VSL sklep II Cp 1624/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za nerazdelno plačilo zneska 200.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2008 dalje do dneva plačila in stroškov postopka vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni nerazdelno plačati drugemu tožencu in tretji toženki pravdne stroške v višini 4.372,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila.

2Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču drugemu sodniku posamezniku. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je predlagala dokaz z zaslišanjem priče A. A., odvetnika, ki je vodil stečajni postopek zoper X d. d. in druge družbe na Hrvaškem, ki jih je obvladovala družina N., in priče T. T., ki je sodeloval pri zagonu sušilnic in dogovarjanju med vodilnimi delavci obeh družb. Sodišče je zavrnilo oba dokaza, podalo ni nobene obrazložitve, zakaj je to storilo, ne na glavni obravnavi ne v izpodbijani sodbi. Priči bi potrdili navedbe tožeče stranke in pojasnili okoliščine o vseh postopkih, vključno s kazenskimi postopki na Hrvaškem, ki se vodijo zoper prvega in drugega toženca. V nadaljevanju povzema ugotovitve, ki naj bi po mnenju tožeče stranke izhajale iz dokumentacije, ki jo je predložila v dokaz. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre za izgubo ob normalnih tržnih tveganjih in neuspešnih poslih, za katere tožeča stranka ne more zahtevati izpolnitev poslov od direktorja, družbenika in nadzornika. Zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče zaključuje, da ni mogoče uporabiti instituta spregleda pravne osebnosti, saj da ga tožeča stranka ni uveljavljala v postopku, toda to ne drži. Tožeča stranka res ni navedla pravne podlage glede spregleda pravne osebnosti, temveč je navajala zgolj očitek storitve kaznivega dejanja goljufije, vendar je iz predloženih dokazov mogoče zaključiti, da gre za spregled pravne osebnosti po 8. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Sklicuje se na tretji odstavek 180. člena ZPP, skladno s katerim sodnik vzame tožbo v postopek, čeprav tožeča stranka ne navede pravne podlage tožbenega zahtevka. Sodišče bi moralo odločati, ali je v konkretnem primeru prišlo do spregleda pravne osebnosti in odgovornosti tožencev, ne pa, da je kar zaključilo, da tožeča stranka te pravne kvalifikacije ni podala. Tožeča stranka poudarja, da če bi vedela, da so se toženci že decembra dogovorili, da bo prvi toženec januarja 2009 predlagal uvedbo stečajnega postopka nad družbo X d. d., ne bi nikoli podpisala pogodbe o prevzemu dolga in pogodb o zavarovanju terjatev, prvo pogodbo celo antidatirala, ker so ji tako svetovali toženci. Strinja se edino z ugotovitvijo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka prepozno hotela odpeljati sušilnice, z ostalimi ugotovitvami pa se ne strinja. Meni, da je pogodba o prevzemu dolga v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega postopka sporna in bi tožeča stranka morala celo vračati to, kar bi dobila od stečajnega dolžnika, če bi jo stečajni upravitelj iztožil. Pogodba o prevzemu dolga kot tudi prenos sušilnic sta bila očitno sklenjena zaradi DDV-ja in izigravanja upnikov, tudi tožeče stranke. Sodišče ni ocenjevalo listinskih dokazov s tega vidika, saj če bi jih, ne bi zapisalo v obrazložitvi, da je bila pogodba o prevzemu dolga legitimno sklenjena in da ni v nasprotju z nobenim predpisom. Za stečajni postopek je direktor tožeče stranke izvedel šele pri notarju, o vsem pa šele od stečajnega upravitelja konec meseca maja oziroma v začetku junija. Kot razlog, zakaj ni prijavila terjatve v stečaju, navaja dejstvo, da je imela zastavno pravico na sušilnicah ... banka, ki je za X d. d. financirala celoten posel, premoženja z izplačilom bankam ni ostalo nič, bilo pa je tudi prepozno. Tožeča stranka meni, da je kršen tudi pravdni postopek, saj listine, ki so bile predložene v postopku, kažejo drugačno dejansko stanje, sodišče pa jih ni presojalo oziroma jih je napačno razlagalo.

3Pritožba je bila vročena tožencem, od katerih je nanjo odgovoril le drugi toženec in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine v višini neplačanega dela kupnine iz naslova pogodbe, ki jo je sklenila s hrvaško družbo X, d. d. in katere predmet je bila prodaja in montaža petih sušilnic lesa, in sicer nerazdelno od njenega direktorja, lastnika in njene nadzornice. Tožencem je očitala nezakonita dejanja, kot so sklenitev pogodbe o nakupu sušilnic; izmikanje njihovemu plačilu; (fiktivno) prenašanje njihovega lastništva na hrvaško družbo E. d. o. o. mesec dni pred predlogom za uvedbo stečaja, z namenom, da osiromašijo stečajnega dolžnika (X d. d.) in tožeča stranka ne pride do svojega poplačila in z zavajanjem direktorja tožeče stranke, da je podpisal pogodbo o prevzemu dolga in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na sušilnicah.

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: - tožeča stranka je sklenila s hrvaško družbo X d. d. R Hrvaška pogodbo AS 115/ 7 z dne 17. 12. 2007, katere predmet je bila prodaja in montaža petih sušilnic za sušenje lesa v letu 2008 za ceno 350.000,00 EUR; - družba X d. d. je plačala avans v znesku 100.000,00 EUR dne 21. 12. 2007 in znesek 50.000,00 EUR dne 9. 1. 2008; - drugi toženec je lastnik podjetja X d. d., prvi toženec njen direktor, tretja tožnica pa nadzornica podjetja; - v mesecu decembru 2008 je družba X d. d. prenesla oziroma prodala sušilnice hrvaški družbi E. d. o. o. v lasti drugega toženca, njen direktor pa je bil prvi toženec; - s pogodbo o prevzemu dolga je družba E. d. o. o. prevzela dolg podjetja X d. d. za preostanek plačila kupnine za sušilnice v znesku 200.500,00 EUR; - tožeča stranka (upnica) je pogodbo o prevzemu dolga podpisala v aprilu 2009, ko je bil sklenjen tudi notarski zapis sporazuma za zavarovanje denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na premičninah (sušilnicah); - ne X d. d. ne prevzemnik dolga E. d. o. o. nista plačala preostanka kupnine tožeči stranki; - nad družbo X d. d. je bil 5. 5. 2009 uveden stečajni postopek, v katerem so bile sušilnice del stečajne mase in tudi prodane; - tožeča stranka ni priglasila svoje terjatve v stečajnem postopku, prav tako ni sprožila nobenega postopka izterjave zoper družbo E. d. o. o.; - tretja toženka pri sklepanju prodajne pogodbe in ostalih dogovorov, z izjemo enega sestanka, ni bila navzoča, medtem ko sta se prvi in drugi toženec dogovarjala s tožečo stranko, in sicer v funkciji, ki sta jo imela v okviru družbe X d. d.

7Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napravilo skrbno in prepričljivo dokazno oceno, v kateri se je dosledno opredelilo do izvedenih dokazov in jim dalo ustrezno težo, kot rezultat pa pravilno ugotovilo odločilna dejstva, zato so pritožbeni pomisleki glede tega odveč.

8S splošnim zatrjevanjem obstoja kršitve procesnih določb ob koncu pritožbe tožeča stranka dejansko uveljavlja razlog napačno ugotovljenega dejanska stanja, ki pa, kot že pojasnjeno, ni podan. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o obstoju kršitve določb procesnega prava, ker sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem A. A. odvetnika, ki je vodil stečajni postopek zoper X d. d., in T. T. tehnologa, ki je sodeloval v postopku zagona sušilnic. Res je, da je sodišče zavrnilo dokazna predloga, ne da bi podrobneje obrazložilo, zakaj ju je štelo za nepotrebna, vendar je razloge za tak zaključek moč črpati iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. Iz vlog tožeče stranke je sklepati, da je predlagala zaslišanje T. T. zato, ker je bil ves čas navzoč ob dogajanjih od avgusta do novembra leta 2008, ko sta potekala montaža in zagon sušilnic in so bile vložene reklamacije v zvezi z njimi, dokaznega predloga pa v postopku ni podrobneje substancirala. Šele v pritožbi je prvič konkretneje pojasnila, da je sodeloval pri dogovarjanju med vodilnimi delavci obeh družb in bi lahko potrdil navedbe tožeče stranke o kazenskih postopkih, ki se vodijo na Hrvaškem zoper prvega in drugega toženca. Okoliščine o vzrokih za zamudo pri izpolnitvi pogodbe pa glede na to, da ne gre za spor tožeče stranke zoper sopogodbenico zaradi tožbe na izpolnitev obveznosti in ne spor o pogodbeni odškodninski odgovornosti, za odločitev niso relevantne. Priča A. A. naj bi povedal o okoliščinah uvedenega stečaja družbe X d. d. in o domnevni prevari tožeče stranke s strani tožencev s tem, ko naj bi fiktivno prenesli sušilnice s podjetja X d. d. na podjetje E. saj naj bi bilo očitno, da jih slednja ne bo nikoli plačala, te okoliščine pa glede na to, da pasivna legitimacija posameznih članov organov ni bila podana, kot bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe, za odločitev niso bistvenega pomena. Poleg tega pa je sodišče že na podlagi izvedenih dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo poleg tožencev tudi tožečo stranko, ugotovilo odločilne okoliščine, ki so bile podlaga za sprejetje pravilnih zaključkov.

9V okviru uradnega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločitev o uporabi hrvaškega prava zmotno oprlo na določbo 17. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki je pridržano ugotavljanju pravnega položaja pravnih oseb, saj v obravnavani zadevi na pasivni strani ne nastopa tuja pravna oseba, temveč so tožene fizične osebe s slovenskim državljanstvom. Navedbe strank, ki odražajo naravo spora in uokvirjajo presojo sodišča (7. člen ZPP), narekujejo uporabo 30. člena ZMZPP, ki vsebuje kolizijsko pravilo za spore o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Klasično navezno okoliščino v odškodninskem pravu predstavlja lex loci delicti comissi vel laesionis, vendar se že dalj časa kaže trend k uporabi pravila o najtesnejši vezi in celo k avtonomiji strank. Omenjeno določbo 30. člena ZMZPP je tako treba razlagati v smislu, da naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez(1). Ob danih okoliščinah, ko med strankama ni bilo dogovora o uporabi prava in ko je domnevna škoda nastala na premoženju tožeče stranke, ki je bila ustanovljena po slovenskem pravu in ima tudi sedež v Sloveniji, kraj za tožnika sporne sklenitve pogodbe o prevzemu dolga in prenosu lastništva na sušilnicah, ki je na Hrvaškem, pa nima tesne zveze s sporom, je treba uporabiti domače pravo.

10Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju zatrjevanih dejanskih prvin spora tožbeni zahtevek presojalo na podlagi odškodninske odgovornosti, zahtevek zoper drugega toženca kot družbenika pa tudi na podlagi pravil instituta spregleda pravne osebnosti.

11Pritožbeno sodišče kot prepričljivo sprejema ugotovitev, da tretja toženka kot nadzornica ni sodelovala pri sklepanju prodajne pogodbe in ostalih dogovorih, zato je tožbeni zahtevek zoper njo pravilno zavrnjen. Odločitev glede slednje je pravilna tudi iz razloga, ker Obligacijski zakonik (OZ) v danem primeru ne more predstavljati podlage za vložitev odškodninskega zahtevka. OZ v 148. členu namreč določa, da je za ravnanje organa pravne osebe (in s tem tudi fizične osebe, ki ravna v njegovi funkciji) tretjim (tudi upnikom) odgovorna le pravna oseba, ne pa organi članov ali neposredno njihovi člani(2). Enako razlogi utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka v delu glede prvega toženca (direktorja) in drugega toženca (družbenika).

12Tožeča stranka sicer v vlogah res ni izrecno omenila spregleda pravne osebnosti, je pa podala obširne trditve o dogajanju v letu 2008 in 2009, iz katerih se je dalo izluščiti elemente, ki so utemeljevali uporabo tega instituta. Trditve so zadostovale za presojo sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede drugega toženca tudi po tej podlagi. Pritožba ima prav, da tožeči stranki ni bilo treba navesti pravne podlage za pravni spregled pravne osebnosti, saj velja, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, mora pa podati zadostne trditve in jih tudi dokazati. Na pravilnost odločitve pa izhodišče sodišča o nezatrjevanju instituta spregleda pravne osebnosti ni imelo nobenega vpliva, saj je v nadaljevanju presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka zoper drugega toženca tudi s tega vidika.

13Strinjati se je tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da upnik nikoli ne more zahtevati izpolnitve obveznosti družbe od direktorja in nadzornika, od družbenika kapitalske družbe, za katero gre v konkretnem primeru, pa le izjemoma, če so izpolnjene predpostavke za spregled pravne osebnost. Predpostavka za vse zakonske dejanske stanove iz 8. člena ZGD-1(3) je zloraba pravne osebe s strani družbenika, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje ni podana, zato je tudi po oceni sodišča druge stopnje uporaba navedenega instituta izključena. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka koristi družbenika, ki je pogoj za utemeljenost zahtevka skladno s 4. alinejo navedenega člena, tožeča stranka ni dokazala. Prav tako ni imela nobene koristi družba E. d. o. o., saj je v zameno za sušilnice prevzela dolg do tožeče stranke, sušilnice pa so bile kot del stečajne mase prodane v okviru stečajnega postopka.

14Končno je tudi odveč pritožbeno pojasnilo, zakaj terjatev tožeče stranke ni bila prijavljena v stečaju nad družbo X d. d. Glede na ugotovitev izpodbijane sodbe, da je E. d. o. o. pred začetkom stečaja prevzela dolg, h kateremu je tožeča stranka kot upnica podala soglasje, je bila namreč dolžnica družba E. d. o. o. in ne več X d. d. Tožeča stranka pa, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, niti ni sprožila nobenega postopka izterjave zoper pravo dolžnico.

15Po povedanem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in ostale kršitve materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožeča stranka ni zahtevala (prvi odstavek 163. člena ZPP), drugi toženec pa je odgovor na pritožbo vložil sam in ne po pooblaščencu, tako da mu pritožbeni stroški zaradi zastopanja po odvetniku niso nastali.

-------------

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS II Ips 1001/2007 z dne 16. 12. 2010.

Op. št. (2): Omenjeno stališče je zavzela sodba VSRS II Ips 101/2013 z dne 19. 2. 2015, ki se sklicuje na sodbe istega sodišča II Ips 111/2009, III Ips 72/2014 in III Ips 35/2008. Enako določbo vsebuje tudi Zakon o obveznim odnosima v 1062. členu.

Op. št. (3): Enake položaje, v katerih institut spregleda pravne osebnosti pride v poštev, ureja četrti odstavek 10. člena Zakona o trgovačkim društvima.