VSL sodba I Cp 3431/2015

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se glasi:

„Sklep o izvršbi VL 169776/2014 z dne 11. 12. 2014 se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 57,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi VL 169776/2014 z dne 11. 12. 2014 obdržalo v veljavi v 1. točki izreka v celoti in v 3. točki za znesek 44,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Citirani sklep o izvršbi je v 3. odstavku izreka razveljavilo in zavrnilo zahtevek za znesek 36,22 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka) ter toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 10,00 EUR (III. točka izreka).

2Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazne listine – Potrdila o plačilu nespornega dela dolga 6. 1. 2015, ki je bila navedena na drugi strani ugovora zoper sklep o izvršbi. Pojasnjuje, da je bila sporna listina priložena ugovoru in se v dokaz svojih navedb sklicuje na težo pošiljke. Opozarja, da je bila tožba (oziroma sklep o izvršbi) vložena v imenu osebe, ki ne more biti pravdna stranka, ker nima pravne sposobnosti. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je neutemeljeno dovolilo spremembo tožbe. Meni, da je ravnalo pristransko, ker poziva k popravi tožbe tožencu ni vročilo in ker je dovolilo spremembo tožbe šele po prejemu prve pripravljalne vloge tožeče stranke. Navaja, da je bila dopolnitev (pravilno poprava) tožbe neustrezna, saj je bil na strani tožeče stranke kot eden izmed tožnikov naveden tudi toženec, zaradi česar bi moralo sodišče tožbo zavreči. Vendar je sodišče izpodbijano sodbo samovoljno spremenilo, tako da je med tožniki navedbo toženca izpustilo, s čimer je prekoračilo svoje pristojnosti in izdalo sodbo v korist osebe, ki ni enaka tožeči stranki. V nadaljevanju sodišču očita kršitev pravice do naravnega sodnika (23. člen Ustave RS), ker je bil spis predodeljen vodji pravdnega oddelka Okrajnega sodišča. Ker se dokumentacija o predodelitvi v spisu ne nahaja(1), je podan upravičen dvom v pravilnost predodelitve. Poudarja, da je tožnik spremenil trditveno podlago tako, da je v drugi pripravljalni vlogi kot temelj toženčeve obveznosti navedel sklep z dne 17. 6. 2009 (namesto sklepa z dne 6. 5. 2013). Ker je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na prepozno podane trditve in dokaze (na sklep z dne 17. 6. 2009), je prekršilo 451. in 453 člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe oziroma podredno, vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Tožniki zahtevajo plačilo neporavnanih obveznosti toženca v rezervni sklad, in sicer za mesečne obroke od januarja do junija 2014 v skupni višini 274,78 EUR. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti (tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR - prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja.

5Pritožbeno nasprotovanje zaključku prvostopenjskega sodišča, ki je presodilo, da toženec ni dokazal vplačila v rezervni sklad v višini 71,70 EUR (opravljenega po prejemu sklepa o izvršbi), sicer pomeni nedopustno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Vendar je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je pri presoji nakazila v rezervni sklad prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer pravila o trditvenem bremenu, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Toženec je namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. 9) navajal, da je poravnal nesporni del svoje obveznosti do rezervnega sklada v višini 71,70 EUR. V dokaz svojih navedb se je skliceval na potrdilo o opravljenem plačilu 6. 1. 2015. Teh trditev tožeča stranka v nadaljnjih pripravljalnih vlogah ni prerekala, niti ni opozorila, da sporna listina ne bi bila predložena. Ker tožeča stranka plačila v višini 71,70 EUR, opravljenega po izdaji sklepa o izvršbi, ni zanikala, se te navedbe toženca štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člen ZPP).

6Prav tako je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju višine dolgovanega mesečnega vplačila v rezervni sklad. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sklep 6. 5. 2013 o spremembi višine mesečnega vplačila v rezervni sklad ni bil veljavno sprejet, ker v vabilu na ponovljeno zasedanje (priloga B1) predlog tega sklepa ni bil naveden (peti odstavek 37. člena Stanovanjskega zakonika, v nadaljevanju SZ-1). Vendar je v nadaljevanju zmotno presodilo, da podlago zvišanega prispevka predstavlja sklep z dne 17. 6. 2009, po katerem je bila višina prispevka za 3 mesece zvišana na 2,50 EUR/m2, po trimesečnem obdobju pa na 1,50 EUR/m2. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da so na navedenem zboru etažni lastniki glasovali o planu vzdrževalnih del za obdobje od leta 2009 do 2013, medtem ko tožeča vtožuje neplačane prispevke za obdobje od januarja do junija 2014.

7Višino prispevka v rezervni sklad ureja 41. člen SZ-1, po katerem lahko etažni lastniki v načrtu vzdrževanja iz 26. člena SZ-1 določijo tudi višji znesek mesečnega vplačila v rezervni sklad (kot je določen s podzakonskim predpisom iz 119. člena SPZ), glede na ocenjeno vrednost vzdrževalnih del in načrt vzdrževanja. Ob takšni zakonski ureditvi višine prispevka je jasno, da se višji prispevek v rezervni sklad lahko določi le v načrtu vzdrževanja večstanovanjske stavbe iz 26. člena SZ-1(2). Določbe o zvišanju prispevka v rezervni sklad je namreč treba razlagati ozko, saj velja upoštevati, da vplačila v rezervni sklad postanejo skupno premoženje vseh etažnih lastnikov zgradbe, da se ta sredstva lahko zbirajo in ne porabijo tudi dalj časa in da jih vplačnik ne more zahtevati nazaj, niti ne ob morebitni odtujitvi svoje etažne lastnine. To vse so razlogi, da mora biti namen teh sredstev, zlasti če se vplačujejo v višjem znesku, predviden in ocenjen, kar pa se stori z načrtom vzdrževanja iz 26. člena SZ-1(3). Ta je bil v konkretnem primeru sprejet le za obdobje od leta 2009 do 2013. Ker je načrt vzdrževanje veljal le do (konca) leta 2013, ni mogel predstavljati podlage za povišan prispevek v rezervni sklad tudi za leto 2014, na katero se nanaša vtoževana terjatev. Sklep o povišanem prispevku zaradi realizacije načrtovanih vzdrževalnih del namreč predstavlja začasen ukrep, ki se sprejema za najmanj eno in največ pet let (26. člen SZ-1) in je bil v konkretni zadevi sprejet za najdaljše dovoljeno obdobje petih let. Predvideno je sicer tudi trajno oziroma dolgotrajno oblikovanje rezervnega sklada nad predpisanim minimumom, s čimer morajo soglašati etažni lastniki, ki imajo več kot tri četrtine solastniških deležev (116. člen SPZ). Vendar v obravnavanem sporu ne gre za tak primer.

8Glede na navedeno sklep z dne 17. 6. 2009 ne more predstavljati podlage za zvišani prispevek v rezervni sklad. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče odmeriti višino obveznega prispevka toženca v rezervni sklad v skladu s Pravilnikom o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (7. člen). Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je dolžnik lastnik stanovanja v površini 47,78 m2, za katerega je bil toženec v rezervni sklad dolžan mesečno vplačati 11,95 EUR (oziroma 0,25 EUR na m2, glede na starostni razred nepremičnine), je celotna vtoževana obveznost toženca za sporno obdobje šestih mesecev znašala 71,70 EUR (6 x 11,95 EUR). Ta znesek je toženec, kot že obrazloženo, nesporno poravnal, zaradi česar je bilo treba tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov v rezervni sklad v celoti zavrniti.

9Ker je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v celoti ugodilo, se do pritožbenih očitkov glede upoštevanja prepozno podanih trditev in dokazov (sklepa z dne 17. 6. 2009), glede nepravilne navedbe tožeče stranke in glede kršitve pravice do naravnega sodnika, ni opredeljevalo (360. člena ZPP).

10Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti na novo o stroških celotnega postopka. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je dolžna tožencu v celoti povrniti potrebne stroške, tako izvršilne kot pravdne (prvi odstavek 154. člena ZPP) v skupni višini 57,50 EUR. V ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. 11) je toženec priglasil materialne stroške v znesku 2,50 EUR, sodno takso v višini 55,00 EUR ter pregled listin in ugovor zoper sklep o izvršbi (za vsako postavko po 22,95 EUR). Stroške toženca je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom in 151. členom ZPP ter mu priznalo materialne stroške v priglašeni višini ter strošek sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. Ker predloga za izvršbo ni sestavil odvetnik, tožencu ne pripada povračilo za sestavo ugovora(4), kakor tudi ne stroški pregleda listin, temveč samo povračilo dolgovane sodne takse za postopek, ki po tarifni številki 4021 ZST-1 znaša skupaj 55,00 EUR. K temu je treba prišteti še priglašene materialne stroške v višini 2,50 EUR, kar pomeni, da celotni toženčevi stroški postopka znašajo 57,50 EUR.

11O stroških vložene pritožbe ni bilo treba odločati, ker jih pritožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Razlog, čas in predlog predodelitve iz spisa niso razvidni. Sodnica, katere spis je bil predodeljen, pa je sprejemala nove pravdne zadeve po predodelitvi, kar pomeni, da niso podani razlogi za predodelitev iz 162. člen Sodnega reda.

Op. št. (2): VSL sodba II Cp 1721/2014 z dne 1. 10. 2014

Op. št. (3): Ibid.

Op. št. (4): Tako tudi VSL sodba II Cp 1697/2013.