557. člen OZ

Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti ne more biti razlog za ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pogodba nesporno ni bila razveljavljena ali razvezana (in je ves čas zavezovala obe stranki k izpolnjevanju). Če bi preživljanec resnično želel pogodbo razvezati, to prej kaže na to, da je bil njegov motiv za sklenitev pogodbe v tem, da si zagotovi skrb, preživljanje in pomoč na kmetiji.

Ugovor procesne kršitve, ki ga poda stranka takoj na glavni obravnavi, mora biti določen in konkreten. Namen takojšnjega grajanja procesne kršitve je namreč, da se pravočasno doseže, da se morebitna kršitev lahko odpravi že pred sodiščem prve stopnje. Res pa je, da je grajanje lahko določno in konkretno le, če sodišče obrazloži razloge za neizvedbo določenega dokaza. Ker sodišče v obravnavanem primeru pred koncem glavne obravnave ni pojasnilo, katerega dokaza in zakaj ne bo izvedlo, ampak je sklenilo le, da se ostali predlagani dokazi kot nepotrebni zavrnejo, tudi tožnik ni mogel določno in konkretno grajati procesne kršitve. Tako je zadoščalo, da je ugovarjal procesni kršitvi zaradi neizvedbe vseh dokazov.

Kdaj je neko življenjsko skupnost mogoče opredeliti kot dalj časa trajajočo, je odvisno od okoliščin primera. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče glede na dolgoletno predhodno zvezo, ki sta jo toženka in zapustnik le še nadgradila z odločitvijo, da konec leta 2017 tudi skupaj zaživita in se je ta zveza končala zaradi zapustnikove smrti, nima nobenih pomislekov v presojo, da je njuna življenjska skupnost bila dalj časa trajajoča. Kršena pravica do nujnega deleža se uveljavlja v zapuščinskem postopku z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in z zahtevkom za vrnitev daril, o tem zahtevku, če ni sporna dejanska podlaga, pa odloči zapuščinsko sodišče. V konkretnem primeru pa zapuščinsko sodišče o tem zahtevku (če ga je prva tožnica postavila) še ni moglo odločati, saj je med dediči prišlo do spora o veljavnosti zapustnikove oporoke in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, nadalje do spora o pravni naravi pogodbe (darilo) in do spora o dedni pravici toženke. Dejstvo, da je bil zapustnik v času, ko je bila sklenjena sporna pogodba, deležen paliativne oskrbe, omogoča zgolj sklep, da je bil neozdravljivo bolan, ni pa mogoče samo na tej podlagi zaključiti, da mu je ost

Tožnik s tožbo ni zahteval ugotovitve ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi nedopustnega nagiba zapustnika, ki se odraža v izločitvi dela premoženja iz obračunske vrednosti zapuščine na račun zakonitih dedičev, in tega tudi ni zatrjeval. Prav tako ni uveljavljal zahtevka na razvezo pogodbe iz razloga, ker drugi pogodbenik ni izpolnjeval svojih obveznosti. Pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoče presojati le po načelu enake vrednosti dajatev in tudi ni bistveno, ali je preživljanec v času sklepanja pogodbe nujno pomoč potreboval, temveč je dovolj njegova predpostavka, da jo bo morebiti potreboval, in njegova želja, da zanjo v skladu z dogovorom poskrbi preživljavec. Tožnik v postopku ni uspel izkazati, da bi bil namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe darilen, torej da sta stranki namenoma izjavili voljo z vsebino pogodbe, ki je nista želeli skleniti, da bi prikrili darilno pogodbo,

Ob tako ugotovljenih okoliščinah ni mogoče sklepati, da je preživljankino molčanje pomenilo konkludentno soglasje z nižjim standardom oskrbe. Veljavno konkludentno soglasje namreč predpostavlja svobodno odločitev, kar pa v razmerju, zaznamovanem s strahom, odvisnostjo in notranjo stisko, ni mogoče. Preživljankin molk je bil posledica prisile razmer, ne pa svobodne volje.

Če živita po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pogodbenika skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, lahko vsaka stranka zahteva od sodišča, da se pogodba razveže. Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti (561. člen OZ).

Predlog se zavrne.

Dejanske okoliščine konkretnega primera niso enake z dejstvi, ki so bila predmet odločanja v sklepu VS RS II Ips 92/2020, kjer je bilo ugotovljeno, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju navidezna. V konkretnem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da je ob sklenitvi pogodbe obstajala prvina tveganosti, ker je bil čas smrti pokojne negotov, da pokojna in prvo toženka nista vedeli, koliko časa bo morala prvo toženka izpolnjevati pogodbene obveznosti ter da dejstva ne potrjujejo, da bi se pokojna in prvo toženka ob sklepanju pogodbe zavedali, da bo razlika med vrednostima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da je v pogodbi prevladal darilni namen.

Dedni dogovor je sporazum med dediči, ki ima vse učinke sodne poravnave. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). S sodbo, enako kot s sodno poravnavo sodišče uredi pravna razmerja med strankami. V procesni obliki dednega dogovora (poravnave) so lahko vsebovani različni pravni posli, tudi npr. prodajna pogodba. Ni dvoma, da pritožnice želijo urediti medsebojna sporna razmerja. Namen omejitve, ki velja (tudi) v civilnem procesnem pravu, da razpolaganje z zahtevkom ne sme biti v nasprotju s kogentnimi predpisi ali moralo (tretji odstavek 3. člena ZPP) pa je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči. Za procesna dejanja je zato pomembna opredelitev, ali so določene norme OZ dispozitivne ali kogentne narave, ker je namen tretjega odstavka 3. člena ZPP le v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. Strankam sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni prepovedana. Enako velja za sklenitev sporazuma o odpovedi neuvednem dedovanju.

Pogodbo in razmerja med pridobljeno koristjo in prevzetimi obveznostmi je treba presojati glede na stanje, kakršno je bilo ob sklepanju pogodbe in ne za nazaj. Tveganja v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo; prognoza je bila podana, izročevalec jo je poznal. Vse svoje premoženje je izročil vedoč, da nasprotne izpolnitve ne bo mogel sprejeti. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je le navidezna, v resnici sta stranki sklenili darilno pogodbo.

Predmetni postopek je usmerjen v ugotavljanje zmožnosti izraziti pravo poslovno voljo, sedaj že pokojne osebe, v določnem časovnem obdobju njenega življenja. Posledično je izključena možnost neposrednega pregleda, diagnostike ter zaslišanja te osebe kot pogodbene stranke. Sodišče druge stopnje zato sprejema stališče, da je v obravnavani zadevi na mestu uporaba znižanega dokaznega standarda nadpolovične verjetnosti. Ta zahteva, da tožnica, na kateri je dokazno breme, dokaže, da je verjetnost, da je bila pokojna ob sklepanju sporne pogodbe nerazsodna, večja od verjetnosti, da je bila v tem trenutku zmožna razsojati. Ali je tožnica temu dokaznemu standardu zadostila, pa izhajajoč iz argumentacije izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili SPZ ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodb

Smrt preživljanke je resda nastopila hitro, le šest dni po sklenitvi pogodbe. A je za preživljanko ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju še obstajalo medicinsko utemeljeno upanje. Prvina negotovost glede obsega preživljavkinih obveznosti zato ob sklenitvi pogodbe ni bila povsem izključena.

Praviloma z izbrisno tožbo, s katero je svoje pravno varstvo v tem postopku zahtevala tožnica, res ni moč uveljavljati neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, ki je bila dosežena in izvedena v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočne sodne odločbe (sklep o dedovanju v konkretnem primeru), če ta ni razveljavljena ali spremenjena. Vendar je to mogoče, če tožnica, kot v konkretnem primeru, ni imela možnosti sodelovati v postopku, v katerem je bila izdana kasneje pravnomočna odločba, ki tožnice tudi ne veže (člen 220 Zakona o dedovanju). Izbrisna tožba v obravnavanem primeru nudi pravno varstvo nevknjiženemu imetniku pravice, na način, ki ga določa člen 243/1 Zakona o zemljiški knjigi v prvi točki, in sicer, da sodišče ugotovi neveljavnost takšne vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (z izbrisom lastninske pravice, vknjižene v korist pridobitelja - toženke, in nato znova z vpisom lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika).

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženkina družina nudila kontinuirano pomoč staršema pravdnih strank pri raznovrstnih opravilih na njunem domu pred smrtjo očeta in materi po smrti očeta, da družina tožnice oziroma tožnica ni sodelovala pri tej pomoči, da je sin toženke v času srednješolskega šolanja živel pri starših pravdnih strank, zato je obstajala med njimi tesna medsebojna povezanost - vsa ta dejstva potrjujejo zaupnost razmerja in da sta preživljanca želela prav pomoč toženke in njene družine.

Sodišče prve stopnje je ustavilo zapuščinski postopek, ker je ugotovilo, da je zapustnik z nečakoma sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, katere predmet je bilo vse premično in nepremično premoženje zapustnika. Ker je vse premoženje zapustnika ob njegovi smrti prešlo na preživljalca (557. člen OZ), premoženja zapustnika ni. V takem primeru se zapuščinska obravnava ne opravi (prvi odstavek 203. člena ZD) in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek ustavilo.

Dejstvo, da je bila pogodba sklenjena tri tedne pred smrtjo, o tem, da gre za prevaro, ne pove ničesar. Sodišče namreč ni štelo za verjetno, da bi bil zapustnik v kakšni stiski ali da bi bilo njegovo zdravstveno stanje ob podpisu pogodbe tako slabo, da bi imel pred seboj le še malo življenjske dobe, predvsem pa, da bi bilo to znano pogodbenikoma. Dejstvo, da je toženec po smrti zapustnika in takoj po pridobitvi celotne nepremičnine pričel s prodajo nepremičnine, bi bilo lahko odločilno v zvezi z drugim pogojem za izdajo začasne odredbe, to je nevarnostjo, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ne pa v zvezi s samo verjetnostjo terjatve.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 26. 8. 2016 podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.

Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožničino tezo o navideznosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki naj bi prikrivala darilo. Pri tem je ustrezno težo pripisalo zlasti času nastanka pogodbe, ki je bila sklenjena skoraj devet let pred zapustničino smrtjo, nadalje dejstvu, da je toženka skrbela za zapustnico in njene potrebe že po smrti zapustničinega moža, ter še, da je zapustnica bolj kot tožnici zaupala toženki.

Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je odplačna pogodba, ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatve. Zato ni pomembno, v kolikšnem času po sklenitvi pogodbe preživljanec umre, kakor tudi ne, da je v tem času potreboval skrb v manjšem obsegu, kot je bila dogovorjena, ali, da je lahko sam skrbel zase. Če preživljanec določene vrste skrbi, za katero se je preživljalec sicer zavezal nuditi, ni potreboval, to samo po sebi še ne pomeni, da je prišlo s sklenitvijo pogodbe do izigravanja drugih dedičev preživljanca. Ni pomembno trajanje izvrševanja pogodbe, kot tudi ne uresničitev potrebe po izpolnitvi obveznosti. Pogodbeni stranki ne moreta vedeti, kakšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo je preživljanec bolan ali obnemogel in koliko časa bo treba skrbeti zanj oziroma nuditi dogovorjene obveznosti. Okoliščina (četudi morebiti resnična), da je bila pokojna mati ves čas sposobna skrbeti zase in da tudi oče ni potreboval toženkine pomoči, še ne utemeljuje sklepa, da je bil nagib staršev in prve toženke ob sklepanju pogodb nedopusten. Za sklepanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je po naravi odplačna tvegana pogodba, ni bistveno, ali pr