1.a člen ZOZP

S harmonizirano uporabo evropskih direktiv in sodne prakse s področja obveznega zavarovanja civilnopravne odgovornosti pri uporabi motornih vozil se pojem uporabe vozila širi in pokriva rizike tudi izven prometa, vse s ciljem varstva oškodovancev pred škodami, ki jih povzročijo motorna vozila. V sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca. Ker bi zavarovanec toženke prisotnost šoferja tovornjaka, na katerega se je blago nakladalo, na območju nalaganja nedvomno lahko pričakoval, pogoji za popolno oprostitev objektivne odgovornosti niso izpolnjeni.

Pravilna uporaba materialnega prava v konkretnem primeru narekuje oceno, da je tovorno vozilo, ki je bilo naloženo na oprtni vagon vlaka RoLa, in se je vžgalo in zanetilo požar ter povzročilo škodo na tem vagonu, opravljalo svojo funkcijo prevoznega sredstva.

Toženec je v prijavi škodnega primera iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti navedel, da je ob vzvratni vožnji začutil rahel trk, zato je avto ustavil, ga premaknil in izstopil, ob zaslišanju pa je nadalje pojasnil, da je oškodovanki, ki je ležala na tleh, pomagal vstati, pri čemer je opazil odrgnino na nogi. Moral se je torej zavedati, da je s svojim ravnanjem povzročil prometno nesrečo, pri čemer za izgubo zavarovalnih pravic ni bistveno, da ni bil seznanjen z obsežnostjo oškodovankinih poškodb, prav tako ni odločilno, da ga slednja ni zaprosila za osebne podatke in da ni imel namena pobegniti s kraja dogodka. Zaradi opustitve obveznosti posredovanja svojih podatkov in podatkov o zavarovanju pred zapustitvijo kraja nezgode je izgubil zavarovalne pravice. Osebno stanje oškodovanca, ki pogojuje nastanek večjega obsega škode in se razvije spontano ali je prirojeno, ne more predstavljati razloga za prisojo nižje odškodnine oziroma razbremenitev povzročitelja škode odgovornosti za nastalo škodo.

Vrhovno sodišče ne dvomi, da je pravilna razlaga (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES takšna, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana zgolj v primeru, če v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ni dal obrazloženega odgovora na vse točke zahtevka. V skladu z načelom skladne razlage prava EU je potrebno 1. točko tretjega odstavka 42j. člena ZOZP razumeti tako, da je pogoj "rešitve zahtevka" izpolnjen, če odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec na odškodninski zahtevek obrazloženo odgovorita v roku treh mesecev. Tak sklep je z vidika ustaljenih metod razlage 42.j člena ZOZP v luči 6. člena Direktive 2000/26/ES logičen. Ker je tožnikov odškodninski zahtevek kot pooblaščenka odgovornostne španske zavarovalnice Zavarovalnica A. zaradi zastaranja pravočasno zavrnila, o zavrnitvi in razlogu zanjo pa obvestila tožnika, je na podlagi 1. točke tretjega odstavka 42.j člena ZOZP v zvezi s tretjo alinejo drugega odsta

Ker se je tožnik poškodoval pri popravilu vozila in ne v prometni nesreči, do povračila škode na podlagi zavarovalne pogodbe po pogojih AO+ ni upravičen.

Da je dogodek mogoče opredeliti kot nesrečo, je torej bistveno, da je do škode prišlo pri uporabi vozila. Ali je šlo pri tem za trčenje dveh vozil, ali pa je do škode prišlo na drugačen način, ni relevantno. Zaradi ravnanja toženke, ki ni počakala z vključevanjem na prednostno cesto, je prišlo do kritične situacije, na katero je voznica Renault Clia reagirala tako, kot bi reagiral povprečen voznik. Čeprav je neposreden vzrok škode tožničino zaviranje in zavijanje v desno, je takšno ravnanje reakcija na nevarno situacijo, ki jo je povzročila toženka s svojim nedopustnim načinom vožnje.

Obveznost povzročitelja nesreče, ki ni lastnik vozila, ga je pa uporabljal z njegovim soglasjem, da zavarovalnici povrne oškodovancu izplačan znesek, se presoja glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo. Nobenega razloga ni, da bi bila oseba, ki ji lastnik prepusti vozilo, v slabšem ali boljšem položaju od njega, če bi vozil in povzročil nesrečo.

Konkretno pogodbeno zavarovanje ne krije škod, ki niso nastale v prometni nesreči. To pomeni, da je potrebno presoditi to, ali se je zgodila prometna nesreča, in ne, ali je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z uporabo vozila, ki je (upoštevajoč sodbo SEU) skladna z njegovo običajno funkcijo. Razlaga 3. člena Direktive 72/166/EGS oziroma pojma „uporaba vozila“ je zato v konkretni zadevi nerelevantna.

Pravno odločujoče je, da je tožnik utrpel škodo zaradi uporabe traktorja kot delovnega stroja, ne pa zaradi uporabe motornega vozila. Noben člen ZOZP v zvezi z zavarovanjem lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, ne zahteva, da bi bila škoda na javni površini. Pač pa povezuje zakon obveznost zavarovalnice s pojmom uporabe vozila. ZOZP ne definira pojma uporabe vozila. Gre za pravni standard, ki ga napolni sodna praksa in pri tem izhaja iz namena ZOZP.

Lastnik vozila in zavarovalnica, pri kateri je vozilo zavarovano, odgovarjata le za škodo tretjim, ki nastane z uporabo vozila. Zato toženi stranki nista odgovorni tožniku za škodo, ki sta jo povzročila voznik in uporabnik toženkinega vozila s tem, da sta z brcami in pestmi poškodovala tožnikovo vozilo.

V 42.j členu ZOZP je določeno, da oškodovanec lahko na odškodninski urad naslovi svoj odškodninski zahtevek, ko sta izpolnjena pogoja navedena v tem členu. V 42. k členu ZOZP pa je določen način izvrševanja odškodninskega zahtevka iz 42.j člena ZOZP. Iz citiranih določil ne izhaja, da bi imel oškodovanec pravico s tožbo zahtevati plačilo odškodnine od odškodninskega urada. Tožbo za uveljavitev plačila odškodnine je možno vložiti proti povzročitelju nesreče ali odgovornostni zavarovalnici, ko sta znana, na podlagi določila 42.a in 20. člena ZOZP.

27. člen ZOZP določa možnost vložitve odškodninskega zahtevka za povrnitev škode zoper Slovensko zavarovalno združenje le v primeru, če je bila oškodovancu povzročena škoda v Republiki Sloveniji. Ko govori citirano določilo o kraju povzročitve škode, torej govori o kraju, kjer je nastal vzrok za nastalo škodo, torej škodni dogodek, ne pa o kraju, kjer je nastala škodljiva posledica škodnega dogodka. Nesprejemljivo je sklicevanje na 23. člen ZOZP kot podlago za uveljavljanje predmetnega tožbenega zahtevka zoper toženo stranko. Navedeno določilo govori o obveznosti za povrnitev škode odgovornostne zavarovalnice in subsidiarne obveznosti Slovenskega zavarovalnega združenja (primerjaj 2. odstavek 4. člena ZOZP), če odgovornostna zavarovalnica svoje obveznosti iz sklenjene zavarovalne pogodbe ne bi izpolnila. Definicijo odgovornostne zavarovalnice pa podaja 1a. člen ZOZP v 6. točki 1. odstavka. To je zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti lastnik vozila, s katerim je bila povzročena nesreča. Na drugačno presojo ne more vplivati niti dejstvo, da je nemški nacionalni zavarovalni biro podpisnik multinacionalnega garancijskega sporaz

Brez jedra.