1. člen ZDKG

Tako so utemeljena pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje ob uporabi 7. člena ZDKG nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Slednji opredeljuje pogoje, ki morajo biti podani, da lahko določen dedič, ki je po zakonu poklican k dedovanju prevzame zaščiteno kmetijo, pri čemer je v primeru, če je po splošnih predpisih poklicanih k dedovanju več oseb, ki se priglasijo za prevzemnika zaščitene kmetije, osnovni pogoj za dedovanje zaščitene kmetije ugotovljen namen dediča, da bo obdeloval kmetijska zemljišča v sklopu kmetije. Tako se za ugotavljanje prevzemnika zaščitene kmetije uporabljajo prednostni oziroma izločitveni kriteriji, predpisani v 7. členu ZDKG. Nadalje je morebitno konkurenco med izločitvenimi razlogi treba reševati v skladu s temeljnimi izhodišči zakona, opredeljenimi v 1. členu ZDKG, med njimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije in se pri tem izločitvenih razlogov ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.

Že uradni preizkus zadeve pokaže, da prvostopenjsko sodišče skladno s 16. členom ZDKG ni odločilo o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mladoletnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada.

V obravnavanem primeru v trenutku dedovanja nepremičnine, ki so dodaten predmet zapuščine, niso zaščitena kmetija. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o statusu predmetnih zemljišč skozi čas in ugotovilo, da ni podatkov, da bi bila ob podržavljenju premoženja pokojnica, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, lastnica zaščitene kmetije. Po podatkih UE je bila v vmesnem obdobju, torej od nacionalizacije do denacionalizacije, kmetija last A. A. in kasneje last slednjega in B. A., določena za zaščiteno kmetijo v l. 1977, 1984 in 2004. Od l. 2018 pa ta kmetija (v lasti C. A.) ne izpolnjuje več pogojev za status zaščitene kmetije. Nadalje je UE sporočila, da vrnjeno premoženje samo po sebi ne predstavlja zaščitene kmetije, bi pa bilo del kmetije, če ne bi bilo nacionalizirano. Ob takih ugotovitvah, je odločitev sodišča, da zapuščine ne razdeli po določbah ZDKG, pač pa po ZD, pravilna. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker niti ob uvedbi prvotnega dedovanja (l. 1974) zapustnica ni bila lastnica kmetije, ki bi nosila status zaščitenosti, kar pomeni, da bi se, če ne bi bilo nacionalizacije, kmetija dedovala po splošnih določbah ZD, torej bi se „razdrobila“ zara

Sodišče brez ugotavljanja okoliščin iz prvega odstavka 15. člena ZDKG ne more razglasiti za prevzemnika kmetije dediča, ki trdi, da je prevzem zaščitene kmetije glede na njeno gospodarsko zmožnost zanj preveliko breme. Zahteva za zmanjšanje nujnega deleža po drugem odstavku 14. člena ZDKG pa je v dispoziciji dediča, ki deduje zaščiteno kmetijo.

Ker ZG v primerih, kot je obravnavani (ko imata kupca ali več kupcev enak vrstni red), ne določa nadaljnjih kriterijev za izbiro, je tudi po oceni sodišča organ pravilno uporabil (po analogiji) četrti odstavek 23. člena (ta določa, da če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec kmetijsko zemljišče proda vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan s tem zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota v skladu z 22. členom tega zakona), po katerem kupca izbere prodajalec. In ker je prodajalec C.C. izbral kot kupca A.A. in B.B., je organ pravilno temu tudi sledil. Vsebina ponudbe je v domeni prodajalca in v primeru, ko ponudba prodajalca, ki želi prodati kmetijsko zemljišče, kmetijo ali gozd, poleg tega zemljišča obsega še stavbno zemljišče, ni nedopustna. Gre za izraz volje prodajalca in pomeni le, da se je prodajalec odločil, da tudi zemljišče, ki je sicer stavbno, ponudi prednostno predkupnim upravičencem po ZG oziroma ZKZ. To pa ni nezakonito, saj ZKZ in ZG omejujeta prodajalca le pri prodaji kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda. Pogoj ponudbe, da se gozdna (ali kmetijska) zemljišča prodajajo skupaj s

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prevzemnik kmetije iz lastnega premoženja nujnih deležev nujnim dedičem v skupni višini 198.807,72 EUR ni zmožen izplačati. Upoštevaje to okoliščino ter višino čistega letnega donosa kmetije, je predlogu prevzemnika zaščitene kmetije za znižanje nujnih deležev in predlogu za določitev daljšega roka izplačila utemeljeno ugodilo. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje za izplačilo nujnih deležev določiti največ 5 letni rok, ni utemeljena, saj določitev daljšega roka za izplačilo utemeljujejo tako ugotovljene socialne razmere prevzemnika kot tudi gospodarska zmožnost kmetije.

Namen ZDKZ ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč niti zaščita njihovega gospodarskega potenciala, ampak zaščita kmetije kot celote, v smislu zagotavljanja preživetja potencialnega prevzemnika obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanje kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanje poseljenosti izven mest.

Namen zakonskega urejanja v ZDKG ni zagotavljanje obdelanosti in vzdrževanja za kmetovanje in gozdarjenje primernih zemljišč, čemur ustreza že zaščita samih kmetijskih zemljišč, ampak je cilj drugje – v zagotavljanju preživetja potencialnemu prevzemniku obstoječega kmetijskega gospodarstva, prek tega pa vzdrževanju kmetijske dejavnosti kot gospodarske panoge in ohranjanju poseljenosti prostora zunaj mest. Za določitev statusa zaščitene kmetije ne zadošča, da ima lastnik povezana kmetijska zemljišča temveč mora biti zaščitena kmetija opredeljena kot kmetijsko gospodarska enota, katere nujen, a ne zadosten del so kmetijska zemljišča. Zaščitena kmetija tako ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, zgolj ta brez ostalih sredstev pa še ne pomenijo gospodarske enote, saj samo vsa sredstva skupaj omogočajo kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo in z njo povezanih dejavnosti, s tem pa tudi prevzemnikovo ekonomsko preživetje. Med kmetijskimi zemljišči in ostalimi sredstvi torej obstoji vzajemna povezanost in soodvisnost. Ker je tako, tudi (zaščitene) kmetije ne more biti brez enih in drugih. Element zaokroženosti kmetijskih a

Po presoji pritožbenega sodišča je zato materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da se Občini ... izroči idealni delež vseh nepremičnin, ki tvorijo zaščiteno kmetijo in da se v njeno korist vknjiži lastninska pravica na teh nepremičninah do določenega deleža celote. S tako odločitvijo je sodišče prve stopnje vzpostavilo solastnino na nepremičninah zaščitene kmetije, to pa v nasprotju s pogoji, določenimi v ZDKG, ki je glede na ZD specialni predpis in v nasprotju z namenom ZDKG.

Sodedič, ki ima status kmeta in se že vrsto let ukvarja s kmetijsko dejavnostjo kot edinim poklicem, je bolje usposobljen za delo na kmetiji kot pritožnica, ki je sicer vse življenje živela na kmetiji, vendar pa to ni bila njena osrednja dejavnost, s katero se je v življenju ukvarjala. Namen zakonskih omejitev pri dedovanju je v preprečitvi drobitve zaščitenih kmetij, omogočanju njihovega prevzema pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo, in v ustvarjanju možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij.

Oporoka je nična v delu, v katerem je oporočiteljica razpolagala s svojimi nepremičninami, ki sodijo v zaščiteno kmetijo tako, da bi bila zaščitena kmetija po njeni smrti v solasti sorojencev, saj takšnega z oporoko vzpostavljenega solastninskega stanja ZDKG ne določa kot dovoljenega.

Upravno sodišče je določbo 2. člena ZDKG razlagalo tako, da je presojalo, ali so nepremičnine (poleg kriterija obsega in lastništva) tudi prostorsko – ekonomsko povezane in v zvezi s tem podanost gospodarske enote. Zemljišča morajo predstavljati zaokroženo gospodarsko enoto, morajo biti povezana, v primerni oddaljenosti, ki omogoča obdelovanje, da se jih lahko šteje za gospodarsko enoto. Gre za presojo objektivne primernosti zemljišč za kmetijsko – gozdarsko dejavnost. Določba 3. člena ZDKG ne pomeni dodatnega kriterija, ki bi zapolnjeval pojem gospodarske enote. Irelevantno v zvezi z zaščito in ugotovitvijo gospodarske enote je dejstvo, da se lastnik ne ukvarja s kmetijstvom. Pojem zaščitene kmetije je pojem sui generis in ga v celoti zapolnjuje ZDKG. Pojmi iz ZKme-1 imajo drug pravni, čeprav jezikovno podoben pomen. Pojma zaščitene kmetije ni mogoče enačiti s 4. ali 143. členom ZKme-1, zato tudi pri statusu zaščitene kmetije ne obstaja zahteva po ukvarjanju s kmetijsko dejavnostjo (4. člen ZKme-1) ali obveznostjo, da ima KMG – MID določen sedež (oziroma naslov).

Ker je bilo že ob sklenitvi sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju predvidljivo, da bo z njeno delno izpolnitvijo zaščitena kmetija prišla v solast treh oseb in s tem izgubila status zaščitene kmetije, namen zakonodajalca pa je bil ravno v preprečitvi tega, je materialnopravno pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da je sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju v delu, s katerim so urejena razmerja med pokojnikom kot preživljancem ter zakoncema S. kot preživljalcema, za nepremičnine, ki so v solasti in izključni lasti pokojnika in spadajo v zaščiteno kmetijo, nična (ker je v nasprotju z dovoljenim lastniškim režimom, ki ga določa ZDKG).

Pogodbeno razpolaganje lastnika z zaščiteno kmetijo je glede izbire nasprotne pogodbene stranke primerljivo z omejitvami, predpisanimi za oporočno razpolaganje z zaščiteno kmetijo, zato pride v poštev smiselna uporaba določb o oporočnem dedovanju. Drugače kot po določbah ZDKZ, lastnik zaščitene kmetije pri pogodbenem in oporočnem razpolaganju po ZDKG ni več omejen s pogoji, ki veljajo za izbiro dediča pri zakonitem dedovanju. Ko gre za izbiro sopogodbenika pri sklepanju pogodb iz 24. člena ZDKG oziroma oporočnega dediča, če gre za oporočno razpolaganje z zaščiteno kmetijo, je bistveno, da takšno razpolaganje vzpostavlja lastniški režim, ki je skladen z določbami ZDKG, zlasti pa z določbami prvega odstavka 2. člena, 5. člena in drugega odstavka 21. člena ZDKG. ZKZ vsebuje specialno in kogentno zakonsko ureditev pravnoposlovnega razpolaganja s kmetijskimi zemljišči. Tudi za te pravne posle pa velja splošna opredelitev ničnosti, kot jo vsebuje OZ, vključno z določbami 90. člena OZ, ki ureja pogoje za konvalidacijo.

Ob uvedbi dedovanja je bila kmetija, ki sodi v zapuščino, zaščitena, v času odločanja zapuščinskega sodišča pa nič več, zato ZDKG ni mogoče uporabiti. Tudi če so se merila za pridobitev statusa zaščitene kmetije v času trajanja predmetnega zapuščinskega postopka vsebinsko spremenila, je pravno pomemben le status kmetije (2), ki je bil ugotovljen v upravnem postopku, zapuščinsko sodišče pa je na dokončno upravno odločbo vezano.

Med dediči ni sporno, da so zemljišča, ki so predmet zapuščinskega postopka, pred podržavljanjem pripadala kmetijsko-gozdarski in gospodarski enoti – kmetiji. Del te kmetije, ki ni bil podržavljen, ni bil predmet dedovanja, saj je zaradi drugačnega prenosa premoženja (z izročilno oziroma preužitarsko pogodbo) prešel na dediča. Gre za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so bila pred nacionalizacijo sestavni kmetije. Ta je, kot izhaja iz izvedenskih mnenj, ena redkih kmečkih posesti, ki ima vsa zemljišča v enem kosu. Glede na navedeno, zemljišč, ki so predmet zapuščinskega postopka, ni mogoče obravnavati ločeno od kmetijskega gospodarstva, kateremu so prvotno pripadala.

Ker v obravnavani zadevi soglasja med dediči o tem, kdo bo prevzemnik zaščitene kmetije, ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kriterij usposobljenosti iz 2. alineje 7. čl. ZDKG ob upoštevanju temeljnih izhodišč ZDKG, med katerimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij.

Presoja izpolnjevanja pogojev dedičev za prevzem zaščitene kmetije.

Določbo 2. člena ZDKG je glede pogoja, ki se nanaša na lastništvo, potrebno razlagati tako, da mora biti kmetija v lasti, solasti ali skupni lasti največ dveh oseb, ki jih določa zakon. Pri tem je bistveno le, ali lastniška oziroma solastniška struktura ustreza pogojem glede obsega primerljivih kmetijskih površin.

Posledica odobritve takega pravnega posla - pogodbe o izročitvi stvarnega vložka - bi bila v izrecnem nasprotju z namenom posebne pravne ureditve, ki velja za zaščitene kmetije, to pa je, da se prepreči drobitev oziroma delitev srednjih kmetij in se tako ohrani in krepi njihova gospodarska, socialna in ekološka funkcija. S prenosom bi zaščitena kmetija izgubila svoj status, kar pa pomeni, da bi lahko tožnica s posameznimi nepremičninami prosto razpolagala in bi s tem lahko prišlo do drobitve oziroma delitve kmetije.