VSL sodba II Cp 681/2016

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod Opr. št. VL 11276/2015 z dne 5. 2. 2015, ostane delno v veljavi tako, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 708,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 699,00 EUR od 29. 1. 2015 dalje do plačila in od zneska 9,47 EUR od 2. 2. 2015 dalje do plačila ter 48,18 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve dalje do plačila. V ostalem je sklep o izvršbi razveljavilo. Toženki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov - tožnici je v roku osmih dni dolžna plačati 912,47 EUR s pripadki.

2Pritožbo vlaga toženka. Uveljavlja pritožbena razloga po prvi in tretji točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da se izpodbijana odločitev razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Prometna situacija, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja nesreče in zato toženka ni zapustila kraja nesreče. Sodišče se sicer sklicuje na Splošne pogoje, ki pa jih ne umesti v konkretno situacijo. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je dokazala, da ni povzročila nevarne okoliščine, še manj pa prometne nesreče. Zato ji ni mogoče očitati, da je zapustila kraj dogodka.

Mnenje izvedenca dr. A. A., na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, je nepravilno. V zvezi s tem opozarja, da izvedenec ni opravil ogleda in preizkusa določene prometne situacije. Ni ugotovil razdalje med prometnim znakom in križiščem. Tudi na pripombe toženke ni ustrezno odgovoril in je ostalo zato dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Toženka in voznica B. B. sta se opazili najmanj na razdaljo 170 m pred križiščem. Toženka je imela zato dovolj časa, da zapelje v križišče. Tožnica je vozila več kot je dovoljeno. Drugačen zaključek izvedenca je brez podlage in je neustrezno argumentiran. Do zanašanja vozila B. B. je prišlo zaradi njenega neustreznega reagiranja in bistveno prehitre vožnje. Zato ne drži, da se je morala zaradi vožnje toženke umikati desno in da je podana vzročna zveza med vožnjo toženke in škodo na vozilu B. B. Če bi B. B. upoštevala dovoljeno hitrost, do nevarne situacije ne bi moglo priti. Mnenju izvedenca je sodišče nekritično sledilo in s tem storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za pravilno odločitev v tej zadevi bi bilo treba angažirati drugega izvedenca.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po prvem odstavku 458. člena ZPP je sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti(1) dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Izključeno je torej izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ter uveljavljanje relativnih kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

6Prav slednje pa uveljavlja toženka, ko trdi, da je sodišče nekritično sledilo mnenju izvedenca, da ni odpravilo nejasnosti in nepopolnosti izdelanega mnenja (pritožnica trdi, da je izvedenčevo mnenje nepravilno, da izvedenec ni odgovoril na vse pripombe pritožnice, da ni opravil ogleda in ni ugotovil vseh relevantnih dejstev) in da bi moral biti v postopku postavljen nov izvedenec. S takšnimi očitki pritožnica sodišču prve stopnje očita kršitev 8. ter 254. člena ZPP, kar pa je relativna kršitev postopka. Te pa v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati.

7Enako velja za vse pritožbene trditve, s katerimi skuša pritožnica izpodbiti, korigirati ali dopolniti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (na primer da je voznica B. B. vozila nad dovoljeno hitrostjo; da sta se toženka in voznica B. B. zaznali najmanj na razdaljo 170 m in da je imela pritožnica zato dovolj časa, da zavije v križišče; da je do zanašanja B. B. prišlo zaradi neustreznega reagiranja in prehitre vožnje).

8Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. Sodba je sposobna preizkusa tudi v pogledu zaključka, da je šlo v konkretni prometni situaciji za nesrečo. Gre predvsem za ugotovitve v točki 8 in 9. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnica utemeljuje tudi s trditvijo, da sodišče mnenja izvedenca ni dovolj kritično ocenilo. Takšno ravnanje sodišča bi sicer lahko predstavljalo postopkovno kršitev, a ne te, ki jo pritožnica sodišču prve stopnje očita. Kot je bilo že pojasnjeno, bi lahko šlo za kršitev 8., lahko pa tudi 254. člena ZPP, ki pa je relativne narave in zato neupoštevna.

9Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da se je toženka 3. 10. 2014 v križišču izven naselja A. z osebnim avtomobilom vključevala levo na prednostno cesto proti K. V tem času je po prednostni cesti pripeljalo vozilo Renault Clio, ki ga je vozila voznica B. B. Voznici sta se zagledali na večji medsebojni oddaljenosti, a je voznica Renault Clia računala na pravilno vožnjo toženke. Z zaviranjem in umikanjem v desno je reagirala, ko je bila v območju križišča in razvrstilnih pasov ter prvih dveh puščic za vožnjo naravnost. Toženka je bila takrat že v križišču, v podaljšku pasu za zavijanje v smeri S. proti B., proti pasu, na katerem je v smeri K. zarisana zaporna površina. Voznica vozila Renault Clio je pred reagiranjem vozila okrog 60 km/h, to je pod omejitvijo. Zaradi zaviranja in umikanja v desno je voznica Renault Clia trčila v robnik na desni strani, nato pa je vozilo obrnilo in obstalo na desnem smernem vozišču. Lastniku vozila Renault Clio je na vozilu nastala škoda v višini 935,64 EUR, ki je presegala vrednost vozila (totalka). Po poravnavi z dne 7. 11. 2014 mu je tožnica plačala 699,00 EUR. Sodišče je nadalje ugotovilo tudi to, da je toženka v retrovizorju videla razplet kritične prometne situacije in ji je zato moglo biti znano, da je vozilo Renault Clio poškodovano. Kljub temu je zapustila kraj dogodka, ne da bi posredovala svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Na podlagi 12. 11. 2014 prejetega regresnega zahtevka tožnice, le-tej na tej podlagi ni ničesar plačala.

10Pritožnica stališča, da (ob upoštevanju povzetih dejstev) v konkretnem primeru, ni prišlo do nesreče, ne obrazloži. Pritožbeno sodišče lahko le domneva, da tako misli zato, ker med voziloma ni prišlo do trčenja. Kaj je nesreča(2), opredeljuje 1. a člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) kot dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe prometnega sredstva. Da je dogodek mogoče opredeliti kot nesrečo, je torej bistveno, da je do škode prišlo pri uporabi vozila. Ali je šlo pri tem za trčenje dveh vozil, ali pa je do škode prišlo na drugačen način, ni relevantno. V konkretnem primeru ni dvoma, da je do škode prišlo zaradi uporabe prometnega sredstva in posledično do nesreče v pomenu, ki ga opredeljuje ZOZP ter Splošni pogoji.

11Sodišče prve stopnje je na podlagi povzetih dejanskih ugotovitev pravilno presodilo, da je toženka ob vključevanju na prednostno cesto kršila pravilo iz prvega odstavka 56. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZprCP), ki vozniku, ki se vključuje na prednostno cesto, nalaga, da pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje. Ker je zaradi ravnanja toženke, ki ni počakala z vključevanjem, prišlo do kritične situacije, na katero je voznica Renault Clia reagirala tako kot bi reagiral povprečen voznik(3), je pravilno presodilo tudi vzročno zvezo. Čeprav je neposreden vzrok škode tožničino zaviranje in zavijanje v desno, je takšno ravnanje reakcija na nevarno situacijo, ki jo je povzročila toženka s svojim nedopustnim načinom vožnje. Voznica Renault Clia je vozila v okviru dovoljene hitrosti in je, kot je poudarilo tudi sodišče prve stopnje, lahko računala na pravilno vožnjo toženke. Ni ji zato mogoče očitati, da bi morala reagirati že prej (ko je opazila avto toženke, ki je vozil proti križišču in še preden se je pričelo vključevanje toženke na prednostno cesto).

12Ker je toženka, ki je nesrečo povzročila, zapustila kraj dogodka, ne da bi posredovala svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, ima zavarovalnica na podlagi 2. odstavka 7. člena ZOZP v zvezi z 7. točko tretjega odstavka 7. člena ZOZP ter 3. odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, pravico od nje uveljavljati povračilo zneska, ki oškodovancu plačala (699,00 EUR), skupaj z že (do vložitve predloga za izvršbo) nateklimi zamudnimi obrestmi (9,47 EUR) ter nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga dalje.

13Pritožba toženke je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že sprejeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Vrednost spora v konkretni zadevi ne presega 2.000,00 EUR, ki jo kot mejo za to vrsto spora določa 443. člen ZPP.

Op. št. (2): Splošni pogoji v 7. točki prvega odstavka 3. člena določajo, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja, če voznik po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju.

Op. št. (3): Ko je videla, da se vozilo toženke v križišču ne bo ustavilo, je reagirala z zaviranjem in umikanjem v desno.