108. člen ZIZ

Zaključek sodišča prve stopnje, da iz obravnavanega zemljiškega pisma ne izhaja terjatev, ki bi jo lahko dolžnik uveljavil zoper svojega dolžnika in da zato izvršba z rubežem terjatve iz zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja ni možna oziroma dopustna, je uporaben zgolj v primerih, ko je upravičeni imetnik zemljiškega pisma hkrati tudi lastnik obremenjene nepremičnine. Dokler gre namreč za izoliran zemljiški dolg niti poplačilna pravica iz zemljiškega pisma niti zavarovana terjatev ne obstajata, zato tudi rubež takšnega zemljiškega pisma upniku ne omogoča poplačila.

Vrhovno sodišče je v citirani zadevi primarno opozorilo na načelo pacta sunt servanda, ki določa, da je treba obveznosti izpolniti tako kot glasijo - v predmetni izvršilni zadevi ne gre za pogodbeno obveznost, temveč za izterjavo tudi negmotne škode (ki je nepristna valutna obveznost) -, in še, da je valuta denarne obveznosti lahko bistvena lastnost predmeta obveznosti, obveznost plačati določeno vsoto določene denarne enote pa različna od obveznosti plačati določeno vsoto neke druge denarne enote. Izvršilno sodišče ni pravdno sodišče in nima pristojnosti odločati o terjatvi. Izvršilno sodišče le dovoli izvršbo terjatve (izvršljivega zahtevka), o kateri je že pravnomočno odločeno. Ali povedano drugače, pred izvršilnim sodiščem se ne sme več postavljati vprašanje, ali je denarna terjatev po sklepu o izvršbi enaka tisti, ki je bila določena (terjatev ni bila samo določljiva, bila je določena) v izvršilnem naslovu. Izvršilno sodišče mora biti pri dovolitvi izvršbe „zvesto“ izvršilnemu naslovu. Ker ne odloča o terjatvi, tudi ne sme izvršiti (realizirati izvršbo) kaj drugega ali drugače, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, do česar pa bi v tem primeru utegnilo priti

ZIZ ne omogoča zavarovanja na terjatvah. Ker gre za izoliran zemljiški dolg, zemljiški dolg ne pomeni obstoja pravice dolžnika, na kateri bi bila lahko ustanovljena zastavna pravica. ZIZ omogoča pridobitev prisilne zastavne pravice tako v postopku izvršbe kot v postopku zavarovanja. Razlika med obema postopkoma je le v tem, da postopek izvršbe upniku omogoča tudi poplačilo, medtem ko ima postopek zavarovanja na prvem mestu stvarnopravno zavarovanje.

Rubeža terjatve iz zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja ni mogoče opredeliti kot dovoljeno sredstvo oziroma predmet izvršbe. Iz zemljiškega pisma namreč ne izhaja terjatev, ki bi jo lahko dolžnik uveljavljal zoper svojega dolžnika, saj je predmet zemljiškega pisma zemljiški dolg, ki ga je ustanovil dolžnik kot lastnik nepremičnin. Zemljiški dolg je oblika t.i. neakcesorne zastave nepremičnine.

Sodišče prve stopnje mora pri razdelitvi kupnine upoštevati vrstni red terjatev, kot izhaja iz zemljiške knjige in iz spisov (tretji odstavek 207. člena ZIZ). Na razdelitvenem naroku lahko upniki takemu vrstnemu redu terjatev ugovarjajo oziroma ga izpodbijajo (navajajo in dokazujejo lahko, da imajo sami prednost pri poplačilu, čeprav iz zemljiške knjige in iz spisov izhaja drugače). Sodišče prve stopnje ne sme samo določiti drugačnega vrstnega reda poplačila terjatev, kot izhaja iz zemljiške knjige in iz spisov. Če sodišče prve stopnje ne spoštuje vrstnega reda, ki izhaja iz zemljiške knjige in iz spisov, lahko upnik, ki je zaradi tega v slabšem položaju, tak vrstni red izpodbija ne glede na to, ali se je razdelitvenega naroka udeležil ali ne. Prednost pri poplačilu terjatve ima tisti zastavni upnik, katerega zastavna pravica je bila pridobljena prej (136. člen SPZ). Pri tem ni pomembno, ali je bila njegova zastavna pravica pridobljena s pogodbo ali pa gre za zastavno pravico, pridobljeno v izvršilnem postopku. Relevanten je le trenutek (in ne način) pridobitve.

V skladu s prvim in drugim odstavkom 194. člena ZIZ v primeru, če nepremičnine ni bilo mogoče prodati niti na drugem naroku, dovoli sodišče novo prodajo samo na upnikov predlog. Če upnik ne predlaga nove prodaje v šestih mesecih od drugega naroka, sodišče izvršbo ustavi. Šestmesečni rok za podajo predloga za novo prodajo oz. predloga za razpis tretjega naroka - tretje javne dražbe je po prevladujočem stališču teorije in sodne prakse prekluzivne narave.

Določbo 108. člena ZIZ je potrebno razlagati tako, da v primeru, ko ima zemljiško pismo v posesti tretji (upnik zemljiškega dolga), na katerega je bil pravilno prenesen, lahko upnik iz izvršilnega postopka v izvršbi zahteva le odvzem zemljiškega pisma in njegovo položitev pri sodišču, s čimer doseže učinek, da upnik zemljiškega dolga ne more unovčiti terjatve iz zemljiškega pisma. V konkretnem primeru pa je upnik predlagal tudi poplačilo svoje terjatve iz unovčenega zemljiškega pisma oziroma prenos zarubljene terjatve, česar pa po določbi 108. člen ZIZ ne more. Kadar lastnik nepremičnine ustanovi lastniški zemljiški dolg z namenom, da bi izigral vrstni red poplačila, tega upnik ne more uveljavljati v izvršilnem postopku, ampak je to vprašanje potrebno reševati v kontradiktornem pravdnem postopku (izpodbijanje enostranskega pravnega posla).

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.