VSL sklep I Ip 1366/2015

I. Pritožba upnika zoper 1. točko izreka se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi dolžnika zoper 2. točko izreka se ugodi in se sklep o ugovoru v tem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Upnik sam krije svoje stroške pritožbe.

IV. Odločitev o stroških dolžnikove pritožbe in upnikovega odgovora na pritožbo se zadrži do končne odločbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) delno ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi z dne 29. 7. 2013 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba z rubežem zemljiškega dolga iz zemljiškega pisma, izstavljenega na nepremičninah k. o. ... št. stavbe 1 št. dela stavbe 7 (ID 001), k. o. ..., št. stavbe 1, št. dela stavbe 8 (ID 002) v vrstnem redu po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani o predhodni odredbi Z 115/2013 z dne 12. 4. 2013, in z unovčenjem po določbah ZIZ na premičnine ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo; (2.) v preostalem delu ugovor dolžnika, skupaj z dopolnitvijo, zavrnilo.

2Zoper odločitev sta se pritožili obe stranki; upnik zoper odločitev v točki 1 izreka, dolžnik zoper odločitev v točki 2 izreka sklepa sodišča prve stopnje. Dolžnik je ponovil ugovorne razloge, zlasti uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v tej zadevi ne gre za terjatev z valutno klavzulo in se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1964/2013 in II Ip 104/2009. Opozarja na valuto terjatve in na rok 8 dni v sklepu o izvršbi. Upnik uveljavlja pritožbene razloge relativno bistvenih kršitev določb postopka (pristojnost sodišča prve stopnje, pristranskost, prekoračitev meja odločanja, saj dolžnik ni ugovarjal, da zemljiški dolg nima vpliva na poplačilo upnikove terjatve), absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (izpodbijani del izreka je nerazumljiv), zmotno uporabo materialnega prava (glede stališča, da izolirani zemljiški dolg nima vpliva na poplačilo upnikove terjatve in da izvršba v razveljavljenem delu ni mogoča) in kršitev ustavnih pravic ter pravic iz Evropske konvencije za človekove pravice in temeljne svoboščine.

3Upnik je odgovoril na pritožbo dolžnika in predlagal njeno zavrnitev. V odgovoru navaja, da je bil dajatveni zahtevek priznan v delibacijskem postopku. Sodišče je štelo ugovor v delu, v katerem je dolžnik ugovarjal terjatvi, za nezadostno obrazložen. Dolžnik v pritožbi ne navaja, da bi bila odločitev sodišča glede vrednosti terjatve procesno ali materialno napačna, zato je višje sodišče „prekludirano“, če bi hotelo morebitno razveljavitev sklepa o izvršbi opreti na navedbo, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je dolžnikov ugovor v tem delu nezadosten. Če pa bi se višje sodišče nagibalo k sklepu, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita glede na valuto terjatve, naj višje sodišče upošteva, da je dolžnik v pritožbi razširil ugovorne navedbe - analiza pokaže, da se malenkostno razlikujejo. Če bi to privedlo do drugačne odločitve pritožbenega sodišča, bi to vplivalo na pravice upnika. Dolžnik v pritožbi navaja, da je sklep o izvršbi napačen tudi iz razloga, ker je terjatev opredeljena v EUR. Višje sodišče naj ne spregleda, da je upnik dal primarni zahtevek v EUR, podrejeni v valuti sodbe (NIS oziroma ILS(1)). Za upnika je sprejemljivo, če se sklep o izvršbi spremeni tako, da se glasi na terjatev v ILS. Opozarja, da dolžnik v ugovoru podrejenega zahtevka ni prerekal.

4Pritožba dolžnika je utemeljena, pritožba upnika ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

O pritožbi dolžnika

6Bistvo dolžnikove pritožbe, v kateri v celoti povzema ugovorne navedbe, je, da se izvršilni naslov (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 488/2011 z dne 13. 8. 2012, sprejet v delibacijskem postopku; priloga A1) ne glasi na terjatev 6.300.715,08 EUR. Nadalje še, da Zakon o uvedbi eura – ZUE sodišču (upniku) ne daje opore za tako spremembo, če je v izvršilnem naslovu terjatev v tuji valuti. Tako stališče tudi nasprotuje določbi 282. člena Obligacijskega zakonika – OZ. V tem delu višje sodišče ne sprejema upnikovega stališča iz odgovora na pritožbo, da dolžnik v pritožbi delno zatrjuje več ali drugače kot v postopku pred sodiščem prve stopnje (glej prvi odstavek 337. člena ZPP). Že v ugovoru je opozoril, da terjatve v znesku 6.300.715,08 EUR ni v izvršilnem naslovu, v 1. dopolnitvi ugovora (ki ga je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje) pa še, da je sodišče kršilo zakon (načelo stroge formalne legalitete), če je za terjatev v ILS dovolilo izvršbo v EUR.

7Tudi ni podana kršitev določbe drugega odstavka 21. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je dolžniku pravilno, popolno in na razumljiv način obrazložilo, da ne gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine in tudi zakaj je v sklepu o izvršbi določilo rok osmih dni (glede na vsebino odločbe, izdane v delibacijskem postopku, v kateri ni bilo roka za izpolnitev). Ker dolžnik v pritožbi ugovorno navedbo le ponavlja, višjemu sodišču ni treba še dodatno utemeljiti odločitve o pritožbi.

8Dolžnik utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP), kar bo, zaradi zahtevnosti zadeve pojasnjeno v nadaljevanju, skupaj z razlogi za odločitev v izreku in z napotki sodišču prve stopnje (362. člen ZPP).

9Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo ugovora v 2. točki izreka potrdilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izterjavo terjatve (1.) glavnice v znesku 6.300.715,08 EUR, (2.) zakonskih zamudnih obresti od glavnice 6.300.715,08 EUR za čas 6. 6. 2013(2) dalje do plačila in (3.) izvršilnih stroškov v znesku 5.013,00 EUR s pripadki.

10V tej zadevi je bistveno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo materialnopravni ugovor dolžnika, da je dovolilo izvršbo za nekaj drugega, to je drugo terjatev, kot je prisojena v izvršilnem naslovu, oziroma ali je z dovolitvijo izvršbe v evrih, sodba pa se glasi na ILS, sodišče prve stopnje sledilo izvršilnemu naslovu.

11Upnik je v predlogu za izvršbo zahteval izvršbo primarnega in podrejenega izvršljivega zahtevka. Kot primarni predlog je predlagal izvršbo terjatve glavnice 6.300.715,08 EUR s pripadki. Hkrati je podrejeno predlagal izvršbo glavnice 5.238.344,00 EUR. V 1. pripravljalni vlogi (red. št. 3) je dopolnil predlog za izvršbo tako, da je poleg izvršbe terjatve v EUR (primarno 6.300.715,08 EUR, podrejeno 5.238.344,00 EUR) zahteval tudi izvršbo terjatve v valuti sodne odločbe, priznane v delibacijskem postopku, to je 30.075.269,26 ILS. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu predlogu za izvršbo in dovolilo izterjavo glavnice, kot jo je upnik določil v točkah 1 do 6 naracije predloga za izvršbo. Dovolilo je izterjavo: a) glavnice po odločbi št. 000823/95A v višini 50.000 ILS, povečano za davek na dodano vrednost, skupaj z dodatkom za indeks rasti cen in zakonskih zamudnih obresti od 9. 6. 2005 dalje in b) glavnice, kot so opredeljene v točki 2 po pravnomočni sodbi št. 000923/96A v skupnem znesku 11.177.888,00 ILS(3), povečano za 20% (iz naslova stroškov sodnega postopka in stroškov upnikovega odvetnika), povečano za davek na dodano vrednost, vse povišano za indeks rasti cen in zakonske zamudne obresti od 19. 1. 2006 dalje. Na podlagi izpiska izraelskega Urada za izvršbe je upnik, upoštevajoč izraelsko materialno pravo glede višine davka na dodano vrednost in indeksa rasti cen ter zakonskih obresti, napravil izračun na dan 28. 1. 2013. Tako izračunana terjatev znaša skupaj 30.218.229,55 ILS, kar na dan vložitve predloga za izvršbo, 6. 6. 2013, upoštevajoč tečaj Banke Slovenije(4), znaša skupaj 6.300.715,08 EUR(5). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je na podlagi izvršilnega naslova dovoljena izvršba za glavnico 6.300.715,08 EUR, povečano za zakonske zamudne obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje. Konverzijo terjatve je v odločitvi o ugovoru utemeljilo z določbami ZUE (3. člen).

O dovolitvi izvršbe zakonskih zamudnih obresti od glavnice (točka I.2 sklepa o izvršbi)

12Že iz pravkar povzetega izhaja, da je sodišče pri zakonskih zamudnih obrestih (točka I.2 sklepa o izvršbi) dovolilo izvršbo drugače oziroma za nekaj drugega, kot je naloženo dolžniku v izvršilnem naslovu (v tem delu tudi ni razlogov, zato je podan tudi pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Glavnica 6.300.715,08 EUR je sestavljena iz glavnice, stroškov, davka (po izraelskem pravu), vse povečano za indeks rasti cen (po izraelskem pravu), zamudnih obresti (izračunanih po izraelskem pravu). S tem je v točki I.2 sodišče dopustilo izvršbo zamudnih obresti od tistega dela povečane (kumulirane) glavnice, ki pripada indeksu rasti cen in zamudnim obrestim. Dovolilo je izterjavo procesnih obresti, za kar ni podlage v izvršilnem naslovu (glej tudi 381. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Nadalje je sodišče prve stopnje v točki I.2 dopustilo izterjavo stranske terjatve v višini zakonskih zamudnih obresti, kar je, glede na uporabljeno terminologijo, pomenilo uporabo zakonskih zamudnih obresti, kot jih predpisuje slovenski Zakon o predpisani obresti meri zamudnih obresti – ZPOMZO-1, čeprav za to v izvršilnem naslovu ni podlage. Pripadki iz naslova davka, indeksa rasti cen in zamudnih obresti se določajo po izraelskem pravu(6). Tako sprejeta odločitev de facto tudi pomeni, da je sodišče za izračunani del zamudnih obresti (že izračunane v kumulativni glavnici) priznalo zamudne obresti po izraelskem pravu, od presečnega dne naprej (vložitev predloga za izvršbo) pa po slovenskem pravu. Višje sodišče za kaj takega ne vidi podlage v izvršilnem naslovu in materialnem pravu (tudi v ZUE ne).

O dovolitvi izvršbe glavnice (točka I.1 sklepa o izvršbi)

13Sodišče prve stopnje je pri utemeljitvi dovoljene izvršbe glavnice upoštevalo določbe ZUE in sodno prakso, sklicujoč se na odločbo VSL sodba I Cp 912/2012. Odločitev je utemeljilo s tehtnimi razlogi, vendar višje sodišče meni, da je treba ob pravilni uporabi materialnega prava sprejeti drugačno odločitev.

14Res je, da je v Sloveniji po določbi 3. člena ZUE zakonito plačilno sredstvo evro, vendar zgolj zaradi tega predlog za izvršbo, postavljen v zakoniti valuti Republike Slovenije, še ni utemeljen. Omenjeni zakon določa le zakonito plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji. V odločbi višjega sodišča, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo pri razlagi ZUE, je razlogovano, da v Sloveniji, ki je del evropskega monetarnega sistema, uveljavljanje terjatve v tuji valuti (USD v konkretni zadevi) ni prepovedano, zato je sodišče iz tega sklepalo, da tudi v Sloveniji v določenih primerih zaradi ZUE lahko upnik uveljavlja (izterjuje) terjatev v slovenski valuti (EUR), saj noben monetarni predpis tega ne prepoveduje. Vendar višje sodišče opozarja, da je predmetno stališče sprejeto v pravdni zadevi, v kateri o terjatvi upnika še ni pravnomočno odločeno.

15Višje sodišče na tem mestu opozarja še na odločbo Vrhovnega sodišča(7), ki je na podlagi načela monetarne suverenosti dopustilo uporabo nacionalne valute v primeru, ko je šlo za uveljavitev terjatve v tuji valuti pred slovenskim sodiščem. Pri tem je izhajalo iz Zakona o denarni enoti Republike Slovenije, ki je smiselno kot sedaj ZUE urejal nacionalno valuto na ozemlju Republike Slovenije. Vrhovno sodišče je kot končni argument navedlo, da je dopustno, da imetnik pristne valutne terjatve s tožbenim zahtevkom to svojo terjatev uveljavlja tudi v njeni tolarski protivrednosti. Vendar tudi tu višje sodišče opozarja, da je Vrhovno sodišče tako odločitev sprejelo v pravdnem postopku; z izrednim pravnim sredstvom je presojalo, ali in kdaj narava terjatve dopušča tudi uveljavitev v slovenski valuti oziroma v tuji valuti. Vrhovno sodišče je v zgoraj citirani zadevi primarno opozorilo na načelo pacta sunt servanda, ki določa, da je treba obveznosti izpolniti tako kot glasijo - v predmetni izvršilni zadevi ne gre za pogodbeno obveznost, temveč za izterjavo tudi negmotne škode (ki je nepristna valutna obveznost) -, in še, da je valuta denarne obveznosti lahko bistvena lastnost predmeta obveznosti, obveznost plačati določeno vsoto določene denarne enote pa različna od obveznosti plačati določeno vsoto neke druge denarne enote. Tako stališče je tudi skladno z določbo 371. člena OZ, ki določa, da če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če se upnik in dolžnik v skladu z zakonom ne dogovorita drugače (glej tudi 282. člen OZ).

16Primer, ki ga je imelo izvršilno sodišče v tej zadevi pred seboj, pa je po presoji višjega sodišča drugačen.

17Izvršilno sodišče ni pravdno sodišče in nima pristojnosti odločati o terjatvi. Izvršilno sodišče le dovoli izvršbo terjatve (izvršljivega zahtevka), o kateri je že pravnomočno odločeno. Izvršljivi zahtevek je materialnopravno upravičenje upnika zahtevati izpolnitev terjatve, ki se v fazi dovolitve izvršbe ne sme spremeniti. Izvršilno sodišče odloča le o dopustnosti predlagane izvršbe za izterjavo izvršljivega zahtevka, prisojenega v sodbi. Ali povedano drugače, pred izvršilnim sodiščem se ne sme več postavljati vprašanje, ali je denarna terjatev po sklepu o izvršbi enaka tisti, ki je bila določena (terjatev ni bila samo določljiva, bila je določena) v izvršilnem naslovu. Izvršilno sodišče mora biti pri dovolitvi izvršbe „zvesto“ izvršilnemu naslovu. Ker ne odloča o terjatvi, tudi ne sme izvršiti (realizirati izvršbo) kaj drugega ali drugače, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, do česar pa bi v tem primeru utegnilo priti (na primer pri sklepu o razdelitvi kupnine iz prodanih nepremičnin), če bi sklep o izvršbi postal pravnomočen. Višje sodišče opozarja tudi na naravo terjatve, ki je v večjem delu odškodninske narave (gmotna in negmotna škoda), terjatev je bila vtoževana pred upnikovim domačim sodiščem in v domači valuti (valuti sodišča odločanja).

18V teoriji in ustaljeni sodni praksi je izpeljano načelo stroge formalne legalitete, ki določa, da sme sodišče dovoliti izterjavo le tiste terjatve, ki je zavezani stranki naložena v izpolnitev v izvršilnem naslovu. Zato je, potem ko je višje sodišče ZUE izločilo kot možno podlago za spremembo valute terjatve, iskalo odgovor na zastavljeno materialnopravno vprašanje v morebitnem obstoju oblikovalnega upravičenje upnika do spremembe valute terjatve in znotraj tega o presečnem dnevu.

19ZIZ nikjer ne določa, da bi smelo sodišče dopustiti izvršbo le denarne terjatve, ki bi bila v sklepu o izvršbi izražena v domači valuti. Nasprotno, iz 139. člena ZIZ izhaja, da je izvršba, dovoljena v tuji valuti, povsem dopustna. Gotovo pa ni določbe drugega odstavka 139. člena ZIZ razumeti tako, da je dopustna le v primeru izvršbe na OPP, pa še to le, če ima dolžnik na računu tujo valuto. Taka razlaga bi se izkazala za nelogično že takrat, ko bi upnik poleg izvršbe na OPP predlagal še kakšno drugo izvršilno sredstvo.

20ZIZ nima določbe, kot jo na primer pozna Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ki v 255. členu določa, da se z dnem začetka stečajnega postopka terjatve v tuji valuti preračunajo v terjatev v evrih po menjalnem tečaju Banke Slovenije, ki velja na dan začetka stečajnega postopka. Prav tako nima določbe 256. člena ZFPPIPP, ki določa stopnjo zamudnih obresti od dneva spremembe valute terjatve. ZFPPIPP za razliko od ZIZ določa zakonsko konverzijo terjatve in zakonsko spremembo pogodbenih in zamudnih obresti po sili zakona ter hkrati določa še zakonski presečni dan (dan začetka stečajnega postopka!).

21Vse navedeno so razlogi, zaradi katerih višje sodišče meni, da upnik ne more izbirati med tem, na kateri dan bo (zanj ugodneje ali neugodneje) preračunal svojo terjatev, ki je v tuji valuti, v terjatev v evrih. Končno se terjatev poplača glede na višino terjatve na dan izpolnitve ali prisilnega poplačila. Namen dovolitve izvršbe je treba razlagati le znotraj tega cilja. Dolžnik pravilno opozarja, da je bil sklep, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje(8), sprejet v zadevi, v kateri je bila v izvršilnem naslovu (konkretno v obliki izvršljivega notarskega zapisa sestavljena posojilna pogodba) terjatev določena v tuji valuti, vendar z valutno klavzulo. Višje sodišče v Ljubljani je tudi že zavzelo stališče(9), da je treba pri določitvi terjatve izterjave upoštevati terjatev, kot je prisojena v izvršilnem naslovu. V predmetni odločitvi je višje sodišče razpravljalo o terjatvi zamudnih obresti, vendar vseeno pri tem ne gre spregledati, da je primarno izhajalo iz načela formalne legalitete kot osnovnega principa izvršilnega prava.

22Ob pregledu sodne prakse je višje sodišče našlo odločbo Višjega sodišča v Celju(10), v kateri se je sodišče ukvarjalo z valuto terjatve, vendar pa, glede na razloge, ni razvidno, da bi se moralo višje sodišče ukvarjati z vprašanjem dopustnosti spremembe valute glede na obseg terjatve. V zadevi, ki jo ima višje sodišče sedaj pred seboj, pa je dolžnik izrecno ugovarjal, da je dolžan obveznost v ILS in ne v evrih.

23Zaradi povedanega se pritožba dolžnika izkaže za utemeljeno. Vendar višje sodišče sklepa o izvršbi ni razveljavilo. Pri odločitvi je izhajalo iz dejstva, da presoja pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o ugovoru. Sodišče prve stopnje je v sklepu o ugovoru presojalo pravilnost predloga za izvršbo, kot je postavljen v primarnem zahtevku. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da primarni zahtevek ni utemeljen, bi lahko že v sklepu o ugovoru razpravljalo o podrejenih predlogih in temu ustrezno spremenilo sklep o izvršbi. Upoštevajoč tako naziranje bi lahko odločitev o ugovoru izdalo tako, da bi sklep o izvršbi ustrezno spremenilo. S to odločitvijo višjega sodišča je prišlo do situacije, da bo lahko sodišče prve stopnje, upoštevajoč, da dovolitev izvršbe glavnice v evrih ni pravilna, v nadaljevanju razpravljalo še o terjatvi v ILS. Že vnaprej pa višje sodišče opozarja, da naj se pri odločanju drži meja postavljenih zahtevkov. S tem je višje sodišče odgovorilo tudi na upnikove odgovorne navedbe glede dopustnih oblik odločanja v tem postopku.

24Zaradi spoštovanja načela kontradiktornosti in zaradi sedaj izraženega materialnopravnega stališča višjega sodišča višje sodišče še dodaja, da naj sodišče prve stopnje odločitev o ugovoru sprejme šele, ko bo odločbo višjega sodišča strankama vročilo in jima dalo možnost izjaviti se. Če bo ugotovilo, da lahko ugovoru ugodi tako, da sklep o izvršbi spremeni, bosta stranki v nadaljevanju imeli možnosti pritožbenega preizkusa (tako bo varovana njuna pravica do sodelovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje iz 22. člena Ustave in pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave).

O pritožbi upnika

25O ugovoru dolžnika odloča sodišče prve stopnje. Glede na ureditev ugovornega postopka v izvršilnem postopku, je jasno, da lahko sodišče prve stopnje o ugovoru odloči tako, da ga zavrže, zavrne ali mu ugodi (primerjaj četrti odstavek 58. člena ZIZ). Pri odločanju o ugovoru je vezano na ugovorne navedbe, hkrati pa mora na določene ugovorne razloge paziti tudi po uradni dolžnosti - to so ugovorni razlogi iz drugega odstavka 55. člena ZIZ in skupina ugovornih razlogov, ki spadajo pod pritožbena razloga (nekaterih) kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da je ugovor v našem pravnem sistemu nedevolutivno in remonstrativno pravno sredstvo, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru ni smelo upoštevati (ponovno presojati utemeljenosti) tistega, kar je že pri izdaji sklepa o izvršbi presodilo za utemeljeno. Sodišče ni prekršilo določbe ZIZ (katera naj bi bila kršena, upnik v pritožbi niti ne konkretizira), niti mu zaradi tega ni mogoče očitati pristranskosti (kar se tudi sicer uveljavlja v postopku iz 71. člena ZPP in ne prvič s pritožbo; primerjaj 2. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Da je izvršba dovoljena v okviru zakonsko dopustnih izvršilnih sredstev, je dolžno izvršilno sodišče paziti po uradni dolžnosti tudi ob odločanju o ugovoru.

26Upnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da izrek sklepa v 1. točki ni razumljiv. Nadalje še, da ni jasno, ali je izvršba ustavljena tudi na ostale premične stvari in da kolikor z besedno zvezo „z unovčenjem po določbah ZIZ na premične stvari“ sodišče meni, da gre pri zemljiškem dolgu oziroma pismu za premičnino, potem ima upnik pravico biti poplačan iz take premičnine kot sicer iz vsake druge premičnine. Izrek je po pritožbi toliko nejasen, da omogoča tudi sklepanje, da je ustavljena izvršba na vse premične stvari.

27Na ta del pritožbenih navedb višje sodišče odgovarja, da zatrjevana kršitev pravil postopka ni podana. Izrek je jasen in ne pušča nobenega dvoma, v katerem delu je sklep o izvršbi razveljavljen in izvršba ustavljena. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izpodbijanega sklepa ustavilo izvršbo le v tistem delu, v katerem je dovolilo izvršbo z rubežem zemljiškega dolga in pisma, izstavljenega na imenovanih nepremičninah, in z njegovim unovčenjem po ZIZ za premične stvari (gre za izvršilno sredstvo iz točke 2.g sklepa o izvršbi). Iz tega jasno in brez dvoma izhaja, da je ustavljena izvršba le glede zemljiškega dolga in pisma kot predmeta izvršbe in da se izvršba na premične stvari nadaljuje. Z besedno zvezo „z unovčenjem ... na premičnine“ je sodišče samo povzelo izvršilno sredstvo, kot ga je zapisalo v v sklepu o izvršbi.

28Tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da če je sodišče uporabilo tako besedno zvezo, potem zemljiški dolg in pismo šteje za premičnino in ima upnik pravico biti poplačan iz njune vrednosti kot iz vsake druge premičnine. Zgoraj je bilo povedano, kako je razumeti zapisano v 1. točki izreka. Da pa zemljiški dolg in pismo nista premičnini, je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklep jasno in pravilno povedalo v predzadnjem odstavku obrazložitve. Tako stališče je višje sodišče v postopku med istima strankama že zavzelo(11).

29Preostanek pritožbenih navedb se v večjem delu nanaša na zmotno uporabo materialnega prava - določb SPZ, ki določajo zemljiški dolg in zemljiško pismo. Bistvo teh navedb je, da zakon pozna samo eno vrsto zemljiškega dolga in ne loči med zavarovalnim na eni strani in izoliranim zemljiškim dolgom na drugi strani (s tem v zvezi se sklicuje na določbe 192. do 200. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ in na pripravljalno gradivo zakonodajalca pred sprejetjem SPZ in pred sprejetjem novele SPZ-A). Višje sodišče odgovarja, da pritožba zgreši bistvo tako odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi kot tudi ostalih odločitev, ki jih je višje sodišče sprejelo med istima strankama postopka(12) - da bi bila izvršba na terjatev iz zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja, ki se opravi na podlagi 108. člena ZIZ, možna in dopustna, mora obstajati terjatev. Pritožbeno niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre v tej zadevi za izoliran zemljiški dolg (fiduciarne zavarovalne pogodbe ni, zemljiško pismo, ki je orderski vrednostni papir, pa tudi ni bilo preneseno, saj ga ima dolžnik sam – oziroma sodišče, ker je bilo dolžniku odvzeto s strani izvršitelja). Zemljiški dolg je pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine (prvi odstavek 192. člena SPZ). Zemljiško pismo je vrednostni papir, ki prinosniku daje pravico iz papirja (prim. 196. člen SPZ), pri čemer to ne more biti lastnik nepremičnine sam (tretji odstavek 199. člena SPZ). Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu Ip 1013/2014 z dne 19. 3. 2014 upniku že pojasnilo, da ni mogoče uporabiti določbe 108. člena ZIZ, ki določa rubež denarne terjatve, ki izhaja iz vrednostnega papirja, saj se ta določba uporablja takrat, ko ima dolžnik terjatev do dolžnikovega dolžnika(13). V zadevi zavarovanja Okrajnega sodišča v Ljubljani Z 115/2013 je višje sodišče(14) upniku pojasnilo, da dokler gre za izoliran zemljiški dolg niti poplačilna pravica iz zemljiškega pisma niti zavarovana terjatev ne obstajata, zato rubež zemljiškega dolga oziroma pisma ne omogoča poplačila upnika. Citirana zadeva zavarovanja je bila tej izvršilni zadevi predhodna, saj je sodišče s sklepom o izvršbi dovolilo v tem delu izvršbo z vrstnim redom zavarovanja iz zadeve Z 115/2013. Ker je višje sodišče istemu upniku že kar nekajkrat pojasnilo svoja materialnopravna stališča, ki se niso spremenila, obširnejša obrazložitev ni potrebna.

30Tudi ne more biti utemeljeno naziranje upnika, da bi upnik z rubežem zemljiških pisem kot imetnik imel pravico le-ti prodati tretji osebi, ga prenesti na tretjo osebo, ki bi lahko terjala od dolžnika po lastni volji celotno plačilo, in s tem nemudoma, mimo sodnih postopkov, pridobiti denarna sredstva. Nadalje še, da je imel upnik z izvršbo na zemljiška pisma pričakovano premoženje v višini 4 mio EUR, ki je ustavno varovano, kar je z odločitvijo sodišča izgubil. Višje sodišče odgovarja, da zatrjevanega upravičenja s sklepom o izvršbi dovoljena izvršba na zemljiški dolg ali pismo ni dala. Upnik z zemljiškimi pismi ni imel in ne bi imel nobene pravice razpolagati, niti ne gre za pričakovano premoženje upnika. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neposredno uveljavljanje zemljiških pisem zoper dolžnika oziroma na obstoj pravice do bivanja v nepremičnini (v tem delu so pritožbene navede tudi nerazumljive). Zaradi povedanega se kot neutemeljene izkažejo zatrjevane kršitve 33. člena Ustave in 1. člena Protokola 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in svoboščinah. Upnik se v tem delu sklicuje tudi na odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-77/04, U-I-281/09, U-I-117/07, ki s predmetno zadevo niso v nobeni pravno pomembni zvezi. Prva se nanaša na pričakovano pravico kupca na dražbi prodane nepremičnine, druga na ustavnost 39. in 228. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanj – ZPIZ-1, ki urejata način izračuna pokojninske osnove in odlog ali odpis obveznosti plačila prispevkov, tretja na ustavnost Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 31/07).

31Nadalje upnik navaja, kaj se utegne zgoditi, ko bo dolžnik prejel zemljiška pisma - z indosamentom jih bo prenesel na tretjega, ki bo tako imel prednostni vrstni red. Ta pravna možnost bo imela učinek na poplačilo upnika, čeprav sodišče prve stopnje meni drugače. Višje sodišče na to odgovarja, da izvršilnih sredstev ni mogoče razlagati drugače kot tako, da so namenjena poplačilu terjatve, ki je prisojena z izvršilnim naslovom, ne preprečujejo pa vselej razpolaganja s predmetom izvršbe. Temu je namenjeno zavarovanje z začasno odredbo, ki je bilo, kot izhaja iz izvršilne zadeve, tudi uspešno (glej v tej zadevi kasneje izdan sklep Z 77/2015-82 z dne 3. 3. 2015). V postopku izvršbe lahko upnik svojo terjatev varuje tako (poleg zavarovanja z začasno odredbo), da najkasneje na razdelitvenem naroku izpodbija terjatev upnika po zemljiškem dolgu. Zunaj postopka izvršbe ima na voljo tudi izpodbijanje enostranskega pravnega posla(15). S tem je višje sodišče odgovorilo tudi na tisti del pritožbenih navedb, v katerih upnik predvideva nadaljnji tek dogodkov v zvezi z zemljiškimi pismi in morebitnimi nadaljnjimi pravdnimi postopki, ki bodo povezani z izpodbijanjem pravice morebitnega tretjega do poplačila iz zemljiškega dolga.

32Odločitev o pritožbi upnika temelji na 2. točki 365. člena ZPP, odločitev o pritožbi dolžnika na 3. točki 365. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odločiti tudi o stroških, ki sta jih stranki priglasili v ugovornem postopku.

33Odločitev o stroških, ki jih je upnik priglasil v pritožbi, temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ. Odločitev o stroških dolžnikove pritožbe in upnikovega odgovora na pritožbo je pridržana do končne odločbe (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Označeno po ISO kodi 4217. Sodišče bo v nadaljevanju valuto terjatve po sodbi navajalo z oznako ILS, kot je uradna oznaka novega Izraelskega šekela; glej tečajnico Banke Slovenije.

Op. št. (2): To je dan vložitve predloga za izvršbo, kot izhaja iz zaznamka na list. št. 1.

Op. št. (3): Ki zajema odškodnino za: izgubo preteklega dohodka 1.556.820 ILS (glede valute glej opombo št. 1), izgubo bodočega dohodka 1.297.688 ILS, pretekle stroške oskrbe in pomoči drugih 2.426.977 ILS, bodoče stroške oskrbe in pomoči 3.396.403 ILS, za bolečino in trpljenje 1.000.000 ILS, pretekle in bodoče potne stroške in stroške mobilnosti 600.000 ILS, preureditev stanovanja 400.000 ILS, pretekle in bodoče stroške za medicinsko opremo in terapije 500.000 ILS.

Op. št. (4): 1,00 EUR = 4,7960 LIS.

Op. št. (5): Pri izračunu prvega podrejenega zahtevka (5.238.344,00 EUR) je upnik upošteval terjatev po glavnicah in stroških iz izvršilnega naslova, medtem ko je davek in zakonske zamudne obresti izračunal po slovenskem pravu. Drugi podrejeni zahtevek je za terjatev v ILS.

Op. št. (6): To je pojasnilo tudi sodišče v delibacijskem postopku; glej točko 27. obrazložitve sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani I R 488/2011 z dne 13. 8. 2012.

Op. št. (7): Vrhovno sodišče sodba III Ips 34/2005 z dne 13. 11. 2007.

Op. št. (8): VSL sklep II Ip 1964/2013 z dne 4. 9. 2013.

Op. št. (9): VSL sklep II Ip 104/2009 z dne 18. 3. 2009.

Op. št. (10): VSC sklep I Ip 1212/2010 z dne 7. 4. 2010.

Op. št. (11): VSL sklep III Ip 5440/2013 z dne 11. 12. 2013.

Op. št. (12): VSL sklep III Ip 5440/2013 z dne 11. 12. 2013, VSL sklep III Ip 5354/2013 z dne 4. 12. 2013, VSL sklep I Ip 1012/2014 z dne 19. 3. 2014.

Op. št. (13): Predhodno tudi VSL sklep III Ip 3384/2013 z dne 20. 11. 2013; glej 5. točko obrazložitve.

Op. št. (14): VSC sklep III Ip 5354/2013 z dne 4. 12. 2013; predvsem 8. točka obrazložitve.

Op. št. (15): Primerjaj VSL sklep II Ip 2219/2013 z dne 29. 5. 2013.