VSL sodba in sklep I Cpg 1169/2013

I. Pritožba izvedenca mag. Ž. P. zoper sklep z dne 22. 5. 2013 se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Izvedenec mag. Ž. P. sam krije svoje pritožbene stroške.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in sklep z dne 17. 5. 2013 se delno ugodi in se sodba v obrestnem delu II. točke izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 540,89 EUR od 1. 10. 2002 dalje do plačila;

v preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem delu II. točke ter v celoti v III. in IV. točki izreka potrdi.

IV. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

I.) O pritožbi zoper sklep z dne 22. 5. 2013:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

- v I. točki izreka sodnemu izvedencu mag. Ž. P. s.p. za opravljeno izvedensko delo priznalo nagrado in povračilo stroškov v višini 456,45 EUR, povečano za 20 % DDV v višini 91,29 EUR;

- v II. točki izreka zavrnilo zahtevek sodnega izvedenca mag. Ž. P. s.p. za povračilo nadomestila plače v višini 44,67 EUR;

- v III. točki izreka določilo način izplačila nagrade in povračila stroškov;

- v IV. točki izreka navedlo, da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa.

2Proti II. točki izreka tega sklepa se je pravočasno pritožil izvedenec. Iz pritožbenih trditev izhaja, da je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da upošteva njegov status samozaposlene osebe in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da mu prizna zahtevano nadomestilo. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izvedenec ima pravico do povračila potnih stroškov ter stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo kakor tudi pravico do nagrade za to delo (249. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) podrobneje ureja povrnitev stroškov, ki jih je izvedenec imel v zvezi z izvedenskim delom. Določba 39. člena tega Pravilnika tako predpisuje, da imajo izvedenci pravico do nagrade za svoje delo in pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom. Slednje predstavljajo potni stroški, stroški za prehrano in prenočišče, nadomestilo plače in materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom (prim. 40. člen Pravilnika). Pravilnik v 44. členu glede pravice do nadomestila plače še natančneje določa, da ima za čas, ki ga zaradi opravljanja izvedenskega dela porabi za udeležbo na glavni obravnavi, to pravico izvedenec, ki je zaposlen. Do nadomestila plače je torej na podlagi jasne podzakonske določbe upravičen le zaposleni izvedenec, ne pa tudi samozaposleni izvedenec (samostojni podjetnik). Zato pritožnik z navedbami o primerjavi statusa zaposlenega in samozaposlenega ne more doseči drugačne odločitve. Tudi pritožbene navedbe, da v času prisotnosti na sodišču izvedenec ni opravljal gospodarske dejavnosti, zaradi česar mu kot samozaposlenemu in hkrati delodajalcu pripada nadomestilo, niso utemeljene. Uporabljeni Pravilnik v primerjavi s prejšnjim (Ur. l. RS 7-411/2002) med stroški izvedenca ne omenja več izgubljenega zaslužka (1), zaradi česar do povrnitve tovrstnega stroška pritožnik ni upravičen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da izvedencu v konkretnem primeru nadomestilo plače ne gre, saj svojo dejavnost opravlja v okviru samostojne dejavnosti.

5Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbo izvedenca zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

6Ker izvedenec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

II.) O pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 17. 5. 2013:

7Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo:

- v I. točki izreka zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 7.192,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2003 do plačila in za plačilo 28.769,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2004 do plačila;

- v II. točki izreka odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati nadomestilo za neupravičeno uporabo nepremičnin tožeče stranke v višini 540,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 dalje do plačila;

- v III. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem zahteva tožeča stranka plačilo nadomestila za neupravičeno uporabo nepremičnin tožeče stranke v višini 81.419,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 dalje in zakonske zamudne obresti:

od zneska 28.769,69 EUR za čas od 1. 1. 2005 do 30. 12. 2008,

od zneska 28.769,69 EUR za čas od 1. 1. 2006 do 30. 12. 2008,

od zneska 21.307,90 EUR za čas od 28. 9. 2006 do 30. 12. 2008,

od zneska 355,98 EUR za čas od 1. 1. 2007 do 30. 12. 2008,

od zneska 1.378,60 EUR za čas od 1. 1. 2008 do 30. 12. 2008 in od zneska 1.378,60 EUR za čas od 1. 1. 2009 do plačila;

- v IV. točki izreka odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 2.562,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

8Proti II., III. in IV. točki te sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

9Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

10Pritožba je delno utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka in obrazložitev sodišča prve stopnje:

11Predmet tožbenega zahtevka predstavlja plačilo nadomestila za neupravičeno uporabo (t.i. uporabnina) petnajstih nepremičnin tožeče stranke, za katere je bil uveden postopek razlastitve (2). Med strankama je nesporno, da so vse te nepremičnine tožeče stranke prešle v uporabo tožene stranke že dne 1. 10. 2002. Ker pa je odločitev o razlastitvi za deset nepremičnin postala pravnomočna šele dne 27. 9. 2006, odločitev o nerazlastitvi za pet nepremičnin pa dne 24. 11. 2010, je tožeča stranka v tem postopku zahtevala nadomestitev koristi tožene stranke za razlaščene nepremičnine od nastopa posesti do pravnomočne odločitve sodišča, za nerazlaščene nepremičnine pa od nastopa posesti do dne vložitve tožbenega zahtevka (3). Zatrjevala je, da je tožena stranka razlaščene nepremičnine pred pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, nerazlaščene nepremičnine pa tudi po tej odločitvi, uporabljala brez pravne podlage, torej protipravno.

12Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka upoštevaje določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ), ki je v kritičnem času določal pogoje in postopek za razlastitev, za uporabo nepremičnin pred pravnomočnostjo sklepa o razlastitvi ni imela pravne podlage. Kljub temu pa je zaključilo, da tožeči stranki uporabnina za deset razlaščenih nepremičnin ne gre, ker ni izkazala koristi tožene stranke. Obrazložilo je, da gre za javno dobro, ki se uporablja v javno korist, zaradi česar o osebni koristi na strani tožene stranke ne moremo govoriti. Zato je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Glede nerazlaščenih nepremičnin pa je presodilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan, saj tožena stranka javne koristi ni izkazala. Na podlagi izvedenskega mnenja je tožeči stranki za pet nerazlaščenih nepremičnin dosodilo uporabnino v znesku 540,89 EUR za obdobje od 1. 10. 2002 do 31. 12. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe upoštevajoč oceno, da je bila tožena stranka pošten pridobitelj.

Glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka:

13Uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP nista bili storjeni. Kršitev iz 14. točke navedene določbe je namreč zagrešena le v tistih primerih, ko odločbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Prav tako ni podano pavšalno očitano nasprotje med listinami v spisu ter tem, kar se navaja v razlogih sodbe.

Glede temelja zahtevka za plačilo nadomestila za razlaščene nepremičnine:

14Pritožnik utemeljeno opozarja na napačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je izpodbijano odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na presojo, da v primeru javnega dobrega korist na strani tožene stranke ne more biti podana (prim. 190. in 198. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Če obstajajo pogoji za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javnem interesu, jih lahko razlastitveni upravičenci uveljavljajo le pod pogoji in po postopku, ki jih določa zakonodaja, ki ureja tovrstne posege (4). Če razlastitveni upravičenec teh določb ne spoštuje in posest nepremičnin prevzame še preden ima za to pravni naslov, kar zatrjuje tožeča stranka v konkretnem primeru, je takšno postopanje nezakonito. Dopuščanje ravnanja v nasprotju z zakonskimi določbami o razlastitvi ni sprejemljivo in mora imeti ustrezne pravne posledice. To velja tudi v primeru, ko se kasneje izkaže, da je ob odvzemu posesti obstajala javna korist, ki bi utemeljevala odvzem nepremičnine. Kljub opisanemu pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti pravilna. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, iz zatrjevanih dejstev namreč ne izhaja uveljavljana pravna posledica.

15Relevantno materialno pravno podlago za odločitev v obravnavni zadevi predstavljajo določbe ZSZ o razlastitvi (5), ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Zakonit vrstni red opravil ob razlastitvi je bil tedaj in je tudi sedaj (6) tak, da država kot razlastitveni upravičenec najprej pridobi nepremičnine v svojo last in plača odškodnino, nato pa prične z gradnjo javne infrastrukture. V obravnavanem primeru pa je imela tožena stranka sporne nepremičnine v posesti že pred pravnomočnostjo sklepa o razlastitvi (7). V takšnem primeru gre za t.i. dejansko razlastitev. Za predčasno pridobitev posesti bi morala tožena stranka pridobiti odločbo o izročitvi nepremičnin v posest pred pravnomočnostjo sklepa o odvzemu lastninske pravice po 37. členu ZSZ (8). Izdaje takšne odločbe ni niti predlagala, čeprav je takšno možnost imela. Namen 37. člena ZSZ je namreč prav v preprečitvi, da bi razlastitveni upravičenci samovoljno, še pred pravnomočnostjo sklepa o odvzemu lastninske pravice na nepremičninah, te prevzemali v posest. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sklicevanje na izdano gradbeno dovoljenje za zakonitost posesti ne zadostuje, saj gre za upravni akt in kot tak sklepa sodišča ne more nadomestiti. Pravice gradnje namreč ni mogoče enačiti s pravico do posesti, ki bi jo tožena stranka lahko veljavno pridobila le na podlagi z zakonom predvidene odločbe sodišča ob predhodni akontaciji dela odškodnine. Z ravnanjem na opisan način je tožena stranka torej postopala nezakonito, saj je še pred izdajo pravnomočne odločbe o razlastitvi prevzela posest, kar je v nasprotju z določbami ZSZ. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da tožena stranka kot razlastitveni upravičenec za uporabo spornih nepremičnin pred pravnomočnostjo sklepa o razlastitvi ni imela pravne podlage.

16Kot bistveno se zastavlja nadaljnje vprašanje, kakšno odmeno lahko tožeča stranka zahteva za ugotovljeno ravnanje tožene stranke. V primeru, da je obogateni ravnal krivdno in so tudi sicer izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost, lahko stranka uveljavlja tako odškodninsko kot obogatitveno podlago (9). V tem postopku zahteva tožeča stranka plačilo uporabnine kot nadomestilo za neupravičeno uporabo kasneje razlaščenih nepremičnin, ki pa ji po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre. Res je tožena stranka uporabljala nepremičnine tožeče stranke brez pravne podlage. Vendar pa gre v konkretnem primeru za specifično situacijo. Pri tipičnem zahtevku na plačilo uporabnine po 198. členu OZ je namreč odločilno, da si obogateni svoje premoženje poveča s samo stvarjo in z njeno uporabo ter si tako pridobi korist, ker prihrani izdatke, ki bi jih imel s plačilom najema, imetnik pa je v enakem obsegu prikrajšan (10). Manjkajoče pravne podlage za uporabo spornih nepremičnin pa v obravnavani zadevi ne predstavlja najemna pogodba, temveč izdani sklep po 37. členu ZSZ. Če bi bil ta izdan, tožeča stranka ne bi imela pravice do najemnine, temveč do predčasnega plačila akontacije odškodnine. Glede na to, da so razlaščene nepremičnine po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje predstavljale javno dobro, je tudi pojmovno izključena možnost sklenitve najemnega razmerja, na katerem gradi tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine. Lastno prikrajšanje tožeče stranke v obsegu okoriščanja na strani tožene stranke v višini uporabnine zato ni podano.

17Dejstvo pa je, da tožena stranka ne more biti v ugodnejšem položaju, kot če bi postopek razlastitve tekel v skladu z zakonskimi pravili. Skladno s sodno prakso ima tako tožeča stranka zaradi neupravičene uporabe nepremičnin v primeru, kot je obravnavani, pravico do zakonskih zamudnih obresti od v nepravdnem postopku prisojene odškodnine (11) za čas od dejanskega odvzema nepremičnin kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 15/2011 z dne 15. 9. 2011 in II Ips 874/2009 z dne 16. 9. 2010 ter sklepe Višjih sodišč v Kopru I Cp 1036/2005 z dne 12. 9. 2006, Cp 694/2007 z dne 12. 6. 2007 in I Cp 138/2007 z dne 8. 5. 2007). Prikrajšanje tožeče stranke se namreč kaže v izgubi t.i. odškodnine, ki bi jo morala tožeča stranka prejeti že ob odvzemu posesti z izdajo sklepa po 37. členu ZSZ, tožeča stranka pa je zaradi neplačila tega zneska v času dejanske razlastitve obogatena. Z drugimi besedami, tožeča stranka je upravičena do nadomestitve tistega prikrajšanja, ki bi ga prejela v primeru zakonitega ravnanja tožene stranke. Ker tega ni zahtevala, se odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve iz sicer drugih materialno pravnih razlogov izkaže kot pravilna.

Glede višine zahtevka za plačilo nadomestila za nerazlaščene nepremičnine:

18Pri ugotavljanju višine tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca mag. Ž. P. s.p., ki je ugotovil, da znaša premoženjska korist tožene stranke v obliki uporabnine za vseh pet nerazlaščenih nepremičnin za čas od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2008 540,89 EUR, in sicer upoštevajoč namembnost zemljišča pred postopkom razlastitve (12). Glede na ugovore tožeče stranke proti izvedenskemu mnenju in njegovi dopolnitvi je sodišče prve stopnje zaslišalo izvedenca, ki je tudi ustno pojasnil metodo cenitve, odgovoril na pripombe glede upoštevanja rabe zemljišč kot kmetijskih, ter se opredelil do mnenja predpravdne cenilke K. B. (priloga A34) v smislu, da je svoje mnenje podal neodvisno, ocenjevanje njenega mnenja pa ni bila njegova naloga. Drži sicer, da izvedensko mnenje sodnega izvedenca po višini precej odstopa od predpravdne cenitve, vendar je potrebno upoštevati, da cenilka K. B. v tem postopku ni bila postavljena kot sodna izvedenka, zato njeno mnenje ni dokaz, pač pa le del trditvene podlage. Gre za poročilo, izdelano pred pravdo in na zahtevo tožeče stranke. Dokaz po določbah ZPP pa je le izvedensko mnenje, ki ga je izdelal v konkretnem postopku postavljeni izvedenec (prim. 243. člen ZPP). Temu tožeča stranka ni konkretizirano nasprotovala niti ni izpodbijala njegove strokovnosti, zato ni uspela vzpostaviti razumnega dvoma v njegovo pravilnost. Zgolj zahteva po dopolnitvi mnenja iz razloga, ker odstopa od predpravdne cenitve, brez podrobnejše obrazložitve, za konkretizirano oporekanje na zadostuje. Izvedenčeva neopredelitev do predpravdnega mnenja namreč še ne predstavlja njegove pomanjkljivosti, nepopolnosti ali nestrokovnosti. Tožeča stranka bi morala pojasniti, v čem je izvedensko mnenje samo po sebi neprepričljivo, nelogično in nepopolno, pa tega ni storila. Zgolj nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem pa tudi ni razlog, da bi sodišče prve stopnje zahtevalo še dodatno dopolnitev izvedenskega mnenja ter postavljanje vprašanj, na katera je že odgovoril tako pisno kot ustno (prim. 254. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev torej oprlo na popolno in prepričljivo izvedensko mnenje, uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana, prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od nadomestila za nerazlaščene nepremičnine:

19Pritožnik pa utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v delu prisoje zakonskih zamudnih obresti od zneska uporabnine v višini 540,89 EUR šele od trenutka vložitve zahtevka. Določba 193. člena OZ predpisuje, da je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča zmotno presodilo, da je tožena stranka nepremičnine uporabljala kot pošten pridobitelj, češ da je pričakovala, da bo do razlastitve prišlo, razpolagala pa je tudi s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem. Nepošteni pridobitelj je tisti, ki ve, ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun. Ko pridobitelj (lahko) izve, da gre za neupravičeno pridobitev, postane nepošten. Ta trenutek je v konkretnem primeru nastopil že z odvzemom posesti, saj je tožena stranka lahko vedela, da nima pravne podlage za izvrševanje posesti na nepremičninah tožeče stranke glede na to, da ni predlagala izdaje odločbe po 37. členu ZSZ. Ker bi torej morala vedeti, da ima nepremičnine tožeče stranke v posesti nezakonito, ni bila v opravičljivi zmoti in jih je torej uporabljala kot nepošten pridobitelj. Zato je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 540,89 EUR že od nastopa posesti tožene stranke dne 1. 10. 2002 dalje do plačila.

Sklepno:

20Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz III. točke izreka te odločbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ostalega dela izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu izpodbijane II. točke ter v celoti v III. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

21Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le glede zakonskih zamudnih obresti, to je glede dela stranske terjatve, ki ni odločilna za določanje vrednosti spornega predmeta (prim. prvi odstavek 39. člena ZPP), sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka, katere odgovor na pritožbo k predmetni odločitvi ni pripomogel, pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------

(1) V 40.d členu je bilo določeno: „Samostojnemu podjetniku oziroma osebi, ki samostojno opravlja dejavnost kot redni poklic, pripada nadomestilo za izgubljeni zaslužek v višini, ki se določa po sodni odmeri glede na povprečni dnevni zaslužek v ustreznem poklicu v odvisnosti od časa opravljanja dela sodnega izvedenca oziroma cenilca.“

(2) Zaradi gradnje mejnega prehoda Obrežje v sklopu avtocestnega odseka Krška vas – Obrežje in vzporednih objektov.

(3) Okrajno sodišče v Brežicah je s sklepi N 2/2002 z dne 10. 6. 2002, N 10/2002 z dne 10. 6. 2002 in N 21/2002 z dne 2. 9. 2002 uvedlo postopek razlastitve petnajstih nepremičnin tožeče stranke. V združenem postopku je nato Okrajno sodišče v Brežicah s sklepom N 2/2002 dovolilo razlastitev vseh teh nepremičnin ter določilo višino odškodnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cp 3608/2006 z dne 27. 9. 2006 potrdilo razlastitev za deset nepremičnin, za pet nepremičnin ter odločitev o odškodnini pa je odločitev razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek. Glede teh nepremičnin ter odškodnine je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje predlog za razlastitev s sklepom N 18/2006 dne 22. 5. 2009 zavrnilo, kar je bilo z izjemo odškodnine potrjeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3675/2009 z dne 24. 11. 2010.

(4) Prim. 69. člen URS in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002.

(5) Lastninska pravica na nepremičnini se v javno korist lahko odvzame po določbah tega zakona proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine (prim. 18. člen ZSZ).

(6) Prim. Zakon o urejanju prostora.

(7) Če sodišče predlogu za razlastitev ugodi, mora odločiti tudi o nadomestni nepremičnini ali o odškodnini, ki pripada razlaščencu (prim. 29. člen ZSZ). Razlaščenec mora odvzeto nepremičnino izročiti v posest razlastitvenemu upravičencu v 30 dneh po plačilu odškodnine oziroma po prevzemu nadomestne nepremičnine (30. člen ZSZ).

(8) Če bi lahko nastala večja materialna škoda, ali če je zaradi koristi večjega števila prebivalcev na določenem območju neizogibno potrebno, lahko sodišče še pred pravnomočnostjo sklepa o odvzemu lastninske pravice odloči, da razlaščenec nepremičnino izroči v posest razlastitvenemu upravičencu ali gospodarski javni službi; sodišče odloči o predhodni izročitvi nepremičnine v posest na zahtevo in pod pogojem, da razlastitveni upravičenec razlaščencu plača akontacijo odškodnine, ki znaša najmanj 75% vrednosti nepremičnine, ugotovljene s cenitvijo iz 32. člena tega zakona (37. člen ZSZ).

(9) Določba 198. člena OZ predpisuje: „Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.“ Prim. tudi Polajnar Pavčnik v: Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 198. členu OZ ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 597/2010 z dne 17. 6. 2010.

(10) Prim. Strajnar, Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten, št. 2/2003, str. 169.

(11) Odločitev o višini odškodnine po 26. členu ZSZ glede na trditve pravdnih strank še ni pravnomočna.

(12) Gre za kmetijska zemljišča.