VSRS Sodba I Kp 729/2015-38

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo VI K 729/2015 z dne 23. 10. 2015 obtoženega N. Č. iz razloga po 4. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem in tretjem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka in potrebni izdatki obtoženega bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 729/2015 s 4. 2. 2016 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženega spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje krive izpovedbe po prvem in tretjem odstavku 284. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je še, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani ter na 120,00 EUR odmerjeno sodno takso.

2Obtoženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno 17. 3. 2016 vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji s smiselnim predlogom, da Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugodi in ga oprosti obtožbe.

3Drugopis pritožbe je bil 22. 3. 2016 vročen Okrožnemu državnemu tožilstvu, ki odgovora na pritožbo ni podalo.

4Vrhovno sodišče o seji senata obtoženega ni obveščalo, saj obtoženec tega ni zahteval, senat pa ni ocenil, da bi bila njegova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari (prvi odstavek 378. člena ZKP).

B-1.

Glede na navedbe v pritožbi Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje:

- da je sojenje na tretji stopnji (pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije) izjema od načela dvostopenjskega sojenja v kazenskih zadevah, ki je dovoljena ob pogojih iz prvega odstavka 398. člena ZKP. Tako je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen dosmrtnega zapora ali zapora 30 let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen (točka 1); če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče druge stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo sodbo (točka 2) in če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega (točka 3);

- da meje preizkusa sodbe v pritožbenem postopku pred sodiščem druge (tretje) stopnje določi pritožnik (v konkretni zadevi obtoženec) s pritožbo s tem, ko izpodbija sodbo v celoti ali delno in z navedbo pritožbenih razlogov (prvi odstavek 383. člena ZKP). Tako glede obsega presoje pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani sodbi, sodišča v pritožbenem postopku ne zavezuje instrukcijska maksima, razen v primeru iz tretjega odstavka 392. člena ZKP, ampak velja v tej fazi odločanja načelo dispozitivnosti. V obrazložitvi pritožbe je pritožnik dolžan konkretno navesti, v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in vsako pritožbeno trditev tudi obrazložiti s konkretnimi dejstvi (3. točka prvega odstavka 369. člena ZKP). Posplošenih in nekonkretiziranih pritožbenih razlogov, da je izpodbijana sodba napačna, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti;

- da sodišče tretje stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje na seji senata po določbah, ki veljajo za pritožbeni postopek na drugi stopnji;

- da po prvem odstavku 395. člena ZKP (ki se skladno z določbo 398. člena ZKP uporablja tudi pred sodiščem tretjem stopnje) pritožbeno sodišče presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

B-2.

6Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je pokazal, da je sodišče druge stopnje pravilno razsodilo, ko je obtoženca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki je obtoženega oprostilo obtožbe iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP (zaradi nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba), je že to sodišče zaključilo, da je obtoženemu tako po objektivni kot po subjektivni plati dokazano, da je v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III K 14384/2010, ki je tekel zoper obsojenega E. M., zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ko je bil kot priča zaslišan v dveh sojenjih, po krivem izpovedal, s čimer je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem in tretjem odstavku 284. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje je po opravljeni seji v izpodbijani sodbi pritrdilo vsem ugotovitvam prvostopenjskega sodišča glede dokazanosti dejanja in se v izogib ponavljanju sklicevalo na razloge prvostopenjske sodbe v točkah 1. do 5. obrazložitve. Poudarilo je, da je obtoženec kaznivo dejanje priznal ter pojasnil razloge za izvršitev le-tega, to je, da je prejel grožnje in se je obsojenega E. M. bal. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi okoliščine, da je bil E. M. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 14384/2010 s 6. 11. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14384/2010 s 5. 3. 2014 spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine na škodo v tem kazenskem postopku obtoženega N. Č., pri čemer je obtoženi Č. tako v prvem, kakor tudi v ponovljenem sojenju zanikal, da bi kaznivo dejanje na njegovo škodo izvršil obsojeni M., katerega je sicer poznal, utemeljeno sledilo priznanju obtoženega Č., da je v kazenskem postopku zoper obsojenega M. po krivem pričal. Pritrdilo je tudi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi Č. dejanje izvršil z direktnim naklepom, saj mu je bil ob obeh pričanjih dan pravni pouk, navedeno pa izhaja tudi iz njegovega zagovora, ko je povedal, da se je zaradi namigovanj in groženj odločil, da bo krivo pričal (točka 4 sodbe sodišča druge stopnje). Tako je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi tudi po presoji sodišča tretje stopnje glede obstoja kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in v tem delu napravilo tudi pravilne pravne zaključke.

7Vrhovno sodišče nadalje soglaša s presojo sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 4. točke 358. člena ZKP in obtoženca oprostilo obtožbe, saj kaznivega dejanja, ki ga je obtoženec izvršil, ni mogoče šteti kot dejanje majhnega pomena, razlogi s katerimi je obrazložilo, zakaj je podana nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja in posledicami, ki bi jih obtožencu povzročila obsodilna sodba, pa ne prepričajo. Okoliščine, da posledice krivega pričanja niso nastale, oziroma je bilo pravici zadoščeno, da je bil obtoženec v kazenskem postopku zoper obsojenega M. oškodovanec, ki se je M. očitno bal in na katerega so bile v zvezi z njegovim pričanjem naslovljene grožnje, se kot okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje izvršeno lahko upoštevajo le kot tehtne olajševalne okoliščine pri odmeri kazni. Ni pa mogoče, kot pravilno zaključuje sodišče druge stopnje, na njihovi podlagi obravnavano kaznivo dejanje, ki ne sodi med lažja kazniva dejanja, šteti za dejanje majhnega pomena. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da razlogi prvostopenjskega sodišča, zakaj sodišče šteje, da bi pravnomočna sodba za obtoženega imela nesorazmerne posledice niso prepričljivi (točka 7 obrazložitve drugostopenjske sodbe).

8Tudi Vrhovno sodišče, tako kot pred njim že sodišče druge stopnje ocenjuje, da kaznivo dejanje, ki ga je storil obtoženec ni mogoče šteti za dejanje majhnega pomena. Pri tem Vrhovno sodišče izpostavlja, da je bil v posledici krivega pričanja obsojeni M. v prvem sojenju oproščen ter je bilo potrebno opraviti ponovno sojenje, da kaznivo dejanje krive izpovedbe ne sodi med lažja kazniva dejanja, saj je za krivo izpovedbo v kazenskem postopku v tretjem odstavku 284. člena KZ-1 zagrožena zaporna kazen do petih let, da je imel obtoženi Č. v kazenskem postopku možnost, da bi povedal, da so bile nanj naslovljene grožnje, pa o tem ni povedal niti sodišču, niti ni groženj prijavil na policiji ter da je tudi v tem postopku sprva zanikal, da bi M. storil kaznivo dejanje na njegovo škodo. Pritrditi pa je tudi presoji sodišča druge stopnje o neprepričljivosti razlogov prvostopenjskega sodišča, zakaj bi pravnomočna obsodba za obtoženega imela nesorazmerne posledice.

9Sodišče druge stopnje je obtožencu, potem ko je pritožbi državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako, da ga je spoznalo za krivega obravnavanega kaznivega dejanja, izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Preizkus kazenske sankcije je pokazal, da so bile že omenjene okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje izvršeno ter okoliščine, ki jih sodišče druge stopnje navaja pod točko 9 obrazložitve (obtoženčeva osebna urejenost) pravilno ugotovljene in ustrezno ovrednotene tako, da v obtožencu izrečeno pogojno obsodbo z določeno kaznijo zapora ter dolžino preizkusne dobe ni bilo potrebno poseči.

10Glede na navedeno in ker Vrhovno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je obtoženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

11Izrek o stroških postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP ter tarifnima številkama 7111 in 7132 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.