56. člen ZPrCP

Sama kršitev cestno prometnih predpisov ne pomeni vedno, da je vzročna zveza podana. Če pa pravno odločilne vzročne zveze ni, tudi odškodninske odgovornosti ni. Povečana hitrost bi bila pravno relevantna, če bi bila npr. tako slaba vidljivost, da bi povečana hitrost povzročila prepozno zagledanje vozila, ali pa če bi vožnja z dovoljeno hitrostjo lahko preprečila trk vozil in nastalo škodo. V drugem odstavku 154. člena OZ je urejena situacija, ko ima vsak od imetnikov premikajočega se motornega vozila položaj povzročitelja škode. Pri tem ni pogoj, da je kriv za nastalo škodo, ampak zadošča, da je prispeval k nastanku škode. Gre torej za položaj, ki je po vsebini enak tistemu, ki ga ureja 171. člen OZ, ki določa deljeno odgovornost oziroma razbremenitev odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca. Glede na drugi odstavek 168. člena OZ se namreč povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, te pa so po (neprerekanih) navedbah izvedenca enake vrednostim v trenutku izdelave izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve.

Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno nepravilno uporabili določb prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ko sta v vključevanje voznice z občinske javne poti na občinsko javno cesto opredelili kot vključevanje na prednostno cesto. Pravilen odgovor na dopuščeno vprašanje je, da je treba v konkretnem primeru uporabiti desno pravilo upoštevaje, da iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je šlo za križišče dveh enakovrednih cest, odsotnost prometnih znakov pa je dajala prednost zavarovanki tožene stranke glede na navedeno cestnoprometno pravilo iz 58. člena ZPrCP.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje obrazložilo tako protipravno ravnanje toženca kot njegovo krivdo, ki je ni ugotavljalo z verjetnostjo, kot mu neutemeljeno očita v pritožbi. Njegovo ravnanje je presojalo glede na zahtevano skrbnost poklicnega voznika. Pri presoji malomarnosti je merilo abstraktno; za hudo malomarnost gre pri zanemarjanju skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega (abstraktnega, povprečnega človeka), pri odgovornosti strokovnjaka (kar je bil toženec kot poklicni voznik) pa je merilo strožje - profesionalna skrbnost, ki se presoja po pravilih stroke. V tem pogledu je neskrbno ravnanje, ki krši varnostne predpise. S tem ko je toženec kršil cestnoprometne predpise (pravilo prednosti), je ravnal ne le protipravno, ampak tudi hudo malomarno.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je drugostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ko je vključevanje voznice z občinske javne poti na občinsko javno cesto opredelilo kot vključevanje na prednostno cesto, ko občinska javna pot ni bila s prometnimi znaki označena kot neprednostna.

Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da so zaslišane priče izpovedala skladno v zvezi z dejstvom, ali je moral voznik na prednostni cesti zaradi storilčevega vključevanja zavirati. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato take pritožbene navedbe ne sme vsebinsko presojati.

Sodbe o zahtevi za sodno varstvo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno izpodbijati, saj je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve ter dokazno oceno sodišča prve stopnje vezano.

Ko izvaja dokaz z ogledom, mora izvedenec k ogledu povabiti pravdni stranki, saj v tej fazi raziskuje dejstva in nato o njih poroča.

Če je razdalja od krožišča do naslednjega križišča tako kratka, da vozilo, ki zavije iz krožišča na K. cesti, razdaljo do križišča, kjer se zavije k trgovini S., prevozi v krajšem času kot traja vključevanje v promet, morajo vozniki, ki se vključujejo na prednostno cesto, biti še posebej pozorni in če pri poskusu vključevanja v promet na prednostni cesti opazijo vozilo v krožišču, počakati dokler to vozilo ne zapusti prednostne ceste in se lahko varno vključijo v promet na prednostni cesti.

Potrebno je namreč dati ustrezno težo okoliščinam, ki predstavljajo odločilen vzrok za nastalo škodo, to je težo kršitev cestnoprometnih predpisov in tudi stopnjo nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila.

Nedvomno je bil tožnik tisti, ki je povzročil nevarno situacijo, ko se ni pravilno vključeval iz neprednostne na prednostno cesto. Njegov del odgovornosti bi bil pretežen, če ne bi bila podana objektivna odgovornost avtomobilista. Zavarovanec toženke je delno tudi krivdno prispeval k nesreči, saj je „vozil skozi naselje, približeval se je križišču, zato bi otroka na kolesu lahko pričakoval“, pri čemer bi po ugotovitvah izvedenca cestno prometne stroke pred mestom trka lahko ustavil, če bi vozil s hitrostjo, kolikor bi znašala primerna hitrost vožnje skozi preglednostno omejeno križišče. V obravnavani odškodninski zadevi sta bila sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka in je sodišče prve stopnje izvajalo obsežen dokazni postopek glede obeh. Sodišče prve stopnje bi moralo o povrnitvi pravdnih stroškov odločati z upoštevanjem uspeha strank ločeno glede podlage tožbenega zahtevka in glede njegove višine, končni uspeh strank pa je njuna aritmetična sredina.

Tožnik je namreč z vozilom zapeljal vzvratno s stranske ceste na prednostno cesto, kar je prepovedano (43. člen ZPrCP), prav tako pa pri vključevanju v promet na prednostno cesto ni pustil mimo vseh vozil, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se je vključeval (56. člen ZPrCP). Tožnik je torej odvzel prednost zavarovanki toženke in s tem povzročil nevarno situacijo, ki bi jo zavarovanka toženke, za katero tožnik ni uspel dokazati, da je vozila z neprilagojeno hitrostjo oziroma v nasprotju s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP, zmogla preprečiti v kolikor ne bi vozila pod vplivom alkohola. Pri tem pa ni pomembno za katero kršitev, ki pomeni storitev prekrška, ZPrCP predpisuje strožje sankcije, ampak je pomembno dejstvo, katera kršitev je bila odločilna za nastanek posledice (prometne nesreče).

Ker tožnica v trenutku, ko je speljala, ni imela v vidnem polju vozila zavarovanca tožene stranke, ji ni mogoče očitati, da je kršila pravilo o prednostni cesti.

S tem, da je dopuščeno izpodbijanje resničnosti vsebine policijskega zapisnika, ni prevaljeno dokazno breme protipravnosti. Da vozila, ki se vključujejo iz manj pomembnih stranskih cest nimajo prednosti, je predpisano v 56. členu ZPrCP. Ker je površina, pa kateri je vozila zavarovanka tožene stranke, od parkirišč ločena z neprekinjeno črto, je ta površin ustrezno opredeljena za povezovalno cesto. Prometna površina, po kateri je vozila voznica tožnikovega avtomobila, služi za dostop do parkirnih prostorov, zato je pravilno opredeljena za prometno površino, namenjeno uvozu in izvozu s parkirnih prostorov. To so razlogi, da ni mogoče slediti pritožbi, da gre za dve enakovredni povezovalni cesti in da so za določitev prednosti nujni prometni znaki ali talne označbe z izrecnimi odredbami.

ZPrCP v 2. točki prvega odstavka 56. člena nalaga vozniku, ki se vključuje v cestni promet ali prednostno cesto, da pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka tudi, če se vključuje z nekategorizirane ceste v prometno javni cesti. Enako velja za primer, ko se vključuje v promet na cesti s parkirnega prostora, pločnika ali druge površine, ki ni cesta. Ta določba se uporablja za primere, ko se voznik vključuje v promet na cesti iz neke prometne površine, ki ni cesta. V konkretnem primeru pa gre v naravi za stičišče oz. križišče (le formalno kategorizirane z nekategorizirano cesto) enakovrednih cest, kjer se odvija promet brez omejitev ali prepovedi, zato je treba uporabiti „desno pravilo“.

Da je dogodek mogoče opredeliti kot nesrečo, je torej bistveno, da je do škode prišlo pri uporabi vozila. Ali je šlo pri tem za trčenje dveh vozil, ali pa je do škode prišlo na drugačen način, ni relevantno. Zaradi ravnanja toženke, ki ni počakala z vključevanjem na prednostno cesto, je prišlo do kritične situacije, na katero je voznica Renault Clia reagirala tako, kot bi reagiral povprečen voznik. Čeprav je neposreden vzrok škode tožničino zaviranje in zavijanje v desno, je takšno ravnanje reakcija na nevarno situacijo, ki jo je povzročila toženka s svojim nedopustnim načinom vožnje.

Če se voznik zaveda, da se zaradi nepreglednosti in drugih ovir, ne more varno vključiti v promet na prednostno cesto, tega (torej vključiti se v promet) ne sme storiti, saj lahko pričakuje, da bo po prednostni cesti vozilo vozilo, ki ga ni videl ali mogel videti.

Za razjasnitev, ali je storilka resnično odgovorna za storitev prekrška po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 56. člena ZPrCP (prvi odstavek 56. člena ZPrCP določa, da mora voznik pri vključevanju v cestni promet ali v promet na prednostno cesto pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka) je ključnega pomena, ali je ta, ko je bila na točki vključevanja na prednostno cesto, voznika osebnega avtomobila R.D., ki je pripeljal po prednostni cesti iz njene desne strani, imela v vidnem polju, torej, če ga je na točki vidljivosti videla oziroma ga je mogla videti. V primeru, če to ni bilo mogoče, se storilka razbremeni odgovornosti, če je obenem mogoče temu vozniku očitati vožnjo, ki ni v skladu s cestnoprometnimi predpisi, torej vožnjo s hitrostjo, ki je večja od dovoljene.

Po presoji Vrhovnega sodišča je treba določbo 3. točke prvega odstavka 56. člena ZPrCP razlagati tako, da se voznik vključuje v promet na cesti s prometne površine, ki ni cesta.

Pritožbeno sodišče odgovarja, da tako ravnanje oškodovanca ni bilo njegovo dolžnostno ravnanje, ampak je bilo dolžnostno ravnanje na strani obtoženca, da ravna v skladu z določbo iz prvega odstavka 56. člena ZPrCP, ki mu je pri vključevanju v cestni promet oziroma v promet na prednostno cesto nalagala, da pusti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, pri prečkanju prometnega pasu pa vozila, katerih smer vožnje seka, kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je predpisano s prometno signalizacijo označena kot neprednostna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženec videl (in mogel videti) oškodovanca, zato ga je moral pustiti mimo. Pri tem ni pomembno, da je oškodovanec vozil nekoliko prehitro (namesto 70 km/h 78 km/h), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni imelo relevantnega vpliva. Obtoženec bi moral prečkati prednostno cesto tako, da oškodovancu, ki je vozil po prednostni cesti, ne bi bilo potrebno zavirati ali obvoziti njegovega vozila, da bi preprečil trčenje. Sodišče prve stopnje je nedvomno ugotovilo in temu pritožbeno sodišče pritrjuje, da je kritično situacijo povzročil obtoženec in je

Motorist je opazil avtomobilista, ko se je sam nahajal še v območju umirjenega prometa, kjer je znašala omejitev hitrosti 10 km/h, dejansko pa je vozil s hitrostjo okoli 45 km/h. Zato dejstvo, da je do trčenja prišlo za tablo, ki je označevala konec območja umirjenega prometa, nima posebne teže. Tožniku so razmere omogočale zaznavo avtomobilista preden je slednji lahko opazil tožnika in to že pred tablo, a upoštevajoč takratno hitrost vožnje in reakcijski čas ter čas zaviranja, trčenja v osebno vozilo, ki je tisti trenutek speljalo s stranske ceste, ni mogel preprečiti. To pa bi lahko storil, že če bi vozil s hitrostjo, manjšo od 40 km/h. Navedene okoliščine so tiste, ki dokazujejo, da je nevarno situacijo ustvaril z načinom svoje vožnje prav tožnik.