68. člen ZVO-1-UPB1

V opisu dejanja, ki ga je treba brati in razumeti kot celoto, je določno in v potrebni meri opisano izvršitveno ravnanje obdolžencev - nezakonito opravljanje dejavnosti ravnanja in skladiščenja z odpadki na dodatni površini vsaj 78.045,28 m2, na neutrjenih tleh in nenadkrito. V opisu dejanja so navedene konkretne določbe s področja varstva okolja, ki naj bi jih obdolženca s svojimi ravnanji kršila, to so 68. člen ZVO-1, 70. člen ZVO-1 in 19. člen uredbe o odpadkih. Te določbe predstavljajo ustrezno dopolnilno normo blanketne določbe kaznivega dejanja po 332. členu KZ-1. Opisan je tudi zakonski znak povzročitve (konkretne) nevarnosti nastanka dejanske škode kakovosti zraka, zemlje ali vode ali živalim in rastlinam.

Dejstvo, da celovita presoja vplivov na okolje, ki se zahteva pri pripravi in sprejemu splošnih prostorskih aktov, po izadji okoljevarstvenega dovoljenja ni bila opravljena, samo po sebi ne more vplivati na zakonitost okoljevarstvenega dovoljenja in ne terja njegove spremembe po 5. točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Ta se namreč nanaša na zahtevo po uporabi drugih tehnik zaradi obaratovalne varnosti procesa. Tudi v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za napravo, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega iz 68. člena ZVO-1 (IED naprava) mora pristojni organ preverjati, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic. Če gre za napravo, ki uporablja nevarne snovi, pa mora preveriti tudi, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanju njenih posledic v skladu z Direktivo Seveso III, na kar pa se nanaša dovoljenje za obrat iz 18. člena ZVO-1. Po ZVO-1 gre torej formalno za dve različni dovoljenji. To pa ne ne pomeni, da IED naprava, ki ima okoljevarstveno dovoljenje iz 68. člena, ne potrebuje tudi okoljevarstvenega dovoljenja iz 86. člena ZVO-1, če gre za napravo, ki je hkrati obrat

Med strankami ni sporno, da nameravani poseg zajema proizvodnjo, v katero so vključene nevarne snovi. Zato je treba v primeru, kot je obravnavani, ko je za ta poseg treba pridobiti okoljevarstveno soglasje - saj je to predmet izpodbijane odločbe, preveriti tudi, ali izvedba nameravanega posega predstavlja gradnjo objekta ali naprave. Naprava je po GZ lahko bodisi objekt, bodisi sestavina objekta, ki je namenjena delovanju objekta. V primeru, če je naprava objekt, ki je namenjen proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi, je treba zgolj preveriti, ali gre za takšna vzdrževalna dela v zvezi s proizvodnjo nevarnih snovi, za katera je treba pridobiti okoljevarstveno soglasje in so že zato prepovedana po 69. členu ZV-1. V primeru, če je predmet nameravanega posega naprava, ki je zgolj sestavina objekta, pa je pomemben tudi namen objekta in če ta ni namenjen proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi, je po presoji sodišča poleg navedenega (tj., da gre za vzdrževalna dela, za katera je treba pridobiti okoljevarstveno soglasje) treba upoštevati opredelitev naprave po ZVO-1. Če so predmet nameravanega posega naprave, ki so namenjene proizvodnji, v katero so vklju

S podaljšanjem obratovanja jedrske elektrarne so predvideni oziroma že izvedeni posegi, in sicer gre za izgradnjo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, zgradbo za manipulacijo z radioaktivnimi odpadki in izgradnjo skladišča NSRAO, poleg tega navajajo, da so predvidene nekatere spremembe v jedrski elektrarni. Tudi iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so ti posegi predvideni oziroma so zanje že izdani ustrezni upravni akti, vendar pa se toženka do teh posegov ni izrecno opredelila.

Postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja je načeloma namenjen varovanju okolja in zdravja ljudi in ne ekonomskega položaja lastnikov sosednjih zemljišč. Kaj takega ne izhaja niti iz drugih določb ZVO-1. Povedano velja tudi za Uredbo o odpadkih, posebno za člene od 36 do 42, ki se nanašajo na izdajo okoljevarstvenega dovoljenja izvajalcem obdelave odpadkov. Tudi iz določb 10. člena Uredbe o odpadkih, ki jih navaja že drugostopenjski organ v svoji odločbi, izhaja namen varovanja okolja in zdravja ljudi, ne pa ekonomskega položaja lastnikov sosednjih zemljišč. Tožnica sama pa tudi ne obrazloži, da bi varstvo koristi, ki jo v smislu zmanjšane vrednosti svojih nepremičnin želi ščititi v zadevnem upravnem postopku, izhajalo iz določb (ali njihovega namena) ZVO-1 ali Uredbe o odpadkih. Interes osebe, da se vrednost njene nepremičnine ne zmanjša zaradi dejavnosti, ki se opravlja na sosednjem zemljišču, torej ni predmet upravne stvari odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Tožnica teh koristi v obravnavani zadevi s predpisi, ki jih je treba uporabiti v tem postopku, ne more učinkovito varovati. V razmerju do upravne stvari, ki je predmet zadevnega postopka, ima zat

Skupna količina odpadkov, ki se letno lahko obdelajo v skladu z 2. in 3. točko 39. člena Uredbe o odpadkih, pomeni omejitev količine odpadkov, ki jih prizadeta stranka na obravnavani napravi lahko obdela. Glede tožničinih dvomov o upoštevanju te omejitve sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 42. člena Uredbe o odpadkih prizadeta stranka dolžna izdelati poročilo o obdelavi odpadkov, kot je določeno v 4.3 točki izreka okoljevarstvenega dovoljenja. Nadzor nad spoštovanjem pogojev iz okoljevarstvenega dovoljenja pa opravlja tudi inšpektor, pristojen za okolje. Tožnik v tožbi ne more uveljavljati razlogov, ki jih ni uveljavljal v pritožbi in se sklicevati na okoliščine, na katere se v pritožbi ni skliceval.

Vloga za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave je bila zavrnjena z odločbo Agencije RS za okolje, navedena odločitev pa je tudi že postala pravnomočna. Upoštevaje določbo tretjega odstavka 172. člena ZVO-1 je torej prvostopenjski organ imel podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa prepovedi odlaganja vseh vrst odpadkov na odlagališču do morebitne pridobitve predpisanega okoljevarstvenega dovoljenja.

Tožeča stranka doslej ni odlagala obdelanih odpadkov, prav tako pa ni izkazala, da bo za obdelavo odpadkov poskrbela v bodoče. Ker je obdelava odpadkov bistvenega pomena za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, je odločitev, da se zahteva tožeče stranke za izdajo takšnega dovoljenja zavrne, pravilna.

Okoljevarstveno dovoljenje ne predstavlja upravne odločbe, ki bi jo bilo mogoče izvršiti po določbah ZUP, zato v zvezi z njim ni mogoče predlagati t.i. odložitvene začasne odredbe. Za izdajo ureditvene začasne odredbe bi tožeča stranka morala izkazati evidenten, dejanski in konkreten vpliv delovanja obravnavane naprave pod pogoji, ki jih določa izpodbijana odločba, na njeno zdravstveno stanje v taki meri, da je izkazan nastanek hujših posledic, ki bi pomenile težko popravljivo škodo. Iz narave instituta začasne odredbe izhaja še, da bi moralo do takih posledic priti v času do izdaje pravnomočne sodbe.