VSL sklep Cst 491/2015

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, 2.) za upravitelja imenovalo M. G., 3.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upraviteljica opravlja svoje pristojnosti, 4.) odločilo o izplačilih iz proračuna sodišča ter 5.) zavrglo predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave in ustavilo predhodni postopek poenostavljene prisilne poravnave.

2Zoper navedeni sklep sta se dolžnik in njegov družbenik pravočasno pritožila – pritožba je vložena v obeh spisih. Navajata, da je dolžnik najpomembnejši član skupine J., prestrukturiranje je bistveni del za likvidacijo lastnika. Postopek poenostavljene prisilne poravnave bi bil ugodnejši za upnike. Ugovora zoper predlog upnikov dolžnik sicer ni vložil, v roku za ugovor pa je vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Glede uporabe 152. člena ZFPPIPP je nastala določena zmeda zaradi pravne praznine, vendar pa bi bilo treba uporabiti ustaljeno sodno prakso. Posebej sta poudarila odločbo VSL Cst 333/2014, iz katere izhaja, da če je v roku za ugovor vložen predlog za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, v kolikor pa dolžnik vloži predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave, ni več dovoljeno začeti stečajni postopek, saj dolžnik s tem upraviči odložitev odločanja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Odložitev odločanja ni bila potrebna, predlog bi dolžnik v nekaj dneh dopolnil, saj je bil v zaključnih pogajanjih s strateškim partnerjem in banko, tako da je že takoj izpolnil določila 1. točke 1. odstavka 238. člena ZFPPIPP. Uporaba 152. člena ZFPPIPP je tukaj primerna, ni šlo za zlorabo poenostavljene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje bi tako moralo izdati sklep o dopolnitvi dolžnikovega predloga in odložiti odločanje o predlogu upnikov.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ni sporno, da je dolžnik prejel predloge upnikov za začetek stečajnega postopka, da ugovora v smislu 235. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP ni vložil, v ugovornem roku pa je vložil nepopoln predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave. Višje sodišče tudi ugotavlja, da dolžnik ni vložil zahteve za odložitev odločanja o predlogu upnikov za začetek stečajnega postopka in tega pritožnika niti ne trdita. Sodišče vedno odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker zahteve za odložitev odločanja dolžnik ni vložil, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi o tem odločalo.

5Predlog za začetek redne prisilne poravnave povzroči prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (152. člen ZFPPIPP). To določilo pa se za postopek poenostavljene prisilne poravnave ne uporablja (primerjaj 221.b člen ZFPPIPP). Sodna praksa se je že izrekla o vplivu uvedenega postopka poenostavljene prisilne poravnave (postopek se uvede z vložitvijo predloga – 2. odstavek 49. člena ZFPPIPP, začne pa se z izdajo sklepa o začetku postopka – 4. odstavek 49. člena ZFPPIPP) na uvedeni, a še ne začeti stečajni postopek. Vendar pa je ta sodna praksa drugačna, kot pa menita pritožnika, kar nenazadnje izhaja tudi iz sklepa VSL 333/2014, na katerega se sklicujeta pritožnika. Iz sodne prakse (poleg navedenega sklepa glej še sklepe VSL Cst 187/2014, Cst 248/2014, Cst 97/2015 in 141/2015) je jasno razvidno, da predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne prekine uvedenega stečajnega postopka, saj ta postopek ne vsebuje enakih varoval za upnike kot postopek redne prisilne poravnave. Upniki namreč nimajo možnosti vložiti ugovora proti vodenju prisilne poravnave, prav tako se terjatve ne prijavljajo, upniški odbor se ne oblikuje, upravitelja se ne postavi, poleg tega pa poročila o dolžnikovem finančnem položaju in poslovanju ne pregleda revizor in tudi ni potrebno, da bi načrt finančnega prestrukturiranja pregledal pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij (po 221.b členu ZFPPIPP se ne uporabljajo oddelki 3.4, 3.5 in 3.6 ter 3. odstavek 142. člena in 146. člen ZFPPIPP). Zaradi sorazmernosti posega v interese upnikov je zato primerna le smiselna uporaba pravil ZFPPIPP o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka iz 236. do 238. člena ZFPPIPP, nikakor pa ne uporaba 1. odstavka 152. člena ZFPPIPP, kar pa pomeni, da je odložitev odločanja o upnikovem predlogu in prekinitev predhodnega stečajnega postopka mogoča le, če je bil vložen predlog za odložitev odločanja v roku za ugovor proti upnikovemu predlogu, vedno pa je treba postaviti tudi upravitelja, ki nadzoruje dolžnika v času poenostavljene prisilne poravnave, ko je prekinjen predhodni stečajni postopek. Še podrobneje so ta vprašanja obdelana v članku dr. Nine Plavšak Razmerje med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom (objavljen v Pravni praksi št. 21/2014 z dne 29. 5. 2014).

6Uporaba 1. odstavka 152. člena ZFPPIPP tako za primer poenostavljene prisilne poravnave ni primerna, razen v zvezi s pravili o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Višje sodišče tudi dopušča možnost, da bi bila potrjena poenostavljena prisilna poravnava za navadne upnike bolj ugodna od stečajnega postopka, vendar pa to za odločanje ni pomembno, ker dolžnik predloga za odložitev odločanja ni vložil. Ker dolžnik ni vložil ne ugovora ne zahteve za odložitev odločanja, je sodišče prve stopnje tako moralo začeti stečajni postopek (2. točka 1. odstavka 239. člena ZFPPIPP), začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave pa zato ni dopusten, saj hkrati ni mogoče voditi dveh začetih postopkov zaradi insolventnosti, tako da je sodišče prve stopnje pravilno dolžnikov predlog zavrglo (ustavitev postopka poenostavljene prisilne poravnave tako ni bila potreba, vendar pa to ne vpliva na pravilnost odločitve).

7Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).