146. člen ZFPPIPP

Pri razlagi domneve insolventnosti in s tem povezane aktivne legitimacije upnika je treba izhajati iz jezikovne razlage ZFPPIPP in iz namena prisilne poravnave. To pomeni, da mora dolžnik kot predlagatelj prisilne poravnave v načrtu finančnega prestrukturiranja predvideti takšne ukrepe, ki bodo ob njihovem izvajanju zagotovili, da s potrditvijo prisilne poravnave dolžnik znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, torej sposoben poravnavati vse svoje obveznosti iz prisilne poravnave, ki zapadejo (145. člen ZFPPIPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je trditveno in dokazno breme o tem, da je ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave utemeljen na upniku, ki je ugovor podal. Ta mora izkazati, da je verjetnost uspešnega finančnega prestrukturiranja dolžnika manjša od 50 % da je stopnja verjetnosti, da bodo upnikom s potrditvijo prisilne poravnave, ki jo predlaga dolžnik, zagotovljeni ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, nižja od 50 % oziroma da dolžnik ravna v nasprotju z obveznostmi v postopku prisilne poravnave. Upnik je torej tisti, ki mora navesti konkretne trditve in dokaze v smeri, da so s strani dolžnika predložene listine nepopolne oziroma, da ne odražajo realnega dolžnikovega finančno ekonomskega stanja. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče v postopku z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave v vsakem primeru dolžno naložiti izvedencu, naj ponovno pregleda celotno finančno poslovanje in dokumentacijo dolžnika, ki je bila podlaga za sestavo NFP. Ta preizkus v postopku prisilne poravnave opravi pooblaščeni ocenjevalec podjetja in o pregledu pripravi poročilo v skladu z določili prve

V konkretnem primeru je ključnega pomena, da je stečajni dolžnik izpolnil toženi stranki obveznosti po treh računih, zato predmet izpodbijanja ne more biti sama opustitev zavrnitve teh računov oziroma njihovo priznanje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moral dolžnik za izpolnitev pogojev v zvezi z ukrepom prostovoljnega prestrukturiranja zavarovanih terjatev po 185.a členu ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 145. člena ZFPPIPP poročilu o izpolnitvi dodatnih pogojev predložiti soglasje ločitvenih upnikov za terjatve v višini 100 %, da bi izkazal izpolnjevanje pogojev za uspešno finančno prestrukturiranje. Dolžnik je v načrt finančnega prestrukturiranja (NFP) vključil ukrep prostovoljnega prestrukturiranja zavarovanih terjatev. Poročilu o izpolnitvi dodatnih pogojev za uspešno finančno prestrukturiranje je predložil pogodbe, sklenjene z imetniki zavarovanih terjatev z overjenimi podpisi, kar zadeva terjatve ločitvenih upnikov navedenih v NFP v višini 96,6 %, kot je ugotovila tudi pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij v pritrdilnem mnenju, ki je priloženo poročilu. Za ostale zavarovane terjatve pa je dolžnik podal izjavo, da razpolaga z zadostnimi sredstvi, da bodo plačane takoj po potrditvi prisilne poravnave oziroma da bodo terjatve konvertirane v kapitalski delež dolžnika.

Za nadzor pooblaščenih ocenjevalcev podjetij - tudi, ko ti pripravljajo poročila oziroma mnenja po ZFPPIPP - je pristojna Agencija za javni nadzor nad revidiranjem. Pooblaščeni ocenjevalec je pri izdelavi poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja o načrtu finančnega prestrukturiranja po 146. členu ZFPPIPP vezan na Hierarhijo standardov ocenjevanja vrednosti, v skladu s Hierarhijo pa mora upoštevati tudi Pojasnilo 7. Ne drži torej tožbena navedba, da lahko pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij sam izbere načela, metode in standarde, po katerih bo podal svoje mnenje.

Tožnica je pri pripravi Poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom ZZPPIPP za družbo A. d.o.o. kršila 88. člen ZRev-2, ki med drugim določa, da mora ocenjevanje vrednosti potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki poleg Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti, vključujejo druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja.

Pravila ocenjevanja vrednosti predstavljajo zapisana pravila stroke, ki jih je treba razlagati kot celoto. Načeloma jih je mogoče razlagati in razumeti na različne načine, vendar to ne more pomeniti, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo njihov normativni značaj. Na njihovi podlagi bi ne bilo mogoče zahtevati določenega ravnanja, s čimer bi izgubila svoj smisel. To da gre za pravila stroke, pa na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Ravno dejstvo, da gre za pravila stroke namreč pomeni, da je sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih pravil stroke nujno zadržan. Določba 138. člena ZRev-2 po mnenju sodišča ni bila kršena, saj je tožnica po vročitvi odločbe o začetku postopka za izrek opomina, dobila možnost, da se o njej izjavi. Pri tem ne gre prezreti, da je odločba o začetku postopka po svoji vsebini procesna odločitev, ki se konča z odločbo o izreku opomina, če so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa, kar vse določajo členi 138 do 142 ZRev-2 v zvezi z d

Vloga pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij je ključna pri presoji materialnopravnih predpostavk za vodenje postopka prisilne poravnave. Prav on s pritrdilnim mnenjem presodi, da materialnopravne predpostavke za vodenje prisilne poravnave obstajajo. Ni nujno, da so prav vsi ukrepi prisilne poravnave predvideni v NFP. Nagrade za zastopanje upnika po tarifnih številka 3430, 3432, 3434, 3220 in 3222 se odmerijo po vsoti upnikovih prijavljenih terjatev in ne po celotni aktivi.

Potem, ko je dolžnik vložil zahtevo za dovolitev spremembe NFP, ga je sodišče s sklepom z dne 7. 8. 2014 pozvalo k dopolnitvi nepopolne zahteve v osmih dneh po prejemu sklepa skladno s 1. odstavkom 183. člena ZFPPIPP. Postopek v zvezi z nepopolno zahtevo dolžnika za spremembo NFP sodišču ne daje podlage za podaljšanje roka iz 1. odstavka 183. člena ZFPPIPP za dopolnitev nepopolne zahteve za dovolitev spremembe NFP, ker tako podaljšanje ZFPPIPP v 3. odstavku 183. člena izrecno prepoveduje.

Drugače kot v primeru osnovnega NFP je v primeru, ko dolžnik vloži zahtevo za dovolitev spremembe NFP. Tej zahtevi mora dolžnik priložiti med drugim poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij o spremenjenem NFP, v katerem je podal pritrdilno mnenje, torej nič več le mnenje s pridržkom.

Tako kot prvostopenjsko sodišče pri odločanju o začetku postopku prisilne poravnave ne presoja, ali je dolžnik insolventen, pač pa opravi le formalen preizkus predloga za začetek postopka (drugi odstavek 153. člena ZFPPIPP), tudi v primeru umika predloga za začetek postopka prisilne poravnave, če je predlagatelj zunaj postopka prisilne poravnave odpravil vzroke za insolventnost, sodišče ne presoja, ali je dolžnik postal solventen. Zadostuje namreč že opis okoliščin in predložitev dokazov, iz katerih dolžnik izvaja svojo trditev, da je ponovno postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben.

Dolžnik ob vložitvi listin, ki so priloge predloga za začetek postopka prisilne poravnave, ni dolžan predložiti dokazov, da so vsi ti podatki resnični, niti sodišče ni dolžno preverjati pravilnosti in resničnosti navedb v teh listinah. Preizkus obstoja materialnopravnih predpostavk za začetek in vodenje postopka prisilne poravnave je v fazi odločanja o začetku postopka prisilne poravnave omejen zgolj na preizkus sklepčnosti podatkov o dolžniku iz prilog z zatrjevanimi predpostavkami, ne pa na preizkus njihove utemeljenosti. Zadostuje torej, da so podatki o finančnem in poslovnem stanju dolžniku skladni in da podpirajo zaključke o njegovi insolventnosti in smotrnosti vodenja postopka prisilne poravnave oz. da jim ne nasprotujejo. Nezavarovana terjatev pritožnika znaša več, kot znaša terjatev največjega navadnega upnika, ki ga je insolventni dolžnik navedel v seznamu navadnih upnikov. Glede na navedeno se v tej fazi postopka treba ukvarjati z dejansko (natančno) višino nezavarovanega dela terjatve, saj že to zadostuje, da je treba pritožnika imenovati v upniški odbor.

Skladno z določilom prvega odstavka 146. člena ZFPPIPP mora pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij pregledati le NFR; že posebna pravila o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki iz 199.a člena ZFPPIPP pa te zahteve ne vsebujejo. Toliko manj to velja za izjave upnikov, ki so bile predložene po preteku roka iz drugega odstavka 176. člena ZFPPIPP in ne predstavljajo dela s NFP. Ponudba je v postopku prisilne poravnave odvisna tudi od družbenikov insolventnega dolžnika, pri čemer bodoči novi družbeniki, ki to lahko postanejo med postopkom prisilne poravnave po 199.a členu ZFPPIPP, nimajo več možnosti za spremembe ali dopolnitve NFP, ki bi podjetju olajšala likvidnosti položaj in ji zagotovila, da po končanem postopku prisilne poravnave postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Pritožbeni očitek, da je s tem, ko je upoštevalo omenjene tri izjave po preteku rokov za spremembo NFR, sodišče prve stopnje kršilo postopkovna pravila, saj se ne bi smelo sklicevati na subsidiarno rabo ZPP, je neutemeljen. Ocena več kot 50 % stopnje verjetnosti je pravni standard, pri zapolnjevanju katerega sodišče ni vezano na nobena dokazna pravila, pa tudi na ocen