547. člen OZ

Utemeljeno pa toženci v pritožbi opozarjajo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh njihovih pravno pomembnih navedb v zvezi z ničnostjo pogodbe, zaradi česar v sodbi manjkajo razlogi o vseh odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je prerasla v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora poznati pravo (iura novit curia) in je zato dolžno preizkusiti vse možne pravne podlage, ki bi glede na zatrjevana dejstva lahko prišle v poštev. Status zemljišča (namembnost) predstavlja bistveno lastnost predmeta pogodbe (prvi odstavek 46. člena OZ), pogodba o ari pa je v konkretnem primeru imela naravo predpogodbe (prvi in tretji odstavek 33. člena OZ). Zato bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko presoditi navedbe tožencev o tem, da so bili pri sklenitvi pogodbe o ari (kot predpogodbe) v bistveni opravičljivi zmoti. Če bi ugotovilo, da so toženci ravnali s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega udeleženca v pravnem prometu (prvi odstavek 6. člena OZ), in da je bila torej njihova zmota opravičljiva, jih pogodba o ari ne zavezuje

Sodišče je dolžno (po tehtanju predlaganih dokazov) izvajati zgolj dokaze o dejstvih, ki so v sporu pravno relevantna. To so tista dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Če je dokazni predlog pavšalen ali nesubstanciran oziroma če sodišče oceni, da izvedba dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dokaza ni dolžno izvesti.

Pravilni so razlogi, da tožnica vtožuje navadno škodo (nevrnjeni del posojila z obrestmi) in ne izgubljenega dobička, vendar je napačen zaključek, da je šlo v segmentu škode kot zmanjšanja premoženja za nevtralen posel. Obširni razlogi sodišča prve stopnje o povezanosti poslov, o nekakšnem gledanju na posle kot celoto in o namenih sklenjenih pravnih poslov nimajo nobenih pravno relevantnih posledic, npr. v smeri nenastanka škode družbi A. OZ takšnih povezanih poslov ne ureja in zato zanje ni določenih nobenih (posebnih) pravnih posledic. Za presojo v konkretni zadevi je treba poleg zgoraj omenjenega ZGD-1 uporabiti obstoječe določbe OZ. Izpodbijana sodba ne vsebuje okoliščin, ki bi lahko kazale na morebitno neveljavnost sklenjenih poslov. Iz sodbe in iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da bi bila prava volja udeležencev poslov kakorkoli drugačna od izražene, čeprav so bili posli povezani in je bilo njihovo sklepanje namenjeno v zagotovitvi kreditiranja tretje družbe za nakup delnic. Družba je torej s prejetim denarjem (zaradi protipravnih ravnanj tožencev) brez ustreznih zavarovanj (pretirano tvegano, neskrbno) razpolagala, ko ga je posodila naprej tretji družb

Pritožnik je torej svoj dedni delež sprejel in sočasno z njim razpolagal v korist dedinje. Za povrh se je v Pogodbi o priznanju solastninske pravice in pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 24. 5. 2006 izrecno odpovedal pravici do svojega nujnega deleža na izročenem premoženju. Pritožnik zato ne more uspešno uveljavljati domnevnega prikrajšanja svojega nujnega deleža.

Za veljavnost pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja je bistven dogovor, katero premoženje dobi kateri od dedičev v last, ne pa trenutek prehoda lastninske pravice. Tudi v primeru, ko eden od dedičev ne sodeluje pri sklenitvi izročilne pogodbe, pogodba ni nična, ampak ima le drugačne dednopravne učinke.

Predlog se zavrne.

Zapustnik, ki je oče petih otrok, je s svojim sinom E. E. sklenil dve izročilni pogodbi, obe v notarskem zapisu, zadnja je bila tudi zemljiškoknjižno realizirana. Po določilu 547. člena OZ je izročilna pogodba veljavna le tedaj, če se z njo strninjajo vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo, v primeru nestrinjanja pa se izročeni deli premoženja štejejo za darila in se z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (prvi odstavek 550. člena OZ). V obravnavani zadevi ni sporno, da ostali štirje otroci zapustnika niso sodelovali pri sklepanju izročilne pogodbe in svojega soglasja k izročitvi premoženja niso podali. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je glede na zakonsko domnevo o darilu manj verjetna pravica pritožnika in ga zato napotilo na pravdo. Stranka na vsebino napotitvenega sklepa ni vezana ter lahko tožbo vloži tudi glede drugih spornih dejstev. Predvsem pa mora sama (ne glede na sklep zapuščinskega sodišča) paziti na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka in v tem okviru tudi na ustrezno pasivno legitimacijo. Vsebina napotitvenega sklepa tako stranke ne omejuje, da vloži

Zapustničini hčeri se z izročilno pogodbo nista strinjali, zato mora zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri dedinje niso sodelovale, za darilo, izpodbiti zapustničin sin, ki je sklenil izročilno pogodbo. Dejstvo, da si je zapustnica z izročilno pogodbo izgovorila potrebno pomoč v primeru onemoglosti oziroma bolezni, nima vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve. Zmotno je stališče, da je v konkretnem primeru od odločitve o zahtevku glede pravnih posledic izročilne pogodbe odvisen obseg zapuščine, na katero je vezan izločitveni zahtevek. To bi bilo le v primeru, če bi dediči uveljavljali ničnost ali izpodbojnost izročilne pogodbe. V konkretnem primeru pa gre za spor o vsebini pogodbe.

Med dediči je prišlo do spora o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. V skladu z določbo 212. člena ZD je v primeru tovrstnega spora napotitev dedičev na pravdo obligatorna, ne glede na to, ali gre za spor o dejstvih ali za spor o uporabi prava. Med dediči gre za spor o vsebini pogodbe, kar je glede na trditve udeležencev v zapuščinskem postopku najprej dejansko, šele nato pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo pogodbeno voljo pogodbenikov izročilne pogodbe. Zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri preostali dediči niso sodelovali, v celoti ali delno za darilo, mora izpodbiti dedič J. D., saj preostale dediče, kljub izročilni pogodbi, ki kaže vsaj na delno odplačno pogodbo, ščiti zakonska domneva. Večinska sodna praksa zastopa stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje: da je dedičem denacionalizacijskega upravičenca, ki so umrli pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, treba dopustiti oporočna razpolaganja tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, če je to mogoče ugotoviti z razlago oporoke.

Po 212. členu ZD zapuščinsko sodišče prekine obravnavo in glede obsega zapuščine napoti na pravdo le, če gre za spor med dediči, če pa je spor med dediči in tretjimi, napotitev ni obligatorna, zapuščinsko sodišče odloči, kot da spora ne bi bilo, stranke pa lahko urejajo razmerja v civilnem pravdnem postopku z vložitvijo ustrezne tožbe.

Ključna razlika med izročilno pogodbo in pogodbo o preužitku ni v (ne)odplačnosti, temveč v tem, da je prevzemnik pri pogodbi o preužitku lahko kdorkoli, pri izročilni pogodbi pa so to le izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter zakonec oziroma zunajzakonski partner, hkrati pa se za njeno veljavnost zahteva soglasje vseh k dedovanju poklicanih potomcev izročitelja (prvi odstavek 547. člena OZ). Če so ti pogoji izpolnjeni, gre za izročilno pogodbo, ne glede na namen izročitelja in ne glede na to, ali si je ob sklenitvi pogodbe pridržal pravice v smislu 551. člena OZ ter kakšen obseg pravic si je pridržal. Tožnik je ob sklenitvi pogodbe upravičeno pričakoval, da mu bo podpora in pomoč nudena s strani oseb, ki mu bodo blizu. V nasprotju s tem je po smrti sina na mestu prevzemnika (in preživljalca) oseba, s katero nima nobenega stika ter ji ne zaupa in ki tudi sama kaže odklonilni odnos do njega. Te spremembe ni zakrivil tožnik, temveč je posledica objektivnih okoliščin. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da se je popolnoma izjalovil njegov namen ob izročitvi polovice stanovanja, ki je bil v tem, da bo v ranljivem obdobju starosti in načetega zdra

Z ozirom, da pogodbenika ob sklenitvi sporne pogodbe nista mogla vedeti, kolikšna bo obveznost tožene stranke, zaključka o tem, da sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju predstavlja simuliran pravni posel, ki prikriva darilni namen spornega razpolaganja (50. člen OZ), ni mogoče sprejeti. Veljavno sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhajajoč iz določb 557. člena do 563. člena OZ, ki normirajo ta pogodbeni tip, sodelovanje oziroma soglasje zakonitih dedičev preživljanca ne pogojuje.

Pridržanje pravic ob izročitvi izročilne pogodbe eo ipso ne „spreminja“ v preužitkarsko. Ključna razlika med obema je ta, da je prevzemnik pri preužitkarski pogodbi lahko kdorkoli, pri izročilni pa le potomec – zato se (za njeno veljavnost) tudi zahteva soglasje dedičev.

Ker se sodedinje ne strinjajo z izročilno pogodbo, s katero je določeno premoženje zapustnice prešlo na pritožnico, se to premoženje po zakonu šteje za darilo. Da ni bilo darilo, mora dokazati pritožnica. Zato je njena pravica manj verjetna.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank, pri čemer nesorazmerja (pravilno) ni ugotavljalo na podlagi matematična izračunana s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, ampak na podlagi volje in namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.