18. člen ZSZ

S tem, ko je pogodba nična, pa je odpadla pravna podlaga za nadomestilo služnosti.

V obravnavani zadevi bistveno, ali je bila z namestitvijo oddajnika na antenski stolp že pridobljena služnost razširjena, ali je dejansko po vsebini ostala enaka. Izjemno naravo služnosti v javno korist, ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti, določa njena javnopravna lastnost, to je, da gre pri njej za razlaščujoč poseg (v obravnavani zadevi ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavno pravnimi varovali. Služnosti v javno korist ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, če je za pridobitev le-te obstajala druga zakonsko določena možnost, pa je upravičenec ni izkoristil. Načeloma ni mogoče omejevati služnostne pravice na določeno tehnologijo, saj so vanjo praviloma vključene vse tehnologije, ki se uporabljajo v določenem razvojnem obdobju kot "tehnologije", vendar pod pogojem, da uvajanje novih "tehnologij", ki eventualno po obsegu presegajo dosedanje načine, ne pomenijo prevelike obremenitve služečega zemljišča. V tem primeru je treba lastniku služečega zemljišča priznati, da se brani pred povečano in spremenjeno obremenitvijo.

V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZSZ lahko razlaščenec, kateremu se zaradi odvzema dela njegovih nepremičnin položaj bistveno poslabša, predlaga odvzem ostalih nepremičnin, ki jih ima na območju, kjer poteka razlastitev. Namen citirane določbe gotovo ni v tem, da bi pokrila vse, tudi le hipotetično mogoče, uporabe zemljišča. Pri razlagi navedenega pravnega standarda je treba primarno izhajati iz obstoječega položaja, to je obstoječe rabe zemljišč pred razlastitvijo. Poleg tega pa je mogoče upoštevati tudi bodočo rabo zemljišča, vendar le tisto, ki je predvidena (načrtovana) oziroma izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

Na podlagi ZSZ revizija ni dovoljena, če predmet njenega izpodbijanja ni (tudi) odločitev o glavni stvari razlastitve. V obravnavanem revizijskem postopku ni sporna odločitev o odvzemu lastninske pravice niti odločitev o plačilu odškodnine, temveč je sporen zgolj začetek teka obresti od pravnomočno prisojenih terjatev za plačilo odškodnine za razlaščene nepremičnine. Ker revizija zoper odločitev o postranski terjatvi oz. postranskem procesnem zahtevku v primeru, ko predmet izpodbijanja ni hkrati tudi odločitev o odvzemu lastninske pravice oz. glavnični zahtevek za plačilo odškodninske terjatve, glede na določilo 36. člena ZSZ ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena istega zakona ter 21. členom ZSZ in 37. členom ZNP zavrglo.

Sodišče ne odloča o zahtevku, ki ga je ena stranka postavila proti drugi stranki, zahtevek tudi sicer ni bistvena sestavina predloga v predlagalnih nepravdnih postopkih, ampak ureja razmerja med udeleženci, ki se sami niso uspeli sporazumeti.

Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je ugotovitev, da se zaradi odvzetih nepremičnin nasprotnima udeležencema položaj bistveno poslabša, podlaga za zavrnitev predlagateljičinega zahtevka za razlastitev, za katerega sicer ugotavlja, da zanjo izkazuje javno korist v Odloku 1998.

V konkretni zadevi dovoljeno vložiti direktno revizijo, zato predlog za njeno dopustitev ni dovoljen.

Kadar je nepremičnina, odvzeta v razlastitvenem postopku, del funkcionalne celote, ki jo preseka javna cesta, razlaščenec lahko predlaga zaradi poslabšanja svojega položaja tudi razlastitev preostalega dela (zemljišča).

V razlastitvenem postopku mora sodišče določiti odškodnino, saj se lastninska pravica v postopku razlastitve lahko odvzame ali omeji le proti plačilu odškodnine (2.odst. 18.čl. Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ).

Pri ugotovitvi potrebnega obsega razlastitve za dosego javne koristi je potrebno pretehtati tudi možnost (le) omejitve lastninske pravice po čl. 28 ZSZ.

Če razlastitveni postopek še ni bil pravnomočno končan pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora, za presojo utemeljenosti razlastitvene zahteve pridejo v poštev le prejšnji predpisi.

Zoper odločitev o izročitvi razlaščenih nepremičnin v posest pred pravnomočnostjo, revizija ni dovoljena. Pri določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino je odločilen namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala pred izdajo odloka, s katerim je bila spremenjena v nezazidano stavbno zemljišče.

Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča po tem, ali je bil že pred sprejemom lokacijskega načrta sprejet prostorski plan, namenjen za gradnjo objektov. Če je bil pred sprejetjem uredbe ali odloka o lokacijskem načrtu za sporne parcele že sprejet prostorski plan, so se razlaščena zemljišča opredelila in ocenila kot stavbna zemljišča, če pa sporna zemljišča pred sprejetjem uredb ali odlokov o lokacijskih načrtih niso bila zajeta v prostorskem planu, so bila taka zemljišča pri razlastitvi opredeljena in ocenjena kot kmetijska zemljišča.

1. O dolžnosti upravičenca razlastitve, da zagotovi drugo enakovredno zemljišče, je mogoče govoriti le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino. Tudi sicer določbe ZSZ o razlastitvi ne omogočajo razlage, da je primarna obveznost razlastitvenega upravičenca, da se restituira prvotno stanje z izročitvijo enakovredne nadomestne nepremičnine. Pri alternativnih obveznostih, to je obveznostih, pri katerih ima stranka pravico izbrati izmed več obveznosti tisto, ki naj se izpolni, ima v dvomu pravico do izbire dolžnik (primerjaj 384. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01), v konkretnem primeru torej razlastitveni upravičenec - predlagateljica. 2. V skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj npr. s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 338/2001) je odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki izkazuje javno korist za razlastitev. Ker je sporno zemljišče postalo nezazidano stavbno zemljišče šele z Odlokom, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ga je treba ceniti kot kmetijsko, ne pa nezazidano stavbno zemljišče.

Prehodna določba 137. člena Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 je omogočala enostaven odpis zemljišč, ki so bila do uveljavitve tega zakona uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo ceste in s tem legalizirala odvzem lastninske pravice, do katerega bi sicer v skladu z 69. členom Ustave Republike Slovenije v zvezi z Zakonom o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 lahko prišlo šele s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. Zato jo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-224/00 z dne 9.5.2002 razveljavilo. Kljub temu, da je razveljavitev začela učinkovati šele po izdaji izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, je moralo pritožbeno sodišče učinke te odločbe upoštevati. Iz 44. člena Zakona o ustavnem sodišču namreč izhaja, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, ne uporablja.

Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini se lahko odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa Zakon o stavbnih zemljiščih. Po zakonu gre na strani razlastitvenega upravičenca (države ali občine) za izbiro med dvema možnostima, od katerih ena nima nujno prednosti pred drugo, le po naravi stvari je edino možna odškodnina, če ni na razpolago enakovrednega zemljišča. Pri določitvi denarne odškodnine je pomemben namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo dotlej, ko je bilo s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče.

Revizija je dovoljena zoper tiste odločitve sodišča druge stopnje, s katerimi je bilo pravnomočno odločeno o predmetu razlastitvenega postopka, to je o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine (18. člen ZSZ). Torej zoper končno razlastitveno odločbo.

Po vzpostavitvi prejšnjega stanja je posest takšna, kakršna je bila pred motenjem, oziroma kakršna je bila ves čas. Zato velja, da naj posest ostane brez zaščite, če ni možnosti, da se vzpostavi prejšnje stanje. V obravnavanem primeru takšne možnosti zaradi nevarnosti okužbe vode ne bi bilo. Zahtevana vzpostavitev prejšnjega stanja bi pomenila nezakonit poseg v pravico do splošne rabe vodovoda vsakega drugega uporabnika.

Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini se lahko odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa Zakona o stavbnih zemljiščih. Po zakonu gre na strani razlastitvenega upravičenca za izbiro med dvema možnostima (ali za odvzeto nepremičnino lastniku zagotovi drugo enakovredno nepremičnino ali plača odškodnino), od katerih ena nima nujno prednosti pred drugo. Le po naravi stvari je odškodnina možna v primeru, če ni na razpolago enakovrednega zemljišča. Glede določitve denarne odškodnine pa velja, da je pri tem pomemben namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo dotlej, ko je bilo zemljišče s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče.

Ob razlastitvi kmetijskega zemljišča se razlaščencu v zameno lahko ponudi le drugo kmetijsko zemljišče, če je to na razpolago. Za določitev drugega enakovrednega zemljišča in njegov status je namreč bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja planskega akta, s katerim je bil njen status spremenjen zaradi predvidene gradnje infrastukture. Če pa se razlaščencu izplača odškodnina, se ta izračuna glede na tržno vrednost, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo kmetijskega zemljišča.