VSL sodba II Cp 1132/2015

Pritožbe se zavrnejo ter sklepi in sodba potrdijo.

1S sklepom z dne 17. 7. 2014, r. št. 67, je sodišče prve stopnje predlog tožnika (podanega preko pooblaščenca) za podaljšanje roka za odgovor na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke zavrnilo.

2S sklepom z dne 17. 7. 2014, r. št. 68, je sodišče prve stopnje predlog tožnika (ki ga je vložil osebno) za podaljšanje vseh postavljenih rokov do dne 30. 9. 2014, zavrnilo.

3Zoper oba sklepa je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da predlogoma za podaljšanje rokov ugodi, podredno pa sklepa razveljavi in zadevi vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Izpostavlja, da je po poteku sodnih počitnic prejel več kot 50 obvestil s sodišč, ima pa le dve roki, zato ne more odvetnikom pripraviti informacij v roku 8 ali 15 dni. Pripravljalna vloga toženca z dne 26. 6. 2014 je zelo obsežna, prejšnje pa še bolj. Sodišče bi mu moralo v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije omogočiti obrambo. Odločitev sodišča prve stopnje je pristranska.

4S sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, ki se nanaša na točko A zahtevka, postavljenega dne 5. 6. 2014 in spremembo tožbe pod točko D zahtevka, postavljenega dne 6. 6. 2014, v preostalem spremembe tožbe ni dopustilo (I. točka izreka); predlog tožnika za združitev te pravdne zadeve z gospodarskima sporoma VII Pg 4705/2011 in VII Pg 4364/2011 zavrnilo (II. točka izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 26.127,00 EUR do 30. 8. 2011, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni in mu povrniti pravdne stroške; da je toženec dolžan tožniku plačati 26.127,00 EUR od 15. 12. 2005 do 15. 12. 2010 in 500,00 EUR od 15. 1. 2011 dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz tega dela izreka; da je toženec dolžan tožniku plačati 21.000,00 EUR za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 6. 2014 (42 x 500,00 EUR) z mesečnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska v višini 500,00 EUR od 16. 1. 2011 dalje do plačila, za obdobje 16. 1. 2016 do vključno 31. 12. 2021, vse v roku 15 dni, od 15. 7. 2014 do 31. 12. 2021 mesečni znesek v višini 500,00 EUR z mesečnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska v višini 500,00 EUR od 16. 7. 2014 dalje do plačila za obdobje od 16. 7. 2014 do vključno 31. 12. 2021, vse v roku 15 dni, mesečni indeks od zneska 500,00 EUR in od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2021 naprej z zapadlostjo 15. mesečno, pri čemer se sprememba indeksa do +/- 5 % ne šteje, in mu povrniti pravdne stroške (III. točka izreka); odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1.654,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Zoper sklep in sodbo je tožnik, sam in preko pooblaščenca, vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je sodišče odločalo predno so bili izpolnjeni vsi formalni pogoji. Pooblaščenec in tožnik sta med postopkom podala predlog za podaljšanje roka za odgovor na prejeti pripravljalni vlogi toženca. Sodišče je oba predloga zavrnilo, zoper sklep je tožnik vložil pritožbo, ki pa je sodišče prve stopnje ni predložilo sodišču druge stopnje, temveč je razpisalo obravnavo dne 10. 10. 2014 in jo tudi zaključilo, čeprav še vedno ni bilo pravnomočno znano, ali tožnik res nima roka za izjavo na prejeti pripravljalni vlogi. Sodišče bi navedeni narok moralo preložiti tudi iz razloga, ker tožnikov pooblaščenec tožniku ni mogel vročiti vabila za prvi narok za glavno obravnavo in ga seznaniti z datumom obravnave. Tako je bil tožnik onemogočen pri udeležbi na njej. Sodišče bi moralo v celoti dopustiti spremembo tožbe. Podani so bili vsi pogoji po 184. in 185. členu ZPP in bi se s tem tako dokončno uredilo razmerje med pravdnima strankama, kar se tiče uporabe najetega stanovanja in poslovnih prostorov. Sedaj pa se bo odprla nova pravdna zadeva. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da mu je škoda iz naslova pogodbene in odškodninske odgovornosti nastala, ker mu toženec namerno ni plačeval najemnine. Gre za pravico do odškodnine za celotno odškodnino po drugem odstavku 243. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnitev zahtevka utemeljilo na podlagi določbe prvega odstavka tega člena. V posledici je sodišče nepravilno opustilo dokaz z izvedbo zaslišanja pravdnih strank, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik sam sodišču še očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot prvo zahteva, da pritožbeno sodišče razpravljajočo sodnico naznani tožilstvu, saj obstaja utemeljen sum, da je pri vodenju postopka in izreku sodbe zavestno kršila zakon in izkrivljala pravo v korist toženca. Navaja, da mu sodišče, kljub temu, da je bil odvetnik razrešen, ni dostavilo sodbe. Sodišče ugotavlja, da tožencu ni izdal opomina, pri čemer pa se je tožnik skliceval na druge spise, glede katerih je predlagal tudi združitev s tem postopkom, v tistih spisih pa se nahajajo številni opomini. Sicer pa se opomini nahajajo tudi v tem spisu. Sodišče ugotavlja, da naj bi toženec zasedal celotno stanovanje „pravično“, kar naj bi okrajno sodišče že ugotovilo. Pri tem pa sodišče ni ugotavljalo, ali toženec tudi na dan sodbe pravično zaseda stanovanje tožnika. Sodišče ignorira dejstvo, da toženec že od 1. 1. 2011 do sodbe nič ne plačuje, kar je navedel sam toženec. Sodišče ugotavlja, da naj bi toženec pobotal 9.219,16 EUR, v to temo pa se sodišče ne spušča, čeprav s tem toženec potrjuje dolg vsaj v tej višini. Tudi 19. točka obrazložitve kaže tipično slovensko mentaliteto, ugajati samo svoji krvi. Če bi pritožnik najel stanovanje v tujini, bi najemnina znašala 1.000,00 EUR, ne pa 250,00 ali 500,00 EUR. Tudi izreka o stroških ni mogoče preizkusiti, sodišče navaja „skladno z odvetniško tarifo“. Kakšna tarifa je to, koliko km, po kakšni tarifi, kako je odvetnica prišla v L., zakaj iz N., kakšni materialni stroški?

6Toženec na pritožbo ni odgovoril.

7Pritožbe niso utemeljene.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 385/2014 z dne 15. 7. 2014 po uradni dolžnosti uveden postopek zaradi odvzema poslovne sposobnosti tožniku iz razloga suma patološke nagnjenosti k tožarjenju (kverulantstvo). Postopek v tej pravdni zadevi je bil končan s sodbo z dne 10. 10. 2014. Sodišče prve stopnje, ne glede na povedano, ni podvomilo, da je tožnik pravdno sposoben in mu v tem pravdnem postopku ni postavilo skrbnika (drugi odstavek 81. člena v zvezi z 80. členom ZPP). Tudi pritožbeno sodišče meni, da postavitev skrbnika ni bila potrebna. Motnja, ki je bila podlaga za uvedbo postopka za odvzem poslovne sposobnosti po uradni dolžnosti, namreč vpliva predvsem na tožnikovo sposobnost presoje, ali je nek postopek razumno začeti, običajno pa ne tudi na nadaljnje vodenje postopka. Tudi iz konkretnega postopka ni zaznati, da tožnik potem, ko je tožbo že vložil, pravde ne bi bil sposoben voditi, zato tožnika ni šteti za pravdno nesposobno stranko. Na navedeno je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (11. točka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena in 80. členom ZPP).

K pritožbi zoper sklepa:

9V obeh predlogih (z dne 14. 7. 2014) za podaljšanje roka za odgovor na pripravljalni vlogi toženca, sta tožnik oziroma njegov pooblaščenec navajala, da tožnik sam izdeluje vloge in za odgovor na vlogi toženca potrebuje(ta) več časa, tudi za pribavo dokumentacije. Sodišče prve stopnje je predloga upravičeno zavrnilo in poudarilo, da gre pri dogovoru o tem, kdo pripravlja vloge, za notranje razmerje med stranko in njenim pooblaščencem, zato so predlogi temelječi na takšni osnovi, za sodišče brezpredmetni oziroma neutemeljeni. Nedvomno bi pooblaščenec (pa tudi tožnik) v danem roku 15 dni lahko odgovoril na pripravljalni vlogi toženca, ki nista bili obsežni(1), postavljen rok je bil tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem primeren rok, dokumentacijo pa bi tožnik lahko predložil tudi naknadno, tudi še na prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil dne 10. 10. 2014.

10Sodišče prve stopnje je tako predloga pravilno in zakonito zavrnilo, saj tožnik ni izkazal upravičenega razloga za podaljšanje danega mu roka (drugi odstavek 110. člena ZPP). V posledici je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep in sodbo

11Sodišče prve stopnje torej upravičeno ni ugodilo predlogu tožnika za podaljšanje roka za odgovor na pripravljalni vlogi toženca, pritožbeno sodišče je o pritožbi zoper sklepa odločilo, tako da tožniku ni bila kršena pravica do pravnega sredstva. Kršena mu tudi ni bila pravica do izjave v postopku, saj vložitev predloga za podaljšanje roka ne prekine teka (sodnega) roka. Rok teče naprej in če sodišče predlogu za podaljšanje roka ne ugodi, se šteje, kot da predlog za podaljšanje sploh ni bil vložen.(2) Tožniku je torej bila dana možnost do izjave, ki pa je ni izkoristil.

12Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb ZPP, ko ni preložilo naroka z dne 10. 10. 2014, ko je ugotovilo, da pooblaščenec tožnika ne more izkazati, da je tožnik vabilo prejel. Vabilo za prvi narok za tožnika je bilo namreč vročeno njegovemu pooblaščencu, ki se ga je zavezal dostaviti tožniku. Kršitve ni zagrešilo, saj prvi odstavek 137. člena ZPP določa, da kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Za primer vabila na prvi narok za glavno obravnavo ni določeno drugače. Stranki, ki ima pooblaščenca, se torej pisanja vročajo preko pooblaščenca in ne neposredno. S tem, ko je bilo vabilo za tožnika vročeno njegovemu pooblaščencu, je bila vročitev vabila tožniku pravilno in zakonito opravljena.

13Sodišče prve stopnje upravičeno ni ugodilo tožnikovemu predlogu za združitev te pravdne zadeve z gospodarskimi spori. Kot je pravilno pojasnilo, gre za postopke, za katera se uporabljajo različna postopkovna pravila, zato združitev ni bila mogoča, nedvomno pa se s takšno združitvijo tudi ne bi pospešilo obravnavanje (300. člen ZPP).

14Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ni v celoti dovolilo razširitve tožbe. Do tega se je jasno in konkretno opredelilo v 6. točki obrazložitve. S prvotnim tožbenim zahtevkom tožnik od toženca zahteva plačilo škode, ki mu nastaja mesečno zaradi najema drugega stanovanja od januarja 2005 dalje, njegovo stanovanje naj bi namreč toženec nezakonito zasedal oziroma naj bi kršil pogodbo o najemu (neplačevanje najemnine). Tožbo je v nadaljevanju razširil še na plačilo razlike med najemnino, ki je bila med pravdnima strankama dogovorjena s pogodbo in najemnino, za katero tožnik meni, da mu v resnici pripada glede na velikost stanovanja ter na plačilo indeksa, razširil pa jo je tudi na plačilo uporabnine zaradi uporabe s strani toženca tožnikovega solastninskega deleža na poslovnem prostoru. Pravilno sodišče prve stopnje teh sprememb ni dopustilo zaradi ekonomičnosti postopka. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bil zahtevek po tožbi zrel za razsojo že dne 10. 10. 2014, kar za razširjeni del tožbe ne velja. Sprememba tožbe namreč v obravnavanem delu s prvotnim zahtevkom nima prave zveze, pa tudi že zbrano procesno gradivo se ni nanašalo na najemnino stanovanja ..., niti ni bilo v nikakršni zvezi s poslovnimi prostori v tej stavbi. Zato bi bilo iz razloga ekonomičnosti postopka nesmotrno v tem obsegu dovoliti spremembo tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP).

15Sklep in sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 137. člena ZPP pravilno vročilo pooblaščencu tožnika. Res je bila dne 10. 10. 2014 izdana odločba v postopku dodelitve brezplačne pomoči, da se odvetnik A. A. razreši svoje dolžnosti, vendar odločba še ni postala dokončna, poleg tega je pooblaščenec po odpovedi pooblastila dolžan še en mesec opravljati dejanja, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala pooblastitelju v tem času (četrti odstavek 99. člena ZPP). Ker pa je tudi tožnik osebno vložil (pravočasno) pritožbo zoper sklep in sodbo, je jasno, da tudi če bi prišlo do kakšne kršitve s tem v zvezi, je tožnik sklep in sodbo očitno tudi osebno prejel.

16O tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo. Tožnik zahteva od toženca povrnitev škode zaradi nezakonitega zasedanja stanovanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama za stanovanje dne 25. 10. 2004 sklenjena podnajemna pogodba za čas do 31. 12. 2014, glede katere tožnik ni izkazal, da jo je pravno veljavno odpovedal – s tožbo pred pristojnim sodiščem, glede na to, da je med strankama sporno, ali obstoji krivdni odpovedni razlog na strani toženca(3) (103. člen v zvezi s 101. členom Stanovanjskega zakona (SZ)). Toženec torej stanovanje zakonito zaseda, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, uveljavljan na tej pravni podlagi, pravilno zavrnilo.

17Glede otroške sobe, kot sestavnega dela stanovanja, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s pravnomočno sodbo(4) V P 2283/2007 z dne 18. 1. 2010 zavrnilo tožbeni zahtevek na izselitev oziroma na odpoved najemne pogodbe(5), tudi glede otroške sobe, kot to izrecno izhaja iz izreka, ker je ugotovilo, da je bila tudi za otroško sobo sklenjena (sicer ustna) najemna pogodba, za katero tudi v tem postopku ni bilo z ničemer izkazano, da bi bila dogovorjena za krajši čas kot za ostalo stanovanje (do 31. 12. 2014), da torej ni veljala tudi na dan 10. 10. 2014, ko je bila izdana izpodbijana sodba.

18Po drugi strani tožnik trdi, da mu škoda nastaja iz razloga, ker toženec ne poravnava obveznosti po pogodbi, ne plačuje zapadlih najemnin (uveljavlja torej pogodbeno škodo) in je bil zaradi sodnih sporov iz tega naslova prisiljen najeti stanovanje v Sloveniji, za katerega plačuje najemnino (uveljavlja škodo v višini že plačanih, pa tudi v bodoče zapadlih najemnin in stroškov). Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni izkazal vzročne zveze med (domnevnim) neplačevanjem najemnine s strani toženca in najemom drugega stanovanja s strani tožnika. Tudi, če je tožnik najel drugo stanovanje, za katero plačuje najemnino (ki jo uveljavlja kot škodo), bi moral dokazati, da škoda izvira iz škodnega ravnanja toženca – neplačevanja najemnine. Že na prvi pogled je jasno, da temu ne more biti tako. Pravno relevanten vzrok bi bilo lahko ravnanje toženca, če bi ta nezakonito zasedal stanovanje, tako da ga tožnik ne bi mogel uporabljati in bi v posledici moral najeti drugo stanovanje. Vzročne zveze tudi ne vzpostavlja njegovo zatrjevanje, da je zaradi sodnih sporov s tožencem moral najeti stanovanje, saj lahko sodne postopke vodi v Sloveniji ne glede na to, kje dejansko prebiva, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

19Ker manjka že eden od obveznih elementov odškodninskega delikta vzročna zveza, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi na tej pravni podlagi pravilno in zakonito zavrnilo (drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

20Neutemeljena je tudi pritožba zoper stroškovni del odločitev. Katere stroške je sodišče tožencu priznalo je iz obrazložitve razvidno, ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni posebej navedlo, na podlagi katere tarifne številke Zakona o odvetniški tarifi, kar pa je sicer razvidno iz stroškovnika toženca na list. št. 205 spisa. V stroškovniku je natančno določena tudi kilometrina, ki je obračunana v skladu z veljavno zakonodajo po 0,37 EUR/km.

21Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter sklep in sodbo potrdilo (2. točka 365. člena, 353. člen ZPP). Če pritožbeno sodišče na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, ni šlo za navedbo odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

-----------

Op. št. (1): Vsekakor ne tako kot so bile vloge tožnika, pa je nanje toženec v danem mu roku odgovarjal.

Op. št. (2): A. Galič, komentar k 110. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, GV Založba 2005.

Op. št. (3): Toženec namreč zatrjuje, da je poravnal vse, kar dolguje tožniku na podlagi že zapadlih najemnin, tožnik pa trdi nasprotno.

Op. št. (4): Predmet in obseg pravnomočnosti se določi z razlago celotne sodbe, torej tudi iz dejanskega stanja in razlogov.

Op. št. (5): Glej 11. točko obrazložitve sodbe V P 2283/2007.