VSRS Sodba IV Ips 86/2014

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba:

- glede obdolžene pravne osebe A. d.o.o. razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču v novo odločanje,

- glede obdolžene odgovorne osebe G. H. spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka zoper obdolženo odgovorno osebo bremenijo proračun.

A.

1Prekrškovni organ Postaja prometne policije Koper je z odločbo o prekršku spoznal pravno osebo A. d.o.o. in njeno odgovorno osebo G. H. za odgovorna storitve prekrškov po prvem odstavku 37. člena in po prvem odstavku 40. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter zapisovalni opremi v cestnem prometu (v nadaljevanju ZDCOPMD). Za storjene prekrške je prekrškovni organ pravni osebi izrekel enotno globo 1.600 evrov, odgovorni osebi pa enotno globo 600 eurov. Zoper odločbo o prekršku sta pravna in odgovorna oseba vložili zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in zaradi kršitve materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena v zvezi s četrtim odstavkom 56. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Uveljavljano procesno kršitev vložnica utemeljuje z navedbo, da obdolženi pravni osebi ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov, s katerimi je želela dokazati obstoj razbremenitvenega razloga iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Ker se sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni opredelilo do dokaznih predlogov je bila pravni osebi hkrati kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Materialna kršitev je po mnenju vložnice podana, ker v izreku odločbe o prekršku niso konkretizirani vsi znaki prekrška, ki se očita odgovorni osebi, saj iz njega ne izhaja, katero dolžno nadzorstvo naj bi opustila. Vložnica Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo glede pravne osebe razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču v novo odločanje, glede odgovorne osebe pa sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo odgovorni osebi G. H. in zagovorniku pravne in odgovorne osebe, ki se o njej nista izjavila. Zahtevo je Vrhovno sodišče poskušalo vročiti tudi obdolženi pravni osebi, vendar naslovnik sodne pošiljke ni dvignil.

B.

Postopek zoper pravno osebo

4Po določbi prvega odstavka 14. člena ZP-1 je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Ne glede na to, po določbi tretjega odstavka istega člena pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če

dokaže, da je bil prekršek storjen z namenom škodovanja tej pravni osebi ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.

5V obravnavani zadevi je zagovornik obdolžene pravne osebe v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrškov uveljavljal ekskulpacijski razlog iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1 in navedel, da je pravna oseba sprejela interni akt o notranji kontroli, v katerem so določena vsa ravnanja, ki jih mora poklicni voznik v prometu upoštevati. Pravna oseba za samovoljno ravnanje voznikov ne more odgovarjati. Kot dokaz je predlagal zaslišanje odgovorne osebe, akt o notranji kontroli ter poizvedbe pri pristojnem inšpektoratu v zvezi z aktom o notranji kontroli. Prekrškovni organ je v obrazložitvi odločbe glede zatrjevanega razbremenitvenega razloga navedel, da sta pravna in njena odgovorna oseba tisti, ki morata spoštovati socialno zakonodajo ter organizirati delo voznikov tako, da lahko voznik opravi odrejeno nalogo v okviru omejitev socialne zakonodaje, saj voznik, ki je zaposlen pri pravni osebi, nima dolžnosti organizacije prevozov in po pogodbi, na podlagi katere opravlja delo za pravno osebo, nima pravice odkloniti prevoza. Prekrškovni organ je še pojasnil, da zgolj izdaja akta o notranji kontroli brez pisnega dokaza o izvedenih rednih kontrolah ni zadosten ekskulpacijski razlog, s katerim bi pravna oseba resnično pokazala, da je storila vse, kar je v njeni moči, da bi preprečila prekršek in s tem dokazala, da je bil prekršek s strani voznika storjen samovoljno s kršenjem pogodbe ali navodil in pravil pravne osebe. Prekrškovni organ je s tem ugotovil vzročno zvezo med opustitvijo dolžnega nadzorstva pri organizaciji dela voznikov in prepovedano posledico, ki je pri tem nastala. Do zagovornikovih dokaznih predlogov se ni opredelil.

6V zahtevi za sodno varstvo je zagovornik opozoril na pomanjkljive razloge prekrškovnega organa ter svoje navedbe ob sklicevanju na izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška ponovil, zahtevi pa priložil akt o notranji kontroli in izjavo delavca o tem, da je bil seznanjen s pravili pravne osebe. Ponovil je dokazni predlog za zaslišanje odgovorne osebe in predlagal zaslišanje voznika. Okrajno sodišče je v sodbi, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, glede razbremenitvenega razloga ugotovilo, da se predloženi akt o notranji kontroli sklicuje na zakon, ki ob storitvi prekrška več ni veljal in ni urejal predmetnega področja, ki je že od leta 2005 urejeno v drugih predpisih. Na podlagi tega je sodišče zaključilo, da pravna in odgovorna oseba nista pravočasno izvedli vseh ukrepov, potrebnih za preprečitev prekrška. Do ostalih

predlaganih dokazov se sodišče ni opredelilo.

7Pritrditi je vrhovni državni tožilki, da takšni razlogi izpodbijane sodbe ne izpolnjujejo standardov obrazloženosti sodne odločbe, ki izhajajo iz 22. člena URS, kot je to v svojih odločbah že večkrat poudarilo Ustavno sodišče (prim. odločba Up-399/05 z dne 15. 5. 2008). Sodišče se mora ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo seznaniti z navedbami strank ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe opredeliti. Prav tako se mora opredeliti do dokazov, ki jih stranka predloži sodišču, in do podanih dokaznih predlogov.

Še posebej v situaciji, ko je na pravni osebi breme, da s predložitvijo dokazov izkaže obstoj razloga, ki jo razbremenjuje odgovornosti, mora sodišče pravni osebi omogočiti, da z dokazi, ki jih je predlagala, dokaže obstoj zatrjevanih dejstev. Kolikor presodi, da dokazni predlogi niso pravno relevantni, in jih zavrne, pa mora jasno obrazložiti, zakaj predlaganih dokazov ne bo izvedlo.

8V obravnavanem primeru se niti prekrškovni organ niti sodišče nista opredelila do dokazov, ki jih je v izjavi o okoliščinah prekrška in v zahtevi za sodno varstvo navedla pravna oseba (zaslišanje odgovorne osebe in voznika ter predložena pisna izjava voznika) in s katerimi je želela dokazati, da je voznik prekršek storil z zavestnim kršenjem njenih notranjih navodil in pravil. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zaključilo, da pravni osebi ni uspelo dokazati obstoja ekskulpacijskega razloga, ker

zgolj izdaja notranjega pravilnika ne zadostuje za razbremenitev odgovornosti. S tem, ko

ni odločilo o

ostalih dokaznih predlogih, ki jih je pravna oseba prav v ta namen navedla v svojih vlogah, oziroma se do njih ni opredelilo, je sodišče

pravni osebi onemogočilo, da z drugimi dokazi, ki jih je predlagala, dokaže obstoj zatrjevanih dejstev.

S takšnim postopanjem je bila pravni osebi v postopku kršena pravica do izvajanja dokazov v njeno korist (29. člen URS).

Postopek zoper odgovorno osebo pravne osebe

9Iz opisa prekrška v odločbi o prekršku izhaja, da naj bi direktor G. H. kot odgovorna oseba pravne osebe opustil dolžno nadzorstvo pri organizaciji dela voznika J. G. s tem, da ni storil vsega, kar je po zakonu dolžan, in izvedel vse potrebne ukrepe, da do storitve prekrškov ne bi prišlo, saj je bilo pri kontroli prometa ugotovljeno, da je voznik prekoračil dovoljeni dnevni čas vožnje in na začetku uporabe tahografskega vložka nanj ni napisal svojega imena in priimka.

10Glede na zgoraj povzeti opis prekrška v izpodbijani odločbi o prekršku je G. H. kot direktor podjetja odgovorna oseba v smislu drugega odstavka 15. člena ZP-1, torej oseba, ki je pri pravni osebi pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo, s katerim se lahko prepreči prekršek. Pravno podlago za odgovornost odgovorne osebe predstavlja določba prvega odstavka 15.a člena ZP-1, v skladu s katero je odgovorna oseba odgovorna za prekršek, ki ga stori s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, v primeru odgovorne osebe iz drugega odstavka 15. člena ZP-1 torej z opustitvijo dolžnega nadzorstva.

11Po tretjem odstavku 56. člena ZP-1 mora izrek odločbe o prekršku med drugim vsebovati kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine). Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (prim. sodbe IV Ips 47/2013 z dne 30. 5. 2013, IV Ips 75/2013 z dne 29. 8. 2013), da morajo biti v opisu izvršitvenega dejanja navedene konkretne okoliščine, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Le opis ravnanja, ki je v zadostni meri konkretiziran, omogoča pravno vrednotenje ter hkrati uresničevanje pravice do obrambe. Kadar se odgovorni osebi očita, da je prekršek storila z opustitvijo dolžnega nadzorstva, mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, katerih dejanj, ki jih je skladno s predpisi zavezana izvajati v okviru dolžnega nadzorstva, ni opravila. Zgolj dejstvo, da je do prekrška prišlo, za ugotovitev odgovornosti odgovorne osebe na podlagi drugega odstavka 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 15.a člena ZP-1 ne zadošča.

12Vrhovna državna tožilka zato utemeljeno navaja, da dejanje, zaradi katerega je bil zoper odgovorno osebo začet postopek, ni prekršek (1. točka 156. člena ZP-1), ker iz izreka odločbe o prekršku ne izhajajo konkretne okoliščine v zvezi z odgovornostjo G. H. glede ravnanja druge osebe, to je voznika tovornega vozila. Iz opisa prekrška namreč izhaja zgolj očitek, da pri organizaciji dela voznika ni storil vsega, kar je po zakonu dolžan, in ni izvedel vseh ukrepov, da do storitve prekrška ne bi prišlo. Niti v izreku odločbe o prekršku niti v njenih razlogih ni navedeno, kaj je tisto, kar naj bi bil storilec kot direktor pravne osebe po zakonu dolžan storiti, in kateri so ukrepi, ki jih je bil dolžan izvesti, pa je to opustil. Prav tako v izpodbijani pravnomočni odločbi ni navedeno, v katerem pravnem predpisu (zakonu), na katerega se posplošeno sklicuje opis prekrška, je opredeljeno konkretno dolžnostno ravnanje odgovorne osebe.

13Iz razlogov odločbe prekrškovnega organa sicer izhaja, da bi morala po mnenju prekrškovnega organa odgovorna oseba poleg izdaje navodil in seznanitve delavcev s temi navodili izvajati še redno kontrolo o spoštovanju navodil s strani delavcev in o takih kontrolnih pregledih voditi evidenco, s katero bi lahko v postopku o prekršku izkazala svoja prizadevanja, da do prekrškov ne bi prihajalo. Čeprav je takšni zahtevi prekrškovnega organa težko odreči razumnost, je treba kljub temu ugotoviti, da prihaja v nasprotje s temeljnim načelom kaznovalnega prava, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje (ali opustitev dejanja), ki v času storitve (ali opustitve) ni bilo določeno kot kaznivo. Za konkretni primer to splošno načelo pomeni, da kadar je opustitev dolžnostnega ravnanja predpostavka odgovornosti za prekršek, mora biti to ravnanje dovolj jasno določeno oziroma predpisano že (pred oziroma) ob storitvi prekrška, da naslovnik ve, katere so tiste dolžnosti, ki jih mora izvajati. Šele v tem primeru mu je skozi institute kaznovalnega prava moč očitati, da določenih konkretnih ravnanj, ki jih je bil dolžan storiti v okviru dolžnega nadzorstva, ni storil oziroma jih je opustil, zaradi česar je odgovoren za tuje dejanje, s katerim so izpolnjeni zakonski znaki prekrška.

C.

14Vrhovno sodišče je v postopku zoper obdolženo pravno osebo A. d.o.o., ugotovilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku in je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče vsebinsko opredeliti do vseh bistvenih navedb zahteve za sodno varstvo in podanih dokaznih predlogov.

15V postopku zoper obdolženo odgovorno osebo je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev materialnih določb zakona, zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ustavilo postopek o prekršku zoper odgovorno osebo G. H.

16Ker je bil postopek zoper odgovorno osebo ustavljen, stroški postopka v tem delu bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena v zvezi s 148. členom ZP-1).