UPRS sodba I U 640/2015

I. Tožbi se ugodi tako, da se

- ugotovi, da je bilo z izdajo zaključnih ugotovitev o posameznem primeru v zadevi št. 6210-699/2012-61 z dne 31. 3. 2015, o imenovanju generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva, ne da bi bil osnutek prej poslan tožniku v izjasnitev, nezakonito poseženo v tožnikove ustavne pravice iz 22. in 34. člena člena Ustave RS;
- vse zaključne ugotovitve v posameznem primeru v zadevi št. 06210-699/2012-61 z dne 31. 3. 2015 o imenovanju generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva v delu, ki se nanaša na tožnika: 1. stran – 2. alineja; 4. stran - drugi odstavek v delu, ki se nanaša na tožnika in zadnji odstavek; 5. stran – prvi in drugi odstavek; 7. stran – zadnji odstavek v delu, ki se nanaša na tožnika; 8. stran – četrti odstavek v delu, ki se nanaša na tožnika; 9. stran – tretji in četrti odstavek; 10. stran – prvi in drugi odstavek ter tretji odstavek v delu, ki se nanaša na tožnika; 11. stran – prvi odstavek v delu, ki se nanaša na tožnika, in drugi odstavek, seodpravijo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je z izpodbijanim aktom poleg ostalega ugotovila, da je tožnik v času, ko je opravljal funkcijo ministra za pravosodje, kršil dolžno ravnanje s tem, da je dne 9. 2. 2012 izdal odločbo št. 110-9/2012-4, s katero je imenoval generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva RS za dobo petih let, kljub temu da predhodno ni bil izveden oziroma dokončan javni natečaj, kot zahteva 140. člen Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1), niti objavljen poziv k prijavam za dodelitev in bila sprejeta ustrezna odločitev državnotožilskega sveta, kot določa 62. člen ZDT-1, to pa sta edini zakoniti možnosti oziroma postopka za zasedbo tega delovnega mesta. Z njegovim ravnanjem je bila tretji osebi omogočena nepremoženjska korist v obliki zasedbe delovnega mesta generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva RS, s čimer so izpolnjeni vsi znaki korupcije, kot jo opredeljuje 1. točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK).

2Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je generalni državni tožilec najprej tožniku podal predlog za imenovanje A.A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva (v nadaljevanju VDT), kasneje pa mu z je dopisom predlagal, naj to imenovanje zadrži zaradi pritožbe neizbrane kandidatke. Kmalu zatem je bil A.A. imenovan za višjega državnega tožilca, Ministrstvo za pravosodje pa je prejelo sklep generalnega državnega tožilca o ustavitvi postopka za imenovanje generalnega direktorja VDT in predlog za imenovanje A.A. kot višjega državnega tožilca za generalnega direktorja VDT za dobo petih let. Iz obrazložitve tega predloga je izhajalo, da je bil javni natečaj ustavljen, ker so se kadrovski pogoji na VDT spremenili tako, da je mogoče delovno mesto zasesti tudi z imenovanjem katerega izmed državnih tožilcev. A.A. je bil tako imenovan za generalnega direktorja brez dokončanega natečajnega postopka, pa tudi brez postopka za dodelitev na VDT, o kateri odloči državnotožilski svet in ki bi bila edina druga zakonita možnost.

3Na opisani način je bila tretji osebi omogočena zasedba mesta generalnega direktorja VDT, s čimer je bila ta oseba postavljena v privilegiran položaj. Hkrati je bilo z opisanim ravnanjem kršeno dolžno ravnanje, saj bi moral tožnik kot funkcionar zagotavljati, da so njegovo ravnanje in odločitve v skladu z zakoni. Toženka zato meni, da so z omogočanjem nepremoženjske koristi v obliki imenovanja na navedeno delovno mesto mimo določb ZDT-1 izpolnjeni vsi znaki korupcije kot jo opredeljuje ZIntPK.

4Po toženkinem mnenju so določbe ZDT-1, na katere opira svoja stališča, jasne in jih ni mogoče razlagati drugače, kot so zapisane, pri tem pa se sklicuje tudi na sodbo tega sodišča I U 912/2012. V obravnavani zadevi je bila uporabljena kombinacija določb o dodelitvi in določb o javnem natečaju, na ta način pa je bila možnost, da se potegujejo za ta položaj, po eni strani odvzeta vsem ostalim prijavljenim na javni natečaj, po drugi strani pa vsem ostalim državnim tožilcem. To in kronologija dogodkov kaže na tesno usklajenost med ravnanji generalnega državnega tožilca in tožnika in s tem izrazito favoriziranje določene osebe za zasedbo mesta. Glede tožnika še posebej navaja, da je kot minister za pravosodje vedel, da javni natečaj ni bil izveden oziroma dokončan, prav tako pa, da ministrstvo ni prejelo predloga Generalnega državnega tožilstva za dodelitev, ni objavilo poziva k prijavam za dodelitev, kot zahteva ZDT-1, ob imenovanju pa ni razpolagal z ustrezno odločitvijo državnega tožilskega sveta, zaradi česar se je ob izdaji odločbe o imenovanju zavedal, da za to imenovanje niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

5Po prejemu tožnikovih izjasnitev o osnutku obravnavanih ugotovitev je toženka zbrala obvestila od dveh uslužbencev Ministrstva za pravosodje, ki sta zavzela stališča, da je ne glede na to, ali je uporabljen postopek javnega natečaja po 140. členu ZDT-1 ali dodelitve po 62. členu ZDT-1, končno imenovanje v domeni ministra, morajo pa biti pred tem zakonito izvedena vsa predhodna dejanja, ki jih narekuje zakon. Ker so tako po mnenju komisije, kot tudi upravnega sodišča določbe ZDT-1 jasne, komisija ni videla potrebe po zaslišanju oseb, ki so sodelovale pri pripravi besedila določb ZDT-1 in jih je v izjasnitvi predlagal tožnik, iz istega razloga pa ni bilo treba opraviti vpogleda v listinsko dokumentacijo in poslušati zvočnega zapisa sej delovne skupine za pripravo ZDT-1.

6Glede na tožnikovo izjasnitev toženka meni še, da je tako v skladu z določbami Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju poslovnik in Komisija), kot tudi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če komisija odloča tako, da sta na seji senata prisotna vsaj dva njena člana.

7Tožnik se v tožbi sklicuje na pravna stališča Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah in meni, da mora komisija ves čas do objave zaključnih ugotovitev ravnati v skladu s 13. členom ZIntPK, ki vsebuje določbe o posebnem postopku v razmerju do tistih, ki jih vsebuje ZUP, in da so te določbe glede zaslišanja strank celo strožje od 146. člena ZUP. Objavljene zaključne ugotovitve se po vsebini razlikujejo od osnutka, o katerem se je imel tožnik možnost izjaviti, s čimer so bile kršene njegove temeljne procesne pravice, poleg tega pa je Komisija po prejemu njegove izjasnitve o osnutku ugotovitev nezakonito izvedla nekatere izmed dokazov, ki jih je predlagal. Posledica tega dejanja je tudi neobrazložena in neutemeljena zavrnitev njegovih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič. S tem zaslišanjem je želel ovreči očitek Komisije, da se je zavedal, da niso bili izpolnjeni pogoji za imenovanje generalnega direktorja VDT, navaja pa tudi posamezne okoliščine, ki jih je želel dokazati. Namesto da bi toženka izvedla predlagane dokaze v skladu z zakonom, je zoper dve od predlaganih prič uporabila policijsko pooblastilo o zbiranju obvestil in opravljanju razgovorov, ne da bi za kaj takega imela zakonsko podlago. V spisu o tem obstaja zgolj uradni zaznamek, pri čemer ni jasno, kaj sta priči sploh izpovedali. Kljub temu se komisija v obrazložitvi sklicuje na to, da je izvedla tudi dokazne predloge obravnavane osebe, z opisanim nezakonitim ravnanjem pa je tožniku onemogočila učinkovito obrambo pred očitki korupcije. Priči je namreč brez tožnikove vednosti zaslišala le toliko, da je preverila, ali bodo potrdile tožnikove navedbe v odgovoru na osnutek ugotovitev. Nadaljnja nezakonitost je, da priči nista bili zaslišani na seji komisije, kot to določa 16. člen ZIntPK.

8Upoštevane niso bile niti določbe ZUP o zaslišanju prič, česar ne more spremeniti 67. člen Poslovnika, saj ZIntPK daje komisiji le pooblastilo, da z njim uredi svoje poslovanje, ne pa postopkovnih vprašanj. Komisija ga o zaslišanju prič ni obvestila, niti ga ni seznanila z vsebino zaslišanja, s tem pa je ravnala tako v nasprotju z ZUP, kot tudi s sedmim odstavkom 13. člena ZIntPK, ker se tožnik o novih ugotovitvah ni mogel izjasniti. Poleg tega je bil ugotovitveni postopek po prejemu tožnikove izjasnitve o osnutku dopolnjen tudi s pridobivanjem listinske dokumentacije, kar izhaja iz zaključnih ugotovitev Komisije, čeprav te dokumentacije v spisu ni. Poleg tega lahko iz osnutka nastanejo zaključne ugotovitve le v primeru, če je izpolnjen pogoj iz 7. in 8. odstavka 13. člena ZIntPK. Ker v obravnavani zadevi ni bilo tako, je toženka objavila osnutek, česar po ZIntPK ne bi smela storiti. Objava osnutka pomeni poseg v tožnikove ustavne pravice iz 22. člena Ustave, bistveno pa je bilo kršeno tudi načelo materialne resnice, ki je temeljno načelo upravnega postopka.

9Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj ugotovi, da je bilo z objavo zaključnih ugotovitev v obravnavani zadevi nezakonito poseženo v njegove ustavne pravice iz 22. in 34. člena Ustave RS, naj odpravi te ugotovitve v delu, ki se nanašajo nanj, in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

10Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da glede na naravo njenega dela v primerih, ko ni predvideno izdajanje odločb ali sklepov, nima odločevalske moči oziroma pozicije, kar pomeni, da ne more naložiti posamezniku nobenih obveznosti, sankcij ali drugih zavezujočih ukrepov, zato tudi ne more biti instančnega sodnega preverjanja njenega mnenja ali ugotovitev prek mehanizma pravnih sredstev. V zaključnih ugotovitvah je predstavila dejansko stanje z vidika kršitve določb ZIntPK in navedla, katere dokaze je izvedla, njena stališča pa so bila taka, kot so izhajala že iz osnutka. Po prejemu tožnikovega odgovora je ocenila, da ni razlogov ne za ustavitev postopka, ne za sprejem novega osnutka, saj so bila dejstva oziroma okoliščine v celoti ugotovljeni tako, da je lahko sprejela dotedanje ugotovitve. Primerjave s kazenskim oziroma upravnim postopkom niso na mestu, na kar kaže že njena dolžnost, da poleg zaključnih ugotovitev objavi tudi tožnikov odziv.

11Ker ne gre za kazenski postopek, ni mogoče po analogiji uporabljati visokih procesnih standardov iz kazenskega postopka, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up 1293/08, kjer je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da se domet privilegija zoper samoobtožbo ne razteza na inšpekcijske ali nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. Sklicuje se tudi na sklep tukajšnjega sodišča (I U 706/2011), v katerem je sodišče zavzelo stališče, da je domneva nedolžnosti po Ustavi pravica „obdolženega“, ne pa kogarkoli …). Meni, da je „zadnje čase“ vse preveč sklicevanja le na kazenskopravno odgovornost, pozablja pa se na vrsto drugih odgovornosti, ki sodijo k javni funkciji oziroma položaju.

12Razgovora z dvema javnima uslužbencema, ki ga je opravila po prejemu tožnikove izjasnitve o osnutku, po njenem mnenju ni mogoče enačiti z zaslišanjem prič, kot jih opredeljuje ZUP. Pridobivanje informacij in obvestil od uradnih oseb je ena od možnosti, da se seznani z dejstvi, ki bi lahko bila relevantna v zadevi. Ni mogoče slediti niti navedbam tožnika, da je bila v skladu z ZUP dolžna razpisati ustno obravnavo, saj ZIntPK v 16. členu določa drugače. Tudi v zvezi z zatrjevanim posegom v pravico iz 22. člena Ustave tožnik ne pove, na kakšen način naj bi toženka ravnala drugače kot v drugih primerih.

13Meni tudi, da so očitki o posegu v pravico do osebnega dostojanstva pavšalni, saj takega posega ne more utemeljevati zgolj nestrinjanje prizadetega posameznika z ravnanjem državnega organa, če je bilo temu posamezniku omogočeno, da se seznani z ugotovitvami tega organa in da se v zaključnem aktu temu posamezniku pojasni, kot kakšno šteje njegove ravnanje in zakaj. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

14Tožba je utemeljena.

15Sodišče se strinja s toženko, da zaključne ugotovitve, izdane na podlagi petega odstavka 13. člena ZintPK, po izrecnem besedilu te zakonske določbe ne pomenijo akta, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ne gre za upravni akt iz drugega odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki bi lahko bil predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu. Ker pa sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1), je sodišče preizkusilo še, ali gre v obravnavani zadevi za tak akt ali dejanje.

16Tožnik kot tako dejanje opredeljuje objavo zaključnih ugotovitev, ki so po njegovem mnenju še v fazi osnutka, za tega pa zakon ne daje podlage za objavo. Po presoji sodišča pa to dejanje samo po sebi ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, saj je objava ugotovitev zakonska posledica njihove izdaje (8. odstavek 13. člena ZIntPK). S tem, ko tožnik zatrjuje, da so bile v postopku izdaje ugotovitev kršene njegove procesne pravice, torej dejansko izpodbija zakonitost postopka in posledično zakonitost samih ugotovitev, ne pa zgolj njihove objave. Tega ne spremeni tožnikovo stališče, da je treba zaradi procesnih kršitev ugotovitve šteti zgolj za osnutek, katerega objava še ni dovoljena; ker toženka kot organ, pristojen za njihovo izdajo, ugotovitve obravnava kot dokončne, tožnikovo stališče pomeni le razlog, iz katerega jih šteje za nezakonite (prim. tudi stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-1321/06).

17Vendar pa kljub drugačnim uvodnim tožbenim navedbam tožnik s tožbo izpodbija tudi same ugotovitve (in ne zgolj njihove objave), saj med drugim zahteva odpravo tistega njihovega dela, ki se nanaša nanj. S temi ugotovitvami sicer res ni bilo odločeno o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih (peti odstavek 13. člena ZIntPK), vsebujejo pa mnenje o koruptivnem ravnanju tožnika pri opravljanju javne funkcije. Zato po presoji sodišča pomenijo akt, s katerim je lahko poseženo v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS), tožniku pa ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre torej za zadevo, ki je v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 lahko predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu.

18Zakonitost navedenega akta (zaključnih ugotovitev) pa ni odvisna le od materialne zakonske podlage v prej omenjenem petem odstavku 13. člena ZIntPK, temveč tudi od tega, ali je bil izdan v skladu s predpisanim postopkom, s čimer je tožniku zagotovljena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tudi poseg v to pravico, ki ga tožnik prav tako uveljavlja, je torej lahko predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu (prim. tudi stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 476/2013 in I Up 256/2014).

19Po prvem odstavku 15. člena ZintPK komisija v primerih, kjer s tem zakonom ni določeno drugače, pri svojih postopkih uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Pomen te zakonske določbe je jasen: komisija lahko pri svojih postopkih upošteva posebnosti teh postopkov le na način in v obsegu, kot ga določa ZIntPK, v vseh ostalih pogledih pa je v celoti vezana na Zakon o splošnem upravnem postopku. Sklicevanje toženke na posebnosti njenih postopkov v zvezi z ravnanji ali procesnimi dejanji, ki niso v skladu z navedenima zakonoma, torej nima zakonske podlage.

20Tega v ničemer ne spreminja drugi odstavek 11. člena ZIntPK, po katerem komisija svoje poslovanje uredi s poslovnikom in drugimi splošnimi akti. Zakon namreč nedvoumno razlikuje med poslovanjem in postopkom, ki ga v prej navedenem prvem odstavku 15. člena opredeljuje ne le jezikovno in sistemsko (glede na razčlenitev zakona) ločeno od poslovanja, temveč tudi vsebinsko izčrpno, saj ga veže izključno na določbe ZIntPK in ZUP. To pomeni, da zakonodajalec s prvim odstavkom 11. člena ZIntPK Komisiji ni dal pooblastila za avtonomno predpisovanje postopkovnih določb, temveč zgolj za podrobnejšo ureditev načina njihovega izvrševanja. Povedano drugače: določbe poslovnika, ki po vsebini presegajo postopkovne določbe ZIntPK in ZUP so nezakonite, zato mora sodišče njihovo uporabo pri presoji izpodbijanega akta zavrniti (125. člen Ustave RS).

21Eden od najpomembnejših vidikov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je kontradiktornost postopka oziroma pravica do izjave. Zaradi posebnosti postopka pred Komisijo je ta pravica v ZIntPK urejena drugače kot v ZUP. V primeru, kadar se ugotovitve komisije nanašajo na določeno ali določljivo osebo, komisija osnutek ugotovitev pred javno objavo pošlje tej osebi, ki se lahko v roku 7 delovnih dni izjavi o navedbah v ugotovitvah (sedmi odstavek 13. člena).

22Ker je izjasnitev prizadete osebe edini način, ki ga ZIntPK v postopkih, kot je obravnavani, predvideva za uresničevanje temeljne procesne pravice do izjave (in s tem ustavne pravice do enakega varstva pravic), mora biti presoja, ali so bile zakonske določbe v zvezi z njim ustrezno upoštevane, ozka oziroma stroga. Zgolj v ilustracijo tega stališča sodišče navaja ureditev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, po kateri kršitev pravice do izjave vedno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka (o pomenu pravice do izjasnitve v primerljivi zadevi prim. tudi stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 256/2014).

23Po petem odstavku 13. člena ZIntPK komisija po končanem postopku izda ugotovitve o konkretnem primeru. Po osmem odstavku istega člena komisija načelna mnenja in ugotovitve o konkretnem primeru skupaj z odgovorom obravnavane osebe predstavi javnosti z objavo na svoji spletni strani, po sedmem odstavku tega člena pa v primeru, kadar se ugotovitve nanašajo na določeno ali določljivo osebo, osnutek ugotovitev pred javno objavo pošlje tej osebi, ki se lahko izjasni o navedbah v ugotovitvah. Zakon torej izjasnitev obravnavane osebe povsem določno umešča med zaključek postopka in objavo ugotovitev. Glede na prej omenjeno funkcijo pravice do izjasnitve, ki v postopku pred komisijo preiskovani osebi zagotavlja temeljno procesno pravico do izjave, je taka ureditev razumljiva: če postopek pred izjavo te osebe ni zaključen, temveč se nadaljuje še po njeni izjavi, ta oseba nima možnosti, izjasniti se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki utegnejo vplivati na odločitev.

24To nenazadnje izhaja tudi iz četrtega odstavka 52. člena Poslovnika, v katerem je podrobneje razčlenjeno ravnanje Komisije po prejemu izjasnitve („odgovora“). Po njem lahko senat po oceni navedb v odgovoru odloči: da se postopek obravnave zadeve zaključi in osnutek sprejme brez sprememb; da se sprejme drugačna odločitev, kot je bila v osnutku mnenja ali ugotovitev; da se zadevo vrne nazaj v obravnavo in izvede nadaljnje ukrepe za razjasnitev primera; da se osebo, ki je poslala odgovor, povabi na sejo senata komisije z namenom razjasnitve dodatnih okoliščin.

25Komisija torej med tem, ko obravnavani osebi pošlje osnutek ugotovitev v izjasnitev, in objavo ugotovitev na svoji spletni strani, ne sme opravljati nobenih nadaljnjih postopkovnih dejanj (torej nadaljevati postopka), niti razlogov svojih ugotovitev (oziroma po sedmem odstavku 13. člena „navedb“) dopolnjevati s takimi, o katerih se obravnavana oseba ni mogla opredeliti. Z drugačnim ravnanjem je očitno kršena temeljna procesna pravica obravnavane osebe do izjasnitve, peti odstavek 13. člena ZintPK (glej 23. točko te obrazložitve) in celo prej navedeni navedenega četrti odstavek 52. člena Poslovnika, ki v primeru, ko se kaj takega izkaže za potrebno, določa, da se zadevo vrne nazaj v obravnavo in izvede nadaljnje ukrepe za razjasnitev primera (tretja alineja). To smiselno pomeni, da postopek še ni končan in bo zato treba po njegovem zaključku obravnavani osebi ponovno zagotovitvi možnost izjave, kot to predpisuje sedmi odstavek 13. člena ZIntPK.

26V obravnavani zadevi med strankama niti ni sporno, da je toženka po tem, ko je tožniku omogočila, da se izjavi o osnutku ugotovitev, ugotavljala še nadaljnja dejstva in okoliščine ter se na to sklicevala v razlogih („ugotovitvah“), ne da bi tožniku omogočila, da se do teh dejstev in okoliščin kakorkoli opredeli. Po povedanem je tožniku s tem kršila pravico izjavo, glede na temeljni pomen te pravice pa že to zadostuje za ugotovitev, da je obravnavani akt nezakonit.

27Pri tem ni pomembno, na kakšen način so bila izvedena procesna dejanja po zaključku postopka, niti to, da na njihovi podlagi ni prišlo do spremembe ugotovitev. Obrazložitev ugotovljenega dejanskega stanja namreč obsega tudi dokaze, na katero je to dejansko stanje oprto (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZintPK). Tudi ugotovitev, da izvedeni dokaz ne spreminja sicer ugotovljenega dejanskega stanja, je zato del te obrazložitve. Prav na ta način pa je naknadno izvedene dokaze uporabila toženka: izvedla jih je kot „zbiranje obvestil“, ugotovila, da niso pomembni za ugotovitev pravno pomembnih dejstev, in te svoje ugotovitve vključila v obrazložitev obravnavanega akta, ne da bi tožniku pred tem omogočila, da se do njih opredeli.

28Tak način uporabe obe izjavi, ki ju je toženka pridobila od prič, nedvoumno opredeljuje kot dokaza. Za ugotovitev, da je z njuno uporabo prekršila tožnikovo pravico do izjave, ni pomembno, da sta bila dokaza tudi po presoji sodišča izvedena neskladno s 16. členom ZIntPK, kot navaja tožnik. Do obravnave zakonitosti njune izvedbe med strankama namreč po naravi stvari sploh še ni moglo priti. Prav tako se toženka ne more sklicevati na to, da po poslovniku ne gre za dokaza, saj ju je kot taka vključila v obrazložitev obravnavanega akta.

29Sodišče glede vsebin teh izjav pripominja še, da bi bilo mogoče iz njunega povzetka v obrazložitvi obravnavanih ugotovitev sklepati, da sta se nanašali izključno na vsebino pravne ureditve. Vendar pa je iz tožnikove opredelitve do osnutka ugotovitev, ki je del toženkinega spisa, mogoče povzeti, da je tožnik predlagal zaslišanje teh prič v dokaz, kakšno razumevanje te pravne ureditve je v času obravnavanega ravnanja na ministrstvu prevladovalo in da mu zato ni mogoče očitati dopustitve dolžnega ravnanja. To pa pomeni dodaten razlog za ugotovitev, da so bili tako dokazni predlogi, kot tudi izvedba dokazov namenjeni ugotavljanju dejanskega stanja.

30Glede na pomen obrazložene kršitve za zakonitost obravnavanega akta se sodišče do nadaljnjih tožbenih navedb ni opredeljevalo, zaradi učinkovitejšega vodenja morebitnega ponovljenega postopka pa pripominja, da je sodna praksa v primerljivih zadevah že zavzela jasna stališča o vsebinsko identičnih navedbah (odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 476/2013 in I Up 256/2014).

31Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bilo z obravnavanimi ugotovitvami Komisije nezakonito poseženo v tožnikove človekove pravice. Zato je v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 ugotovilo nezakonitost tega akta in na podlagi tožnikovega zahtevka odpravilo obravnavane ugotovitve v obsegu, ki se nanašajo nanj. Sodišče pripominja še, da tožnik sicer ni zahteval odstranitve ugotovitev s spletni strani toženke, vendar je ta objava, kot je bilo že pojasnjeno, zakonska posledica njihovega sprejema, zato toženka za objavo, posebno skupaj z osebnimi podatki tožnika, nima več zakonske podlage.

32Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

33Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Navedeni znesek se poviša še za zahtevani 22 % DDV (62,70 EUR). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).