UPRS Sodba III U 295/2016-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z uvodoma navedenim (v nadaljevanju izpodbijanim) sklepom je Agencija RS za okolje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrgla predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z odločbo istega organa, št. 35472-75/2012-12 z dne 9. 10. 2012, s katero je bilo družbi A. d.o.o. izdano okoljevarstveno dovoljenje za obdelavo odpadkov in okoljevarstveno dovoljenje glede emisij v vode (v nadaljevanju okoljevarstveno dovoljenje). Iz izreka sklepa izhaja še, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ povzame potek upravnega postopka. Iz navedenega je razvidno, da se z izpodbijanim sklepom odloča v ponovljenem postopku, o tožničinem predlogu za obnovo postopka. Le-tega je tožnica podala z vlogo, ki jo je prvostopenjski organ prejel 18. 10. 2012, tožnica pa je (v skladu s stališči, ki jih je drugostopenjski organ, zavzel v odločbi, št. 35402-57/2014/5 z dne 5. 6. 2015) to vlogo izrecno opredelila kot predlog za obnovo postopka in predlog tudi dopolnila, nazadnje z vlogo, ki jo je prvostopenjski organ prejel 25. 9. 2015. Obnovo postopka je tožnica predlagala iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot navaja prvostopenjski organ, je bilo okoljevarstveno dovoljenje izdano na podlagi 82. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki velja za t.i. druge naprave in dejavnosti. Stranka v tem postopku je po 84a. členu ZVO-1 samo upravljavec naprave. Lahko pa v postopku kot stranski udeleženci sodelujejo tudi osebe, ki jim je tak položaj mogoče priznati ob uporabi določb ZUP. Po določbi prvega odstavka 43. člena ZUP se ima namreč pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Na tej podlagi lahko oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (drugi odstavek 43. člena ZUP). Ne more se torej sklicevati na kakršnokoli svojo korist in njeno varstvo, ampak je relevanten obstoj take koristi, ki temelji na materialnem predpisu, ki je podlaga odločanja v konkretnem postopku. Materialni predpis je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku, zaradi česar je osebi, glede na predmet odločanja v tem postopku, treba omogočiti, da se s svojim delovanjem zavaruje pred tem, da bi odločitev o strankinem zahtevku posegla v njen pravno varovani položaj. Tožnica, po oceni prvostopenjskega organa, pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja družbi A. d.o.o. ni izkazala.

3Kot pojasni prvostopenjski organ, je tožnica v predlogu za obnovo postopka navedla, da je lastnica več nepremičnin, ki neposredno obdajajo zemljišče, na katerem družba A. d.o.o. izvaja obdelavo odpadkov. Z oceno vrednosti nepremičnin tožnica izkazuje, da se je zaradi tovrstne dejavnosti vrednost njenih nepremičnin zmanjšala, zato je utrpela škodo. Te tožničine trditve pa ne izkazujejo pravnega interesa za udeležbo v zadevnem upravnem postopku, ampak zgolj ekonomski interes. Morebitno ugotavljanje škode prav tako ni stvar omenjenega upravnega postopka. Tudi z ugovorom, da je bila njena lastninska pravica motena, ko so plastični odpadki uhajali na njeno zemljišče, kar je povzročilo zanemarjen videz, tožnica ni navedla konkretne kršitve svojih pravic oziroma pravnih koristi, ki bi jih lahko varovala v upravnem postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Prvostopenjski organ dodaja, da mora sam po uradni dolžnosti paziti, da se okoljevarstveno dovoljenje izda le, če se ugotovi, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določajo zakon in podzakonskimi predpisi. Citira določbe 17. in 20. člena ZVO-1, ki opredeljujejo obveznosti povzročitelja onesnaževanja, ter pojasnjuje, da je namen postopka izdaje okoljevarstvenega dovoljenja zagotoviti, da obratovanje naprave ne bo preseglo mejnih vrednosti emisij v okolje in da bodo upoštevana vsa pravila ravnanja z odpadki, zaradi česar se v okoljevarstvenem dovoljenju določijo ukrepi za izpolnitev teh pogojev (četrti odstavek 84. člena v zvezi s prvim odstavkom 83. člena ZVO-1), ki jih mora upravljavec naprave spoštovati. Morebitne kršitve navedenih obveznosti so lahko predmet inšpekcijskega postopka, ne predstavljajo pa same po sebi tožničinega pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja.

4V zvezi z ugovorom, da je bilo okoljevarstveno dovoljenje izdano, čeprav tovrstna dejavnost na območju, kjer se izvaja, ni dovoljena, prvostopenjski organ ugotavlja, da niti ZVO-1 niti Uredba o odpadkih (v nadaljevanju Uredba), ki sta (bila) podlaga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, ne določata, da bi moral upravni organ v tem postopku preverjati tudi izpolnjevanje pogojev iz prostorske zakonodaje; (tudi) za kršitve teh predpisov prvostopenjski organ ni pristojen. Pridobitelj dovoljenja pa mora pri opravljanju dejavnosti spoštovati ne le okoljske, ampak tudi vse druge, torej tudi prostorske predpise. Prvostopenjski organ obrazloženo zavrne tožničine trditve, da se po Uredbi za predelavo odpadkov šteje le postopek, katerega glavni rezultat je, da se odpadki koristno uporabijo v obratu, v katerem so bili predelani, tako da nadomestijo druge materiale po postopkih, ki so določeni, ter da takega rezultata s konkretno napravo ni mogoče doseči, saj gre očitno le za zbiranje, prekladanje in odvoz odpadkov ter zato okoljevarstveno dovoljenje ne bi smelo biti izdano, saj tožnica ni podala ustrezne definicije predelave odpadkov, kot je (bilo) to predpisano v 16. točki 3. člena Uredbe, ampak je navedla le del definicije predelave. A. d.o.o. lahko na podlagi izdanega okoljevarstvenega dovoljenja predeluje odpadke po postopku R12 (izmenjava odpadkov za predelavo s katerim koli od postopkov, označenih z R1 do R11) in po postopku R13 (skladiščenje odpadkov do katerega koli od postopkov, označenih z R1 do R12). Izmenjava odpadkov pomeni v bistvu trženje z njimi, skladiščenje odpadkov pa je na podlagi Uredbe skladiščenje odpadkov pri izvajalcu obdelave do njihove predelave ali odstranjevanja. Kot neutemeljene prvostopenjski organ zavrača tudi navedbe tožnice, da bi morala biti pred izdajo okoljevarstvenega dovoljenja izvedena javna razgrnitev in izdelana študija o vplivnem območju. Okoljevarstveno dovoljenje je bilo namreč izdano v postopku na podlagi 82. člena ZVO-1, v katerem javna razgrnitev ali študija o vplivnem območju ni predpisana, ne glede na to, ali gre za novo ali obstoječo napravo. Ker, glede na povedano, tožnica ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, je prvostopenjski organ njen predlog za obnovo postopka zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP iz razloga, ker ga ni podala upravičena oseba.

5Pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 35402-57/2014/10-MG z dne 22. 6. 2016, zavrnilo kot neutemeljeno in ob tem zavrnilo tudi tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

6Tudi drugostopenjski organ v svoji obrazložitvi ugotavlja, da tožnica pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja ni izkazala. V predlogu za obnovo postopka ni navedla nobene pravne norme, iz katere bi izhajala njena pravna korist za udeležbo v zadevnem postopku, čeprav bi to po mnenju drugostopenjskega organa morala storiti. Organ, ki odloča, namreč ne more konkretizirati pravne koristi namesto nje. Ne glede na to je drugostopenjski organ preizkusil predlog tudi v luči stališč iz sodbe tega sodišča, št. I U 1916/2012 z dne 21. 2. 2013, na katero se sklicuje tožnica. Okoljevarstveno dovoljenje je bilo izdano na podlagi 82. člena ZVO-1, 36. člena Uredbe in 22. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo. Uredba v 10. členu določa, da je treba z odpadki ravnati tako, da ni ogroženo človekovo zdravje in da ravnanje ne povzroča škodljivih vplivov na okolje, zlasti: 1. čezmernega obremenjevanja voda, zraka in tal, 2. čezmernega obremenjevanja s hrupom in neprijetnimi vonjavami, 3. škodljivih vplivov na območja, na katerih je predpisan poseben pravni režim v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, 4. škodljivih vplivov na krajino ali območja, zavarovana v skladu s predpisi, ki urejajo kulturno dediščino. Kot ugotavlja drugostopenjski organ, tožnica konkretizirano ne zatrjuje, da bi dejavnost družbe A. d.o.o. ogrožala njeno zdravje ali da bi njeno ravnanje škodljivo vplivalo na okolje. Na pravico do zdravega življenjskega okolja se, tudi sicer neobrazloženo, sklicuje šele v pritožbi. Zgolj s pavšalno navedbo, da dejavnost omenjene družbe onesnažuje in degradira okolje ter povzroča smrad, tožnica ne izkazuje svoje neposredne pravne koristi. K razlogom prvostopenjskega organa, v zvezi z zatrjevanjem tožnice o uhajanju odpadkov na njeno zemljišče, drugostopenjski organ dodaja, da lahko tožnica svoje pravice, ki izhajajo iz lastništva nepremičnin, varuje v civilnih postopkih, ter poudari, da se z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem uhajanje odpadkov ni dovolilo, zato mora A. d.o.o. ustrezno poskrbeti za to. Sicer pa ugovori o (ne)upoštevanju materialnega prava pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja niso predmet tega postopka, saj se v njem odloča (šele) o dopustnosti obnove postopka izdaje okoljevarstvenega dovoljenja.

7Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo v upravnem sporu. Sklep izpodbija iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ugodi predlogu za obnovo postopka, toženki pa naloži, da tožnici plača stroške postopka.

8V tožbi navaja, da ji kljub pravočasni prijavi udeležbe ni bila dana pravica sodelovati v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Na podlagi stališč drugostopenjskega organa je bila pozvana k dopolnitvi predloga za obnovo postopka, kar je tudi storila. Predložila je dokaze, iz katerih izhaja njen pravni interes v zadevi, in sicer fotografije, iz katerih je razvidno uhajanje plastičnih odpadkov na njeno zemljišče, ter oceno zmanjšanja vrednosti njenih nepremičnin (v višini 587.400,00 EUR) zaradi dejavnosti, ki jo A. d.o.o. opravlja na sosednjem zemljišču. Izpostavlja, da je na podlagi stališč, ki jih je drugostopenjski organ zavzel v odločbi, št. 35402-4/2013/4 z dne 30. 9. 2013, prvostopenjski organ s sklepom, št. 35472-76/2014-6 z dne 8. 10. 2014, njenemu predlogu za obnovo postopka (najprej) ugodil. V nadaljevanju tožbe tožnica ugovarja, da bi moralo biti iz okoljevarstvenega dovoljenja razvidno, ali je bilo izdano za obstoječo ali novo napravo. V konkretnem primeru je bilo lahko izdano samo za novo napravo, kar ni dopustno brez javne razgrnitve, ki pa je ni bilo. Prav tako ni bila izdelana študija o vplivnem območju. Da lahko naprava povzroči onesnaževanje večjega obsega, izhaja iz omenjenih fotografij, ocene (zmanjšane) vrednosti nepremičnin in drugih dosedanjih navedb. Zato so bile pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja kršene določbe ZVO-1 in Uredbe. Že v dopolnitvi predloga za obnovo postopka je tožnica navedla, da emisije v vodo in zrak ogrožajo zdravje ter varnost ljudi in okolja. Zato je nepravilen zaključek drugostopenjskega organa, da gre v delu, v katerem se tožnica sklicuje na pravico do zdravega življenjskega okolja, za pritožbeno novoto. Prav tako se tožnica ne more strinjati s stališčem, da se pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja ne upošteva prostorska zakonodaja. Za območje "Bivij 2", na katerem se nahajajo zadevne nepremičnine, je v prostorskih aktih določeno, da se lahko opravlja le dejavnost, ki ne ogroža varnosti ljudi in imetja. Tožnica nasprotuje zaključku, da ni navedla konkretnih pravic, ki bi ji pripadale na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa. Njen pravni interes je preprečiti, da bi dejavnost A. d.o.o. negativno vplivala na tožničino lastninsko pravico, ki je degradirana in okrnjena, saj je padla vrednost njenih nepremičnin. Napačno je stališče, da to pomeni le ekonomski in ne pravnega interesa tožnice. Upravna organa sta zmotno ocenila listine v upravnem spisu in sprejela zmotno dokazno oceno. V postopku so bila kršena temeljna načela iz 7., 8. in 9. člena ZUP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo, in sicer določbe ZVO-1, pa tudi 72. člen Ustave Republike Slovenije, ki ureja pravico do zdravega življenjskega okolja, in v katerem je navedeno, da država določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih dejavnosti, kar pomeni, da se z okoljevarstvenim dovoljenjem ne sme dovoliti izvajanja takšne dejavnosti, ki posega v zdravo življenjsko okolje. Tožnici je bila nadalje kršena pravica iz 33. člena Ustave, z odločbama obeh stopenj pa tudi pravica iz 22. člena Ustave, ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank.

9Tožba je bila v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vročena toženki, ki odgovora na tožbo (po za to upravičeni osebi) ni podala. Sodišču pa so bili predloženi upravni spisi, ki se nanašajo na zadevo.

10Tožba je bila, glede na določbe 19. člena ZUS-1, poslana tudi družbi A. d.o.o., ki se nanjo ni odzvala.

K I. točki izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12Z izpodbijanim sklepom je odločeno o tožničini (nato dopolnjeni) vlogi, ki jo je tožnica, kot je jasno razvidno iz upravnih spisov, tudi sama izrecno opredelila kot predlog za obnovo postopka izdaje dokončnega okoljevarstvenega dovoljenja. Kot nadalje izhaja iz spisov zadeve in med strankami ni sporno, je tožnica predlog za obnovo postopka podala iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti v postopku udeležena kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, taka možnost ni bila dana.

13Sodišče ugotavlja, da je tožnica v upravnem postopku ugovarjala in pri tem vztraja tudi v tožbi, da je bilo okoljevarstveno dovoljenje izdano za novo napravo ter da bi zato morala biti izdelana študija o vplivnem območju in opravljena javna razgrnitev. S tem smiselno uveljavlja, da bi moralo biti okoljevarstveno dovoljenje izdano po določbah 68. člena (in sledečih) in ne po 82. členu ZVO-1, kot je bilo v konkretnem primeru. Takšen ugovor je po presoji sodišča pomemben, saj je v primeru postopka izdaje okoljevarstvenega dovoljenja iz 68. člena ZVO-1 položaj stranskega udeleženca urejen drugače, in sicer za tožnico kot lastnico nepremičnin v neposredni soseščini nepremičnine, na kateri se izvaja obdelava odpadkov, (lahko) ugodneje, kot v primeru postopka izdaje okoljevarstvenega dovoljenja po 82. členu ZVO-1.

14Tožnica sicer nima prav, ko meni, da je vrsta postopka izdaje okoljevarstvenega dovoljenja odvisna od tega, ali gre za novo ali za obstoječo napravo. ZVO-1 predpisuje dve vrsti postopka, in sicer ob upoštevanju, ali gre za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega ali ne, ne glede na to, ali se dovoljenje pridobiva za novo ali za že obstoječo napravo. V primeru, ko gre za napravo, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega (68. člen in sledeči ZVO-1), mora biti v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja izdelan elaborat o vplivnem območju naprave, javnosti pa zagotovljen vpogled v vlogo za pridobitev dovoljenja ter omogočeno izražanje mnenj in dajanje pripomb (71. člen ZVO-1). Po zakonu ima položaj stranskega udeleženca v tovrstnem postopku (tudi) lastnik nepremičnine, ki je na območju, opredeljenem v elaboratu o vplivnem območju naprave, če v 35 dneh od objave javnega naznanila vloži zahtevo za vstop v postopek (drugi in tretji odstavek 73. člena ZVO-1). Če bi moralo biti okoljevarstveno dovoljenje izdano po takšnem postopku, bi torej tožnica (ki je, kar ni sporno, lastnica nepremičnin, ki mejijo na nepremičnino, na kateri se izvaja obdelava odpadkov), če bi se njene nepremičnine nahajale na območju, opredeljenem kot vplivno območje naprave, že neposredno na podlagi ZVO-1 (lahko) imela položaj stranske udeleženke.

15ZVO-1 v četrtem odstavku 68. člena določa, da vrste dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, predpiše vlada. Na tej podlagi sprejeta, v času izdaje okoljevarstvenega dovoljenja veljavna in s tem za zadevo relevantna Uredba o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (Uradni list RS, št. 97/04 s spremembami), je tovrstne dejavnosti oziroma naprave določila v Prilogi I. Med dejavnostmi "Ravnanje z odpadki" so kot dejavnosti, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, določene: naprave za predelavo ali odstranjevanje nevarnih odpadkov, po postopkih, kot so določeni v predpisih, ki urejajo področje ravnanja z odpadki in odpadnimi olji (postopki R1, R5, R6, R8 in R9); naprave za sežig komunalnih odpadkov, kot so določeni v predpisih, ki urejajo področje sežigalnic, sežiganja in sosežiganja odpadkov, in odvajanju odpadnih vod in plinov pri sežigu in sosežigu; naprave za odstranjevanje nenevarnih odpadkov, kot so določeni v predpisih, ki urejajo področje ravnanja z odpadki (postopki D8 in D9); odlagališča odpadkov z izjemo odlagališč za inertne odpadke. Iz izreka okoljevarstvenega dovoljenja, izdanega družbi A. d.o.o., izhaja, da je bilo dovoljenje izdano za obdelavo in skladiščenje odpadkov, navedenih v 1.3 točki izreka dovoljenja, pri čemer se mora obdelava plastičnih odpadkov izvajati po postopkih R12 in R13. Tovrstna dejavnost pa po zgoraj citirani Uredbi ni uvrščena med dejavnosti, ki lahko povzročajo onesnaževanje večjega obsega. Glede na predpisano ureditev tako tožničine navedbe (in s tem povezani dokazi), da naj bi bila nevarnost onesnaževanja okolja večjega obsega izkazana že s tem, ker so plastični odpadki ušli na njeno zemljišče, oziroma zaradi zmanjšane vrednosti njenih nepremičnin, za drugačno odločitev ne zadoščajo. Toženka je torej glede na povedano pravilno vodila postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za t.i. druge naprave in dejavnosti v smislu 82. člena ZVO-1.

16Ko se postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja vodi za t.i. druge naprave in dejavnosti, je stranka v postopku izdaje dovoljenja upravljavec naprave (prvi odstavek 84a. člena ZVO-1). Pridobitev položaja stranskega udeleženca pa je urejena drugače kot v primeru, ko gre za naprave oziroma dejavnosti, ki so opredeljene kot take, da lahko povzročajo onesnaževanje večjega obsega. Če organ ne prejme več kot pet zahtev za priznanje statusa stranskega udeleženca (da bi v konkretni zadevi šlo za takšen primer, iz upravnih spisov ne izhaja in tega niti tožnica ne zatrjuje) ter posledično ne izpelje postopka z javnim naznanilom (glej drugi, tretji in četrti odstavek 84.a člena ZVO-1), ima oseba možnost, da položaj stranskega udeleženca doseže na podlagi določb ZUP. Po prvem odstavku 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes, in sicer pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Stranski udeleženec je torej lahko samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in samo v obsegu, kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo lahko ima kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Ali torej osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, izhaja iz pravne norme, ki jo je treba uporabiti pri odločanju v konkretnem postopku, in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika.

17To pomeni, da oseba ne more doseči statusa stranskega udeleženca v upravnem postopku s sklicevanjem na poljubno pravico oziroma pravno podlago, iz katere ta pravica izhaja, temveč mora biti ta pravica neposredno vezana na upravno stvar, ki je predmet upravnega postopka, in jo je zato mogoče varovati prav v tem postopku. Posledično mora korist, ki jo želi taka oseba zavarovati v upravnem postopku (oziroma možnost varovanja te koristi), izhajati iz predpisa, ki ga je treba uporabiti pri odločanju o konkretni upravni stvari. V skladu s povedanim je zato, ob upoštevanju vsebine obravnavanega predloga, treba preizkusiti, ali iz predpisov, ki so bili podlaga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, izhaja kakšna takšna s strani tožnice zatrjevana pravna korist, ki bi jo tožnica lahko varovala prav v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja.

18Pravna podlaga za izdajo konkretnega okoljevarstvenega dovoljenja so (bile) določbe ZVO-1, Uredbe in Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo. Tožbene navedbe se ne nanašajo na del okoljevarstvenega dovoljenja, ki ima podlago v drugo navedeni Uredbi (emisije v vode), pač pa na del, ki se nanaša na obdelavo odpadkov. Zato so za presojo obstoja pravnega interesa relevantne določbe ZVO-1 in določbe Uredbe, kar navaja tudi tožnica v tožbi.

19Tekom upravnega odločanja o obravnavanem predlogu (enako tudi v tožbi), je tožnica, kot že povedano, obstoj pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja utemeljevala predvsem s tem, da je lastnica sosednjih zemljišč, ki mejijo na nepremičnino, na kateri družba A. d.o.o. obdeluje odpadke. Zaradi te dejavnosti je, kot zatrjuje, utrpela škodo, saj se je vrednost njenih nepremičnin zmanjšala (v višini 587.400,00 EUR), kar izkazuje z oceno o zmanjšani vrednosti nepremičnin.

20Namen izdaje okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 82. člena ZVO-1 izhaja iz prvega odstavka 83. člena ZVO-1, po katerem mora upravljavec v zvezi z obratovanjem naprave ali opravljanjem dejavnosti zagotoviti ukrepe, potrebne za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja tako, da njegove emisije v okolje ne presegajo mejnih vrednosti (prvi odstavek 17. člena ZVO-1); pri upravljanju obrata mora izvesti vse ukrepe, potrebne za preprečevanje večje nesreče in za zmanjševanje njenih posledic za ljudi in okolje (prvi odstavek 18. člena ZVO-1); upoštevati mora vsa pravila ravnanja z odpadki, ki so potrebna za preprečevanje odpadkov in zagotavljanje predelave odpadkov ali njihovo odstranjevanje, če predelava ni mogoča (prvi odstavek 20. člena ZVO-1). Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da je postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja načeloma namenjen varovanju okolja in zdravja ljudi in ne ekonomskega položaja lastnikov sosednjih zemljišč. Kaj takega ne izhaja niti iz drugih določb ZVO-1. Povedano velja tudi za Uredbo, posebno za člene od 36 do 42, ki se nanašajo na izdajo okoljevarstvenega dovoljenja izvajalcem obdelave odpadkov. Tudi iz določb 10. člena Uredbe, ki jih navaja že drugostopenjski organ v svoji odločbi, izhaja namen varovanja okolja in zdravja ljudi, ne pa ekonomskega položaja lastnikov sosednjih zemljišč. Tožnica sama pa tudi ne obrazloži, da bi varstvo koristi, ki jo v smislu zmanjšane vrednosti svojih nepremičnin želi ščititi v zadevnem upravnem postopku, izhajalo iz določb (ali njihovega namena) ZVO-1 ali Uredbe. Interes osebe, da se vrednost njene nepremičnine ne zmanjša zaradi dejavnosti, ki se opravlja na sosednjem zemljišču, torej ni predmet upravne stvari odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Tožnica teh koristi v obravnavani zadevi s predpisi, ki jih je treba uporabiti v tem postopku, ne more učinkovito varovati. V razmerju do upravne stvari, ki je predmet zadevnega postopka, ima zato njen interes naravo dejanskega (in ne pravnega) interesa, to pa ji po prvem odstavku 43. člena ZUP ne omogoča vstopa v upravni postopek, kot sta pravilno zaključila že oba upravna organa.

21Pri utemeljevanju, da je njen pravni interes za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja izkazan, ker je lastnica sosednjih zemljišč, se tožnica sklicuje na sodbo tega sodišča, št. I U 1916/2012 z dne 21. 2. 2013, in izpostavlja, da jo je v tem smislu najprej interpretiral tudi drugostopenjski organ v odločbi z dne 30. 9. 2013. Od tega pa je v svojih kasnejših odločbah odstopil. Tudi po presoji sodišča se zadeva I U 1916/2012 pomembno razlikuje od zadeve, obravnavane v tem upravnem sporu. V zadevi I U 1916/2012 so namreč tožniki pravni interes izkazali s sklicevanjem na lastninsko pravico na sosednjih zemljiščih, kjer so živeli, in s tem povezano pravico do zdravega življenjskega okolja, glede na to, da je Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja, ki je bila tam pravna podlaga za izdaje okoljevarstvenega dovoljenja (v postopku so se presojali pogoji glede emisij snovi v zrak), izrecno določala tudi zahteve v zvezi s preprečevanjem in zmanjševanjem škodljivih vplivov na zdravje tistih ljudi, ki živijo na območju vrednotenja obremenitve zunanjega zraka (okoljevarstveno dovoljenje je bilo namreč izdano za obratovanje naprave za odstranjevanje ali recikliranje odpadkov živalskega izvora vključno z napravami, kjer se odpadki živalskega izvora zbirajo ali skladiščijo ali obdelujejo pred nadaljnjim odstranjevanjem ali predelavo z zmogljivostjo predelave 9 ton odpadkov živalskega izvora na dan). Za razliko od omenjene so (že v drugostopenjski odločbi citirane) določbe 10. člena Uredbe, ki je podlaga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja v obravnavanem primeru, splošne. Tudi sicer pa sodišče v sodbi I U 1916/2912 ni zavzelo stališča, da lastninska pravica na sosednjih nepremičninah že sama po sebi izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, ampak je izrecno navedlo, da mora stranka pravni interes izkazati "določno". Navedbe tožnice v tem pogledu, ki bi jih bilo mogoče povezati z 10. členom Uredbe, pa tudi še v upravnem sporu ostajajo bistveno premalo konkretne, da bi lahko vodile do drugačne odločitve.

22Premalo konkretizirano je tudi sklicevanje tožnice na pravico do zdravega življenjskega okolja. Ogroženost zdravja ljudi je tožnica, ki je pravna oseba, sicer res omenila že v dopolnitvi predloga za obnovo postopka z dne 24. 9. 2015, ni pa tega konkretno opredelila oziroma je zatrjevano ogroženost zdravja ljudi navezala zgolj na navedbo, da je za območje "Bivij 2", na katerem se nahajajo njene nepremičnine in nepremičnina, na kateri dejavnost opravlja A. d.o.o., v prostorskih aktih določeno, da se lahko opravlja zgolj taka dejavnost, ki ne ogroža varnosti ljudi in imetja, ter da posledično tu ni dopustno opravljati dejavnosti, ki jo opravlja družba A. d.o.o. Zgolj takšne pavšalne navedbe pa, glede na povedano, za utemeljitev pravnega interesa za udeležbo v postopku ne zadoščajo.

23V zvezi s pogoji iz prostorskih predpisov sodišče dodaja, da so pravno pomembni v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja. Za napravo oziroma objekt, v katerem se izvaja obdelava in skladiščenje odpadkov, mora biti pridobljeno gradbeno dovoljenje z ustrezno namembnostjo. Zakon posebej določa, da gre v primeru, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen spremeni v skladišče ali odlagališče odpadkov, vedno za spremembo namembnosti, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje (3. alineja petega odstavka 4. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1). V okviru postopka izdaje oziroma spremembe gradbenega dovoljenja lahko tožnica kot lastnica sosednjih nepremičnin, vključno s tisto, po kateri poteka dovozna pot na nepremičnino, na kateri A. d.o.o. izvaja svojo dejavnost, ob izpolnjenih pogojih za udeležbo v postopku učinkovito varuje svoje pravice oziroma pravne koristi. Če se objektu namembnost spremeni brez ustreznega gradbenega dovoljenja, pa lahko tudi poda pobudo za ukrepanje pristojnemu gradbenemu inšpektorju (150. člen ZGO-1).

24Po presoji sodišča tožnica pravnega interesa, ki bi utemeljeval obnovo postopka izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, ni izkazala s tem, ko navaja, da so določeni plastični odpadki uhajali na njena zemljišča. Družba A. d.o.o. je v upravnem postopku pojasnila (izjava o predlogu za obnovo postopka z dne 26. 6. 2014, pritožba z dne 28. 10. 2014), da je tožnica fotografije, s katerimi dokazuje navedeno dejstvo, posnela v času izredno močne burje (v oktobru 2012), da pa so delavci A. d.o.o. smeti nemudoma počistili ter da je bila nato povišana ograja med nepremičninami omenjene družbe in tožnice ter zato do uhajanja odpadkov ne prihaja več. Teh navedb tožnica v upravnem postopku ni prerekala, konkretizirano jih ne izpodbija niti v tožbi. Pri čemer sodišče poudarja, da je bilo družbi A. d.o.o. okoljevarstveno dovoljenje izdano za opravljanje dejavnosti na "njeni" nepremičnini. Dejavnost obdelave odpadkov mora opravljati v skladu s pogoji, določenimi v okoljevarstvenem dovoljenju, ter tako, da protipravno ne moti lastnikov sosednjih nepremičnin. Morebitno protipravno poseganje v lastninsko pravico tožnice pa lahko ta učinkovito varuje v za to predvidenih civilnih sodnih postopkih.

25Sodišče sklepno poudarja, da je trditveno (in s tem povezano dokazno) breme glede obstoja pravnega interesa na tožnici, ki mora pravni interes za obnovo postopka verjetno izkazati dovolj določno (četrti odstavek 43. člena ZUP). Pri presoji, da temu bremenu ni zadostila, je sodišče poleg vsega povedanega upoštevalo tudi, da se je tožnica brez dvoma že pred izdajo izpodbijanega sklepa seznanila s celotno vsebino okoljevarstvenega dovoljenja (kot izhaja iz pritožbe A. d.o.o. zoper sklep prvostopenjskega organa, št. 35472-76/2014-6 z dne 8. 10. 2014, že 17. 5. 2013, ko ji je bilo vročeno kot priloga k odgovoru na tožbo v zadevi prenehanja služnostne pravice v postopku P 104/2013, sicer pa tožnica sama v dopisu z dne 26. 6. 2014 navaja, da ji je prvostopenjski organ okoljevarstveno dovoljenje poslal 11. 6. 2014). Kljub temu v predlogu oziroma v njegovih dopolnitvah ni (dovolj) konkretno opredelila, v čem naj bi z vstopom v postopek izdaje predmetnega okoljevarstvenega dovoljenja ščitila svoj pravni interes, ki je pravno varovan z določbami ZVO-1 oziroma Uredbe, in to čeprav ji tovrstni postopki ne morejo biti povsem neznani, saj se (je) nenazadnje ukvarja(la) s kemično dejavnostjo, kot sama navaja v tožbi.

26Tožnica se v tožbi sklicuje na kršitev pravic iz 72. člena in 33. člena Ustave (zdravo življenjsko okolje in pravica do zasebne lastnine), vendar glede na njene (pre)splošne navedbe to sklicevanje podlage za drugačno odločitev ne daje. Sodišče tako le še dodaja, da ustavne pravice niso absolutne in da vsak poseg vanje še ne pomeni kršitve, dopustna je namreč njihova zakonita omejitev.

27Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na očitane kršitve pravil postopka, vključno z očitkom o kršitvi 22. člena Ustave. Pri tem najprej pojasnjuje, da je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) kot sestavni del pravice do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave) treba razlikovati od zaslišanja oziroma izjave stranke kot enega izmed dokaznih sredstev (188. člen ZUP). Tožnici pravica do izjave v upravnem postopku ni bila kršena, saj je bila seznanjena z dejanskimi in pravnimi vidiki zadeve ter dodatno pozvana k opredelitvi svoje vloge oziroma dopolnitvi predloga za obnovo postopka. V upravnem postopku so bili izvedeni tisti dokazi, ki so glede na zavzeta stališča, razvidna iz razlogov obeh upravnih organov, relevantni za odločitev. Dokazov, ki niso taki, in dokazov o nespornih dejstvih upravni organ ni dolžan izvajati. Prav tako ni dolžan slediti dokaznemu predlogu za zaslišanje, ki je pavšalen oziroma nesubstanciran. Zato tudi s tem, ko ni izvedel dokaza z zaslišanjem strank, ki ga je tožnica podala v vlogi z dne 23. 5. 2014, niso bila bistveno kršena pravila postopka. Tožnica namreč ni dovolj določno opredelila, kaj bi s tem dokazovala. Sodišče k temu dodaja, da se z izvajanjem dokazov dokazujejo (že) zatrjevana dejstva ter da (zgolj) s predlaganjem dokaza stranka ne more zadostiti bremenu, da poda ustrezno trditveno podlago. Ta pa je v obravnavani zadevi, kot obrazloženo, podana premalo konkretizirano. Pri čemer je treba povedati, da tudi sodišče v upravnem sporu dejansko stanje razišče oziroma preizkusi zgolj v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena ZUS-1).

28Sodišče po navedenem ugotavlja, da sta upravna organa na podlagi ustrezne presoje listin v upravnih spisih ugotovila za odločitev relevantna dejstva ter glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila določbe ZVO-1, Uredbe in ZUP. Tudi po presoji sodišča namreč tožničine navedbe ne omogočajo zaključka, da je tožnica verjetno izkazala, da bi morala biti kot stranska udeleženka udeležena v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, pa ji ta možnost ni bila dana. To pa utemeljuje sklep, da je predlog za obnovo postopka podala neupravičena oseba, in ga je kot takega treba zavreči (drugi odstavek 267. člena ZUP).

29V ostalem sodišče lahko sledi razlogom, ki sta jih v utemeljitev sklepa navedla upravna organa, in jih zato ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

30Glede na vse povedano je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter da v postopku, v katerem je bil izdan, takšnih pomanjkljivosti, ki bi utemeljevale odpravo sklepa, ni bilo. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).

31Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj tistih (na podlagi pravilno presojenih listin v upravnih spisih temelječih) ugotovitev upravnega postopka, ki so glede na pravna stališča sodišča pomembna za odločitev, tožnica ni dovolj konkretizirano prerekala (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V tožbi je kot dokaz predlagala, da sodišče postavi izvedenca okoljevarstvenega področja, vendar ni obrazložila, zakaj tega dokaznega predloga ni podala že v upravnem postopku, in že zato tega dokaza sodišče ne more upoštevati (52. člen ter 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

32Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.