VSRS Sodba I Ips 20016/2011-39

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 22. 10. 2014 obsojenega A. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem in drugem odstavku Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) z zvezi z 20. členom KZ-1 ter mu izreklo kazen osem mesecev zapora, v katero je vštelo čas prestan v priporu od 13. 4. do 2. 8. 2011. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2. 9. 2015 zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovih zagovornikov kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati na 450,00 EUR odmerjeno sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane, obsojenec pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Obsojenec in njegovi zagovorniki so vložili pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, obsojenec pa tudi zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z odgovori sodišča druge stopnje na uveljavljan pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obširno polemizira z razlogi drugostopenjskega sodišča ter se z njimi ne strinja. Trdi, da oškodovančeva izpovedba ni verodostojna ter da je pritožbeno sodišče napačno presodilo, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno. Po oceni obsojenca je sodišče druge stopnje kršilo tudi določbe 5., 14., 15., 16., 17. in 371. člena ZKP in je bilo pristransko, kar predstavlja kršitev 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije.

7Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče v pravnomočni sodbi dejstev ni ugotovilo popolno in pravilno ter se z razlogi v pravnomočni sodbi o odločilnih dejstvih ne strinja. Z navedbami obsojenec ne uveljavlja kršitev določb zakona, ki jih citira, ampak trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Trdi še, da je pritožbeno sodišče ravnalo pristransko ter tako kršilo tudi 23. in 29. člen Ustave. Obsojenec ni obrazložil, v čem je kršitev Ustave, ki jo zatrjuje in ni konkretiziral svojih navedb (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

8Višjemu sodišču obsojenec očita, da ni omenilo njegovega dokaznega predloga v pritožbi, s katerim je izpodbijal oškodovančeve navedbe, da je krvavel iz nosu. Ne pojasni pa kateri dokazni predlog je navedel v pritožbi in ne pove, na katere pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovorilo. Obsojenec tako pritožbenemu sodišču le na splošno očita, da ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe (dokazni predlog pred sodiščem druge stopnje ni samostojni pritožbeni razlog, ampak le del pritožbenih navedb v zvezi z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Prvi odstavek 395. člena ZKP pritožbenemu sodišču nalaga, da presodi pritožbene navedbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V primeru, ko se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki jo z navedbami smiselno uveljavlja obsojenec. Ta kršitev pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Obsojenec s splošnimi navedbami, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, ni utemeljil kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, prav tako pa tudi ni utemeljil, da naj bi ravnanje sodišča druge stopnje vplivalo na to, da je odločba nezakonita, zato Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ali je podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

9Obsojenec uveljavlja, da je bila v postopku pred sodiščem druge stopnje prekršena njegova pravica do obrambe, ker sodišče njega in njegovih zagovornikov ni obvestilo o seji senata. Kršen je bil tudi 22. člen Ustave, torej enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in 23. člen Ustave, saj sodišče ni bilo nepristransko, ko mu je bilo onemogočeno, da se brani na pritožbeni seji, s tem pa je bila kršena tudi pravica iz 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Navaja, da je sodišče druge stopnje najprej poslalo obvestilo o javni seji za dne 2. september 2015 (obvestilo je bilo datirano 19. 8. 2015), nato pa je prejel obvestilo o preklicu javne seje (dne 26. 8. 2015). V obvestilu o preklicu je bilo navedeno, da javna seja „odpade“, zato je menil, da je seja prestavljena na kasnejši datum, vendar pa je bila seja opravljena dne 2. septembra 2015, to je istega dne, za katerega je dobil obvestilo, da seje ne bo. Z opisanim ravnanjem sodišča mu je bilo onemogočeno se brani sam ali s svojimi zagovorniki.

10Sodišče druge stopnje je, kot navaja obsojenec, dne 19. 8. 2015 razpisalo sejo v navzočnosti strank po 378. členu ZKP. Obsojencu je bilo poslano obvestilo o javni seji senata sodišča druge stopnje, ki se opravi rednem postopku (prvi odstavek 378. člena ZKP). Dne 26. 8. 2015 je pritožbeno sodišče javno sejo za 2. september 2015 preklicalo ter o preklicu javne seje obvestilo stranke. Zoper obsojenca je tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po drugem in četrtem odstavku 310. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, za katerega je po določbi četrtega odstavka 310. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do treh let. Za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora do treh let, se izvede skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem (določbe 429. do 445. člena ZKP). V 445. členu ZKP je določeno, da sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ko je pritožbeno sodišče preklicalo že razpisano javno sejo senata po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP, ki v skrajšanem postopku ni predvidena, ni kršilo niti obsojenčeve pravice do obrambe, niti 22., 23. oziroma 29. člena Ustave. Sodišče je opravilo sejo senata na podlagi določbe 445. člena ZKP, torej na način, ki je predviden za odločanje pritožbenega senata v skrajšanem postopku. Če sodišče ravna v skladu z zakonom, ne krši procesnih ali ustavnih določb oziroma z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in ne krši pravice do obrambe. Pri odločanju drugostopenjskega sodišča o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, stranki nimata vedno možnosti prisostvovati seji pritožbenega senata, tudi kadar to zahtevata. V skrajšanem postopku se odloča o krivdi za lažja kazniva dejanja, zato zakon pravico do osebne navzočnosti na seji senata omejuje tako, da prepušča predsedniku senata oziroma senatu, da stranki obvesti o seji senata v primeru, če spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev zadeve, ne glede na izraženo voljo strank, da prisostvujejo seji senata.

11V pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje so zagovorniki in obsojenec predlagali, da se jih obvesti o seji senata. Drugostopenjsko sodišče je odgovorilo na predloga v pritožbah, da se jih o seji pritožbenega senata obvesti. Navedlo je, da predsednik senata in tudi senat niso spoznali, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari, zato o seji senata, opravljeni po 445. členu ZKP, niso bili obveščeni. Pritožbi obsojenca in zagovornikov razen golega predloga, da naj jih sodišče obvesti o seji senata, nista navajali nobenih okoliščin, ki bi zahtevale, da pritožbeno sodišče opravi sejo v navzočnosti strank. Pritožbeno sodišče je presodilo pritožbene navedbe in po presoji podatkov spisa ter razlogov izpodbijane sodbe ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, izreklo ustrezno kazensko sankcijo in ni storilo nobene izmed kršitev zakona, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Zato je utemeljeno presodilo, da pri obravnavanju obeh pritožb navzočnost strank zaradi razjasnitve stanja stvari ni potrebna. Obsojenčevo zatrjevanje, da mu je bila v postopku pred sodiščem druge stopnje tako kršena pravica do obrambe, ter da so bile kršena navedena ustavna določila, se tako izkaže kot neutemeljeno.

12Obsojenec v zahtevi Vrhovnemu sodišču še predlaga, da „preveri zakonitost 445. člena ZKP“ meni, da je to določilo v nasprotju z 29. členom Ustave RS, saj ocenjuje, da ne more biti le od sodišča odvisno ali bodo o seji senata stranke obveščene. Ob ugotovitvi, da obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, torej ni prišlo do kršitve tudi 29. člena Ustave RS, ki določa jamstva v kazenskem postopku, kamor sodi tudi obsojenčeva pravica do obrambe, je bilo odgovorjeno, da Vrhovno sodišče ni našlo podlage, za prekinitev postopka in sprožitev postopka za oceno ustavnosti po 156. členu Ustave. Vrhovno sodišče tudi pri dosedanjem obravnavanju zadev in presoji uveljavljanih kršitev 445. člena ZKP ni ocenilo, da je določba 445. člena ZKP protiustavna (npr. sodbi I Ips 205/2004 z dne 2. 12. 2004 in I Ips 97133/2010 z dne 4. 2. 2016 ter druge).

13Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitev kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jo je uveljavljal obsojenec, ni podana in ker je obsojenec uveljavljal tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

14Odločba o stroški postopka temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7112 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer.