi neposredno ustno zaslišalo, je zaključilo, da strokovna napaka delavcev druge tožene stranke ni bila storjena oziroma da so zaposleni, ki so pri porodu sodelovali, priprave na porod in sam porod izvedli v skladu s pravili stroke, zato tožnika nista uspela dokazati protipravnega ravnanja delavcev druge tožene stranke, hkrati pa sta toženi stranki v skladu z določbo prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) uspeli dokazati, da so delavci druge tožene stranke pri izvedbi priprave na porod in pri samem porodu ravnali tako kot je treba, torej v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke. Dodalo pa je še, da prav tako tožnikoma ni uspelo dokazati vzročne zveze med ravnanjem delavcev druge tožene stranke in nastalo škodo (poškodbo možgan in posledično posebno težko invalidnostjo ter kasnejšo smrtjo hčerke tožnikov H.). Zato je odškodninska zahtevka tožnikov proti toženima strankama zaradi nepodanega odškodninskega temelja zavrnilo.

8Sodišče prve stopnje je za razsojo navedlo in uporabilo pravilna materialno pravna izhodišča.(1) Pri odločitvi o odškodninski odgovornosti druge tožene stranke se je materialnopravno pravilno sklicevalo na določbo prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(2), po kateri za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom odgovarja organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Zdravnik ali zdravstveno osebje na posameznem medicinskem področju pa ne ravna tako, kot je treba, kadar njihovo ravnanje odstopa od medicinske doktrine in profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, pri čemer je treba upoštevati strožje merilo profesionalne skrbnosti, ki ga določa drugi odstavek 18. člena ZOR. Glede odškodninskih zahtevkov do prve tožene stranke pa se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo še na med toženima strankama sklenjeno zavarovalno pogodbo in določbi 940. in 941. člena ZOR.

9Glede na pravilna materialnopravna izhodišča je sodišče prve stopnje zaključek, da so zdravstveni delavci druge tožene stranke ravnali pri porodu strokovno pravilno in profesionalno skrbno, utemeljeno oprlo na mnenja v pravdi določenih izvedencev, ki jih je tudi neposredno zaslišalo in v sodbi tudi natančno pojasnilo, v čem in čemu je zaključkom izvedencev sledilo.(3)

10Pritožbi pritožbenih očitkov o zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje, da odločitev nima osnove v ugotovljenih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo površno in nepopolno, ne konkretizirata, da bi jih pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Tudi očitki, da je sodišče v predmetni zadevi ravnalo izredno togo in formalistično in ni delovalo v skladu z upoštevanjem vseh okoliščin konkretnega primera, ampak po strogih, odločnih, trdih, formalističnih in nepopustljivih merilih, s čimer je kršilo osnovne človekove pravice in tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, so nekonkretizirani. Pritožbi namreč ne povesta, v čem in katere dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so napačne in zakaj, ne pojasnita, katere okoliščine konkretnega primera niso bile upoštevane. Sodba sodišča prve stopnje je temeljito obrazložena, ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso v medsebojnem nasprotju, niti niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, tako da sodba omogoča pritožbeni preizkus tako strankam kot tudi pritožbenemu sodišču. Zato takšnim posplošenim pritožbenim očitkom pritožbeno sodišče ne more slediti, tožnika pa tudi ne izpodbiti dejanskih, dokazno podprtih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je v obrazložitvi navedlo in na katere je oprlo materialnopravni zaključek o neutemeljenosti odškodninskih zahtevkov tožnikov do toženih strank.

Glede odločitve o glavni stvari so v pritožbah določni tako le očitki o kršitvah določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se nanašajo na zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov tožnikov. Vendar tudi ti niso utemeljeni oziroma so na pritožbeni stopnji neupoštevni, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11Ni pritrditi pritožbama, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnikov z angažiranjem izvedencev travmatologa, nevrologa, psihiatra, kliničnega psihologa in izvedencev s področja nevroradiologije, epileptologije, metabolizma in nevrokardiologije, ker za takšno odločitev ni navedlo nobenih konkretnih razlogov, ampak je zagrešilo vnaprejšnjo dokazno oceno, ko je po navedbah pritožnikov zavzelo stališče, da navedeni izvedenci s svojimi mnenji ne bodo prispevali k razjasnitvi spornega temelja odškodninske odgovornosti, z vnaprejšnjo dokazno oceno pa je zavzelo neosnovano stališče, da s temi izvedenci ne bo mogoče nič dokazati, hkrati pa je tožeči stranki preprečilo izvajanje dokazov v njeno korist, kar vse predstavlja grobo kršitev ZPP.

12Pritožbi tega očitka ne opredelita z navedbo določb ZPP, ki naj bi jih sodišče prve stopnje prekršilo in tudi ne opredelita, katero postopkovno kršitev po ZPP s tem uveljavljata. Glede na vsebino pritožbenih navedb pa je šteti, da pritožbi s temi navedbami očitata sodišču prve stopnje bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP(4), kot kršitev pravice do izjave v dokaznem postopku.

13Kršitev pravice do sodelovanja in izjave v dokaznem postopku zajema različne položaje, pri čemer je ob uveljavljeni postopkovni kršitvi tožnikov v pritožbah treba pojasniti, da sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti prav vseh dokazov, ki jih pravdni stranki predlagata, dolžno pa je dokazne predloge strank pretehtati in zavrnitev dokazov oziroma dokaznih predlogov ustrezno in s pravilnimi in razumnimi razlogi obrazložiti. Temu pa je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo v točki 8 izpodbijane sodbe zadostilo.

14Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pojasnilo, da dokazov z izvedenci s področja travmatologije, psihologije, klinične psihologije in nevrologije ni izvedlo zato, ker so bili ti predlagani za ugotavljanje višine tožbenih zahtevkov, tožbena zahtevka pa sta bila zavrnjena že zaradi nepodanega odškodninskega temelja. Pritožbi ne prerekata zaključka sodišča prve stopnje, da so bili ti dokazni predlogi predlagani v zvezi z ugotavljanjem višine odškodninskih zahtevkov tožnikov (kar tudi sicer potrjuje spisovno gradivo). Z zavrnitvijo dokaznih predlogov s temi izvedenci sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo vnaprejšnje dokazne ocene, kot zmotno trdita pritožbi, kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa s tem tudi ni bila storjena.

15Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pojasnilo tudi zavrnitev dokaznega predloga tožnikov po določitvi ostalih navedenih izvedencev, to je s področja nevroradiologije, epileptologije, metabolizma in nevrokardiologije. Pri tem ni zagrešilo vnaprejšnje dokazne ocene, kar neutemeljeno očitata pritožbi, ko je pojasnilo, da so bili ti izvedenci predlagani zaradi ugotovitve vzroka nastalih možganskih poškodb oziroma okvar pri mld. H., vendar so bili nepotrebni glede na to, da je bilo na podlagi ostalih izvedenih dokazov s potrebno zanesljivostjo ugotovljeno, da so zaposleni pri drugi toženi stranki pri opravljanju svojega dela ravnali pravilno in posledično tudi med ravnanji zaposlenih in poškodbo možgan pri mld. H. ne obstaja vzročna zveza. Sodišče prve stopnje s takšno obrazložitvijo ni prejudiciralo dokazne ocene. Vzroka posebno težke invalidnosti in smrti mld. H. namreč ob tem, ko so se kot neutemeljeni pokazali očitki o protipravnih oziroma strokovno neustreznih ravnanjih delavcev druge tožene stranke, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in utemeljilo z mnenji izvedencev ginekologije in porodništva ter pediatrije v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, čemur pritožnika v pritožbah z ničemer konkretizirano ne oporekata, za obstoj odškodninske odgovornosti toženih strank ni bilo potrebno več ugotavljati. Zato tudi z zavrnitvijo dokazov z izvedenci zgoraj navedenih strok ni bila storjena bistvena kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

16Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložilo, da dokaza z zaslišanjem priče dr. L. P. ni izvedlo, ker ga je tožeča stranka predlagala prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer pa tožnika nista navedla nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da tega dokaza brez svoje krivde nista mogla predlagati pravočasno, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbi ne konkretizirata, katero zakonsko določbo ZPP je sodišče s tem prekršilo, glede na vsebinske razloge v pritožbah pa pritožnika smiselno očitata kršitev določb 286. člena ZPP, ko navajata, da je tožeča stranka predmetni dokazni predlog sicer podala po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa se je ta dokaz pokazal kot nujen in potreben šele po opravljenem zaslišanju izvedencev, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je tožeča stranka tudi ustrezno obrazložila in argumentirala, izvedba tega dokaza pa tudi ne bi zavlekla reševanja spora.

17Kršitve določb 286. člena ZPP so relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP). Relativne bistvene kršitve pa je v pritožbi dopustno uveljavljati le ob izkazanem pogoju nekrivde iz prvega odstavka 286.b člena ZPP. Po določbi 286.b člena ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere pa se sklicuje pozneje, vključno o pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, pri čemer pa se ta določba ne uporablja le glede tistih postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Enako velja tudi za uveljavljanje kršitve po 8. točki drugega odstavka 339.člena ZPP, saj nanjo pritožbeno sodišče ne pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 286.b člena ZPP), v kolikor ob zavrnitvi tega dokaza pritožnika merita nanjo.

18Iz spisovnega gradiva izhaja, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog z obrazložitvijo, da je prepozen, zavrnilo na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 8. 10. 2015, na katerem sta bili prisotni tudi prva tožnica in pooblaščenka drugega tožnika, ki je bila hkrati tudi substitutka pooblaščenca prve tožnice. Kršitev pravdnega postopka zaradi zavrnitve tega dokaza na naroku ni bila uveljavljena, pritožnika pa v pritožbah ne pojasnita, čemu postopkovno kršitev uveljavljata šele v pritožbi in zakaj je torej nista uveljavljala na zadnjem naroku pred sodiščem prve stopnje, kjer bi to lahko storila. Pritožnika v pritožbah torej nista izkazala potrebnega pogoja nekrivde po prvem odstavku 286.b člena ZPP. Zato ta postopkovna kršitev na pritožbeni stopnji ni upoštevna.

19Tako se tudi očitki sodišču prve stopnje, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki jih pritožbi konkretizirano utemeljujeta le s postopkovnimi kršitvami v zvezi z zavrnitvijo že navedenih dokazov, dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje v sodbi pa z vsebinskimi razlogi ne oporekata, pokažejo kot neutemeljeni.

20Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe pritožnikov, s katerimi izpodbijata stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev glede za pravdo potrebnih stroškov pravilno oprlo na 155. člen ZPP, pri čemer je odmero odvetniških stroškov glede na to, da se je pravda začela pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), pravilno oprlo na določbe Odvetniške tarife (Ur. list RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 49/00, 57/00 - popr., 67/03 in 70/03 - popr. - v nadaljevanju OT), ki je veljala pred uveljavitvijo ZOdvT (prvi odstavek 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife, Uradni list RS št. 2/2015).

21Sodišče prve stopnje je drugi toženi stranki pravilno priznalo stroške za pripravljalne vloge z dne 17. 5. 2006, z dne 8. 1. 2007 in z dne 22. 3. 2011, ki jih izpostavljata pritožnika. Te odvetniške stroške je pravilno priznalo po tar. št. 19/2 oziroma 3 OT, kot je obrazložilo v 25. točki obrazložitve. Druga tožena stranka se je namreč v vseh treh izpostavljenih pripravljalnih vlogah izjavila oziroma opredelila do izvedenskih mnenj, kar je njena pravica, saj stranka lahko sodeluje v dokaznem postopku in se ima pravico izjaviti o izvedenih dokazih. Zato gre za obrazložene pripravljalne vloge in ni pritrditi pritožbama, da bi morale biti vloge vrednotene po 4. točki tar. št. 19 OT. Pritožbi tudi nimata prav, da je sodišče prve stopnje drugi toženi stranki neutemeljeno priznalo 550 odvetniških točk nagrade za zastopanje na naroku dne 8. 10. 2015, ker se na naroku po navedbi pritožb naj ne bi obravnavala glavna stvar in se niso sprejemali dokazi, ampak so se obravnavala le procesna vprašanja. Temu ni pritrditi. To je bil zadnji narok pred sodiščem prve stopnje, sodišče je odločilo o po tožečih strankah še predlaganih dokazih in sprejelo ustrezen dokazni sklep ter naznanilo tudi, da je zadeva dovolj razjasnjena za razsojo, to pa pomeni, da ne gre le za obravnavanje procesnih vprašanj. Zato so bili tudi ti odvetniški stroški drugi toženi stranki pravilno priznani.

22Sodišče prve stopnje je odločitev o povrnitvi potrebnih pravdnih stroškov toženih strank pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, ki jasno določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki (in njenemu intervenientu) povrniti stroške. Da je temeljni kriterij za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov uspeh pravdnih strank v pravdi, sta enotni teorija in sodna praksa. Dejstvo je, da tožeči stranki z zahtevkoma v pravdi proti toženima strankama nista bili uspešni, saj sta bila tožbena zahtevka tožnikov v celoti zavrnjena že po temelju. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da potrebnih pravdnih stroškov, ki sta jih toženi stranki priglasili, sodišče pa jih je v skladu z določbo 155. člena ZPP tudi priznalo v obsegu, kot je obrazložilo v točkah 23 do 26 obrazložitve, ne bi naložilo v povrnitev tožečima strankama in je tudi stroškovna odločitev tako pravilna. Pritožbeno sodišče sicer razume, da je bil predmetni pravdni postopek glede na vsebino spora za oba tožnika čustveno zelo naporen in obremenjujoč, vendar to ne daje podlage sodišču, da o pravdnih stroških odloči drugače, kot določajo zakonska pravila. Vložitev tožbe je v popolni dispoziciji tožeče stranke, zato pritožnika tudi ne moreta izpodbiti stroškovne odločitve z obširnim pritožbenim pojasnjevanjem, da sta tožbo vložila, ker sta bila na podlagi izvidov druge tožene stranke, z diagnozami, ki so bile po navedbah pritožnikov netočne, očitno napačne, kazale pa so na neoptimalen porod in posledično hudo pomanjkanje kisika pri otroku, ki sta jim kot medicinska laika sledila, prepričana v utemeljenost odškodninskih tožbenih zahtevkov, kot tudi ne z navedbami, da je druga tožena stranka z izdajanjem izvidov z netočnimi, zmotnimi in zavajajočimi izvidi, ki sta jima tožnika sledila, sama zakrivila takšno stanje. V kolikor pa pritožnika s takšnimi pritožbenimi očitki merita na uporabo 156. člena ZPP, po katerem mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo, pa ta določba v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pojem krivde iz prvega odstavka te določbe zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka(5), takšnih ravnanj toženih strank pa pritožnika ne navajata. Ne gre tudi prezreti, da sta se toženi stranki od vsega začetka odškodninskima zahtevkoma tožnikov že po temelju upirali, izvedenci pa so se v dokaznem postopku, kot ugotavljata tudi sami pritožbi, izrekali tudi glede postavljenih diagnoz. Kriterij krivde iz navedene določbe je tudi sicer le korektiv temeljnega pravila o povrnitvi pravdnih stroškov, ki je kriterij uspeha v pravdi. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ne more nositi stroškovnega rizika neuspeha tožeče stranke s tožbenim zahtevkom, saj bi bilo to v nasprotju s temeljnim pravilom glede povrnitve stroškov, ki je uspeh v pravdi in ga uzakonja 154. člen ZPP.

23Pritožnika tudi nimata prav, da bi sodišče moralo naložiti v povračilo tudi plačilo stroškov za izvedenine (pri čemer pritožnika teh stroškov pritožbeno ne precizirata), ker so le-ti bili potrebni in so neodvisni od uspeha v pravdi, njihova višina pa neodvisna od zahtevka. Takšnemu stališču tožnikov ni pritrditi. Potrebnost stroškov za pravdo ni kriterij za odločitev o povrnitvi stroškov ene pravdne stranke drugi, ampak le nujen pogoj, da jih sodišče sploh upošteva (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ob neuspehu z zahtevkom v celoti, pa potrebnost teh stroškov ne more biti podlaga, da jih mora stranki, ki v pravdi ni uspela niti z delom zahtevka, povrniti stranka, ki je bila v pravdi uspešna, saj bi bila takšna odločitev v nasprotju s temeljnim kriterijem, ki velja za povrnitev stroškov, ki je uspeh v pravdi. Zgolj s sklicevanjem na eno sodno odločbo drugega višjega sodišča, pritožnika pritožbenega sodišča v navedenih stališčih ne prepričata. Tudi sicer pa gre v zadevi, ki jo navajata pritožbi(6), za drugačno situacijo, saj je tožeča stranka tam z odškodninskim zahtevkom delno uspela. Dodati je še, da so praviloma vsi stroški, ki nastajajo v dokaznem postopku z izvajanjem dokazov (t.j. npr. stroški prič, izvedencev, stroški z opravo ogleda), neodvisni od višine tožbenega zahtevka, pa tudi neodvisni od pravdnega uspeha strank. Samo dejstvo, da so ti stroški bili potrebni, so pa neodvisni od uspeha v pravdi in od višine zahtevka, tako še ne nudi podlage za zaključek, da jih mora povrniti tožeči stranki nasprotna stranka, še zlasti ob dejstvu, ko tožeča stranka s tožbenim zahtevkom proti toženi stranki niti delno ni bila uspešna. Tako tudi s temi pritožbenimi navedbami pritožbi ne moreta izpodbiti stroškovne odločitve v točkah II in III izreka izpodbijane sodbe.

24Ob obrazloženem se obe pritožbi pokažeta za neutemeljeni. Pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbi obeh tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25Ker pritožnika s pritožbama nista bila uspešna, bosta morala svoje pritožbene stroške na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP kriti sama. Z odgovoroma na pritožbi druga tožena stranka vsebinsko ni doprinesla k odločitvi o pritožbah tožnikov na pritožbeni stopnji, zato bo te stroške morala nositi sama.

-----

Op. št. (1): Primerjaj obrazložitev izpodbijane sodbe v točkah 14 do 17.

Op. št. (2): ZOR je v konkretnem primeru uporabiti na podlagi določbe 1060. člena OZ.

Op. št. (3): Primerjaj točko 19 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP določa, da je bistvena kršitev pravdnega postopka vselej podana takrat, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Op. št. (5): Primerjaj: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba/2006, str. 40 in 41.

Op. št. (6): VSL I Cp 1454/2014.