VSM sodba I Cp 297/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, da se ugotovi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo dne 5. 5. 2010 v obliki notarskega zapisa (SV 319/2010) sklenila tožena stranka H.D. kot preživljalka in njen oče K.M. kot preživljanec, nična. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka v zapuščino po pokojnem K.M. dolžna vrniti znesek 30.000,00 EUR zaradi prikrajšanja tožečih strank kot zakonitih dedičev ter jim povrniti pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor vse podrobneje izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Posledično je tožeče stranke zavezalo, da toženi stranki v roku 15 dni povrnejo njene pravdne stroške v višini 1.674,45 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožujejo tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ob tem, ko so ničnost sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju prvenstveno uveljavljale iz razloga, ker pokojni ob njenem podpisu naj ne bi bil sposoben razumeti pomena svojega ravnanja, s predmetno pritožbo prvostopenjski zaključek, da je bil pokojni sposoben realne razsoje, sicer sprejemajo. Vztrajajo pa v prepričanju, da sporna pogodba ni imela elementov aleatornosti, zato je šlo pri izročitvi zneska 30.000,00 EUR za darilo. Kot že v postopku na prvi stopnji izpostavljajo, da je bila sporna pogodba sklenjena, ko je tožena stranka že vedela, da je zapustnik hudo bolan, kot tudi, da je imel prihranjena sredstva za domsko oskrbo in da sta se nekaj dni pred sklenitvijo sporne pogodbe za plačilo domske oskrbe zavezala tudi dva tožnika. Dvanajst dni po tem, ko so bile te izjave podane, je tožena stranka tako očitno vedela, da stroškov preživljanja ter domske oskrbe ne bo pokrivala, saj je bil zapustnik neozdravljivo bolan. Pri sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju je tako po prepričanju pritožbe šlo za darilo in to v celotnem obsegu. Ne drži namreč, da tožeče stranke niso ugovarjale trditvam, da naj bi tožena stranka vse od smrti matere v letu 2000 zapustniku posebej pomagala. Zatrjevale so namreč, da je tožena stranka pomagala toliko kot vsi ostali. Iz izvedenih dokazov nikjer ne izhaja, da bi tožena stranka pomagala očetu pri oskrbi hiše več kot je to storila prva tožnica, sestra M., ali vnuka tretji in četrti tožnik. Kvečjemu je pokojnega vozila k zdravniku, saj je imela vozilo, zaradi česar pa, ker je prejela povračilo stroškov, v razmerju do preostalih dedičev ne more biti v privilegiranem položaju. Ko pokojni ni bil več sposoben poskrbeti sam zase, pa je bil pri toženi stranki le za kratek čas, ko je bilo med dediči že dogovorjeno, da bo nastanjen v domu starejših občanov. Za aleatorno pogodbo bi šlo kvečjemu, če bi tožena stranka to sklenila preden je zvedela za neozdravljivo bolezen zapustnika ter pred vezavo njegovih sredstev na banki in odhodom v dom oziroma pred prevzemom obveznosti plačila oskrbe s strani ostalih dedičev, to je tožečih strank. Da tožena stranka pred odhodom zapustnika v dom zanj ni skrbela tako, kot zaključuje sodišče prve stopnje, kaže že dejstvo, da je sam plačeval stroške prehrane, ki se mu je dostavljala, kot tudi, da je tožena stranka glede stroškov domske oskrbe »potrebovala« pisno zavezo ostalih sodedičev. Izkoristila pa je zapustnika tudi s pridobitvijo pooblastila za njegova denarna sredstva po tem, ko je za že vse zgoraj navedene okoliščine vedela. Na osnovi sporne pogodbe prejeto pa je šteti za darilo toženi stranki že zato, ker ostalih sodedičev o skleniti sporne pogodbe ni seznanila oziroma ker pri njeni sklenitvi niso sodelovali. V kolikor bi tožena stranka skrbela in imela namen skrbeti za pokojnega, bi mu morala pri sebi zagotoviti vso oskrbo vse do smrti, kar pa s sporno pogodbo ni bilo zagotovljeno. Glede na navedeno se tožeče stranke zavzemajo za spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa predlagajo njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojene, v vsakem primeru pa naj se plačilo stroškov pritožbenega postopka naloži toženi stranki.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožečih strank v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, pritožba, ki se na pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP sicer sklicuje, pa takšnih postopkovnih kršitev argumentirano ne zatrjuje. Tudi kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo z grajo prvostopenjske dokazne presoje uveljavlja pritožba, ni podana. Sodišče prve stopnje je ob dokaznem vrednotenju skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP pravno relevantno dejansko stanje namreč pravilno razjasnilo, ob tako ugotovljeni dejanski podlagi pa je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno pravilna.

6Predmetni pravdni postopek je v teku na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča D 37/2011 z dne 28. 11. 2013 (priloga A3). V zapuščinski zadevi po pokojnem M.K. je med pravdnimi strankami kot zakonitimi dediči po njem namreč postala sporna veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Nesporno je sicer, da je bila ta dne 5. 5. 2010 v obliki notarskega zapisa SV 319/10 (priloga A2) sklenjena med toženo stranko kot preživljalko in zapustnikom - njenim očetom kot preživljancem. Na tej podlagi je zapustnik kot dediščino svoji hčerki zapustil gotovino v višini 30.000,00 EUR pri NLB d.d., skupaj z obrestmi od tega dobroimetja. Ničnost sporne pogodbo so tožeče stranke prvenstveno zatrjevale, ker zapustnik zaradi starosti in bolezenskega stanja ob njeni sklenitvi naj ne bil bil sposoben razsojati. Z ozirom, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo nasprotno (zapustnik je bil ob podpisu pogodbe o dosmrtnem preživljanju sposoben razumeti pomen te pogodbe ter njene pravne posledice in je bil torej sposoben izjaviti svojo pravo voljo, zaradi česar sporna pogodba iz razloga nezmožnosti razsojanja ni nična - 5. točka obrazložitve), takšne zaključke pa pritožba izrecno sprejema, o tem vprašanju v okviru predmetnega postopka ni več potrebno razpravljati. Glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera, ki jih pritožba ne zmore omajati, pa je sodišče prve stopnje upoštevajoč pravno naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju tudi sicer pravilno pretehtalo, da je bila ta veljavno sklenjena, darilni namen pa je bil povsem izključen. Ničnost sporne pogodbe so tožeče stranke namreč zatrjevale tudi iz razloga, ker naj bi bila ta navidezna in sklenjena zgolj zato, da se druge dediče izloči od dedovanja (kar je razumeti tudi kot zatrjevanja o nedopustni pravni podlagi - 39. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ (1)), v resnici pa gre za prikrito darilo (50. člen OZ). (2)

7Drži kot izpostavlja pritožba, da so vse pravdne stranke kot zakoniti dediči po pokojnem v času po smrti njegove žene v letu 2000 pokojnemu vsaka v okviru svojih zmožnosti nudile določeno pomoč (pri skrbi za njegovo prebivališče). To sodišče prve stopnje med pravdnimi strankami ugotavlja celo kot nesporno in izhaja tudi iz skladnih izpovedb pravdnih strank ter v postopku zaslišanih prič M. in A.M.. Prizadevanja vsakega posameznika v tem smislu izpodbijana sodba v 6. točki obrazložitve tudi povzema (ob tem, ko je bil zapustnik dejansko vse do ugotovitve bolezni oziroma namestitve v domu sposoben v pretežni meri poskrbeti sam zase, pri čemur so mu kosila vozili že vse od leta 2005, za kar je prevzel tudi plačilo, za ostale obroke pa je skrbel sam, sodišče prve stopnje ugotavlja, da druga toženka, ki sicer živi v Nemčiji, v zadnjem letu pred smrtjo zapustnika zanj ni skrbela, saj se zaradi bolezni v tem času ni vračala domov, sicer pa je bil zapustnik veliko pri njej, ko je povprečno dvakrat letno prihajala v Slovenijo in je takrat zanj kuhala; tretji in četrti tožnik kot vnuka zapustnika sta zadnja tri leta pred smrtjo zapustnika tedensko skrbela za košnjo trave in urejanje okolice hiše, kjer je živel in je bila sicer v njuni lasti; prva tožnica in tožena stranka pa sta v celotnem desetletnem obdobju na 14 dni skrbeli za čiščenje hiše, prva tožnica pa ga je obiskovala enkrat tedensko ali na 14 dni).

8V nasprotju s prepričanjem pritožbe pa sodišče prve stopnje, četudi so tožeče stranke zatrjevanjem tožene stranka v odgovoru na tožbo glede nudenja večletne pomoči zapustniku (četudi zgolj pavšalno, da v odgovoru na tožbo podrobneje specificirane pomoči in oskrbe tožena stranka ni nudila) ugovarjale, pravilno zaključuje tudi, da je pomoč v sicer še potrebnem obsegu zapustniku vse od smrti njegove žene zagotavljala prav tožena stranka. Na podlagi izpovedb prič M. in A.M., ki sta bili zapustnikovi sosedi in z njim vsakodnevno v kontaktu, ter izpovedbe osebne zdravnice pokojnega, priče E.B.H., je namreč prepričljivo sklepalo, da je skrb za zdravstveno stanje pokojnega v celoti prevzela tožena stranka, ki je vseskozi poskrbela za potrebne prevoze k zdravniku in je bila pri obiskih zdravnika tudi navzoča. Priča E.B.H., pri kateri je bil zapustnik dolgoletni pacient, je pojasnila, da je k njej z zapustnikom vselej prihaja tožena stranka, še posebej pa je izpostavila, da je imela občutek, da se je med njo (toženo stranko) ter pokojnim vzpostavil zaupljiv odnos. Tudi priča E.H.K., zapustnikova zdravnica v domu, je izpovedala, da je zapustnika na preglede vedno vozila tožena stranka. Izhajajoč iz izpovedbe prve tožnice, glede na to, da je ta tudi sama potrdila, da je tožena stranka zapustnika vozila po opravkih (če se ni mogel peljati s kolesom), glede očeta pa je kontaktirala z zdravniki ter osebjem doma, saj je sama dejala, da bo prevzela skrb zanj, sploh ko je na posebno vprašanje razpravljajočega sodišča odvrnila, da je imel oče telefon in če je kaj rabil, je poklical toženo stranko, ki je edina imela avtomobil, pa naslovno sodišče v pravilnost prvostopenjske presoje, da se je zapustnik vselej, ko je kaj potreboval, lahko obrnil na toženo stranko, saj ji je lahko zaupal, ne dvomi. Da je tožena stranka sicer skrbela za vse potrebe zapustnika, pa prav tako potrjuje njegova izjava v prilogi B2. Tudi iz same pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja, da je bila zapustniku, ki je bil že ostarel in bolehen ter potreben vsestranske pomoči, v edino oporo tožena stranka, ki ga je že več kot deset let oskrbovala na njegovem domu. Zapustnik je bil z njeno pomočjo zadovoljen in je v upanju, da bo med njima tak odnos ostal vse do njegove smrti, za primer smrti sporni gotovinski znesek zato izročil prav njej (1. točka notarskega zapisa). Izhajajoč iz navedenega, sploh, ko je glede na neprerekane prvostopenjske dokazne zaključke pokojni v sporni pogodbi izrazil resnično in svobodno voljo (18. člen OZ), izvajanja pritožbe, da so zapustniku vsi sodediči pomagali v enaki meri, zato ne morejo vzdržati.

9Sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju pa ni bila sklenjena zgolj iz naslova zapustniku že zagotovljene pomoči in oskrbe, temveč se je tožena stranka z njo obvezala, kar je za ta pogodbeni tip z vidika tipične pogodbene podlage (razloga) bistveno, o čemer še v nadaljevanju, da bo za zapustnika kot preživljanca skrbela tudi v bodoče, vse do njegove smrti (v zameno za pridobitev s pogodbo določene premoženjske vrednosti). Zavezala se je namreč, da bo zapustnika redno obiskovala v domu starejših v V.P. in mu prinašala običajne priboljške, ga po potrebi odpeljala k zdravniku v ambulanto, poskrbela za njegov prevoz v bolnico, če bi tako odredil zdravnik, ter mu prinašala odrejena ali zaželena zdravila. Hkrati se je zavezala še z zapustnikom lepo postopati ter ga spoštovati, po potrebi kriti razliko med preživljančevo pokojnino in oskrbovalnimi stroški v domu starejših, po njegovi smrti pa poskrbeti za dostojen pogreb na krajevno običajen način ter vzdrževati družinski grob (5. točka notarskega zapisa). Ob tem, ko je med pravdnimi strankami nesporno, da doplačilo za domsko oskrbo glede na siceršnje prihranke zapustnika ni bilo potrebno, pa ne gre spregledati, da tožeče stranke v predmetnem postopku niso zatrjevale, da sicer dogovorjenih obveznosti v meri, kot so to narekovale potrebe zapustnika, tožena stranka v obdobju od sklenitev sporne pogodbe (5. 5. 2010) do zapustnikove smrti (11. 10. 2010) naj ne bi izvrševala.

10Izhajajoč iz zgoraj obravnavanih okoliščin primera je sodišče prve stopnje z vidika pravilne uporabe materialnega prava v okviru pravne presoje pravilno opozorilo na aleatorno naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, za katero je značilno, da je tveganje del pogodbene podlage. Pogodba je v delu, kjer je dogovorjena bodoča obveznost preživljanja, po svoji naravi namreč tvegana (aleatorna), saj je ob njeni sklenitvi negotovo, ali bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja. Zapustnik ter tožena stranka sta ob sklenitvi sporne pogodbe tako prevzela riziko, da izpolnjene obveznosti tožene stranke po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Sodišče prve stopnje sporne pogodbe zato pravilno ni presojalo po načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).(3) Uporabe matematičnega principa pri tehtanju vzajemnih izpolnitev pa ne narekuje niti okoliščina, da sta pogodbenika ob sklepanju sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju vedela, da je preživljanec neozdravljivo bolan. Sodišče prve stopnje namreč pravilno sklepa, da kljub dejstvu, da je bil pri zapustniku v aprilu 2010 diagnosticiran rak na želodcu, pogodbenika nista mogla predvideti, kako dolgo bo še živel. Z dejstvom, da je zapustnik hudo zbolel, so bile sicer seznanjene vse pravdne stranke. Vendar pa z ozirom, da tožeče stranke niso zatrjevale, da je bila zapustniku postavljena tako slaba prognoza o poteku in izidu bolezni, da bi bilo mogoče pričakovati njegovo skorajšnjo smrt, priča E.H.K., zdravica v domu, pa je izpovedala, da zapustnik ob prihodu v dom ni kazal znakov bolezni in je bil zdravstveno še dokaj v redu, sodišče prve stopnje osnove za sklepanje, da sta pogodbenika že ob sklenitvi sporne pogodbe lahko realizirala, da bo zapustnik naglo umrl, ni imelo. To velja sploh, ko je pokojni po prihodu iz bolnišnice dne 26. 4. 2010 sklenil pogodbo o vezavi depozita pri NLB d.d. (denarna sredstva, ki so toženi stranki izročena na temelju sporne pogodbe) za dobo 13 mesecev, na osnovi česar sodišče prve stopnje utemeljeno zaključuje, da je zapustnik sam predvideval, da bo nekaj časa (vsaj 13 mesecev) vendarle še živel. Z ozirom, da pogodbenika po obrazloženem nista mogla predvidevati, kako dolgo bo zapustnik še živel in kakšne bodo glede na zdravstveno stanje njegove potrebe, v posledici česar ob sklenitvi sporne pogodbe nista mogla vedeti, kolikšna bo obveznost tožene stranke, zaključka o tem, da sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju predstavlja simuliran pravni posel, ki prikriva darilni namen spornega razpolaganja (50. člen OZ), ni mogoče sprejeti. Še več, po stališču Vrhovnega sodišča RS tudi odsotnost ekvivalentnosti ni že razlog za ničnost pogodbe. V sodbi in sklepu II Ips 175/2007 z dne 26. 8. 2009 namreč navaja, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni nična niti, kadar je pogodbenim strankam že ob njeni sklenitvi jasno, da vrednost izročenega premoženja ne bo v sorazmerju z vrednostjo dane pomoči in preživljanja, ter da pomanjkanje ekvivalence med vrednostmi nasprotnih izpolnitev pogodbenih strank še ne pomeni, da je pogodba nična. V sodbi II Ips 59/2013 z dne 30. 1. 2014 pa pojasnjuje smiselno enako, da je lahko tudi v primeru, ko je preužitkar oziroma preživljanec, ob sklenitvi pogodbe na smrt bolan in je njegova smrt pričakovana, prav tako pa je pričakovan tudi obseg prevzete skrbi, za preužitkarja oziroma preživljanca oskrba s strani osebe, ki mu je blizu, vredna toliko ali več od izročenega premoženja.

11Že zgoraj povzeti odločitvi Vrhovnega sodišča RS izražata v sodni praksi (4) tudi sicer sprejeta stališča o tem, da je pri sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju bistvena prvina tudi zaupnost razmerja med pogodbenima strankama. To na strani preživljanca narekuje upoštevanje subjektivnega vrednotenja izgovorjene pomoči in oskrbe, ki onemogoča, da bi bilo preživljalčeva izpolnitvena ravnanja mogoče neposredno odraziti v denarju. Prav zaupno razmerje med pogodbenikoma, o katerem sodišče prve stopnje pravilno sklepa izhajajoč iz izpovedbe zapustnikove osebne zdravnice, priče E.B.H., ki je med njima zaznala zaupljiv odnos, ter glede na ugotovitve o zapustniku že pred sklenitvijo sporne pogodbe zagotovljene pomoči in opore, ko se je zapustnik na toženo stranko lahko vedno zanesel, sploh ob dejstvu, da je toženo stranko pooblastil tudi za zastopanje pri uveljavljanju pravic do institucionalnega varstva po namestitvi v domu (priloga A6), pa skupaj z elementom aleatornosti (tveganja) izključuje presojanje sporne pogodbe po načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Pritožbenega prepričanja, da sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju v resnici predstavlja darilo (drugi odstavek 50. člena OZ), zato ni mogoče podpreti. Sodišče prve stopnje tako povsem pravilno zaključuje, da tožbenim zatrjevanjem, da sporna pogodba predstavlja darilo toženi stranki v celotnem obsegu, že iz razloga, ker ima izročitev premoženjske vrednosti toženi stranki po sporni pogodbi delno podlago v dolgoletni pretekli skrbi za zapustnika, delno pa v zavezi za bodočo skrb, organizacijo pogreba ter urejanje groba, ne gre slediti. Zaključek, da je sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju v celoti odplačna, tako že glede na zapustniku predhodno zagotovljen obseg pomoči in oskrbe (5) ter z ozirom na prevzete obveze v bodoče, sploh, ko te toženo stranko vežejo še tudi po smrti zapustnika (urejanje družinskega groba), upoštevaje zaupnost razmerja ter elemente tveganja, vzdrži kot pravno pravilen. Sodišče prve stopnje pa tudi sicer pravilno opozarja, da za pravno presojo o tem, da je sporno pogodbo o dosmrtnem preživljanju le delno obravnavati kot darilo toženi stranki, tožeče stranke niti niso ponudile procesnega gradiva (212. člen ZPP), na katero je pravdno sodišče po razpravnem načelu iz prvega odstavka 7. člena ZPP vezano.

12Slediti pa ni moč niti zatrjevanjem pritožbe o nedopustni pravni podlagi sporne pogodbe zardi nedopustnega nagiba obeh pogodbenikov (39. člen OZ). Izpostaviti velja, da je zakonsko predvidena podlaga (razlog) za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju prav v zagotovitvi dosmrtnega preživljanja upravičenca v zameno za njegovo premoženje. Preživljanec namreč sklene pogodbo zato, da si zaradi bolezni in starostne onemoglosti zagotovi potrebno pomoč in oskrbo, preživljalec pa zato, da pridobi določeno premoženjsko korist. (6) Z ozirom, da ocena koristi in obveznosti ob sklenitvi sporne pogodbe v obravnavanem primeru ni bila določljiva, kot izhaja že iz zgornje obrazložitve, stališča, da sta pogodbenika z njeno sklenitvijo hotela druge dediče izločiti od dedovanja, ni mogoče podpreti. Že z vidika pravice zapustnika, da za časa svojega življenja lahko prosto razpolaga s svojim premoženjem (33. člen Ustave RS - pravica do zasebne lastnine in dedovanja) in je tudi svoboden pri izbiri pogodbenega partnerja (3. člen OZ), sporno razpolaganje, četudi je s tem posledično zmanjšan obseg zapuščine, ne more biti moralno vprašljivo. Z ozirom, da je zapustnik toženi stranki zaupal in se lahko zanesel nanjo, tožena stranka pa mu je že predhodno zagotavljala dolgoletno pomoč, je tudi naslovno sodišče prepričano, da je bila sporna pogodba sklenjena z razlogom, da si zapustnik, kljub dejstvu, da se je odločil na nastanitev v domu starejših, zagotovi vso sicer še potrebno pomoč in oskrbo (ki pa se v nasprotju s prepričanjem pritožbe ne odraža nujno tako, da preživljalec celovito oskrbno preživljanca zagotavlja pri sebi doma).(7) To velja še toliko bolj, ko je bilo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja glede na postavljeno diagnozo objektivno predvidljivo. V tej povezavi pa velja poudariti, da vednost preživljalca, da je preživljanec hudo bolan, sama po sebi ne pomeni moralno zavržnega ravnanja pri sklepanju pogodbe in ne vpliva na njeno veljavnost. Nesprejemljivo bi namreč bilo stališče, da so nične vse pogodbe, ki jih sklepajo bolni ljudje z namenom, da si prav v času hude bolezni in proti koncu svojega življenja, ko je to najbolj potrebno, zagotovijo potrebno nego in oskrbo. (8) Četudi bi bile obveznosti tožene stranke kot preživljalke ob sklenitvi sporne pogodbe določljive, pa izhajajoč iz vrednosti izročenega premoženja (30.000,00 EUR) ter s sporno pogodbo prevzetih bodočih zavez tožene stranke, upoštevajoč pri tem pravno naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ko izpolnitvenega ravnanja preživljanke ni mogoče vrednotiti zgolj v denarju, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka na temelju sporne pogodbe pridobila nesorazmerno veliko premoženjsko korist.(9) To velja sploh, ko je pogodbena podlaga dopolnjena še z okoliščino dolgoletne pretekle skrbi tožene stranke za zapustnika, ki po prepričanju naslovnega sodišča ni bila zanemarljiva.

13Med pravdnimi strankami ni spora o tem, da je pokojni kljub razpolaganju s sporno pogodbo imel zadostne prihranke, ki bi dalj časa, po oceni dedičev vsaj dve leti, zadoščali za doplačilo morebitne razlike za domsko oskrbo nad višino zapustnikove pokojnine. V tej povezavi pa z ozirom na pritožbena izvajanja velja pojasniti, da na veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne vpliva, ali je preživljanec celotni obseg dogovorjenih izpolnitev ob njeni sklenitvi že potreboval.(10) Četudi je tožena stranka ob sklenitvi sporne pogodbe, s katero se je k temu (še enkrat) tudi sama obvezala, lahko predvidevala, da doplačilo za domsko oskrbno nekaj časa ne bo potrebno, zato ni mogoče zaključiti, da spora pogodba nima dopustne podlage (39. člen OZ). Sicer sta se stroške oskrbe zapustnika v domu, ki bi presegali višino njegove pokojnine, z izjavo z dne 28. 4. 2010 (priloga A6) zavezala kriti tudi prva tožnica in tretji tožnik, vendar pa ne drži, da bi prevzem te obveznosti zahtevala tožena stranka. Naslovno sodišče je namreč prepričano, sploh ko tožba sama opozarja na formalnost tako podanih izjav, da je prevzem takšne obveznosti zahteval dom kot ustanova za institucionalno varstvo. Z ozirom, da je zavezo za doplačevanje domske oskrbe prevzela tudi tožena stranka, s sporno pogodbo pa se je k že z izjavo z dne 28. 4. 2010 prevzetemu izpolnitvenemu ravnanju še enkrat zavezala, sodišče prve stopnje pravilno ne ugotavlja okoliščin, ki bi kazale, da bi v primeru potrebe po doplačilu izpolnitev iz tega naslova odklanjala.

14Končno pa velja dodati le še, da ničnosti sporne pogodbe ni mogoče uveljaviti niti od dejstvu, da tožeče stranke kot dediči s sklenitvijo te pogodbe niso bile seznanjene in pri njej niso sodelovale. Obveznost obveščanja pogodbenih strank o doseženem soglasju volj v smislu 557. člena OZ v razmerju do tretjih oseb, to je tistih, ki niso pogodbena stranka, iz določb pozitivnega prava v sistemu avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ), kjer dogovorjene pravice in obveznosti učinkujejo zgolj v razmerju med strankama (inter partes), namreč ne izhaja. Veljavno sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju pa izhajajoč iz določb 557. člena do 563. člena OZ, ki normirajo ta pogodbeni tip, sodelovanje oziroma soglasje zakonitih dedičev preživljanca ne pogojuje. Izročilna pogodba, ki takšno soglasje sicer zahteva (547. člen OZ), pa v obravnavanem primeru ni bila sklenjena.

15Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Ker tožeče stranke ne beležijo pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Sama pa stroške vloženega odgovora na pritožbo krije tudi tožena stranka, saj njena izvajanja v njem niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1) : 39. člen OZ: »(1) Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog). (2) Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. (3) Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. (4) Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.«

Op. št. (2) : 50. člen OZ: »(1) Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. (2) Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. (3) Navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi.«

Op. št. (3) : Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 381/2006 z dne 29. 1. 2009.

Op. št. (4) : VS RS sodba 381/2006 z dne 29. 1. 2009 in VSL sodba in sklep II Cp 120/2015 z dne 1. 4. 2015.

Op. št. (5) : Na tem mestu velja pripomniti, da tožena stranka zatrjevanj o tem, da naj bi zapustniku pokrivala stroške prehrane, ki se mu je dostavljala, niti ni postavila, zato pri tehtanju vzajemnih izpolnitev takšna dajatev tožene stranke ni bila upoštevana. Dejstvo, da je tožena stranka ni zagotavljala, pa upoštevaje siceršnji obseg zagotovljene pomoči in oskrbe na zaključek o odplačnosti sporne pogodbe ne vpliva. Na tak zaključek pa ne vpliva niti okoliščina, da je zapustnik toženi stranki povrnil stroške bencina za opravljene prevoze. Tožna stranka, ki je sama potrdila, da je prejela manjše zneske za bencin, je zaslišana kot stranka namreč pojasnila, da je potem ona kupovala sveče in rože za pokopališče ter plačala mašo za mamo, tako da je ta denar porabila za druge potrebe, takšne izpovedbe pa tožeče stranke niso prerekale.

Op. št. (6) : Tako tudi VSM sodba I Cp 1421/2013 z dne 13. 5. 2014 in VSL sodba in sklep II Cp 120/2015 z dne 1. 4. 2015 (Tipična kavza, ki ustreza pogodbi o dosmrtnem preživljanju, je causa acquirendi. Causa acquirendi je v tem, da se kdo zaveže zato, da dobi nasprotno zavezo.).

Op. št. (7) : Preživljanec pogodbo o dosmrtnem preživljanju sklene z razlogom, da si zagotovi preživljanje vse do smrti vsaj v enakem obsegu in kvaliteti kot v času, ko se je še v celoti preživljal sam (VSM v sodbi I Cp 1421/2013 z dne 13. 5. 2014). Prav to pa je zapustnik s sklenitvijo sporne pogodbe, ob tem, ko se je sam odločil za nastanitev v domu starejših, po prepričanju naslovnega sodišča tudi storil.

Op. št. (8) : Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 381/2006 z dne 29. 1. 2009 in v sodbi in sklepu II Ips 175/2007 z dne 26. 8. 2009.

Op. št. (9) : VS RS sodba II Ips 59/2013 (Ničnost pogodbe lahko nujni dedič utemeljuje tudi z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov (39. člen OZ). Za presojo o tem, kakšen je bil resnični namen strank, pa je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe, in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.).

Op. št. (10) : Tako tudi VSM v sodbi I Cp 1421/2013 z dne 13. 5. 2014.