941. člen ZOR

Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku ne more dobiti več kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Pri izpolnitvi posamezne obveznosti se po samem zakonu izpolnijo naprej stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob (delnem) plačilu dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico, ker glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Sodišče se mora v primeru, ko kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši, v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila

Ravnanje profesionalnih udeležencev v železniškem prometu je podvrženo strogemu standardu skrbnosti strokovnjaka. To pa pomeni, da mora sistem delovati tako, da zaposleni vanj lahko in morajo zaupati. Ko se izpodbija ugotovitev obsega škode, določene po prostem preudarku, gre načeloma za (v reviziji nedovoljeno) izpodbijanje dejanskega stanja. Vendar pa v tem primeru tožnik pritožbenemu sodišču utemeljeno očita procesno kršitev, saj je edini razlog pritožbenega sodišča v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožnikovem stanju po poškodbi. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka je oškodovanec. Ob napačni (materialnopravni) porazdelitvi dokaznega bremena, na katero sta toženki pravočasno opozorili na naroku, je sodišče uporabilo dokazno gradivo, ki ni bilo pridobljeno v kontradiktornem postopku. Te kršitve ni odpravilo niti pritožbeno sodišče, pač pa je zvišalo odškodnino na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pa so obremenjene s procesno kršitvijo.

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da lahko pri prostovoljnem zavarovanju, če ni drugačnega dogovora, oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec, le do nominalnega zneska njene obveznosti. Po določbi prvega odstavka 414. člena ZOR lahko vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Po drugem odstavku istega člena lahko izmed več solidarnih dolžnikov vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. 941. člen ZOR prav za primer zavarovanja pred odgovornostjo predvideva, da lahko oškodovanec povrnitev škode zahteva (tudi) neposredno od (solidarno odgovorne) zavarovalnice. Tožniku je kot tretji osebi škoda nastala zaradi (funkcionalne) rabe motornega vozila in je podana toženkina odgovornost iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tožnika je namreč poškodoval premik vozila, ki ga je z zagonom motorja povzročil njegov uporabnik (tožnikov sodelavec), medtem ko okoliščine, da se je to pripetilo ob popravilu vozila in v garaži toženke, uporabe 51. člena

Pri ravnanju odvetnika ni šlo zgolj za zmotno pravno naziranje. Odvetnik bi moral vedeti, da mora terjatev in ločitveno pravico prijaviti v stečajnem postopku, opustitev prijave pa je groba napaka pri opravljanju odvetniške dejavnosti. Zaradi te napake tožeča stranka ni bila poplačana kot ločitvena upnica iz posebne stečajne mase, temveč le sorazmerno iz splošne razdelitvene mase. Posamezen upnik lahko po začetku stečajnega postopka doseže poplačilo svoje terjatve samo v stečajnem postopku na podlagi sklepa o glavni razdelitvi oziroma drugega sklepa stečajnega senata. Splošno pravilo o prepovedi izvršb pa ne velja za izvršilne naslove, ki se nanašajo na zahtevke, katerih predmet niso terjatve, ki se poplačajo iz splošne stečajne mase, to pa so terjatve, zavarovane z ločitveno pravico. Napačno je stališče, da je zaradi tega, ker je bil izvršilni postopek že skoraj zaključen in je bil izdan že sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, zaradi česar v skladu s 173. členom ZIZ ugasne zastavna pravica, tudi ločitvena pravica prenehala.

Po prvem odstavku 898. člena mora biti dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer) bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Glede na to, da tožnica ni dokazala, da bi šlo za nenaden dogodek, zavarovalni primer ni nastopil in zato zavarovalnica zavarovanki ni dolžna izplačati odškodnine. Tožnica bi morala najprej dokazati, da je prišlo do nenadnega izliva vode iz cevi, potem pa bi bila tožena stranka prosta odgovornosti, če bi dokazala, da se je voda izlila brez njene krivde. Ni pa tožena stranka dolžna dokazovati razloga, zakaj je tožnici nastala škoda, torej dopustnega ravnanja kot vzroka za nastanek škode.

Zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je prvi toženec s tem, ko je zavil na nasprotni pas, izključno kriv za nastanek prometne nesreče, je materialnopravno pravilen. V okviru zavarovalne vsote je odškodninska obveznost zavarovalnice in zavarovanca solidarna.

Nevarna dejavnost je takšna človekova aktivnost, iz katere izvira povečana nevarnost. Biti mora takšna, da pomeni v okoliščinah, ki jih kdo ustvarja, posebno nevarnost, zlasti zato, ker jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako pravočasno odvrniti grozečo škodo.

Ker stranki zavarovalne pogodbe ne vesta, kolikšen bo znesek prizadejane škode, lahko v pogodbi določita tudi najvišje zavarovalne vsote (limite), za katere zavarovalnica jamči. V zavarovalniški praksi se poleg najvišjih zavarovalnih vsot (limitov) določajo tudi različne franšize, za katere glede na načelo avtonomije strank pri urejanju pogodbenih razmerij (10. člen ZOR) ne veljajo posebne omejitve. Oškodovanec lahko glede na določilo 941. člena ZOR pri zavarovanju pred odgovornostjo vedno naperi tožbeni zahtevek direktno zoper zavarovalnico, vendar pa bo (po višini in tudi drugače) njegov tožbeni zahtevek utemeljen le v okviru, ki upošteva obseg zavarovalničine obveznosti oziroma vsebino pogodbe (dogovorjene limite, odbitne, proporcionalne in integralne franšize). Vsebina dogovorjene zavarovalne franšize je v tem, da zavarovalnica izplača odškodnino le, če ugotovljena invalidnost delavca, kot posledica poškodbe, presega 5%. Zavarovanje pred odgovornostjo varuje interes zavarovanca in ne oškodovanca, čeprav je v njegovo korist. Ni dvoma, da je odločitev o zavarovanju in o njegovi vsebini, v popolni diskreciji pogodbenic zavarovalne pogodbe. Integralna franšiza z zapi

Tožnik ravnanja posameznikov ni mogel nadzorovati, sam dogodek pa je predstavljal povečano nevarnost, kar je podlaga za obstoj objektivne odgovornosti zavarovanke tožene stranke. Vsako delo policista ni delo s povečano nevarnostjo. Delo s povečano nevarnostjo postane šele glede na okoliščine konkretnega primera, kolikor le-to vsebuje elemente povečane nevarnosti.

Izvajalec je odgovoren za odpravo napak, zavarovalnica, pri kateri ima zavarovano odgovornost, pa le v skladu z zavarovalno pogodbo.

Res je, da bi lahko toženčeva zavarovanka preprečila trk s tožnico, če bi jo obvozila na primerni varnostni razdalji, kot ji to nalagata 41. in 62. člen ZTVCP, vendar pa je ključni vzrok konkretne nezgode nedvomno v ravnanju tožnice, ki bi morala pred spremembo smeri svoje vožnje, svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s predpisanim znakom (39. člen ZTVCP), voziti pa bi morala tudi čim bližje desnemu robu vozišča (97. člen ZTVCP). Revizija tako neupravičeno minimalizira tožničino hudo kršitev cestnoprometnih predpisov. Glede na navedeno je materialnopravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da je prispevek toženčeve zavarovanke k nastanku škode 70 % in nič več. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Voznik je tisti, ki je kršil cestnoprometne predpise, in sicer pravila o hitrosti. Pravila o hitrosti pa sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo defenzivne vožnje v cestnem prometu nalaga udeležencem v prometu, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev. Tudi vožnja po prednostni cesti vozniku ne daje pravice voziti hitreje, kot to dovoljujejo cestnoprometni predpisi. Ker v konkretnem primeru pogoji za nasprotno tožbo niso bili izpolnjeni, bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da gre za samostojno tožbo, za katero je potrebno odpreti samostojen spis, in pri utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti.

Glede na trditveno in dokazno podlago strank, ko je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala kršitev in način kršitve zavarovalne pogodbe (izguba zavarovalnih pravic zaradi vožnje pod vplivom alkohola) ter izplačilo in višino izplačane odškodnine oškodovancu, na drugi strani pa ji je tožena stranka kot kršitelj pogodbe (med drugim) očitala, da ni pravilno likvidirala škode, ker je bilo izplačilo previsoko, je moralo sodišče kot predhodno vprašanje presoditi celotni škodni dogodek, zaradi katerega je prišlo do izplačila odškodnine oškodovancu kot tretji osebi. Utemeljenost izplačane odškodnine je treba presojati po načelih obligacijskega prava. Zato ima zavarovanec oziroma odgovorna oseba vse ugovore (po temelju in po višini), kot bi jih imel v odškodninski pravdi, katere podlaga je deliktna obveznost.

Toženkin zavarovanec bi lahko preprečil trk s tožnico, če bi hitrost svoje vožnje prilagodil zahtevam, ki jih določata 45. in 58. člen Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, vendar pa je ključni vzrok konkretne nezgode nedvomno v ravnanju tožnice, ki je nenadoma, ne da bi se poprej prepričala, ali lahko to varno stori, stopila na vozišče izza parkiranega traktorja, s čimer je kršila določbi 103. in 107. člen ZTVCP. Revizija tako neupravičeno minimalizira tožničino hudo kršitev cestnoprometnih predpisov. Glede na navedeno je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da je prispevek toženkinega zavarovanca k nastanku škode 60 % in nič več.

Pri prostovoljnem zavarovanju zavarovalnica načeloma odgovarja le do višine nominalnega zneska zavarovalne vsote, razen seveda, če je valorizacija v konkretnem primeru bodisi posebej dogovorjena bodisi je predmet splošno uveljavljene prakse zavarovalnice. Prav v tem smislu je treba razumeti sodno prakso, ki je tudi pri prostovoljnih zavarovanjih dopustila valorizacijo. Odločilni razlog za takšno prakso pa je bil v upoštevanju načela enakega obravnavanja oškodovancev v zvezi s spremembo poslovne politike zavarovalnic.

Res je, da bi lahko toženkin zavarovanec preprečil trk s tožnico, če bi vozil z nekoliko nižjo hitrostjo in če bi tožnico obvozil po desni in ne levi strani, vendar pa je glavni vzrok konkretne nezgode nedvomno v ravnanju tožnice, ki je spremenila smer svoje vožnje, ne da bi se poprej prepričala, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, in ne da bi namero pravočasno in nedvoumno nakazala s predpisanim znakom, kot ji to narekuje 23. člen ZVCP. Revizija tako neupravičeno minimalizira tožničino hudo kršitev cestnoprometnih predpisov. Glede na navedeno je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da je prispevek toženkinega zavarovanca k nastanku škode 50 % in nič več.

Pravilna je materialnopravna ocena sodišč prve in druge stopnje o razmerju odgovornosti tožeče in druge tožene stranke 30% : 70% v breme druge tožene stranke. Druga tožena stranka je prekršila cestnoprometno pravilo, ki uzakonja obveznosti voznika do pešcev. Če bi ravnal skrbno, bi glede na zadostno preglednost ceste v smeri njegove vožnje kljub zmanjšani vidljivosti moral in mogel zaznati otroka že, ko je hodil ali tekel po pločniku na desni strani cestišča v smeri njegove vožnje, ne pa šele, ko je stopil ali stekel na cesto. Prispevek tožeče stranke, če ga vrednotimo po merilu razumno previdnega otroka iste starosti (7 let) ter enakih izkušenj (tožnik je šel že nekajkrat sam v trgovino) in razuma, je v tem, da je ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 107. člena ZTVCP, ki določa, da mora pešec cesto prečkati na zaznamovanem prehodu za pešce.

Ker so zahtevki voznika vozila, s katerim je bila povzročena škoda, po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti izključeni iz zavarovalnega kritja, je pravilen zaključek sodišč, da toženka ni pasivno legitimirana.

Kljub temu, da ima oškodovanec pravico direktno uveljavljati odškodnino proti zavarovalnici, pa obveznost zavarovalnice v nobenem primeru ne more presegati zneska obveznosti, ki je določen v zavarovalni pogodbi. Ali povedano drugače: tožnica je v razmerju do toženke upravičena le do tistega denarnega zneska, ki bi ga toženka zaradi zavarovalnega primera sicer morala plačati delodajalcu (v primeru, da bi ta plačal odškodnino oškodovanki in uveljavljal regres pri zavarovalnici) z upoštevanjem pogodbeno določene odbitne franšize.

Če sodišče ni v „spoznavni krivdi“ in lahko z izvedenimi dokazi zanesljivo ugotovi pravno pomembno dejstvo, niso izpolnjeni pogoji za sklepanje o njih na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP).