68. člen ZMZ-UPB2

Sodišče prve stopnje je s presojo o vprašljivi razumnosti pričakovanja notranje razselitve tožnikov zaradi neupoštevanja njunih osebnih okoliščin, ustvarilo podlago za sklep o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. To pa je vzpostavilo njegovo dolžnost, da opravi glavno obravnavo, ki je poleg tega obvezna tudi v primeru, če stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe

Dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države je na toženi stranki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji. Ukrajina je sicer res sprejela določene predpise, katerih namen je zagotavljanje pomoči notranje razseljenim osebam, vendar tožena stranka pri tem ni preverjala, kako se navedeni predpisi in ukrepi dejansko izvajajo. To bi tožena stranka morala storiti v skladu z deveto alinejo 23. člena ZMZ, ki določa, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem, med drugim, specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države.

V upravnem sporu ni mogoče izdati zamudne sodbe iz 318. člena ZPP. Pritožnik, celo če bi bil v Vlasenici žrtev dejanj preganjanja, ki bi ustrezala merilom iz prvega odstavka 26. člena ZMZ, do mednarodne zaščite ne bi bil upravičen, saj ni ovir za vrnitev v zanj varen kraj v izvorni državi (trditve, da mu ob vrnitvi grozi smrt, je namreč povezoval z vrnitvijo v Vlasenico, kjer da ga bo komisar policije ubil). Zaradi tega v njegovem primeru ni potrebe po notranji razselitvi (preselitvi v drug varen kraj v BiH), ki jo ureja 68. člen ZMZ (notranja zaščita). Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti je tudi nebistveno, kakšna je pritožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Tožnicama bi bila v primeru naselitve v kakšen drug varen del matične države, kjer ni oboroženega spopada, zagotovljena učinkovita notranja zaščita.

V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite se preverja le, ali je treba zaščito podaljšati iz razlogov, zaradi katerih je bila prosilcu zaščita priznana prvič. V primeru, da prosilec v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite uveljavlja druge razloge, je treba njegovo zahtevo obravnavati bodisi na podlagi 69. člena ZMZ (zatečeni begunci) ali pa se lahko ponovno uveljavlja na podlagi in v skladu s 56. in 57. členom ZMZ prošnja, v kateri prosilec ponovi okoliščino za mednarodno zaščito, ki jo je neuspešno zatrjeval (zanjo ni imel dokazov) v postopku, v katerem mu je bila nato zaščita podeljena zaradi drugih okoliščin. V obravnavanem primeru bi bilo mogoče zavrniti podaljšanje subsidiarne zaščite pod pogojem, če v delu Afganistana, kamor naj bi bil tožnik razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo v tem delu države tudi dejansko nastanil (test razumnosti). Test razumnosti se nanaša na nastanitev v delu države, kamor bo razseljen, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastani

Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja same zase še ne izključujejo možnosti notranje zaščite, a pod pogojem, da imajo prosilci v takih okoliščinah zagotovljen dostop do zdravstvene oskrbe in do finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti.

V postopku podaljšanja subsidiarne zaščite je po mnenju Vrhovnega sodišča zdravstvene razloge (ob upoštevanju načela nevračanja) treba presojati v okviru prosilčevih osebnih okoliščin, torej ne glede na to, ali so bili (zdravstveni razlogi) v prvotnem postopku podlaga za priznanje subsidiarne zaščite ali ne.

Zakonska dolžnost tožene stranke je da sledi stališčem, mnenjem in napotkom iz sodbe prvostopenjskega sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo v tem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo (68. člen ZMZ) in je posledično dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, so bili izpolnjeni pogoji, ko je prvostopenjsko sodišče v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 248/2014 odpravilo odločbo tožene stranke, in ji zadevo vrnilo v nov postopek ter ji za to dalo napotke. Napotki sodišča prve stopnje za delo tožene stranke v ponovljenem postopku so bili dovolj jasni, da bi tožena stranka ob njihovem upoštevanju v novem postopku ugotovila za odločitev pravno pomembno dejansko stanje in o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite odločila. Odločanje o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite je poseben postopek, urejen v 105. in 106. členu ZMZ. V njem se ugotavlja le, ali še obstajajo razlogi za subsidiarno zaščito, ki so bili podlaga za njeno prvo podelitev. Ker je v tem primeru mladoletnost tožnika odpadla, je treba ugotoviti le, ali tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda iz druge oziroma tretje alineje 28. člena ZM

Napačen je zaključek toženke, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v svojo provinco Nangarhar soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 3. alinee 28. člena ZMZ. Sodišče se strinja s tožnikom, da iz navedenih poročil o stanju v izvorni državi izhaja, da v provinci Nangarhar vlada situacija splošnega nasilja, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da sta tožnici prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca utemeljevali s splošno varnostno situacijo v Ukrajini in ne s kakšnimi konkretnimi dejanji oziroma dogodki, ki bi ustrezala preganjanju. Prvotožnica v zvezi s tem ni navedla nobenih dogodkov, da bi bila v Ukrajini preganjana zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Zato je tožena stranka po presoji sodišča naredila pravilen zaključek, da tožnici pogojev za izpolnjevanje statusa begunca ne izpolnjujeta. Sodišče na podlagi poročil o stanju v izvorni državi ne more soglašati z oceno tožene stranke, da v času odločanja razmere v Ukrajini kot izvorni državi tožnic, ne predstavljajo resne in individualne grožnje za življenje in osebnost tožnic kot civilistk, zaradi samovoljnega nasilja zaradi oboroženega spopada v regiji Lugansk.

Problem obravnavanega primera ni v razlagi prvega odstavka 106. člena ZMZ, veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe (glede tega je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 188/2014 z dne 4. 6. 2014, s katerim je razveljavilo prvoizdano sodbo v tej zadevi I U 1013/2013 z dne 3. 4. 2014, poudarilo, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti z ZMZ-D spremenjeni prvi odstavek 106. člena – 15. točka obrazložitve), ampak že v identifikaciji razlogov, ki jih je tožnik ne le uveljavljal v svoji prvi prošnji, ampak so te okoliščine botrovale priznanju subsidiarne zaščite in jih je zato v vsakem primeru treba upoštevati tudi v postopku njenega podaljšanja. Zgolj z navajanjem posamičnih dogodkov, tudi če bi bila zaradi njih v povezavi z ostalimi mogoča ocena, da je varnostna situacija dejansko slabša, kot je to ugotovil upravni organ, ni mogoče izpodbiti stališča, da nasilje v Kabulu ne dosega tiste stopnje, ki mora biti dosežena, da bi pomenila resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista, torej realno možnost, da bo tožnik postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja same zase še ne izključujejo možnosti notran

Toženka pojma pričakovane nastanitve prosilca v izvorni državi ni razlagala na način, ki bi bil skladen s prepovedjo nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP oz. 18. člena URS, saj je v nasprotju s tem štela za zadostno, da se bo tožnik zaradi osebnih okoliščin v Kabulu lahko sam znašel. To pa pomeni, da je s tem, ko je razumela, da lahko od njega pričakuje nastanitev, če je mogoče sklepati, da se bo znašel (torej ne glede na hkratni obstoj podpornih ukrepov, ki jih zagotavljajo državne oz. mednarodne inštitucije za primere, ko predvidevanj dejansko ni mogoče uresničiti) nepravilno uporabila določbo 68. člena ZMZ.

Preuranjena je odločitev tožene stranke, da tožniku v primeru notranje razselitve v Kabul ne bi grozila resna škoda v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Po stališču Vrhovnega sodišča ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo tožnik sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Prav na tej hipotetični domnevi pa temelji izpodbijana odločba.

Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Toženka v izpodbijani odločbi ni ocenila, ali je od tožnika razumno pričakovati, da se bo v Kabulu nastanil, torej ni ugotovila, ali so v Kabulu razmere, da se lahko tja vrne, ob upoštevanju ali bi imel v Kabulu možnost ekonomskega preživetja. Pri tem pa mora upoštevati tudi osebne okoliščine pri tožniku. Zgolj zaščita družine, ki pa v konkretnem primeru niti ni ugotovljena, ni zadostna. Tožnik bi se torej v Kabulu moral znajti sam, iz česar sledi, da je njegova edina možnost razselitve v katerega od begunskih centrov. Glede teh pa bi bilo potrebno ugotoviti, ali so v njih zagotovljene najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena, zavetje. Toženka v izpodbijani odločbi ni ugotovila, ali v Kabulu obstaja za notranje razseljene ljudi zaščita, k

Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP.

Dokazna ocena tožene stranke, temelječa na v odločbi in izpodbijani sodbi navedenih virih o varnostni situaciji v Kabulu in možnostih pri iskanju zaposlitve, nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež v Kabulu, utemeljuje presojo tožene stranke in sodišča prve stopnje, da bi bila tožniku ob vrnitvi v izvorno državo v Kabulu zagotovljena notranja zaščita pred resno škodo in da zato ni upravičen do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

Kar zadeva zatrjevanje krvnega maščevanja, je potrebno utemeljitev tožene stranke popraviti v tem smislu, da se preganjanje zaradi krvnega maščevanja obravnava v zvezi s statusom begunca, ne pa v zvezi z subsidiarno zaščito, kajti krvno maščevanje se po mednarodni praksi v azilnih zadevah povezuje s pripadnostjo določeni družbeni skupini kot podlagi za preganjanje iz 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ. Ker tožeča stranka ugotovitvi tožene stranke, da bi vrnitev tožnika v provinco Wardak pomenila zanj nečloveško ravnanje iz 2. alineje 28. člena ZMZ, razumljivo ne nasprotuje, se tudi sodišču do teh ugotovitev tožene stranke ni treba opredeljevati. Vendar pa je tožena stranka v nadaljevanju odločila, da ima tožnik realne možnosti, da najde notranjo zaščito (68. člen ZMZ) v mestu Kabul, kamor bi sicer lahko pripotoval z letalom in mu ne bi bilo treba v provinco Wardak. Pri presoji notranje zaščite je treba upoštevati splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. Tožena stranka je to storila na dovolj natančen, zanesljiv in celovit način. Okoliščina, ali ima prosilec kakšnega sorodnika v Kabulu za podporo, je relevantna za presojo

Če glede odločilnih dejstev obstaja nasprotje o tem, kar se navaja v sodbi o vsebini upravne odločbe in samo upravno odločbo, je vselej podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.