VSRS Sodba I Up 151/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-90/2015/6 (1312-12) z dne 18. 1. 2016, s katero je toženka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. To je tožnik utemeljeval z navedbami o preganjanju v kraju Vlasenica v Republiki Srbski, ki naj bi ga izvajala tamkajšnja policija in ki se je začelo v letu 2011, ko je po prijetju ... v televizijski oddaji o njem podal svojo izjavo. V Vlasenici je bil rojen, tam ima mater, v kraj pa se je redno vračal. Poleg tega je navajal, da je bil njegov oče polkovnik v vojni, da je imel svojo enoto in da ima tudi zaradi tega težave.

2Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, odločbo z dne 18. 1. 2016 odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, še podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izdati zamudno sodbo, ker odgovor toženke na tožbo ne ustreza standardu obrazloženega odgovora.

6ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. Primerna uporaba ne pomeni dobesedne uporabe, ampak uporabo ob upoštevanju narave upravnega spora in njegovih razlik glede na pravdni postopek.

7ZUS-1 v 63. in naslednjih členih ureja vrste sodb, ki se izdajo v upravnem sporu. Med njimi ni zamudne sodbe, ki jo sodišče po omenjeni določbi 318. člena ZPP izda in z njo ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo in pod v nadaljevanju naštetimi pogoji. ZPP v 277. členu določa, da mora tožena stranka odgovoriti na tožbo v tridesetih dneh od njene vročitve, razen če ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek), in da mora sodišče opozoriti toženo stranko, da bo v primeru, če v roku iz prvega odstavka tega člena ne bo odgovorila na tožbo ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (drugi odstavek).

8Zamudna sodba torej temelji na opustitvi zakonske dolžnosti podati odgovor na tožbo. Ta vidik ZUS-1 ureja drugače, saj v 38. členu ne določa obveznosti vložitve odgovora na tožbo. Predvideva le, da sodišče pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam (prvi odstavek) in da določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od trideset dni (drugi odstavek), pri čemer mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če jih ne pošlje niti na novo zahtevo ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov (tretji odstavek).

9Iz navedenega izhaja, da mora toženka poslati upravne spise, lahko pa izkoristi možnost in na tožbo odgovori. Ker je odgovor pravica in ne dolžnost,(1) odločitev toženke, da je ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe. Uporaba določb ZPP o zamudni sodbi v upravnem sporu bi zato pomenila neprimerno uporabo, saj ne bi upoštevala, da odsotnost odgovora oziroma njegova vsebinska neobrazloženost v upravnem sporu ne pomeni kršitve dolžnega ravnanja ampak način uresničevanja pravice.

10Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve, opustitev vročitve neobrazloženega odgovora tožniku, zaradi katere ni mogel predlagati izdajo zamudne sodbe, pa ni vplivala na odločitev v zadevi.

11V času izdaje odločbe veljavni Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) je v drugem odstavku 2. člena določal, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države.

12Razlog za podelitev statusa begunca je torej prosilčev utemeljen strah pred preganjanjem zaradi naštetih razlogov, pod nadaljnjim pogojem, da mu izvorna država pri tem ne more zagotoviti varstva. Vendar se mednarodna zaščita ne nudi zaradi kakršnihkoli ravnanj, ki jih prosilec dojema kot preganjanje, saj morajo ta dejanja doseči stopnjo intenzivnosti, ki je določena v prvem odstavku 26. člena ZMZ. Tako morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prva alineja), ali morajo predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja).

13Glede tega se je sodišče prve stopnje strinjalo s toženko, da je tožnik izkazal zelo nizko stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja, saj je kot dejanje, ki ga je najbolj pretreslo, navedel dogodek, ko je policijska enota vdrla v njegovo hišo in si je mati, ko je odprla vrata, zaradi pritiska policista zlomila roko. Za to dejanje je sodišče prve stopnje ocenilo, da nima močne povezave s pritožnikovim subjektivnim strahom pred preganjanjem zaradi njegovega političnega prepričanja. Navedlo je še, da je tožnik dogodek, ki bi lahko objektivno pomenil dejanje preganjanja, komaj omenil proti koncu osebnega razgovora, ko je dejal, da so ga policisti, ko je po nogometni tekmi nosil zastavo BiH, odpeljali na policijsko postajo, ga priklenili na radiator in ga slečenega obmetavali z ledenimi kockami. Ostalo pa so bile žaljivke, verbalna maltretiranja na ulici ali na policijski postaji in obtožbe, da je terorist, ter prigovarjanje, naj prekliče, kar je povedal v sporni televizijski oddaji. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega in upoštevajoč časovno obdobje od prosilčeve izjave za televizijsko oddajo v letu 2011 do njegovega odhoda(2) ter njegova ravnanja izven BiH do vložitve prošnje v Sloveniji, na katere se je sklicevala toženka, menilo, da ni dovolj prepričljivih in utemeljenih razlogov za oceno, da bi bil tožnik v primeru vrnitve preganjan.

14Iz navedenega izhaja, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pritožnikove navedbe o preganjanju s strani policistov Republike Srbske v vasi Vlasenica in ga z vidika zahtev za priznanje mednarodne zaščite ob upoštevanju ostalih okoliščin konkretnega primera ocenilo kot nezadostnega. Pritožnik s pavšalnimi navedbami (da naj bi ga policija neprestano zasliševala o izjavah na televiziji in o očetu, izvajala hišne preiskave, ga obtoževala terorizma in sodelovanja z Vahabiti), ki ne izražajo drugega kot golo nestrinjanje s sprejetimi stališči, omenjene ocene ne more izpodbiti. Na to ne more vplivati niti dejstvo, da naj bi dejanja imela obliko dejanj preganjanja, ki da so v strokovni literaturi izrecno prepoznana. Oblika dejanja namreč sama zase ne opredeljuje njegove intenzivnosti, saj gre za različna vidika lastnosti dejanja preganjanja. To izhaja tudi iz 26. člena ZMZ, ki oblike primeroma našteva ločeno v drugem odstavku.

15Pritožnik navaja, da se toženka (torej upravni organ) niti na enem mestu ni izjavila o preganjanju s strani policistov v Vlasenici in da je posledično spregledala razliko med dogodkom v mestu Doboj, kjer je utrpel neprijeten dogodek s strani neznanih oseb, medtem ko je bil v Vlasenici preganjan s strani tamkajšnje policije. Ker povedano ne pomeni kršitev, ki naj bi jih zagrešilo prvostopenjsko sodišče, je to za presojo izpodbijane sodbe nebistveno. Očitka, da je sodišče zmotno presodilo pravilnost postopka izdaje upravnega akta (kršitev iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1), pa v pritožbi ni.

16Pritožnik navaja, da ne drži, da v tožbi ni navedel, kaj konkretno naj bi povedal za televizijsko oddajo o ..., in da mu konkretna vprašanja o tem, kaj natančno je izjavil, niso bila zastavljena, ter da ne razume, kaj mu Upravno sodišče očita.

17Vrhovno sodišče na to odgovarja, da iz sodbe ni razbrati, da bi bilo pritožniku v tem delu karkoli očitano. Sodišče prve stopnje je navedlo, da pritožnik kljub obljubi (ker naj bi se poznal z avtorjem oddaje) v upravnem postopku ni predložil zapisa oddaje, in sicer o tem, „kaj je v oddaji dejansko povedal glede ..., če je sploh povedal kaj več, kot je pojasnil v postopku, in tudi ni sodišču sporočil, zakaj ni uspel dobiti tega dokaza“. Zato je menilo, da tožnik v oddaji ni razkril ničesar, kar ne bi bilo že sicer znano na podlagi obtožnic zoper ... (zaradi suma krivde za smrt civilistov) pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za bivšo Jugoslavijo. Kljub temu je sodišče sprejelo možnost, da bi bil tožnik v Republiki Srbski lahko preganjan zaradi političnega prepričanja, in je v nadaljevanju ocenjevalo intenzivnost tam izvršenih dejanj zoper pritožnika. Omenjeni pritožbeni ugovori so zato nepomembni.

18Na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne morejo vplivati niti navedbe o napačnem stališču prvostopenjskega sodišča, da je pritožnik šele v tožbi navedel, da je bil njegov oče odgovoren za požig srbske vasi .... Sodišče namreč svoji ugotovitvi, da je v tožbi dodal omenjeni podatek, ni pripisalo nobenega pomena, saj je presodilo pomen tega dejanja za pritožnikov položaj. Tako je navedlo (43. točka obrazložitve), da je tožnik v prošnji povedal, da so ga policisti zgolj spraševali o očetu, za katerim se je v vojni izgubila sled, in da ni trdil, da policisti za to niso vedeli. Ob tem je poudarilo, da je povedal, da so se njegove težave začele po izjavi v televizijski oddaji, kar pomeni, da pred tem ni imel težav, čeprav se je morebiti vedelo za vojno dejanje njegovega očeta, ter da zato pritožnikova povezava z očetom ne prispeva bistveno k obstoju podlage za preganjanje na podlagi političnega prepričanja.

19Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnik živi in je prijavljen v vasi C., ki leži na območju Federacije BiH (in ne v vasi Vlasenica v Republiki Srbski). V Vlasenici, kjer je prihajalo do konflikta s policijo, ima hišo in vrt, tja hodi obiskovat mamo, ki ima sicer prijavljeno stalno prebivališče v Federaciji BiH. Poleg tega ga je policija leta 2013 ob dogodku v Doboju, čeprav se nahaja v Republiki Srbski, zaščitila, tako da ga je odpeljala v C.. Navedeno med strankama ni sporno.

20Iz tega izhaja, da je pritožnikovo izvorno mesto, to je kraj, v katerem je živel, C. in ne Vlasenica. Glede na to in upoštevaje, da so vse njegove trditve o preganjanju vezane na ravnanje policije Republike Srbske v vasi Vlasenica, se Vrhovno sodišče strinja s prvostopenjskim o možnosti pritožnikove izbire, da ne živi v Vlasenici, ampak v C. brez nevarnosti preganjanja. Zato je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je C. zanj varen kraj.(3) Posledično pritožnik, celo če bi bil v Vlasenici žrtev dejanj preganjanja, ki bi ustrezala merilom iz prvega odstavka 26. člena ZMZ, do mednarodne zaščite ne bi bil upravičen, saj ni ovir za vrnitev v zanj varen kraj v izvorni državi (trditve, da mu ob vrnitvi grozi smrt, je namreč povezoval z vrnitvijo v Vlasenico, kjer da ga bo komisar policije ubil). Zaradi tega v pritožnikovem primeru ni potrebe po notranji razselitvi (preselitvi v drug varen kraj v BiH), ki jo ureja 68. člen ZMZ (notranja zaščita).(4) Navedena določba se namreč nanaša na drugačne primere, kot je obravnavani, in sicer ko se prosilec ne more vrniti v svoj izvorni kraj zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, pred čemer pa ga njegova izvorna država lahko zaščiti, če se nastani v njenem drugem delu.

21Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti je tudi nebistveno, kakšna je pritožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.(5) Tako je prošnjo, če je vložena izključno iz ekonomskih razlogov, tudi po ZMZ mogoče kot očitno neutemeljeno zavrniti v pospešenem postopku (1. točka prvega odstavka 55. člena). Na odločitev tako ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je že v prošnji v zvezi s preselitvijo v drug kraj v BiH izjavil, da ima v Vlasenici hišo, zemljo in družino, da drugje v BiH nima sorodnikov, ki bi mu lahko pomagali in da bi moral živeti na ulici ter drugje ne bi imel dosti možnosti za zaposlitev. Vrhovno sodišče pa ob tem le dodaja, da so trditve o življenju na ulici, glede na to, da pritožnik živi in je prijavljen v C., očitno neutemeljene.

22Ker ostale trditve za odločitev niso pravno pomembne in ker niso podani razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

----

(1) Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi X Ips 348/2011 z dne 30. 8. 2012.

(2) Iz odločbe je razvidno, da je v prošnji kot datum odhoda iz BiH navedel 11. 4. 2015.

(3) V osebnem razgovoru je pritožnik na vprašanje, ali je bil v Federaciji BiH kdaj preganjan, povedal, da v C. nikoli, enkrat le v Doboju.

(4) Po navedeni določbi notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo, ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. Pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države in osebne okoliščine prosilca.

(5) To posebej poudarja Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite. Ta v 15. uvodni izjavi navaja, da državljani tretjih držav, ki jim je dovoljeno ostati na ozemlju držav članici iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti, ne sodijo na področje uporabe te direktive.