940. člen ZOR

V okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče upoštevalo zlasti dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu kar 4 leta in pol, da je trpel glavobole in jih bo tudi še v bodoče, da je v času zdravljenja jemal številna zdravila, nekatere pa mora zaradi obvladovanja anksiozne in depresivne motnje jemati še sedaj. Zato je dosojeno odškodnine iz tega naslova zvišalo na 5.000,00 EUR.

Če sodišče ni v „spoznavni krivdi“ in lahko z izvedenimi dokazi zanesljivo ugotovi pravno pomembno dejstvo, niso izpolnjeni pogoji za sklepanje o njih na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP).

Iz določb Zakona o obligacijskih razmerjih o zavarovanju izhaja obveznost zavarovalnice, da v primeru zavarovanja odgovornosti plača oškodovancu odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer. Zavarovalnica je s sklenitvijo izvensodne poravnave in plačilom odškodnine ravnala v imenu prvega toženca, zato je potrebno šteti, da je odškodnino plačal prvi toženec sam.

Podlaga za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavljajo duševne bolečine, ki so posledica omejitev v oškodovančevih življenjskih aktivnostih. Ugotovljene škodne posledice, ki jih je utrpela tožnica, pa se ne kažejo v zmanjšanju tožničinih življenjskih aktivnosti, ampak v tožničini prizadetosti zaradi brazgotine, ki ji je ostala na obrazu in ki ji povzroča duševno trpljenje v socialnih stikih. Zato pa podlaga za priznanje denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni podana.

Kadar delodajalec plačuje kolektivno nezgodno zavarovanje, je treba presoditi, ali gre za zavarovanje odgovornosti, saj se v takem primeru izplačana zavarovalnina všteje v odškodnino, ki jo je delodajalec dolžan plačati tožniku za škodo, ki jo je povzročil njegov delavec.

Bistveno vprašanje za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost toženk, je, ali je bila nastopna ploskev stopnic zaradi dotrajanosti oz. neustreznega vzdrževanja spolzka, kar je zatrjevala tožnica. Da je bila tedaj stopnica spolzka, pa mora dokazati tožnica.

Pri pogodbenem zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec terja neposredno od zavarovalnice le tisto, kar bi bila zavarovalnica dolžna izplačati zavarovancu, če bi oškodovanec od njega terjal plačilo odškodnine.

Če gre za v avtomobilskem prometu pričakovano škodo, sodišče prisodi odškodnino ne glede na zavarovalno vsoto v obveznem zavarovanju, ki je veljala ob škodnem dogodku. Na obveznost zavarovalnice ne vpliva dejstvo, da oškodovanci niso tožili povzročitelja nesreče niti da sopotnici nista tožili zavarovalnice, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan nekrivi voznik.

O zaslužku, ki bi ga tožeča stranka lahko dosegla ob normalnem teku stvari, je mogoče sklepati na podlagi podatkov o doseganju njenega zaslužka v preteklosti, torej v obdobju pred škodnim dogodkom ali pa na podlagi sprejetih in neuvrščenih naročil.

Pravilno je sklepanje sodišč prve in druge stopnje o krivdnem ravnanju tožničinega delodajalca, ki spričo opustitev z Zakonom o varstvu pri delu naloženih mu obveznosti ni zagotovil svojim delavcem varnih delovnih pogojev - zlasti tudi ne ureditve varnih delovnih prostorov. V našem pravnem sistemu je subjektivna odgovornost pravilo, objektivna pa izjema. Ker se toženi stranki ni uspelo razbremeniti odgovornosti tožničinega delodajalca, ki se domneva kot pravilo, je odpadla potreba po presoji morebitnega obstoja odškodninske odgovornosti tudi po pravilih o t.i. objektivni odgovornosti.

Zavarovalnica, ki (iz naslova kasko zavarovanja) izplača zavarovancu odškodnino za škodo, nastalo v prometni nesreči, ima pravico zahtevati od zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče sklenjeno obvezno zavarovanje, zamudne obresti skladno z določilom 919. čl. ZOR.

Zavarovalnica je s sklenitvijo izvensodne poravnave in plačilom odškodnine tožniku, ravnala v imenu tožene stranke. Ker je odškodnino plačala za toženo stranko, je treba šteti, da jo je plačala stranka sama. Sklepu o ustavitvi postopka se tudi ni uprla, zato je potrebno upoštevati sklenjeni dogovor, s katerim je bilo vprašanje stroškov postopka že rešeno.

Pri ugotovljenem nezgodnem zavarovanju je predmet zavarovanja nezgoda, kakor jo opredeljujejo splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-93. Za nezgodo se po teh pogojih ne štejejo medvretenčna kila, vse vrste lumbalgij, diskopatij in podobnega. Ker torej ne gre za nezgodo, ni obveznosti tožene zavarovalnice.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta na podlagi 73. člena ZTPDR presojali dogodek po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, ki so uzakonjena v tedaj veljavnem ZOR. Tu je v 154. členu določeno, da mora škodo povrniti tisti, ki jo povzroči, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tega intervenient na strani tožene stranke ni dokazal, saj sta sodišči ugotovili prav nasprotno: da delavcev ni ustrezno zaposlil, da jih ni poučil o varnem delu in opravljal ustreznega nadzora, zato so se kratkočasili na nedovoljen način. Delavca J. P. in I. S. sta se res vedla v nasprotju z vsemi etičnimi načeli in življenjskimi izkušnjami o nevarnostih, ki morajo biti znane že otrokom, kaj šele odraslim osebam, zato je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo njuno ravnanje neodgovorno in hudo lahkomiselno. Kaj takega pa ni mogoče očitati tožniku, ki se je nahajal na delovnem mestu v delovnem procesu pri stranskem intervenientu, ki mu ni zagotovil osnovnih pogojev za varno delo. To bi moral stranki intervenient zagotoviti, saj je organiziral delovni proces in je imel ali je moral imeti za

Po 1. odstavku 941. člena ZOR lahko ZPIZ zahteva plačilo za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom tudi neposredno od zavarovalnice. Ta pravica neposredne tožbe pa ne temelji na zavarovalnem razmerju iz obveznega zavarovanja oz. prostovoljnega zavarovanja za dodaten obseg pravic po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zato je za sojenje o takšnem sporu pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Stroj za proizvodnjo netkanega tekstila, na katerem se je ponesrečila tožnica, je bil starejše izdelave in nesodobno zasnovan. Tehnologija dela je bila dokaj nevarna, popolna zaščita delavca pa ni bila mogoča. Zato je bil stroj nevaren in odškodninska odgovornost lastnika objektivna.

Ob izgubi zavarovalnih pravic ima zavarovalnica pravico regresirati od zavarovanca odškodnino, ki jo je izplačala oškodovanki. Pri tem ima pravico od zavarovanca izterjati odškodnino, plačano oškodovancu, in to z obrestmi in stroški.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Neodgovornost za prometni prekršek še ne pomeni, da voznica ni (so)odgovorna za nastanek škode po pravilih civilnega prava. Na odločbo sodnika za prekrške (niti obsodilno niti oprostilno) pravdno sodišče ni vezano, saj je vezano samo na obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Trditev, ki jo postavi izvedenec v svojem mnenju (enako velja tudi za navedbe prič) še ni trditev stranke, zato se mora stranka, ki svoj zahtevek ali obrambo temelji na takšnih navedbah drugih udeležencev v postopku, na te navedbe izrecno in konkretizirano sklicevati, da jih je mogoče šteti kot trditve strank.

Voznik, ki se je srni umikal levo, čeprav se je zavedal, da ga prehiteva drugo vozilo, je odgovoren za nastalo škodo na vozilu, ki ga je prehitevalo.