139. člen ZIZ

Sodišče prve stopnje se je oprlo na odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 13/96 z dne 6. 11. 1996, Višjega sodišče v Celju Cp 789/97 z dne 2. 7. 1998 in Višjega sodišča v Kopru I Cpg 20/2000 z dne 1. 6. 2000. V vseh navedenih odločbah so sodišča zavzela povsem jasno in nedvoumno stališče, da če se vtoževana in v pobot ugovarjana terjatev glasita na različni valuti, istovrstnost terjatev kot predpostavka pobotanja ni izpolnjena. Enako stališče je zavzeto tudi v komentarju nemškega Bürgerliches Gesetzbuch (BGB) in v sodni praksi avstrijskega vrhovnega sodišča - torej v pravnih sistemih, na vplivu katerih temelji tudi slovenski pravni sistem. Dejstvo, da o navedenem vprašanju (ki po svoji vsebini zagotovo ni edinstveno) v Sloveniji ni novejše sodne prakse, po presoji višjega sodišča jasno dokazuje, da zoper citirano stališče v praksi ni pomislekov.

ZIZ nikjer ne določa, da bi smelo sodišče dopustiti izvršbo le denarne terjatve, ki bi bila v sklepu o izvršbi izražena v domači valuti. Sodišče bi ravnalo v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete, če bi za terjatev v KM, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, dovolilo izvršbo v EUR. Pri določitvi terjatve izterjave je treba upoštevati terjatev, kot je prisojena v izvršilnem naslovu.

Dopolnjevanje sklepa o izvršbi je dopustno le na predlog upnika, pri čemer je upnik omejen s prekluzivnim rokom (325. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sodišče prve stopnje pa samo po uradni dolžnosti v okviru ugovornega postopka ni pooblaščeno opraviti dopolnitve. Upnik v izvršilnem postopku nima možnosti (za razliko od pravdnega postopka, kjer se izvršilni naslov šele oblikuje), da pretvori obveznost v tuji valuti, kot ta izhaja iz izvršilnega naslova, v domačo valuto na trenutek vložitve predloga za izvršbo, saj bi s tem zahteval izvršbo za drugačno obveznost, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Zakonodajalec sicer ni posebej uredil primera, ko se obveznost v tuji valuti poplača iz dolžnikovih sredstev v domači valuti. Iz same logike stvari, s sklepanjem po podobnem in upoštevaje namen takšne izvršbe, zapolnimo navedeno pravno praznino tako, da organizacija za plačilni promet v takem primeru opravi preračun po svojem prodajnem tečaju za ustrezno tujo valuto na dan plačila. Po pojasnjenem je iz dolžnikovih denarnih sredstev v domači valuti mogoče opraviti izvršbo za obveznost v tuji valuti le na način, da se opravi prisilna pretvorba, ki dejansko pomeni prisilni n

S sklepom z dne 10. 10. 2016 je sodišče prve stopnje dolžnici postavilo skrbnika za poseben primer- Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD), z dolžnostjo zastopanja dolžnice v tem izvršilnem postopku. Ker je CSD s pritožbo zoper sklep z dne 10. 10. 2016, torej pred njegovo pravnomočnostjo, sodišču sporočil, da je dolžnici postavil skrbnika, sklep z dne 10. 10. 2016 sploh ni začel učinkovati in CSD v tem postopku nikdar ni prevzel naloge skrbnika za posebni primer. Določba, po kateri se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje, temveč se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel, ni namenjena ugotavljanju, ali se je stranka, ki ji pisanje sploh še nikdar ni bilo vročeno, z njim morebiti že seznanila. Namenjena je situaciji, ko naslovnik, ki mu je pisanje tudi namenjeno, le tega, kljub napakam pri vročanju, prejme.

Vrhovno sodišče je v citirani zadevi primarno opozorilo na načelo pacta sunt servanda, ki določa, da je treba obveznosti izpolniti tako kot glasijo - v predmetni izvršilni zadevi ne gre za pogodbeno obveznost, temveč za izterjavo tudi negmotne škode (ki je nepristna valutna obveznost) -, in še, da je valuta denarne obveznosti lahko bistvena lastnost predmeta obveznosti, obveznost plačati določeno vsoto določene denarne enote pa različna od obveznosti plačati določeno vsoto neke druge denarne enote. Izvršilno sodišče ni pravdno sodišče in nima pristojnosti odločati o terjatvi. Izvršilno sodišče le dovoli izvršbo terjatve (izvršljivega zahtevka), o kateri je že pravnomočno odločeno. Ali povedano drugače, pred izvršilnim sodiščem se ne sme več postavljati vprašanje, ali je denarna terjatev po sklepu o izvršbi enaka tisti, ki je bila določena (terjatev ni bila samo določljiva, bila je določena) v izvršilnem naslovu. Izvršilno sodišče mora biti pri dovolitvi izvršbe „zvesto“ izvršilnemu naslovu. Ker ne odloča o terjatvi, tudi ne sme izvršiti (realizirati izvršbo) kaj drugega ali drugače, kot je to določeno v izvršilnem naslovu, do česar pa bi v tem primeru utegnilo priti

Odločitev o imenovanju izvršitelja dejansko pomeni nadaljevanje izvršbe s podrejeno predlaganim izvršilnim sredstvom, rubežem premičnin, saj za opravo izvršbe na sredstva na dolžnikovih računih sodelovanje izvršitelja ni potrebno, kar pa je po ugotovitvi sodišča druge stopnje glede na stanje zadeve vsaj preuranjeno, saj ni izkazano, da bi bila izvršba na sredstva na dolžnikovem žiro računu neuspešna.

Ker je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je s tem že verjetno izkazano, da podatkov o številki računa dolžnice ni mogel pridobiti, saj nima pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova.