14. člen ZKP

Če sodnik zazna, da jezik udeleženca kazenskega postopka ni jezik, ki je v uradni rabi pred slovenskim sodiščem, mora o pravici uporabe svojega jezika dati ustrezen pouk v smislu 8. člena ZKP.

Odločanje o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora izrečene s pravnomočno sodbo pomeni odločanje o obsojenčevi dolžnosti, da prestane izrečeno kazen v zavodu za prestajanje kazni. Z določitvijo rokov za opravo posameznih procesnih dejanj zakon zasleduje učinkovitost izvrševanja kazni zapora, kar je nedvomno ustavno dopustni cilj. Izvršitev kazenske sankcije je najbolj smotrna, če v kratkem času sledi storitvi kaznivega dejanja, zato je učinkovita izvršitev kazni zapora pomembna ustavna vrednota in pomeni ustavno dopusten cilj (U-I-418/18-17, Up-920/18-20, 5. 11. 2020). Ker gre lahko za izgubo pomembne pravice zakon v določenih primerih, kljub načelu, da nepoznavanje prava škoduje, predvideva izrecno poučitev o pravici in načinu njene uresničitve, vključno z rokom za njeno uveljavitev. Takšne so npr. določbe o pouku glede pravice do pritožbe zoper sodbo (tretji odstavek 116. člena in 362. člen ZKP). Ustava pravice do postopka za odločanje o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora ne zagotavlja, zato ne gre za situacijo, ki bi zahtevala takšen pouk in sodišče obsojenca ni bilo dolžno poučiti o rokih za vložitev takšnega predloga. Dolžnost pouka ni nastopila niti

Sodišče prve stopnje bi vložen ugovor moralo obravnavati kot nepopolno vlogo v smislu 76. člena ZKP. V skladu s 14. členom ZKP bi moralo obdolženca kot prava neveščo osebo seznaniti, da ga mag. Z. D., ki ga je obdolženec pooblastil za zagovor v predmetnem kazenskem postopku iz razlogov, ki jih je navedlo v 3. in 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne more zagovarjati. Obdolženca bi moralo pozvati, da ugovor v določenem mu roku osebno podpiše, s čimer bi odpravil pomanjkljivost vloženega ugovora. V skladu s 76. členom ZKP pa bi ga moralo še opozoriti, da v primeru, da ugovora v naloženem mu roku ne bo osebno podpisal, bo ta kot nepopoln zavržen.

Preiskovalna sodnica ni ravnala protizakonito, ko je spoštovala željo in pravico osumljenke, da na vprašanja oškodovanca kot tožilca ne bo odgovarjala, saj je bila osumljenka pred zaslišanjem opozorjena na pravice po drugem odstavku 227. člena ZKP - s tem pa med drugim tudi na pravico, da ni dolžna odgovarjati na postavljena vprašanja. V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da bi sodnica oškodovanca kot tožilca morala poučiti o njegovih pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, kot to določa 14. člen ZKP, pa prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je potrebno navedeni člen razumeti na način, da se sme pomoč nanašati na uresničevanje pravic, ki jih subjektom daje ZKP, ne more pa se nanašati na vprašanja dejanskega stanja ali pravna vprašanja, o katerih odloča sodišče v kazenskem postopku.

Ker je oškodovanec s predloženimi listinami in svojo izpovedbo potrdil razloge, zaradi katerih ni mogel priti na glavno obravnavo, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bil izostanek oškodovanca upravičen zaradi zdravstvenih razlogov. Zato ni mogoče šteti, da je zaradi njegovega izostanka nastopila posledica umika predloga za pregon. Pri obravnavanju prošnje za vrnitev v prejšnje stanje se ne presojajo strogo razlogi za izostanek oškodovanca z naroka za glavne obravnave, ampak predvsem ali oškodovanec izraža interes, da vztraja pri pregonu zoper obdolženca, kakor tudi ali je bil oškodovanec, kot udeleženec v postopku zadosti poučen o posledicah v smislu 14. člena ZKP.

Dolžnosti sodišča iz 14. člena ZKP nikakor ni mogoče razumeti na način, da bi sodišče obsojencu moralo dokazni predlog sugerirati oziroma mu nakazati, da to možnost ima, saj bi taka sodnikova pomoč vzbudila dvom v nepristranskost sojenja pri sodišču. Pomoč sodišča procesnim udeležencem v smislu 14. člena ZKP se sme nanašati zgolj na uresničevanje obsojenčevih procesnih pravic v kazenskem postopku, ne pa na vprašanje dejanskega stanja ali pravna vprašanja, o katerih odloča sodišče.

Dolžnosti sodišča iz 14. člena ZKP nikakor ni moč razumeti na način, bi sodišče obsojenki moralo dokazni predlog sugerirati oziroma ji nakazati, da ima to možnost, saj bi taka sodnikova pomoč vzbudila upošteven dvom v nepristranskost sodišča pri sojenju.

Pomoč sodišča procesnim udeležencem se sme nanašati zgolj na uresničevanje obdolženčevih procesnih pravic v kazenskem postopku, ne pa na vprašanja dejanskega stanja ali pravna vprašanja, o katerih odloča sodišče, saj bi bila sicer njegova nepristranskost pri sojenju ogrožena.

Sodišče pouči (14. člen ZKP) obdolženca in druge procesne udeležence v zvezi z uresničevanjem procesnih pravic, ki jim jih daje Zakon o kazenskem postopku, ne pa v zvezi s pravnimi jamstvi, glede katerih je postopanje policije in sodišča posebej predpisano za posamezni stadij predkazenskega in kazenskega postopka.

Če v roku treh mesecev od smrti zasebnega tožilca ni podan predlog za nadaljevanje postopka, izda sodišče odločbo, kakršno je glede na fazo postopka treba izdati po določbah ZKP v primeru, ko ni obtožbe upravičenega tožilca - sodišče ni dolžno ugotavljati, ali obstajajo osebe iz 55. člena ZKP, jih iskati in jih nato po 14. členu ZKP poučevati o njihovi pravici do nadaljevanja postopka.

Glavna obravnava, opravljena na več narokih, je celota, zaradi česar imajo procesna dejanja, opravljena na enem naroku, učinek tudi na poznejša dejanja in prej opravljenih dejanj ni treba ponavljati. Opozorilo v vabilu, da se bo glavna obravnava lahko opravila tudi v obtoženčevi nenavzočnosti, velja za glavno obravnavo kot celoto, ne glede na število narokov, zaradi česar opozorila ob preložitvah, ko je obdolženec praviloma ustno seznanjen z dnevom in uro nadaljevanja glavne obravnave, ni potrebno ponavljati.

Ker iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je predsednica senata zapisala le, da je oškodovanca (ki je tudi starejša in pravna neuka oseba) po umiku obtožbe s strani državnega tožilca pozvala, če bo nadaljeval kazenski pregon, ni pa ga poučila o pravici do prevzema pregona in na kakšen način to lahko stori, oškodovanec o svoji pravici ni bil ustrezno poučen.

Če se dokazi nanašajo na pravno relevantna dejstva in se sodišče do njih ne opredeli, krši pravico do obrambe. Obtoženčeva pravica, da se udeleži seje pritožbenega sodišča, je zvezana z dolžnostjo, da tako navzočnost zahteva v roku, predpisanem v zakonu. Če posamezne listine niso prevedene, s tem ni kratena pravica do uporabe svojega jezika v postopku, saj je ta potekal v slovenščini, utegnilo pa bi se postaviti vprašanje njihove dokazne vrednosti in možnosti učinkovite obrambe pred očitki obtožbe. Vendar zahteva ne zatrjuje, da se pravnomočna sodba na ta dokaz sploh opira, vse tiste listine, ki pojasnjujejo odločilna dejstva, pa so bile prevedene v slovenski jezik.

Pouk o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, ki ga sodnik poda po razglasitvi sodbe, mora biti glede bistvene vsebine v celoti vpisan v zapisnik o glavni obravnavi in mora vsebovati: dolžnost napovedi pritožbe, rok, v katerem jo je treba napovedati in posledice, če pritožba na določen način in v določenem roku ne bo napovedana.

Ker je bil obsojenec pri zaslišanju povprašan o tem, ali lahko kdo potrdi njegov zagovor, kar je zanikal, sodišče ni prekršilo določbe 14. člena ZKP.

Ni dopustna razlaga, po kateri je sodišče v zvezi s predlogom za pregon vedno dolžno opozoriti oškodovanca na stroškovne posledice njegovega morebitnega umika. To bi poseglo v namen določbe 4. odstavka 96. člena ZKP. To bo storilo izjemoma, če bodo okoliščine primera očitno kazale na to, da gre za oškodovanca, pri katerem je glede na njegove osebne lastnosti očitno, da ne more predvideti posledic takšnega dejanja.

V zapisniku o glavni obravnavi mora biti glede dolžnosti napovedi pritožbe iz 1. odstavka 368. člena ZKP zapisan pravni pouk: da je upravičenec dolžan napovedati pritožbo, v katerem roku je to dolžan storiti in kakšne bodo posledice, če ne bo tako ravnal.

Pouk o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, ki ga sodnik poda po razglasitvi sodbe, mora biti glede bistvene vsebine v celoti vpisan v zapisnik o glavni obravnavi, ni pa potrebno, da je vpisan dobesedno. Obsegati mora to, kar določa 1. in 2. odst. 368. čl. ZKP, to je dolžnost napovedi pritožbe, rok, v katerem jo je treba napovedati, in posledice, če pritožba na določen način in v določenem roku ne bo napovedana. Ker je opozorilo v vabilu na glavno obravnavo, da se bo štelo, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe, če je ne bo napovedal najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe, po naravi stvari vedno podano pred izrekom sodbe in ker ni mogoče sprejeti domneve, da se je obdolženec odpovedal pravici do pritožbe že v času, ko še niti ni bila izrečena, je sodišče dolžno, da po razglasitvi sodbe pouči stranke v skladu s 1. odst. 362. čl. ZKP.

Če oškodovanec ne pride na glavno obravnavo, čeprav je bil v redu povabljen ali pa mu vabila ni bilo mogoče vročiti, ker sodišču ni javil spremembe prebivališča ali naslova, pa tožilec na glavni obravnavi umakne obtožbo, se šteje, da oškodovanec ne namerava prevzeti pregona le pod pogojem, da je bil oškodovanec kot procesni udeleženec predhodno s strani sodišča opozorjen na posledice neupravičenega izostanka ali posledice opustitve dolžnosti iz 66. člena ZKP.

V zvezi s stališčem obtoženčeve zagovornice v pritožbi, da bi moralo sodišče obtoženčevi zagovornici povedati, kako naj obtoženec v priporu dokaže neobstoj ponovitvene nevarnosti, je pravilno stališče višjega sodišča, da tega ni dolžno storiti.