VSRS Sodba I Ips 45741/2012-59

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijana sodba višjega sodišča glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje in v izreku o kazenski sankciji razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne višjemu sodišču v novo sojenje, v ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 20. 10. 2014 M. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku (pravilno po drugem v zvezi s prvim odstavkom) 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točka 1 izreka sodbe) in kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku (pravilno po drugem v zvezi s prvim odstavkom) 158. člena KZ-1 (točka 2 izreka sodbe). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve določilo kazen enega meseca zapora, za kaznivo dejanje razžalitve pa kazen dveh mesecev zapora; nato mu je določilo enotno kazen dveh mesecev in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, sodne takse, potrebnih izdatkov zasebne tožilke ter potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenca zasebne tožilke. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 19. 2. 2015 pritožbi obsojenca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je kaznivo dejanje, opisano pod točko 1 izreka sodbe, opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Obsojencu je za navedeno dejanje v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo kazen enega meseca zapora ter nato spremenilo odločbo o kazenski sankciji tako, da je v pogojni obsodbi določeno enotno kazen znižalo na dva meseca in pet dni zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 5. 6. 2015, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodbe. Zagovornik navaja, da obsojenec v komentarjih, s katerima je storil obravnavani kaznivi dejanji, zasebne tožilke sploh ni omenil. Po navedbah zagovornika je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, ker iz izreka ni razvidno, katere besede v komentarjih so žaljive. Z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) je zagotovljena svoboda govora, zato protipravnost obravnavanih dejanj ni podana. Obravnavana komentarja se ne nanašata na zasebni spor; gre za javno zadevo, zato je podan ekskulpacijski razlog po tretjem odstavku 158. člena KZ-1. Komentarja se nanašata na sindikalni spor v podjetju, v katerem je bil obsojenec zaposlen in predstavljata kritiko dela sindikata. Sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali delov obsojenčevih komentarjev s sindikalno vsebino, ki jih opisa dejanj v zasebni tožbi in sodbi sodišča prve stopnje ne vsebujeta. Zagovornik navaja, da sta sodišči s spremembo pravnih kvalifikacij obravnavanih dejanj kršili načela akuzatornosti, enakopravnosti strank v postopku in prepovedi spremembe v škodo obdolženca ter obsojenčevo pravico do pritožbe. Meni, da se del obsojenčevega komentarja pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje o ljubezenskem odnosu ne nanaša na zasebno tožilko, ampak na obsojenčevega sodelavca. Zagovornik še navaja, da je podan dvom v nepristranskost sodnice sodišča prve stopnje, saj je sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da obsojenec svojih žalitev ni obžaloval, s čemer je izrazilo prejudicialno stališče do obsojenca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in oprosti obsojenca, podredno pa predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo pooblaščencu zasebne tožilke ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 24. 6. 2015, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovne državne tožilke navedbam zagovornika, da iz izreka sodbe sodišča prve stopnje zasebne tožilke ni mogoče prepoznati, ni mogoče pritrditi. Kot je zaključilo sodišče druge stopnje, je zasebno tožilko v prvem komentarju mogoče prepoznati na podlagi opisa celotnega dogodka, pri drugem pa po skrajšavi imena J. in članstvu v omenjenem sindikatu. Ocenjuje, da je opis obravnavanih dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje dovolj konkretiziran. Meni, da sta obe sodišči ugotovili, da gre pri obravnavanih komentarjih za žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke, s čemer je obsojenec presegel okvir ustavne pravice do svobode izražanja. Sodišči sta zaključili, da ne gre za kritiko, ampak za napad na osebnost in dostojanstvo, zasebna tožilka pa tudi ni javna oseba, ki bi bila dolžna trpeti večji obseg kritike. Navaja, da je sodišče druge stopnje pravno kvalifikacijo dejanja pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in spremembo pravne kvalifikacije obrazložilo. Ker sodišče na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja ni vezano, sprememba pravne opredelitve dejanja ne predstavlja kršitve načel akuzatornosti, enakopravnosti strank v postopku, prepovedi spremembe v škodo obdolženca in obsojenčeve pravice do pritožbe. Vrhovna državna tožilka kot neutemeljene ocenjuje trditve zagovornika, da je podan dvom v nepristranskost sodnice sodišča prve stopnje in pritrjuje obrazložitvi sodišča druge stopnje, da gre pri zaključku sodišča prve stopnje glede obteževalnih okoliščin za očitno pomoto.

Na zahtevo je dne 27. 7. 2015 odgovoril pooblaščenec zasebne tožilke, ki navaja, da je zasebno tožilko v obeh komentarjih mogoče prepoznati. Po navedbah pooblaščenca izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse zakonske znake kaznivih dejanj in celotno inkriminirano vsebino, zato očitek o nerazumljivosti izreka sodbe sodišča prve stopnje ni utemeljen. Ocenjuje, da je obsojenec v komentarjih navedel neprimerne in žaljive prispodobe, zato protipravnost obravnavanih dejanj ni izključena. Obsojenčevi komentarji ne predstavljajo resne kritike sindikalnega dela, zato ekskulpacijski razlog po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 ni podan. Zasebna tožilka kot članica izvršilnega odbora sindikata na ravni podjetja ni javna oseba. Navaja, da za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno presojati delov komentarjev, ki z zasebno tožilko nimajo neposredne zveze. Navedba vložnika zahteve, da se del komentarja glede ljubezenskega razmerja ne nanaša na zasebno tožilko, predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po navedbah pooblaščenca sodišče druge stopnje s spremembo pravne kvalifikacije ni prekoračilo zasebne tožbe, prav tako ni kršilo načel akuzatornosti in enakopravnosti strank v postopku. Ker je kaznivo dejanje razžalitve subsidiarne narave, bi moral obsojenec na možnost spremembe pravne kvalifikacije dejanja računati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato načelo prepovedi spremembe v škodo obdolženca ni bilo kršeno.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke in pooblaščenca zasebne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je dne 10. 7. 2015 izjavil o odgovoru vrhovne državne tožilke in navedel, da vztraja pri navedbah iz zahteve.

B-1.

5Navedbe zagovornika, da sta obsojenčeva komentarja nedoločna in splošna, ker zasebna tožilka v obravnavanih komentarjih ni omenjena (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP), niso utemeljene. Pri kaznivem dejanju razžalitve mora biti iz storilčeve izjave oškodovanec razpoznan, ni pa nujno, da bi bil izrecno naveden(1). Iz obsojenčevega zagovora izhaja, da se obravnavana komentarja nanašata na zasebno tožilko, zato v postopku pred sodiščem prve stopnje identiteta osebe, omenjene v komentarjih, ni bila sporna. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča druge stopnje (točka 14 obrazložitve sodbe) in zaključuje, da je zasebna tožilka v komentarju, ki je opisan pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, prepoznavna z opisom celotnega dogodka in po funkciji v konkretnem sindikatu. Obsojenec se je z zasebno tožilko sprl pri igralni mizi, v komentarju pa jo je označil z besedno zvezo "prva dama sindikata", zato ni dvoma, da je v tem komentarju pisal o njej. Pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, je obsojenec ime zasebne tožilke J. navedel z okrajšavo N. Ker je obsojenec v komentarju poleg okrajšave imena zasebne tožilke omenjal njeno članstvo v točno določenem sindikatu, je zasebna tožilka prepoznavna tudi iz tega komentarja.

6Po navedbah zagovornika se je obsojenec z obravnavanima komentarjema v okviru pravice do svobode izražanja (39. člen URS) odzval na članek z naslovom "Krupjeji omilili stavko v Casinoju Portorož", objavljen na spletnem portalu "primorska.info". Obsojenec je v obravnavanih komentarjih izražal mnenje o sindikalnih sporih in stavki zaposlenih v Casinoju Portorož. Zagovornik navaja, da bi morali sodišči prve in druge stopnje pri presoji objektivne žaljivosti komentarjev upoštevati celoten kontekst, v katerem je obsojenec objavil konkretna komentarja. Sodišči bi morali upoštevati, da je šlo za diskusijo v zvezi s sindikalno problematiko v podjetju, kjer je bil obsojenec zaposlen in žaljive komentarje drugih, največkrat anonimnih komentatorjev. Sodišči tudi nista upoštevali delov obsojenčevih komentarjev, ki niso zajeti v zasebni tožbi in izreku sodbe sodišča prve stopnje. Zagovornik navaja, da so izpuščeni deli komentarjev izrazito sindikalne narave, zato ne gre za kaznivi dejanje razžalitve (kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP).

7Pravica do svobode izražanja je temeljna človekova pravica, ki predstavlja enega izmed nujnih pogojev za svobodno demokratično družbo. Zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja (prvi odstavek 39. člena URS). Vendar pa za pravico do svobode izražanja, tako kot za druge človekove pravice, velja da ni neomejena. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena URS so v primerih, ki jih določa URS, človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enakovrednimi pravicami oziroma svoboščinami drugih. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja v kolizijo s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen URS), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. V takšnem primeru je potrebno vrednostno pretehtati pomen obeh pravic in težo posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera. Za obravnavano zadevo to pomeni, da je potrebno pretehtati, ali gre pri inkriminiranih komentarjih za pisanje o sindikalni problematiki v podjetju, kjer je bil obsojenec zaposlen ali pa je obsojenec s svojim pisanjem presegel diskusijo glede sindikalne problematike in prešel v protipravno žaljenje zasebne tožilke.

8Sodišči prve in druge stopnje sta pri presoji pravnega standarda žaljivosti v skladu s sodno prakso(2) upoštevali čas, okoliščine, navade, osebo, kateri so bile žalitve namenjene ter medsebojne odnose obsojenca in zasebne tožilke. Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje glede dejanja pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje pravilno presodili ter razumno obrazložili obstoj objektivnega kriterija razžalitve. Sodišči sta na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v izpodbijani sodbi zaključili, da besed, s katerimi je obsojenec v komentarju opisal zasebno tožilko ter namigoval na ljubezenski odnos zasebne tožilke s sodelavcem, ni mogoče označiti za način izražanja, ki ne bi presegal meje dovoljenega. Obsojenec je besedami, navedenimi v komentarju, želel pokazati ter izraziti podcenjevanje in prezir do zasebne tožilke, saj jo je v javnosti poskušal prikazati kot sovražno, zaničevalno in nemoralno žensko ter zaupanja nevredno članico sindikata. Navedeno predstavlja žaljivo vrednostno oceno in izrazito slabšalno pisanje o nekom z namenom, da ga prikaže kot zaničevanja vredno osebo (točka 13 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Glede dejanja pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, ki je zaključilo, da je obsojenec s trditvami o neumnosti in resni osebnostni motnji zasebno tožilko (tudi kot članico vodstva sindikata) prikazal ne samo kot osebo s slabimi značajskimi lastnostmi, ampak kot osebo z resno osebnostno motnjo, torej v negativnem smislu (točki 7 in 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sodišči prve in druge stopnje sta prav tako presodili, da se je obsojenec zavedal, da so njegove trditve o zasebni tožilki objektivno žaljive in da utegnejo prizadeti njeno čast in dobro ime (točki 10 in 13 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točki 8 in 11 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

9Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, ki sta celoten kontekst obsojenčevih komentarjev ocenili kot nerelevanten; zasebna tožilka ni omenjena ne v članku, objavljenem na spletnem portalu, niti v komentarjih, ki so bili objavljeni pred obsojenčevima komentarjema, za obsojenčevo reakcijo pa prav tako ni dala povoda. Sodišči sta zaključili, da v konkretnem primeru žaljivega izražanja ni mogoče opravičevati s sklicevanjem na kritiko dela sindikata, saj se komentarja v delih, ki so pod obtožbo in ki predstavljata pretežen ter osrednji del komentarjev, osredotočata na zasebno tožilko ter njene lastnosti, tako da pri tem ostala vsebina komentarjev ni pomembna. Obsojenčeve navedbe niso temeljile na argumentiranih dejstvih, šlo je za pavšalne in žaljive navedbe, katerih namen je bil očrniti zasebno tožilko in jo prikazati kot osebo, ki ni vredna delati v sindikatu. Zagovornikove navedbe tako predstavljajo nestrinjanje z razlogi ter dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, da je obsojenec z obravnavanima komentarjema storil kaznivi dejanji razžalitve, kar ne pomeni uveljavljanja zatrjevanega razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, temveč vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

10Vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv. Po vložnikovih navedbah iz opisa dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, katere besede naj bi bile žaljive, zato sta opisa kaznivih dejanj nedoločna in splošna. Vložnik ocenjuje, da je podan dvom o nepristranskosti sodnice sodišča prve stopnje, ker je pri odmeri kazenske sankcije kot obteževalno okoliščino upoštevala dejstvo, da obsojenec svojih dejanj ni obžaloval, s čemer je izrazila prejudicialno stališče do obsojenca (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi z obravnavanima kršitvama ni izpolnjen pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev (peti odstavek 420. člena ZKP). V pritožbi z dne 22. 12. 2014 je obsojenec z navedbami glede obteževalnih okoliščin uveljavljal pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenski sankciji (prvi odstavek 374. člena ZKP), ni pa uveljavljal, da naj bi sodnica pri odmeri kazenske sankcije ob (nepravilnem) upoštevanju dejstva, da obsojenec dejanj ni obžaloval, izrazila prejudicialno stališče do obsojenca. Iz navedenega izhaja, da pogoj materialnega izčrpanja pravnih sredstev ni izpolnjen, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo. Obsojenec v pritožbi prav tako ni uveljavljal kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik ni navedel, da kršitve ni bilo mogoče uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati.

B-2.

11Neutemeljene so navedbe zagovornika, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je dejanje pod točko 2 izreka sodbe opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, kršilo načela akuzatornosti, enakopravnosti strank v postopku in prepovedi spremembe v škodo obdolženca, kršilo pa naj bi tudi obsojenčevo pravico do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje s spremembo pravne kvalifikacije iz kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 v kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 ni kršilo navedenih načel, saj sodišče na pravno kvalifikacijo dejanja v zasebni tožbi ni vezano. V skladu s prvim odstavkom 354. člena ZKP je sodišče vezano na opis dejanja v zasebni tožbi, ki pa ni bil spremenjen. Sodišče prve stopnje obravnavane spremembe v sodbi sicer ni obrazložilo, vendar navedena pomanjkljivost ni v škodo obsojenca, saj je kaznivo dejanje razžalitve milejše. Sodišče prve stopnje je v skladu z obravnavano spremembo pravne kvalifikacije obsojencu omogočilo, da v postopku uveljavlja obstoj ekskulpacijskih razlogov po tretjem odstavku 158. člena KZ-1, pri čemer je zaključilo, da ekskulpacijski razlogi niso podani.

12Zagovornik glede dejanja, opisanega pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje ponovno neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker sodišči prve in druge stopnje nista uporabili določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Ker gre za sindikalni spor, naj bi šlo za komentar v (omejeno) javni zadevi oziroma za komentar o zasebni tožilki kot o javni osebi. Po navedbah zagovornika naj bi se obsojenec žaljivo izrazil v resni kritiki oziroma pri varstvu svojih upravičenih koristi, zato naj bi bila protipravnost obravnavanega dejanja izključena (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP).

13Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom sodišč prve in druge stopnje, ki sta zavrnili obsojenčeve navedbe glede uveljavljanih ekskulpacijskih razlogov in obrazložili, da obsojenčev način izražanja v objavljenem komentarju kaže na zaničevalni namen obsojenca. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da obsojenčevo žaljivo izražanje ni bilo storjeno pri obrambi njegovih pravic, saj je bilo ugotovljeno le to, da ga je zasebna tožilka obtožila mobinga in da je ob neki priložnosti, ko jo je ogovoril, burno odreagirala, sicer pa je delala svoje delo kot članica sindikata in zagovarjala stališče o stavki, s katerim pa se obsojenec ni strinjal. Obsojenec je zaradi nestrinjanja z njegovim stališčem in prepričanjem, da sindikat in zasebna tožilka škodijo družbi, prešel v žaljenje zasebne tožilke, zato pretirane reakcije obsojenca ne gre enačiti z obrambo kakšne njegove pravice, na primer ustavno zagotovljene človekove pravice do podjetništva kot obrambne pravice (74. člen URS). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da inkriminiranega načina izražanja prav tako ni mogoče šteti za kritiko, temveč gre v konkretnem primeru za napad na osebnost in dostojanstvo; obsojenec se je pri kritiki delovanja zasebne tožilke, ki bi sicer bila dopustna, v nadaljevanju usmeril v njeno osebno diskvalifikacijo, nato pa še v njeno moralno oporečnost (točki 8 in 9 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter točka 13 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik z drugačno oceno vsebine komentarja ne uveljavlja kršitev kazenskega zakona, temveč po vsebini uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ker obsojenec v pritožbi z dne 22. 12. 2014 ni uveljavljal, da naj bi šlo za komentar v javni zadevi oziroma da je zasebna tožilka javna oseba, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik ni navedel, da kršitve ni bilo mogoče uveljavljati s pritožbo, je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP).

14Zagovornik v zahtevi navaja, da se del komentarja pod točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje, v katerem namiguje na ljubezenski odnos, nanaša na kritiko ravnanja sodelavca, ne pa na zasebno tožilko. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornikove navedbe po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-3.

15V zvezi z navedbami zagovornika, da je sodišče druge stopnje s spremembo pravne kvalifikacije dejanja pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje ravnalo v škodo obsojenca, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da po določbah ZKP sodišče ni vezano na predloge (zasebnega) tožilca glede pravne presoje dejanja (deseti odstavek 169. člena, 279. člen in drugi odstavek 354. člena ZKP), po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP pa je pri izrekanju sodbe vezano na opis dejanja iz obtožbe. Zaradi takšnega pravila je večkrat mogoče, da opis dejanja iz obtožnega akta, odvisno od rezultatov dokazovanja, obsega znake večih kaznivih dejanj. V skladu z navedenim je sodišče druge stopnje ob delni ugoditvi obsojenčevi pritožbi spremenilo pravno kvalifikacijo dejanja, opisanega pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, iz kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 v kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Obrazložilo je, da obsojencu kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 ni dokazano in da je obsojenec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb glede obnašanja zasebne tožilke, saj ta utemeljenost izhaja iz obravnavanega komentarja. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da v delu, ko obsojenec zasebni tožilki med drugim očita nadutost, oholost, ošabnost, ne gre za trditve, ki predstavljajo negativno vrednostno oceno zasebne tožilke, temveč oceno njenega značaja, ki si jo je obsojenec na podlagi obnašanja zasebne tožilke lahko ustvaril. Ker je obsojenec negativno vrednostno oceno zasebne tožilke podal s trditvama o neumnosti in resni osebnostni motnji, so v takšnem zapisu podani zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 (točka 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

16Sodišče prve stopnje je glede na pravno opredelitev dejanja pod točko 1 izreka sodbe presojalo, ali je obsojenec v postopku dokazal resničnost svojih trditev oziroma ali je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal (četrti odstavek 160. člena KZ-1). Zaključilo je, da obsojenec ni dokazal resničnosti svojih navedb, prav tako ni dokazal, da je imel opravičljiv razlog verjeti v resničnost teh navedb (točka 11 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je obravnavano dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, pri katerem temelje za izključitev protipravnosti določa tretji odstavek navedenega člena. Tako se po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. V skladu z ustaljeno sodno prakso(3) sodišče v vsakem posameznem primeru ugotavlja, ali je ob pogojih iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 izključena protipravnost, vendar le, če se storilec sklicuje na eno od v tej določbi navedenih okoliščin. Iz navedenega izhaja, da bi moralo sodišče druge stopnje ob spremembi pravne kvalifikacije dejanja, opisanega pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, obsojencu omogočiti, da v postopku glede obravnavanega komentarja uveljavlja obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena ZKP, ki izključujejo protipravnost. Ker obsojencu uveljavljanje navedenih okoliščin ni bilo omogočeno, je sodišče druge stopnje kršilo obsojenčevo pravico do obrambe iz 29. člena URS. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je kršitev obsojenčeve pravice do obrambe vplivala na zakonitost sodbe (ob utemeljenem sklicevanju obsojenca na eno izmed okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 bi moralo sodišče izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP). Ker je podana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena URS, ki je vplivala na zakonitost sodbe, je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje glede dejanja, opisanega pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

C.

17Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena, podana je kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje je s spremembo pravne kvalifikacije kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, ne da bi obsojencu omogočilo uveljavljati okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe iz 29. člena URS, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Vrhovno sodišče je sodbo sodišča druge stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, v katerem bo glede dejanja pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje potrebno obsojencu omogočiti uveljavljanje okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Ker je bila obsojencu za obravnavani kaznivi dejanji izrečena pogojna obsodba, ki predstavlja (eno) opozorilno sankcijo, je Vrhovno sodišče odločbo o kazenski sankciji razveljavilo v celoti.

----

(1) Mag. M. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 181.

(2) Tako na primer sodbi VSRS I Ips 77195/2010-64 z dne 5. 9. 2013 in I Ips 30388/2010-105 z dne 12. 12. 2013.

(3) Tako tudi sodba VSRS I Kp 7102/2009-72 z dne 22. 5. 2012.