UPRS sodba I U 172/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo prvostopni organ ni odobril pravnega posla – dogovora o izpolnitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter dogovora o predkupni pravici, sklenjen v notarskem zapisu pod opr. št. SV 692/2013 z dne 21. 8. 2013, med A.A. kot prvo pogodbenikom ter tožnikom kot drugo pogodbenikom, katerega predmet pridobitve je nepremičnina parc. št. 779, gozd v izmeri 7129 m2, k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da je tožnik s pisno vlogo z dne 24. 10. 2013 zaprosil za odobritev v izreku navedenega pravnega posla. Iz priloženega potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 20. 8. 2013 izhaja, da je na podlagi 105. člena Zakona o prostorskem načrtovanju in po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica parcela št. 779, k.o. ..., opredeljena kot zemljišče v območju lesno proizvodnih gozdov. Citiral je določbe 17., 19. in 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). V postopku je bilo ugotovljeno, da predmetna nepremičnina spada v sklop zaščitene kmetije po odločbi, št. 32150-546/00-ŠM z dne 19. 12. 2000. Predmetna nepremičnina presega 2 % skupnih kmetijskem površin kmetije in znaša 3,22 %. Organ je v postopku po uradni dolžnosti preveril, ali ta kmetija še vedno izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo in ugotovil, da jo še. Ker ima tožnik trenutno v lasti le 826 m2 kmetijskih zemljišč z boniteto od 1 – 40, kar ne predstavlja kmetije, in ob upoštevanju 18. člena ZKZ odtujitev te nepremičnine ni mogoča, ker ni izpolnjen nobeden izmed pogojev iz tega člena, zato je organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

2Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in še dodal, da so za presojo, ali bo z odtujitvijo zadevnega zemljišča iz zaščitene kmetije njena gospodarska sposobnost znatno prizadeta, relevantne okoliščine iz 22. člena ZDKG. V ZDKG so pogoji navedeni kumulativno, torej morajo biti izpolnjeni vsi.

3Tožnik je v tožbi navedel, da je odločitev neživljenjska. Meni, da je treba odločbo odpraviti in v primeru, če sodišče temu ne bo sledilo, bo vložil revizijo in potem še ustavno pritožbo. V obravnavanem primeru je predmet odtujitve parc. št. 779, bonitete 22 točk, njena vrednost po GURS je 4.470,00 EUR in ima ledinsko ime ''R.''. Cela kmetija je vredna 324.427,00 EUR. Ta parcela po površinskem kriteriju predstavlja le 3,22 % skupnih kmetijskih površin, vrednostno pa le 1,3778 %, Tožniku bi kot nujnemu dediču šel v višini 1/6 oziroma 16,67 %, kar je v denarni vrednosti 54.071,00 EUR. S pravnim poslom, ki ga organ ni odobril, je A.A. kot eden izmed treh sinov prevzel domačo zaščiteno kmetijo, z očetom, sedaj pokojnim B.A. se je dogovoril, da brat C.A. dobi služnost stanovanja in užitek zemlje 2 arov za zelnik in pravico napraviti si drva in da ima drugi brat, tožnik, pravico napraviti drva v gozdu z imenom R., to je parc. št. 779. A.A. in tožnik sta se z notarskim zapisom dogovorila za nadomestno izpolnitev v obliki te parcele. Tožnik meni, da je treba ZKZ in ZDKG razlagati celostno. Po 14. in 15. členu ZDKG bi dedoval tožnik denarno vrednost nujnega deleža po splošnih pravilih o dedovanju. Ker so trije sinovi, to pomeni 1/6, kar znaša 54.071,00 EUR. Če bi prišlo do tega, bi kmetija propadla. Po 15. členu ZDKG bi tožnik izjemoma lahko podedoval tudi zemljišče, ki ni pomembno za zaščiteno kmetijo do višine nujnega deleža. Zakon kot taka zemljišča navaja gozdna zemljišča. Torej bi tožnik lahko podedoval gozdno zemljišče v vrednosti 54.071,00 EUR, kar je 86.238 m2. V tem primeru, ko pa so pogodbeniki uredili svoje odnose že za časa življenja, pa si organi razlagajo predpise v nasprotju z voljo pogodbenikov. Bistveno je, da kmetija z odtujitvijo gozdne parcele št. 779 ne bo niti malo prizadeta, gozdovi pa tudi niso ključni za gospodarstvo na kmetiji. Če bi bil tožnik nujni dedič, ne bi bilo problema. Kmetija pa bi bila prizadeta, če bi morala plačati 54.074,00 EUR, prizadelo pa bi jo tudi, če bi bilo treba plačati nepotrebne stroške še za eno pogodbo (če bi brat C.A. prenesel svoj del te parcele naprej na tožnika). Če sodišče odločbe ne bo odpravil, bo tožnik na slabšem, ker se je z bratom vse dogovoril in ni postal nujni dedič, kar je nezaslišano. Ne le, da je s tem kršena pravica do lastnine, organi kršijo tudi 22. člen Ustave. Skliceval se je še na pritožbo za primer, če niso v tožbi podane vse navedbe. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbo in odobri pravni posel, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. V dopolnitvi tožbe je še dodal, da tožnika pred prikrajšanjem varuje določba 22. člena ZDKG, ki jo je organ uporabil pri sporni odločitvi, saj 14. člen govori o nujnih dedičih. Tožnik bi po 23. členu ZDKG namreč lahko zahteval več, če bi mu pok. oče naklonil to parcelo z volilom, in sicer razliko do nujnega dednega deleža. Vztrajal je pri predlogu.

4Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi odobritve pravnega posla – dogovora o izpolnitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in dogovora o predkupni pravici, sklenjenega v notarskem zapisu, SV 692/2013 z dne 21. 8. 2013.

7Organ je v prejšnji točki opisano odločitev sprejel po ugotovitvi, da za odtujitev gozdnega zemljišča s parc. št. 779, k.o. ..., niso izpolnjeni pogoji iz 18. člena ZKZ, saj sodi zemljišče v sklop zaščitene kmetije, površina zemljišča pa presega 2 % skupnih kmetijskih površin kmetije, tožnik sam pa nima v lasti kmetije.

8Člen 18 ZKZ določa, da se zaščitena kmetija iz 2. člena ZDKG v prometu ne sme deliti, razen v naslednjih primerih: - če se povečuje, zaokrožuje obstoječa zaščitena kmetija ali nastaja nova zaščitena kmetija, - če se na ta način povečuje ali zaokrožuje druga kmetija oziroma se povečuje ali zaokrožuje kmetijske zemljišče, ki je v lasti kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika posameznika, - če se odtujijo stavbna zemljišča, - če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko, - če pridobi lastninsko pravico na zaščiteni kmetiji Republika Slovenija oziroma občina, - če lastnik poveča ali vzpostavi solastninski dežel na zaščiteni kmetiji v korist solastnika, zakonca ali zunajzakonskega partnerja, potomca, posvojenca ali njegovega potomca tako, da zaščitena kmetija še naprej izpolnjuje pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev.

9V III. poglavju ZDKG, ki ureja dedovanje na podlagi oporoke ( na kar napotuje 18. člen ZKZ), je v 22. členu še določeno, da sme oporočitelj nakloniti volilo, katerega predmet je del zaščitene kmetije, če s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije; denarna in druga volila, ki bi dediča zaščitene kmetije preveč obremenjevala, sme sodišče na njegovo zahtevo zmanjšati, pri tem mora sodišče paziti na to, da dediči iz prvega odstavka 14. člena tega zakona niso prikrajšani glede svojega nujnega dednega deleža po tem zakonu. Šteje se, da je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije v smislu prvega odstavka tega člena znatno prizadeta, če je predmet volila kmetijsko zemljišče; šteje pa se, da ni znatno prizadeta: - če so predmet volil gozdna oziroma kmetijska zemljišča z boniteto, nižjo od 40, pri čemer posamezno volilo ne presega 2 odstotka, vsak volila skupaj pa ne presegajo deset odstotkov skupnih kmetijskih površin; - če so predmet volil stavbna zemljišča ali druge stvari ali pravice, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, pri čemer vrednost posameznega volila ne presega dva odstotka, vsa volila skupaj pa ne presegajo deset odstotkov celotne vrednosti zapuščine. Člen 23 določa, da lahko dediči iz prvega odstavka 14. člena tega zakona, ki jih je oporočitelj v oporoki prezrl ali jim je naklonil manj, kot bi dobili, če bi prišlo do dedovanja na podlagi zakona, zahtevajo, da se jim dodeli nujni delež po tem zakonu. Po 24. členu pa s pogodbami o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja in pogodbami o dosmrtnem preživljanju (darilnimi pogodbami za primer smrti) ni mogoče razpolagati z zaščiteno kmetijo v nasprotju z določbami tega zakona.

10Tudi po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna. V postopku ni sporno, da je zemljišče s parc. št. 779, ki je predmet odtujitve po obravnavanem pravnem poslu, del zaščitene kmetije, ki je v lasti sopogodbenika A.A. Prav tako ni sporno, da gre za gozdno zemljišče v izmeri 7129 m2, kakor tudi ne, da to predstavlja več kot 2 % skupnih kmetijskih površin (natančno: 3,22 %) zaščitene kmetije, za kar zakon šteje, da bi bila s takim predmetom volila prizadeta gospodarska sposobnost zaščitene kmetije. Sporno tudi ni, da ima tožnik trenutno v lasti 826 m2 kmetijskih površin z boniteto od 1 – 49, kar tudi po mnenju sodišča ne predstavlja kmetije. Glede na povzete ugotovitve spisa za odobritev pravnega posla, na podlagi katerega bi prišlo do odtujitve zemljišča s parc. št. 779 , tako pogoji iz 18. člena ZKZ niso bili izpolnjeni.

11Tožnik ugovarja, da bi moral organ upoštevati 22. in 23. člen ZDKG, na podlagi katerih bi moral tožnik kot dedič po pok. očetu moral prejeti nujni delež v višini 1/6 (dediči prvega dednega reda so trije) oziroma 16,67 % vrednosti zapuščine, ki je zemljišče s parc. št. 779 nedvomno ne presega. Sodišče se sicer strinja s tožnikovim razlogovanjem, da je treba zakon oziroma relevantne zakonske določbe brati celovito in v skladu z namenom, zaradi katerega so bile predpisane, kar pa v obravnavanem primeru tudi ne pripelje do zaključka, da bi bila odtujitev obravnavanega zemljišča dopustna. Kot zgoraj navedeno, ZDKG v 23. členu dopušča uveljavljanje nujnega deleža po zakonu dediču iz prvega odstavka 14. člena ZDKG (med katere se tožnik šteje), ki ga je oporočitelj v oporoki prezrl ali mu naklonil manj, kot bi dobil, če bi prišlo do dedovanja na podlagi zakona, vendar pa je treba pri tem upoštevati tudi nadaljnje načelo v tem zakonu in sicer, da je dodelitev nujnega deleža v naravi (torej zemljišče, ki bi ustrezalo nadaljnjim predpisanim pogojem za odtujitev iz zaščitene kmetije, tj. da ni pomembno za zaščiteno kmetijo in je po vrsti narave med drugim tudi gozd, idr) izjema in ne pravilo, zlasti ob upoštevanju namena sprejetja ZDKG, tj. preprečitev drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot (1. člen ZDKG). Kot pa že pojasnjeno, pa je bilo v obravnavanem postopku ugotovljeno oziroma se šteje, da bi z odtujitvijo predmetnega zemljišča bila gospodarska sposobnost kmetije znatno prizadeta. Glede na povedano pa zato v postopku tudi ni prišlo do kršitve tožnikovih ustavnih pravic (33. člen in 22. člen Ustave).

12Ob tem sodišče še dodaja, da se glede na razloge odločitve pri njeni presoji ni spuščalo v vprašanje, ali je takšna nadomestna izpolnitev določila iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju sploh možna, upoštevaje, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena med pok. očetom B.A. in A.A. in tožnik ni bil sopogodbenik, tožnik pa je po tej pogodbi imel pravico, da si napravi drva za kurjavo v delu gozda z ledinskim imenom ''R.'', torej je imel priznano služnost, ne pa lastninske pravice na določenem zemljišču.

13Če pa tožnik meni, da je bil pri dedovanju prikrajšan, pa bi moral to uveljavljati (že) v zapuščinskem postopku oziroma lahko morebitno prikrajšanje sedaj uveljavlja v civilnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

14Sodišče pri presoji izpodbijane odločbe ni upoštevalo navedb, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi, ne pa v tožbi. Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta.

15Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.