VSK sodba PRp 4/2016

Pritožba zagovornikov obdolženega B. Z. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 405,00 EUR.

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi B. Z. odgovoren, v prvi točki izreka, za prekršek po desetem odstavku 50. člena ZVoz, za katerega mu je na podlagi navedene določbe določilo globo v znesku 1.000,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije in, v drugi točki izreka, za prekršek po določbi 4. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega mu je na podlagi navedene določbe določilo globo v znesku 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Na podlagi določbe 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je obdolžencu izreklo enotno globo 2.200,00 EUR in stransko sankcijo 36 kazenskih točk, za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Obdolžencu je naložilo plačilo stroškov postopka in sicer sodno takso v skupnem znesku 270,00 EUR po tarifnih številkah 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), dolžan pa je plačati tudi stroške zasega in hrambe začasno zaseženega predmeta in sicer osebnega avtomobila. O višini stroškov zasega in hrambe bo izdan poseben sklep. Obdolženega je še poučilo, da do poteka roka za plačilo globe in stroškov lahko predlaga obročno plačilo le-teh v največ dvanajstih mesečnih obrokih.

Zoper sodbo vlagajo pritožbo obdolženčevi zagovorniki iz razloga bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb ZP-1 ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da Višje sodišče v Kopru pritožbi obdolženca ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podrejeno, da pritožbi obdolženca ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Za presojo objektivne identitete med obdolžilnim predlogom in sodbo je odločilno, da opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljen prekršek, ostane v mejah dejstvene podlage obdolžilnega predloga, sodišče pa v izrek sodbe zajame opis dejanja, ki mora biti istoveten z opisom dejanja v obdolžilnem predlogu glede tistih dejstev in okoliščin, ki so potrebne, da se prekršek čim bolj natančno opredeli. Glede pravne presoje dejanja pa v skladu z določbo tretjega odstavka 132. člena ZP-1 sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka. Sodišče prve stopnje je v opis dejanskega stanja zapisalo zgolj tista dejstva in okoliščine, ki imajo podlago v vsebini obdolžilnega predloga in iz katerih izhajajo zakonski znaki obdolžencu očitanih prekrškov, zato ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, kot menijo zagovorniki obdolženega.

Nasprotno od zagovornikov pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva obeh prekrškov pravilno in popolno ugotovilo in ob ustrezni uporabi materialnih predpisov obdolženca utemeljeno spoznalo za odgovornega prekrška po določbi desetega odstavka 50. člena ZVoz, ki ga stori voznik, ki vozi motorno vozilo v cestnem prometu v času, ko se mu izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije ali ji je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, prav tako tudi odgovornega za prekršek po določbi 4. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, ki ga stori voznik, ki ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Navedba zagovornikov, ko ponavljajo obdolženčev zagovor, da ni vedel, da ne bi smel voziti in da je le to izvedel šele ob prejemu sklepu o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo v zadevi PR 185/2015 z dne 18. septembra 2015 in naj bi bil potrjen z listinami v spisu sodišča pod navedeno opravilno številko, ne more vzbuditi nikakršnega dvoma. Tudi, če je obdolženi zavrnil podpis potrdila, s katerim mu je bilo 10. septembra 2015 začasno odvzeto vozniško dovoljenje in izrečena prepoved nadaljnje vožnje na podlagi drugega odstavka 113.a člena ZP-1 (kar je razvidno iz kopije potrdila vložene v ta spis na listovni št. 43 do 44 spisa), to ne pomeni, da je vsebina takšnega potrdila brez dokazne vrednosti. Iz navedenega potrdila je razvidno, da je bilo le-to obdolžencu ob obravnavanju prekrška vročeno, iz vsebine le-tega pa je tudi povsem jasna prepoved nadaljnje vožnje zaradi začasnega odvzema vozniškega dovoljenja. Tudi zanikanje prejema potrdila ne more omajati sodbe sodišča prve stopnje. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi le-te na 6. strani, je obdolženec v zagovoru priznal, da mu je policist v postopku 10.9.2015 fizično odvzel njegovo vozniško dovoljenje, ki ga še ni dobil nazaj in da je bil dne 14.9.2015 v cestnem prometu udeležen kot voznik osebnega avtomobila. Vsak voznik, ki je veljavno pridobil vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil v cestnem prometu, se pred izdajo vozniškega dovoljenja seznani s cestnoprometnimi pravili in tudi pogoji, ki jih mora voznik izpolnjevati, da sme biti udeležen v cestnem prometu kot voznik, torej tudi, da mora imeti veljavno vozniško dovoljenje. Jasno je torej, da je obdolženec že na podlagi začasnega (fizičnega) odvzema vozniškega dovoljenja vedel, da mu je bila izrečena prepoved nadaljnje vožnje in da ne sme ponovno voziti, dokler mu vozniško dovoljenje ni vrnjeno. Stališče zagovornikov, da bi moralo sodišče, kljub temu, da obdolženi sicer res ni predlagal neposrednega zaslišanja policistov, le-te vseeno zaslišati ter eventualno soočiti obdolženca in policista zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer se sklicujejo na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Suhadolc proti Sloveniji in Flisar proti Sloveniji in še, da sodišče k temu zavezuje tudi načelo materialne resnice, nima teže. V obravnavani zadevi namreč ne gre za zadeve primerljive s citiranima sodbama Evropskega sodišča za človekove pravice. Postopek na prvi stopnji namreč ni vodil prekrškovni organ pač pa na predlog prekrškovnega organa sodišče pred katerim je bil obdolženec zaslišan, že v vabilu na zaslišanje pa poučen v skladu z določbo četrtega odstavka 114. člena ZP-1, torej, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati ter da je lahko navzoč pri izvajanju posameznih dokazov, na njegovo zahtevo pa ga bo sodišče povabilo k posameznim procesnim dejanjem. Enak pouk je dobil tudi pred podajanjem svojega zagovora na katerem pa ne obdolženec ne njegov zagovornik nista imela nobenih dokaznih predlogov.

Sodišče veže načelo materialne resnice (68. člen ZP-1), kar pomeni, da mora po resnici popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, razen primerov obdolženčevega priznanja, enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Skrbeti mora tudi, da nevednost ali nepoučenost obdolženca in drugih udeležencev v postopku ni v škodo pravicam, ki jim gredo v postopku. To pomeni, da je sodišče, nevezano na dokazna pravila, dolžno na podlagi zanesljivih dokazov v svoji odločbi ugotoviti odločilna dejstva. Glede na to, da je obdolženec ob zaslišanju v zagovoru potrdil, da mu je policist v postopku 10. septembra 2015 fizično odvzel njegovo vozniško dovoljenje, ki ga še ni dobil nazaj in da je bil dne 14. septembra 2015 v cestnem prometu udeležen kot voznik osebnega avtomobila, ter ob dokazu, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo iz zadeve PR 186/2015 – potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in izrečeni prepovedi nadaljnje vožnje, je po presoji pritožbenega sodišča imelo na razpolago dovolj odločilnih dejstev, da je zanesljivo lahko zaključilo, da je obdolženi prekršek po določbi desetega odstavka 50. člena ZVoz storil in da je zanj tudi odgovoren.

Prav tako pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi odgovoren tudi za prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP. Po določbi 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona javna listina in kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav. Kot je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (v prilogi A1 spisa), je bil dne 14. septembra 2015 obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku kot vozniku osebnega avtomobila. Obdolženi je bil pred začetkom preizkusa seznanjen z načinom uporabe indikatorja, rezultat preizkusa je bil ugotovljen v njegovi prisotnosti, z njim se je strinjal, zaradi česar mu tudi ni bil odrejen strokovni pregled ali preizkus etilometrom, obdolženi pa je takšen zapisnik brez pripomb tudi podpisal. Obdolženi sicer sedaj trdi, da je v postopku opozoril policista, da se mu zdi količina previsoka, česar pa ta ni upošteval, vendar takšen zagovor v ničemer ne spremeni dejstva, da je obdolženec zapisnik z ugotovljenim rezultatom preizkusa alkoholiziranosti podpisal, vključno z navedbo v zapisniku, da nanj nima pripomb, in da tudi ne trdi, da bi bil kakorkoli prisiljen v takšno ravnanje. Kot pa je obdolžencu že pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, bi bil obdolžencu odrejen strokovni pregled ali preizkus z etilometrom le v primeru izpolnjenega pogoja iz drugega odstavka 107. člena ZPrCP, torej, če bi do zaključka postopka oporekal rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku.

V skladu z določbo 165. člena ZP-1, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločitve o sankcijah. Ugotovilo je, da sta bili obdolžencu tako globi, kot število kazenskih točk za vsakega od prekrškov določeni v okviru predpisanih, pravilno pa je bila v skladu z določbo 27. člena ZP-1 obdolžencu izrečena tudi enotna globa in stranska sankcija kazenskih točk. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi narekovale omilitev katere od sankcij pod mejo predpisane, in takšnih okoliščin tudi ne navajajo zagovorniki v pritožbi, v odločitev o sankcijah ni bilo treba poseči.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1) pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 405,00 EUR (tarifna številka 8111, 8114 in 8132 Zakona o sodnih taksah – ZST-1), ki jo mora plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo takse določilo sodišče prve stopnje.