VSK sodba Cpg 260/2015

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, da mora tožena stranka v osmih dneh plačati tožeči stranki zakonske zamudne obrestmi od zneska 2.341,68 EUR za čas od 27.10.2009 do 30.5.2012.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v osmih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 229,60 EUR.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora tožena stranka v osmih dneh plačati tožeči stranki 2.341,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2009 dalje, sicer pa je sodišče prve stopnje v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov. V pritožbi opozarja, da je bila toženi stranki kršena pravica do kontradiktornosti, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza tožene stranke z vpogledom v spise, ki se nanašajo na isti historični dogodek, le toženi etažni lastniki so drugi. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker obstaja nasprotje v zvezi z odločilnimi dejstvi, ki se opisujejo v obrazložitvi in vsebino samih listin, in ker so odločilni razlogi v obrazložitvi v medsebojnem nasprotju, o delu zahtevka pa preprosto ni jasnih razlogov. Če bi sodišče prve stopnje vpogledalo v pravdno zadevo Pg 253/2012, bi lahko prebralo listine v tem spisu. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji pojasnila, da ji je tožeča stranka za opravljena dela izdala tri račune. Račun št. 48/09-09 je tožena stranka plačala, avansni račun št. 29/06-09 pa je zavrnila, ker ni šlo za plačilo avansa in zaradi napačnih podatkov. Račun št. 50-09/09 pa je zavrnila zaradi pogodbene klavzule ključ v roke. Za iztoževani znesek tožeča stranka nikoli ni izdala računa. To pomeni, da ta znesek sploh še ni zapadel in tožeča stranka ne more biti upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 27.10.2009 dalje. Ker je tožeča stranka v tem postopku kot podlago izrecno zatrjevala zgolj neupravičeno obogatitev, so zato njene trditve v nasprotju s trditvami tožene stranke o obstoju dogovora in tudi z lastnimi trditvami v tem postopku, da je račune v resnici izdala in je en račun dobila plačan. Ni šlo za plačilo računa na podlagi neupravičene obogatitve, kar predstavlja neskladje med bistvenimi razlogi sodbe. Sodišče se pri uporabi materialnega prava ni ukvarjalo z vprašanjem, ali naknadna odobritev posla iz 206. člena Obligacijskega zakonika (OZ) dejansko spremeni podlago terjatve. Bistvo vsega je, da bi morala tožeča stranka toženi stranki izstaviti pravilen račun za še preostalo polovico (pol je bilo že plačanih) deleža stroškov obnove, ki bremenijo toženo stranko in da ji ne bi smela zaračunati dodatnih del.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v tistem delu ko je glede na ugotovljeno dejstvo, da so v obravnavani zadevi etažni lastniki naknadno odobrili ponudbo tožeče stranke (potem, ko je določen delež del tožeča stranka že opravila), zaključilo, da je tožeča stranka že od začetka izvajala pogodbena dela (pogodba o delu, členi od 619 do 648 OZ) kot prevzemnik po naročilu vseh etažnih lastnikov (peti odstavek 67. člena v zvezi s prvim odstavkom 117. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

Materialnopravno je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje v tistem delu, ko je zaključilo, da je šlo v obravnavani zadevi za popravilo strehe stavbe (skupni del po 115. členu SPZ), pri čemer znaša solastninski delež, ki ga mora pokriti tožena stranka (glede na to, da je tožeča stranka iz tega naslova plačala podizvajalcem 24.236,71 EUR) 2175/10 000-in, in sicer je sodišče prve stopnje v tej zvezi glede na dogovorjeno klavzulo ključ v roke (659. člen OZ) pravilno upoštevalo zgolj plačilo za popravilo strehe v višini 21.673,20 EUR (dogovorjeni znesek v višini 18.061,00 EUR, povečan za 20% DDV). Tako znaša delež plačila, ki ga je dolžna kriti tožena stranka, 2.341,68 EUR, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka tožeči stranki (po izstavljenem računu št. 48/09-09 v višini 2.372,24 EUR) že plačala znesek 2.372,24 EUR.

Po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni vpogledalo v spis, Pg 19/2010 Okrožnega sodišča v Kopru in spis P 36/2010 Okrajnega sodišča v Kopru. Tožena stranka bi morala (če bi želela, da se kot dokaz izvede vpogled v določene listine v teh dveh spisih) določno navesti, katere listine, naj sodišče pregleda, kaj se z njimi dokazuje in kako bo izvedba dokaza vplivala na rezultat postopka. Tej zahtevi tožena stranka ni zadostila, saj v svojem dokaznem predlogu z vpogledom v listine v omenjenih spisih ni določno navedla, v katere listine naj sodišče vpogleda, kaj naj bi se z njimi dokazovalo in kako naj bi to vplivalo na končno odločitev v konkretnem sporu. Zaradi pomanjkljivega substanciranja dokaznega predloga je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je izvedbo tega dokaza zavrnilo.

Sama izstavitev računa sicer ni pogoj za nastanek obveznosti, marveč je bistvenega pomena, da obstoji temelj terjatve oz. obveznosti. Vendar pa pritožnik v tej zvezi pravilno opozarja, da tožeča stranka za iztoževani znesek toženi stranki sploh ni izstavila nobenega računa(1). Po prvem odstavku 299. člena OZ pa pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev(2). Zaradi tega je po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka lahko prišla v zamudo šele tedaj, ko ji je bila v konkretnem postopku vročena tožba, to je 31.5.2012, spričo česar (zmotna uporaba materialnega prava) je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice 2.341,68 EUR od 31.5.2012 naprej. Iz tega razloga je bilo treba torej tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

Sicer pa je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je v tej zvezi tožeči stranki priznalo stroške v višini 229,60 EUR (za odgovor na pritožbo 168,00 EUR ter 20,00 EUR za materialne stroške, vse povečano za 22% DDV).

----

op. št. 1: Nesporna dejstva - drugi odstavek 214. člena ZPP.

op. št. 2: Pogodbenega roka, določenega za izpolnitev, nobena stranka v pravdi ni zatrjevala.