199. člen SPZ

Ker v obravnavani zadevi predlagatelj vse do izdaje izpodbijanega sklepa sodišču ni predložil izvirnika, ampak le kopijo zemljiškega pisma, ni uspel izkazati imetništva zemljiškega pisma in tudi ne izpodbiti domneve iz četrtega odstavka 172.a člena ZIZ.1 Kot pravilno se torej izkaže stališče sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal upravičenja za vložitev predloga za ustavitev izvršbe na nepremičnine po 180. členu ZIZ.

Predlagateljica je zemljiškoknjižna lastnica zemljiške parcele, pri kateri je vpisana sporna stavbna pravica kot izvedena stvarna pravica in tožnica iz pravnomočne zamudne sodbe, s katero je odločeno, da stavbna pravica preneha. Gre za predčasno prenehanje pravice zaradi kršitve imetnika stavbne pravice, ki ga lastnik zemljišča lahko zahteva ne glede na obstoj izvedenih pravic pri stavbni pravici (262. člen SPZ). Zamudna sodba učinkuje zoper zemljiškoknjižnega imetnika stavbne pravice in predstavlja eno od listin, ki jo zakon določa kot podlago za predlagani izbris stavbne pravice (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1). Okoliščine, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost zamudne sodbe, so za zemljiškoknjižni postopek brezpredmetne (načelo formalnosti postopka). Pri tem načinu prenehanja stavbne pravice ni potrebno soglasje imetnika zastavne pravice, ki obremenjuje stavbno pravico. Ovire za predlagani izbris ne predstavlja niti v času odločanja obstoječi vpis zemljiškega dolga, ki je bil ustanovljen pri stavbni pravici.

Končno je pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje tudi glede zavrnitve impugnacijskega ugovora (21. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), s katerim je dolžnica uveljavljala, da se je upnica odpovedala izvršbi na obremenjeno nepremičnino v višini, v kateri je bila zavarovana terjatev že plačana. Tak dogovor mora izvirati iz varovalne pogodbe, v kateri je določeno, v kakšni višini sme kreditodajalec predlagati izvršbo na obremenjeno nepremičnino, ugovor pa pride v poštev takrat, ko je med strankama varovalne pogodbe dogovorjeno, da bo kreditojemalec plačeval na terjatev in ne na zemljiški dolg. Iz listine, ki jo dolžnica označuje za varovalni pravni posel, ne izhajajo nobeni dogovori o načinu poplačila zemljiškega dolga, kakor tudi ne kvantitativna komponenta pactuma de non petendo. Upoštevati je potrebno, da ima zemljiški dolg v osnovi neakcesorno naravo, v dispoziciji strank pa je možnost, da zemljiškemu dolgu z varovalno pogodbo podelijo nekatere akcesorne učinke.

Na tej osnovi je glede sporne nepremičnine že zgolj ob sklicevanju na določbo 39. člena OZ upravičeno sprejelo zaključek o ničnosti enostranskega pravnega akta o ustanovitvi spornega zemljiškega dolga s posledično ničnostjo te omejene stvarne pravice ter o ničnosti opravljenega prenosa zemljiškega pisma.

Pravilna je praksa nižjih sodišč, da je akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, sprejet z namenom izigravanja upnikov, ničen, ker ima nedopustno podlago (četrti odstavek 39. člena OZ). Zaradi ničnosti zavezovalnega posla - akta, ki je bil podlaga za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vpis zemljiškega dolga, je ničen tudi razpolagalni posel – zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba zemljiškega dolga pa neveljavna iz materialnopravnega razloga po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1, ki utemeljuje izbrisno tožbo. Za izbris (tudi konkretnega, z ničnim poslom nastalega) zemljiškega dolga iz zemljiške knjige na podlagi izbrisne tožbe po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1 zemljiškega pisma ni potrebno predložiti.

Zemljiško pismo je izvršilni naslov, vendar le, če izkazuje, da gre za upravičenega imetnika tega vrednostnega papirja. Lastnik obremenjene nepremičnine mora plačati zemljiški dolg ob njegovi zapadlosti upravičenemu imetniku zemljiškega pisma. Samo tej osebi lahko lastnik obremenjene nepremičnine tudi plača zemljiški dolg z osvobajajočim učinkom. Le upravičeni imetnik zemljiškega pisma je upravičen predlagati izvršbo ali poplačilo v stečajnem postopku zaradi plačila zemljiškega pisma. Upravičeni imetnik zemljiškega pisma je tisti, ki ima pravico do papirja in pravico iz papirja. Pravico do papirja pridobi imetnik na podlagi tradicije (izročitve) in jo izkazuje s svojo posestjo. Pravico iz papirja pa mora imetnik dokazati. Ker je zemljiško pismo orderski vrednostni papir, imetnik upravičeno imetništvo dokazuje z zakonitostjo prenosa. Zakonitost prenosa pa je mogoče dokazati z nepretrgano vrsto indosamentov. V predloženem notarskem zapisu je izrecno navedeno, da pogodbeni stranki soglašata oziroma pristajata na neposredno izvršljivost notarske listine glede vseh dogovorjenih obveznosti, s čimer pridobi ta notarski zapis moč neposredno izvršljive listine. Razlog p

Zaključek sodišča prve stopnje, da iz obravnavanega zemljiškega pisma ne izhaja terjatev, ki bi jo lahko dolžnik uveljavil zoper svojega dolžnika in da zato izvršba z rubežem terjatve iz zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja ni možna oziroma dopustna, je uporaben zgolj v primerih, ko je upravičeni imetnik zemljiškega pisma hkrati tudi lastnik obremenjene nepremičnine. Dokler gre namreč za izoliran zemljiški dolg niti poplačilna pravica iz zemljiškega pisma niti zavarovana terjatev ne obstajata, zato tudi rubež takšnega zemljiškega pisma upniku ne omogoča poplačila.

Če je tožba sklepčna, mora sodišče pred izdajo zamudne sodbe preveriti obstoj suma nedovoljenega razpolaganja. Sum je podan, ko iz tožbenih navedb in prilog izhaja, da bo z zamudno sodbo ustvarjeno razmerje, ki je urejeno s prisilnimi predpisi, iz trditvene podlage pa ni razvidno, da je (oziroma ali je) to razmerje urejeno v skladu s predpisi.

Ker v času, ko je obtoženec ustvaril zemljiški dolg na svoji nepremičnini, še ni bil ničesar dolžan poravnati oškodovancu (sodna odločba še ni bila pravnomočna), je sklepanje na obtoženčev goljufiv namen ob ustanovitvi zemljiških dolgov preuranjeno, saj so obveznosti in s tem oškodovanje pomenili še docela negotovo dejstvo. Zato je neživljenjsko trditi, da je obtoženec s tem, ko ob ustanovitvi zemljiških dolgov notarja ni seznanil z odprtim pravnim postopkom, iz katerega v tistem času pravne posledice zanj še niso nastopile, slednjega spravil v zmoto.

Vrhovno sodišče je v citirani zadevi primarno opozorilo na načelo pacta sunt servanda, ki določa, da je treba obveznosti izpolniti tako kot glasijo - v predmetni izvršilni zadevi ne gre za pogodbeno obveznost, temveč za izterjavo tudi negmotne škode (ki je nepristna valutna obveznost) -, in še, da je valuta denarne obveznosti lahko bistvena lastnost predmeta obveznosti, obveznost plačati določeno vsoto določene denarne enote pa različna od obveznosti plačati določeno vsoto neke druge denarne enote. Izvršilno sodišče ni pravdno sodišče in nima pristojnosti odločati o terjatvi. Izvršilno sodišče le dovoli izvršbo terjatve (izvršljivega zahtevka), o kateri je že pravnomočno odločeno. Ali povedano drugače, pred izvršilnim sodiščem se ne sme več postavljati vprašanje, ali je denarna terjatev po sklepu o izvršbi enaka tisti, ki je bila določena (terjatev ni bila samo določljiva, bila je določena) v izvršilnem naslovu. Izvršilno sodišče mora biti pri dovolitvi izvršbe „zvesto“ izvršilnemu naslovu. Ker ne odloča o terjatvi, tudi ne sme izvršiti (realizirati izvršbo) kaj drugega ali drugače, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, do česar pa bi v tem primeru utegnilo priti

Zemljiško pismo je izvršilni naslov za zakonitega imetnika samo takrat, kadar je to nasledstvo izkazano z ustreznim indosamentom.

Zemljiško pismo je ordrski vrednostni papir, zato v njegovo prenosljivost po njegovi izdaji ni mogoče posegati. Varstvo tretjih oseb v postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora je predvideno z določilom o oklicu začetka postopka za odvzem premoženja nezakonitega izvora.

Zemljiško pismo lahko predstavlja sredstvo za izpolnitev upnikove terjatve.

Dokler gre za izoliran zemljiški dolg (fiduciarne zavarovalne pogodbe ni, zemljiško pismo ni bilo preneseno in ga lastnik nepremičnine, v konkretnem primeru dolžnik, poseduje sam) niti poplačilna pravica iz zemljiškega dolga niti zavarovana terjatev ne obstajata, zato rubež zemljiškega dolga in zemljiškega pisma v konkretnem primeru ne omogoča poplačila upnikove terjatve v nadaljnjem izvršilnem postopku. Zgolj temu pa so namenjene predhodne odredbe. Dolžnik je v predlogu za povrnitev stroškov navedel zgolj skupen znesek le-teh, ne da bi jih določno opredelil (po vsebini, višini in pravni podlagi) in tako že trditvenega bremena ni zmogel.

Po uradni dolžnosti sodišče dopolnilne sodbe ali dopolnilnega sklepa ne sme izdati. Ko se odloča o izdaji začasne odredbe v pravdnem postopku, se o stroških postopka, nastalih v zvezi z izdajo začasne odredbe, odloča z odločbo, s katero se pravdni postopek konča Obremenjenost lastninske pravice z zemljiškim dolgom lahko tožniku povzroči škodo, čim bi ustanoviteljica zemljiškega dolga (toženka) le-tega z zemljiškim pismom prenesla na tretjo osebo. Lastnik obremenjene nepremičnine mora namreč plačati zemljiški dolg ob njegovi zapadlosti upravičenemu imetniku zemljiškega pisma. Tožnik zato s predlagano začasno odredbo na prepoved odsvojitve in obremenitve zemljiškega pisma lahko doseže namen zavarovanja.

Ob izkazanih predpodstavkah za izdajo začasne odredbe ni ovir za zaznambo prepovedi odsvojitve ali obremenitve zemljiškega dolga, ki je stvarna pravica, v zemljiški knjigi. Takšno začasno odredbo lahko sodišče izda tudi v izvršilnem postopku in s tem vsaj z (omejenim) učinkom publicitete zavaruje upnikovo terjatev.

Določbo 108. člena ZIZ je potrebno razlagati tako, da v primeru, ko ima zemljiško pismo v posesti tretji (upnik zemljiškega dolga), na katerega je bil pravilno prenesen, lahko upnik iz izvršilnega postopka v izvršbi zahteva le odvzem zemljiškega pisma in njegovo položitev pri sodišču, s čimer doseže učinek, da upnik zemljiškega dolga ne more unovčiti terjatve iz zemljiškega pisma. V konkretnem primeru pa je upnik predlagal tudi poplačilo svoje terjatve iz unovčenega zemljiškega pisma oziroma prenos zarubljene terjatve, česar pa po določbi 108. člen ZIZ ne more. Kadar lastnik nepremičnine ustanovi lastniški zemljiški dolg z namenom, da bi izigral vrstni red poplačila, tega upnik ne more uveljavljati v izvršilnem postopku, ampak je to vprašanje potrebno reševati v kontradiktornem pravdnem postopku (izpodbijanje enostranskega pravnega posla).

Za sodno izvršbo je potrebno izredno zakonsko določilo, ki daje posamezni odločbi lastnost izvršilnega naslova. Če izvršljiva listina ni hkrati tudi izvršilni naslov, samo dejstvo, da je pravnomočna in izvršljiva, na dovolitev sodne izvršbe ne more vplivati. Ker ZOdv določa le izvršljivost odločbe disciplinskega organa, lastnosti izvršilnega naslova pa ji ne daje tudi noben drugi akt iz 17. člena ZIZ, ta ne more biti podlaga za sodno izvršbo.