VSRS Sodba I Ips 27567/2012-56

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 17. 6. 2013 v I. točki izreka obsojenega V. K. spoznalo za krivega storitve sedmih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen en mesec zapora in mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen šestih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. V II. točki izreka sodbe je sodišče razsodilo, da obdolžena pravna oseba E. d.o.o. ni odgovorna za storitev sedmih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v delu postopka zoper obdolženo pravno osebo pa je odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6. 8. 2014 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev kazenskega zakona (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 17. 12. 2014 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da neplačilo prispevkov za socialno varnost, obračunanih od neto plače, zadošča za izpolnitev zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj, in nasprotuje navedbam v zahtevi, da je objekt varstva po 196. členu KZ-1 le neizplačilo neto plače. Prispevki, ki jih za delavce plačuje delodajalec, so del bruto plače delavca, ki je njegova temeljna pravica, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se vrhovni državni tožilec sklicuje na 29. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ter 44. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-1). Pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe vsebuje blanketno označbo vseh relevantnih predpisov, ki jih je obsojenec kot direktor družbe E. d.o.o. prekršil, in jih je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve sodbe natančneje razčlenilo. Ker je iz opisa dejanja razvidno, katerim delavcem, v katerem obdobju in v kakšni skupni višini prispevki za socialno varnost niso bili plačani, zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Ne držijo pa niti navedbe zagovornice, da se obsojencu v sodbi očita zgolj malomarno ravnanje. Vrhovni državni tožilec pritrjuje tudi razlogom sodišča druge stopnje, da s tem, ko je bila obdolžena pravna oseba oproščena obtožbe, zatrjevane ustavne in procesne določbe niso bile kršene. Navedba o neustrezni odmeri kazni pa se nanaša na dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njeni zagovornici, ki v svoji izjavi navedbam vrhovnega državnega tožilca nasprotuje.

B.

5Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zagovornica uveljavlja z navedbami, da dejanja, ki so obsojencu očitana z izpodbijano pravnomočno sodbo, niso kazniva, saj sta sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili, da neizplačilo bruto plač pomeni omejitev pravice do plače iz 42. člena ZDR. Z bruto delom plače delavec namreč ne more razpolagati in z neizplačilom bruto plače delavec ni v ničemer prikrajšan ali omejen, kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Slednji bi bil izpolnjen zgolj v primeru neizplačila neto plače ali odsotnosti obračuna bruto plače, česar pa se obsojencu ne očita. V podkrepitev svojega stališča zagovornica poudari, da to izhaja tudi iz ločene opredelitve neplačila prispevkov kot zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja ter se ob tem sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-104/10-4 z dne 23. 6. 2010, v kateri je pojasnilo, da morebitno delodajalčevo neplačevanje prispevkov niti po temelju niti po višini ne ogroža pravic delavcev iz obveznega zavarovanja za starševsko varstvo, obveznega zdravstvenega zavarovanja in obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti. Navaja, da zgolj hipotetično prikrajšanje pravice delavca, brez konkretnega očitka in ugotovitve vsaj verjetnosti tega prikrajšanja ali omejitve pravice, ne more zadoščati za obstoj vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Presoja sodišča, da je že neplačilo prispevkov imelo za posledico izgubo pravice, je materialnopravno napačna in ne izhaja niti iz opisa dejanja v obtožnem predlogu niti iz ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg tega zagovornica navaja, da obtožba vsebuje napačne blanketne norme, oziroma le-te niso ustrezno konkretizirane v izreku ali obtožbi, ampak gre zgolj za pavšalno in napačno naštevanje predpisov, ki z omejitvijo pravice delavca nimajo neposredne povezave, obrazložitev prvostopenjske sodbe in zapisnik DURS pa te pomanjkljivosti ne moreta odpraviti. Ker se obsojenec zoper nekonkretizirane očitke ni mogel braniti, je podana tudi kršitev njegove pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP. Presoja sodišča druge stopnje, da prvostopenjska sodba vsebuje vse ustrezno konkretizirane blanketne norme, pa je protispisna.

6ZDR, ki je veljal v času, ko je obsojenec storil očitana mu kazniva dejanja, je v 29. členu določal obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi, med katerimi je tudi določilo o znesku osnovne plače, ki skupaj z določenimi dodatki pomeni bruto plačo, od katere je delodajalec, poleg akontacije dohodnine, dolžan obračunati in plačati prispevke za socialno varnost delavca (prispevki delavca oziroma zavarovanca). Prispevki za socialno varnost so torej del plače oziroma del plačila za opravljanje dela.(1) Zakonska znaka tega kaznivega dejanja sta torej v tem primeru medsebojno povezana, zato delodajalec, ki delavcem ne plača prispevkov za socialno varnost, ne ravna zgolj v nasprotju s predpisi o plačilu predpisanih prispevkov, ampak tudi v nasprotju s predpisi o plači. Določba 196. člena KZ-1 je blanketna kazenskopravna norma, ki napotuje na predpise o plači in plačilu predpisanih prispevkov. V opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je izrecno navedeno, da je obsojenec ravnal v nasprotju z 42. členom v zvezi s 134. členom ZDR, 2. in 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) ter drugim odstavkom 352. člena ZDavP-2, ker ob izplačilu plač ni poskrbel za plačilo z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost iz bruto plač delavcev, s čimer je poimensko navedenim delavcem omejil pravico do plače po 42. členu ZDR, z neplačilom obračunanih z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa je delavcem odvzel pravico, da bi se jim plača v navedenih obdobjih na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-1 upoštevala v izračunu pokojninske osnove. Kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, je iz opisa dejanja natančno razvidno, katerim delavcem, v katerem obdobju in v kakšni skupni višini niso bili plačani prispevki za socialno varnost. Zato navedbam zagovornice o nekonkretiziranih očitkih ni mogoče pritrditi. V obrazložitvi sodbe, v kateri je natančneje pojasnjena vsebina dopolnilnih norm, ki so v opisu dejanja v izreku sodbe izrecno navedene, sodišče skupnega zneska neplačanih prispevkov resda ni razdelilo po vrstah zavarovanja, kar pa ne vpliva na obstoj obsojencu očitanih kaznivih dejanj. V izpodbijani sodbi je višina neplačanih prispevkov za vsakega delavca po obdobjih jasno opredeljena, sodišče pa je tudi pojasnilo, prispevki za katera zavarovanja niso bili plačani. Zato tudi ta zagovorničin očitek ni utemeljen. Njene navedbe o protispisnosti pa niso konkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

7Skladno z odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 22840/2011-52 z dne 20. 9. 2012(2) je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zaključilo, da za nastanek prepovedane posledice zadošča že neplačilo predpisanih prispevkov. Če delodajalec delavcu omeji pravico do bruto plače na način, da zanj ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, je socialna varnost delavca že ogrožena ter je tako vanjo poseženo. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo v citirani sodbi, bi drugačna razlaga prepovedane posledice, kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, da mora priti do dejanskega prikrajšanja, ki se kaže v višini odmerjene pokojnine, lahko privedla do položaja, ko bi delodajalec izvrševal kaznivo dejanje več let, tudi desetletje, pa bi o dokončanem kaznivem dejanju lahko govorili šele na podlagi rezultata odmere nižje pokojnine, kot bi delavcu šla, če bi bili prispevki plačani.

8Zagovornica nadalje navaja, da bi glede na objekt kazenskopravnega varstva in glede na opis dejanja obsojencu mogli očitati kvečjemu storitev kaznivega dejanja kršitve socialnih pravic po 202. členu KZ-1. Vendar pa sodišče v tej smeri dokazov ni izvajalo in tudi obrambi ni bilo omogočeno, da bi izkoristila pravico do obrambe za kaznivo dejanje po 202. členu KZ-1. Zagovornica citira sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 22840/2011-52 z dne 20. 9. 2012, da je objekt varstva po 202. členu KZ-1 socialna varnost delavcev, ki se zagotavlja na podlagi plačanih prispevkov. Objekt varstva po 196. členu KZ-1 pa je, tako zagovornica, dejansko izplačilo plače delavcu, česar pa obsojenec ni bil obtožen, saj mu obtožba ne očita, da delavcem ni izplačal neto plač in zato ne bi smel biti spoznan za krivega tega kaznivega dejanja. Ker odločitev nižjih sodišč odstopa od obstoječe sodne prakse – obsojenec bi mogel biti glede na očitek spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 202. členu KZ-1 – je s tem podana tudi kršitev obsojenčeve pravice do enakosti po 14. členu Ustave, pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravice so sodnega varstva po 23. členu Ustave. Isti dejanski stan neplačevanja prispevkov za socialno varnost, obračunanih od plač delavcev, je lahko umeščen zgolj pod eno določbo KZ-1, ne pa pod dve določbi.

9V zadevah, v katerih je Vrhovno sodišče odločalo o zahtevah za varstvo zakonitosti, so bili storilci, ki niso plačevali prispevkov za socialno varnost svojih delavcev, spoznani za krive bodisi storitve kaznivega dejanja po 202. členu KZ-1(3) bodisi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1(4) kot v obravnavani zadevi. Vrhovno sodišče je v dosedanjih sodbah poudarilo, da je primarni objekt varstva tako v primeru 196. člena KZ-1 kot 202. člena KZ-1 socialna varnost delavca kot šibkejše stranke. Šele sekundarno pa inkriminaciji ščitita premoženje delavca oziroma zavarovanca. Neplačilo prispevkov za socialno varnost bi ob ločeni obravnavi opisanih inkriminacij izpolnjevalo zakonske znake obeh inkriminacij. Z ustrezno jezikovno in namensko razlago določb pa je med njima moč potegniti ločnico. Glede na naslov in vsebino določbe 196. člena KZ-1, slednja ureja tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca, torej posameznika v delovnem razmerju. Določba 202. člena KZ-1, ki je v tem delu širša in ne zajema le neplačila prispevkov za socialno varnost, temveč vsakršno ravnanje v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju, pa ureja ostale položaje, ko ne gre za neplačilo predpisanih prispevkov za delavca s strani delodajalca, ampak za druge kršitve predpisov o socialnem zavarovanju (denimo neplačilo prispevkov s strani naročnika avtorskega dela). Sodišče prve stopnje je pravilno pravno opredelilo opisana ravnanja obsojenca kot kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1. V obravnavanem primeru z vidika obsojenčeve pravice do obrambe niti ni odločilna pravna opredelitev dejanja, ampak dejstvo, da je bila obsojencu dana učinkovita možnost obrambe zoper, kot že zgoraj navedeno, konkretne očitke iz obtožbe glede neplačevanja prispevkov za socialno varnost delavcev. Zato uveljavljane kršitve Ustave niso podane.

10Zagovornica navaja, da je povsem nelogično, neživljenjsko, nedopustno in nepravično, da je bil obsojenec spoznan za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, medtem ko je bila obdolžena pravna oseba, družba E. d.o.o., ki jo je obsojenec vodil kot direktor, in ki je bila dejanska delodajalka in zavezanka za plačilo prispevkov delavcem, oproščena. Sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe s tem v zvezi v 8. točki obrazložitve sodbe odgovorilo zgolj pavšalno, s čimer je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršilo obsojenčeve pravice iz 22. in 23. člena Ustave. Sodišče bi moralo glede na identično dejansko stanje v sodbi neenakost v obravnavanju obdolžencev pojasniti oziroma tudi obsojenca oprostiti očitkov iz obtožbe. Ker sodba navedenih razlogov nima, obsojenec dvomi v pravilnost sodbe, ter v nepristransko, neodvisno in pravično sojenje, in uveljavlja kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave.

11V tretjem odstavku 368. člena ZKP je določeno, da v primeru, da nihče od upravičencev do pritožbe, pritožbe ne napove, ni potrebno, da bi pisno izdelana sodba vsebovala obrazložitev. Torej je presoji sodnika oziroma senata prepuščeno, ali bo sodba v takem primeru obrazložena. S tem v zvezi je treba upoštevati določbi prvega in drugega odstavka 27. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), ki določata, da se zaradi istega kaznivega dejanja zoper pravno osebo praviloma uvede in izvede (enoten) postopek skupaj s postopkom zoper storilca ter izda ena sodba. Gre torej za položaj objektivne koneksitete. Vrhovno sodišče je v takem primeru, ko je sicer šlo za subjektivno koneksiteto, že presodilo, da, če pritožba zoper oprostilni del ni bila napovedana, sodišče s tem, ko v pisno izdelani sodbi ni navedlo razlogov glede oprostilnega dela sodbe, določb ZKP ni prekršilo.(5) Enako velja tudi v obravnavani zadevi. Sodišče je resda izdalo le eno sodbo, ki pa zajema dve ločeni sodniški presoji – o kazenski odgovornosti obsojenca in obdolžene pravne osebe. Ker se zoper oprostilni del sodbe nihče izmed upravičencev do pritožbe ni pritožil, sodišče pisno izdelane sodbe v tem delu ni bilo dolžno obrazložiti. Je pa sodišče na podlagi drugega odstavka 360. člena ZKP ob razglasitvi sodbe dolžno na kratko povedati razloge sodbe. Da sodišče prve stopnje tega ne bi napravilo, pa iz zahteve za varstvo zakonitosti ne izhaja. V obravnavani zadevi je bilo zato sodišče dolžno obrazložiti le tisti del izreka sodbe, s katerim je obsojenca spoznalo za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj. Iz dejstev, ki jih je sodišče v postopku ugotovilo, izhajajo vsi objektivni in subjektivni znaki obsojencu očitanih kaznivih dejanj. Odločitev sodišča je v tem delu obrazložena. Zato ni mogoče pritrditi navedbam zagovornice, da bi moralo sodišče tudi zoper obsojenca izreči oprostilno sodbo. Navedbam zagovornice o kršitvah kazenskega postopka oziroma Ustave zato ni mogoče pritrditi.

12V zvezi z obsojenčevim subjektivnim odnosom do dejanja zagovornica sodišču očita dvoje. Najprej navaja, da očitek obsojencu, da ni poskrbel za plačilo z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost, predstavlja očitek neskrbnosti, torej malomarnosti, v nobenem primeru pa ne more pomeniti naklepnega ravnanja, ki ga zahteva določba 196. člena KZ-1, zato bi ga moralo sodišče oprostiti obtožbe oziroma izdati zavrnilno sodbo. Sodišči prve in druge stopnje pa sta po prepričanju zagovornice tudi sicer zmotno zaključili, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, saj je do neplačila prispevkov prišlo potem, ko so bili obdolženi pravni osebi E. d.o.o. zaradi izvršbe, ki pomeni oviro objektivne narave, blokirani transakcijski računi. Navedeno v celoti izključuje obsojenčevo krivdo, ki se je po najboljših močeh trudil, da delavcem zagotovi plačo, pa čeprav na roko. Pri tem zagovornica citira sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 103/2009 z dne 21. 5. 2009.

13V zvezi s prvim očitkom, da se obsojencu v opisu dejanja očita zgolj malomarno ravnanje, Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe kaj takega ne izhaja. Okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje presodilo, da je obsojenec očitana mu dejanja storil z direktnim naklepom, pa so v sodbi natančno pojasnjene. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve sodbe med drugim pojasnilo, da je družba E. d.o.o., ki jo je vodil obsojenec, do blokade računov s strani davčne uprave poslovala preko transakcijskih računov in redno oddajala obračune plač za zaposlene, po blokadi računov pa družba na ta način ni več poslovala, kar očitno kaže na obsojenčev namen izogniti se davčnim obveznostim. Na obsojenčev namen je sodišče sklepalo tudi na podlagi ugotovitev, da je družba E. d.o.o., od blokade računov dalje prenehala aktivno poslovati preko svojih računov in poslovanje preusmerila na družbo M. d.o.o., katere družbenik je bil obsojenčev sin, in s katero je obsojenec kot direktor družbe E. d.o.o., v letu 2009 sklenil za 448.924,22 EUR kompenzacij v zvezi z računi, ki so bili z obeh strani izdani za prodajo blaga. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da v času storitve očitanih kaznivih dejanj družba, ki jo je vodil obsojenec, ni bila objektivno nezmožna plačati prispevkov za socialno varnost oškodovanih delavcev.(6) Kolikor zagovornica tej presoji nasprotuje, pa uveljavlja nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

14Z navedbami, da je podana kršitev drugega odstavka 49. člena KZ-1, ker je sodišče dalo premajhno težo olajševalnim okoliščinam in ni upoštevalo, da je kršitev zavarovane pravne vrednote minimalna in je zato odmerjena kazen previsoka, zagovornica uveljavlja izpodbojni razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati, saj gre za izpodbijanje primernosti kazenske sankcije. Sodišču prve stopnje, ki je v 17. točki obrazložitve sodbe odločitev o kazenski sankciji utemeljilo z ustreznimi razlogi, pa tudi ni moč očitati samovolje pri izbiri in odmeri kazni.

C.

15Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornica obsojenca z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.

----

(1) Prim. odločba Ustavnega sodišča RS U-I-281/09-14 z dne 22. 11. 2011.

(2) V tej zadevi je bilo neplačevanje prispevkov za socialno varnost delavcev pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 202. členu KZ-1.

(3) Sodba VSRS I Ips 22840/2011-52 z dne 20. 9. 2012.

(4) Sodba VSRS I Ips 28147/2012-110 z dne 25. 9. 2014.

(5) Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 30368/2010-82 z dne 20. 9. 2012.

(6) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 103/2009 z dne 21. 5. 2009.